Opažam, da nezaposlenost ne neha upadat in slišim da jo
baje s pomočjo določenih zornih kotov / filtrov prikazujejo v nižjih številkah
od dejanskih. Berem vse več zgodb o pomanjkanju denarja, o ljudeh v stiski. O
vedno bolj praznih skladiščih dobrodelnih organizacij.
Opažam, da vedno pogosteje odstopajo ljudje iz
določenih vladnih/upravnih položajev ali pa njihov odstop izsilijo drugi. Smrdi
po nestabilnosti. Pa ravno vlada bi naj držala državo gor s svojimi odločitvami
in izvršbami (ki naj bi bile zasnovane na podlagi volje ljudstva).
Ravnokar sem prebrala, da bo policiji kmalu zmanjkalo
denarja za bencin…
Opažam, da se zaostrujejo razmere v zdravstvu.
Zdravstveni delavci so vedno bolj obremenjeni, vedno bolj jih primanjkuje, čakalne
dobe za zdravstvene storitve se povečujejo, terapije se krčijo.
Ob zastarelosti in nepraktičnosti šolskega sistema
ostajam brez besed. Sem pa skozi lastno izkušnjo poučevanja doživela rahljanje
njegove konstrukcije.
Kultura – ne drznem si samo-iskreno javno govorit o
njej – ker me (vsaj začasno) zaposluje. Povem samo toliko, da se mi zdi
nesmiselno nekaterim nudit vrhunske kulturne prireditve, medtem ko se drugim ne
ponudi niti dostojnih možnosti za zaposlitev ali pa vsaj finančno varnost.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah
pred sesuvanjem sistema tako v njegovih posameznih segmentih kot v celoti.
Ko opazim, da obstajam v strahu, da se bo sistem sesul
in bo zavladal uničujoč kaos – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem da je to samo ena izmed
možnosti. Zavedam se, da je s strahom pred njeno morebitno realizacijo ne morem
zaustavit/preprečit. Vidim, da jo z obstojem v strahu pred njo v bistvu
kvečjemu napajam.
Zavezujem se, da bom sproti zaustavljala mračne misli
o sesuvanju sistema in da si več ne bom dopustila v mislih kreirati grozljivih
scenarijev. Kadar se bodo takšne misli sprožile v meni, jih bom zaustavila in
se preusmerila na planiranje kako drugim najbolj učinkovito predstaviti
praktične rešitve za prestrukturiranje obstoječega sistema.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah
pred tem, da bi utegnila spet kmalu pristati med brezposelnimi in v tem stanju
kot mnogo njih ostati veliko časa. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in
si dopustila strah pred pomanjkanjem denarja in strah pred obstojem v revščini
in stiski.
Ko opazim, da obstajam v strahu pred (dolgotrajno)
brezposelnostjo in/ali v strahu pred pomanjkanjem denarja in/ali v strahu pred
obstojem v revščini in stiski – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je vse našteto dejansko
možno, ne pa tudi nujno. Zavedam se, da omenjani strahovi ne bodo pripomogli k
preprečitvi (moje) morebitne dolgotrajne brezposelnosti, pomanjkanja denarja,
revščine in stiske. Zavedam se, da okoliščin v katerih se bom znašla v
prihodnosti nimam moči usmerjati predvsem sama, saj so soodvisne od dinamike
celotnega državnega in svetovnega sistema.
Zavezujem se, da se bom vedno znova – ne glede nato
ali sem v finančno ugodni ali neugodni situaciji poravnala svoje odzive na
osnovo izhodiščno točko –stabilnost-. Pravzaprav se bom poskušala
preprogramirati tako, da si bom ob kakršnemkoli pojavu strahu na glas ali po
tihem rekla ''strah, ne pomagaš mi na noben način – zato namesto tebe izbiram
stabilnost – idi''. Poskušala bom strah spremeniti v sprožilec za samo-opombo ''takojšen
premik v stabilnost''.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah
pred vedno bolj praznimi skladišči dobrodelnih organizacij. Znotraj tega si
odpustim, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem da bi se ljudje v
revščini in stiski utegnili v boju za lastno preživetje poslužiti nasilja,
kriminala, rivalstva in drugih oblik demonizacije umsko-zavestnega sistema in
sebičnosti.
Ko opazim da obstajam kot strah pred nasiljem,
kriminalom, rivalstvom, sebičnostjo kot posledico revščine, stiske, boja za
preživetje – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem da se mi misli in podobe na
to temo izrisujejo predvsem na podlagi mnogih filmov. Zavedam se, da so ljudje,
ki so pristali v revščini predvsem žalostni in nemočni. Vidim, da znamo v naši
državi stopiti skupaj in podpreti nesrečne nepoznane posameznike, kakor tudi sosede.
Hkrati se zavedam, da obstaja opcija, da se ta črni scenarij vseeno manifestira
– in da ga moj strah ne more preprečiti.
Zavezujem se da bom namesto razvijanja scenarija in s
tem jačanja strahu v mislih raje opozarjala na revščino in stisko, ki jo vidim
okrog sebe in bom vedno znova in znova in znova opominjala na univerzalne
rešitve, saj se zavedam, da reševanje posameznih primerov revščine ni dovolj!
S samo-odpuščanjem nadaljujem v naslednji objavi.
Praktično izvedljive rešitve za
preoblikovanje sistema – prosim preverite jih in jih delite z drugimi, da jih
čimprej uporabimo in se tako izognemo nepotrebni bolečini.
- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe
- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe
Ni komentarjev:
Objavite komentar