Samoomejevanje skozi MEDLOST/ samo-odpuščanje 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot obotavljanje.

Ko opazim, da obstajam kot obotavljanje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se za obotavljanjem skriva strah pred tem kaj si bodo drugi mislili o meni – če povem kar mislim in/ali strah pred tem, da so moje misli destruktivne – čeprav morda samo za UZSistem - in da bom posledično uničila vzdušje.

Zavezujem se, da bom svoje obotavljanje zamenjala s samo-iskrenim vpogledom in bom iz tega stališča skušala v stabilnosti podati tudi svojo perspektivo, čeprav ni najbolj ugodna za druge. Bom vsaj izpostavila konflikt – da ga lahko začnem/-o reševat, namesto da bi ga potlačila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prestrašiti samo sebe s tihim, šibkim, ironičnim ''potisni'' tekom igranja vlog v kateri bi naj vzpodbujala rojevajočo mater. *Potisniti ima zame precejšen simboličen pomen v smislu premakniti se naprej, preseči delček sebe kot UZSistem.  

Ko opazim, da da obstajam kot tiha, šibka, in ironična – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da našteti načini obstoja v medsebojni kombinaciji pomenijo predajo umu.

Zavezujem se, da bom v podobnih situacijah (naglas) izrekla ''prizemljitev'' in se otresla obstajanja v UZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zatiranje samo-izražanja prevzeti kot vzorec, ki so ga nad mano izvajali moji skrbniki in šolniki v prepričanju, da je to normalno.

Ko opazim, da zatiram svoje samo-izražanje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da nima smisla krivit drugih češ da so mi privzgojili ta vzorec in sem zaradi njih tako otopela v samo-izražanju. Zavedam se, da je moja odgovornost, da se ponovno odprem samo-izražanju in izkoreninim privzgojen strah do njega.

Zavezujem se, da bom predihala svoje strahove in se izrazila v trenutkih ko čutim potrebo po komunikaciji / izražanju.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila odločno in stabilno stati kot pripadnica skupine Desteni in da sem obstajala v strahu, da drugih kot radovednežev, izzivalcev, provokatorjev ne bom sposobna prepričati v koristnost in praktičnost vse pomoči, ki jo posameznik lahko dobi s strani skupine.

Ko opazim, da dvomim v svoje sposobnosti glede predstavljanja Desteni in pojasnjevanja posameznih segmentov – se ustavim in diham.

Ko opazim, da obstajam v želji, da bi druge (izzivalce, provokatorje) prepričala o koristnosti in praktičnosti sodelovanja z Desteni – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da je dvom popolnoma nepotrebna in neuporabna ovira, ki mi jemlje čas in pozornost, ki bi ju sicer lahko namenila ugotavljanju kako čim bolj nazorno pojasniti delovanje skupine Desteni in njenih posameznih segmentov.

Vidim, realiziram, razumem da si z obstajanjem v intenzivni želji, da bi druge prepričala o praktičnosti sodelovanja z Desteni ustvarjam notranji konflikt. Zavedam se, da drugim ne morem vsilit upoštevanja principa enakovrednosti in tega kar je najboljše za vse, saj je siljenje samo po sebi dejan(j)ska negacija teh principov…

Zavezujem se, da se bom na vprašanja, izzive, provokacije v povezavi s skupino Desteni in njenimi segmenti odzvala z razlagami iz stališča stabilnosti. Zavezujem se, da bom posebej pozorna na to, da si sproti odpuščam tesnobo, želje/pričakovanja, vzhičenje ob takšni komunikaciji. Zavezujem se, da se bom v primeru ko vidim intenzivno reakcijo na provokacije drugih pri sebi preusmerila in najprej izpisala samo-odpuščanje in se bom šele nato odločila ali odgovorim iz stabilnosti ali se neham odzivat na provokacijo in ji z ne-odzivom zmanjšam moč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v občutkih medlosti, prhkosti/trhlosti, kot nasprotja čvrstosti & sočnosti.

Ko opazim, da obstajam v omenjanih občutkih destrukcije/propadanja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko te občutke odstranim ali vsaj omejim z redno fizično aktivnostjo. Zavezujem se, da bom z redno fizično aktivnostjo začela še danes in da jo bom od danes naprej prakticirala vsaj tri krat tedensko, po možnosti pa vsak dan vsaj 10-15 minut. 

Sesuvanje sistema 2

1. del - izhodišče za to objavo iz katerega jemljem tudi naslednji odstavek:  

''Opažam, da vedno pogosteje odstopajo ljudje iz določenih vladnih/upravnih položajev ali pa njihov odstop izsilijo drugi. Smrdi po nestabilnosti. Pa ravno vlada bi naj držala državo gor s svojimi odločitvami in izvršbami (ki naj bi bile zasnovane na podlagi volje ljudstva).''  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vladne / upravne položaje definirati in povezovati s težo, težavnostjo, preobremenjenostjo, notranjimi in zunanjimi konflikti in besedno zvezo ''biti tarča''.

Ko opazim, da vladne / upravne položaje definiram in povezujem s težo, težavnostjo, preobremenjenostjo, notranjimi in zunanjimi konflikti in besedno zvezo ''biti tarča'' – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da si s temi in podobnimi definicijami ustvarjam odpor do vladnih / upravnih položajev in na ta način pred sabo skrivam strah pred odgovornostjo in stabilnostjo, ki sta potrebni, da človek obvlada tak položaj / pozicijo in da ne pride do preobrata v katerem položaj kot občutek moči in občutek večvrednosti prevzame človeka in ga pogoltne.

Zavezujem se, da si bom prenehala ustvarjati odpor do vladnih / upravnih položajev in da si bom sproti odpuščala strah pred odgovornostjo in stabilnostjo, ki jo zahtevajo.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi se (prisilno) odstopanje iz vladnih / upravnih položajev še stopnjevalo zaradi vsesplošne nestrpnosti in stresa in posledično strah, da bi se vladni in upravni sistem porušila.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred (prisilnim) odstopanjem ljudi iz vladnih in upravnih položajev, kot posledico vsesplošne nestrpnosti in stresa in/ali v strahu, da se bo vladni/upravni sistem sesul – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ni in ne bo preprečil niti (prisilnega) odstopanja, niti vsesplošne nestrpnosti in stresa, niti morebitnega kolapsa vladnega in upravnega sistema. Zavedam se, da kadar obstajam v strahu, predajam kontrolo temu čustvu in si onemogočam lastno stabilnost.

Zavezujem se, da se bom opominjala na to, da strah, ki je proizveden s strani umsko-zavestnega sistema ni nikoli podporen, ker človeka destabilizira. Ravno nestabilnost pa predpogoj za rušenje…  na mikro in makro ravni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila živeti v prepričanju, da sama nisem primerna za vladne / upravne / voditeljske položaje, ker baje nisem sposobna prevzeti takšne odgovornosti in ker baje nisem sposobna obstajati v takšni stabilnosti.

Ko opazim, da se avtomatsko definiram kot nevredno / nesposobno / neprimerno / nezadostno za obvladovanje vladnega / upravnega / voditeljskega položaja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da s takšnim načinom razmišljanja čisto po nepotrebnem sabotiram svoje potenciale v povezavi z ''vrhovnimi'' položaji.
Zavezujem se, da si bom v bodoče sproti odpuščala misli s katerimi sabotiram svoje potenciale – se na ta način usmerjala/preprogramirala – in že s tem dejanjem izkoriščala del svojega potenciala.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v strahu, da smo se ljudje poškodovali in uničili do te mere, da se več nismo sposobni zdravorazumsko preusmeriti v to kar je najboljše za vse. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila obstajati v strahu, da se bomo slej ali prej dokončno uničili, pred tem pa si še povzročili ogromno bolečine in trpljenja.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred bolečo samo-pogubo človeka/človeštva – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da si z obstojem v strahu (pred bolečo samo-pogubo človeka/človeštva) v bistvu že ustvarjam nepotrebno bolečino. Zavedam se, da obstaja možnost, da dejansko manifestiramo samo-pogubo in da jo obstoj v strahu samo podpira.

Zavezujem se da si bom sproti samo-odpuščala vsako s strahom nabito misel o boleči samo-pogubi človeka/človeštva, ki se mi bo pojavila in se opominjala na nesmiselnost (tega) strahu.

S samo-odpuščanjem nadaljujem v naslednji objavi.

Praktično izvedljive rešitve za preoblikovanje sistema – prosim preverite jih in jih delite z drugimi, da jih čimprej uporabimo in se tako izognemo nepotrebni bolečini.
- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Sesuvanje sistema 1

Opažam, da nezaposlenost ne neha upadat in slišim da jo baje s pomočjo določenih zornih kotov / filtrov prikazujejo v nižjih številkah od dejanskih. Berem vse več zgodb o pomanjkanju denarja, o ljudeh v stiski. O vedno bolj praznih skladiščih dobrodelnih organizacij.

Opažam, da vedno pogosteje odstopajo ljudje iz določenih vladnih/upravnih položajev ali pa njihov odstop izsilijo drugi. Smrdi po nestabilnosti. Pa ravno vlada bi naj držala državo gor s svojimi odločitvami in izvršbami (ki naj bi bile zasnovane na podlagi volje ljudstva).   

Ravnokar sem prebrala, da bo policiji kmalu zmanjkalo denarja za bencin…

Opažam, da se zaostrujejo razmere v zdravstvu. Zdravstveni delavci so vedno bolj obremenjeni, vedno bolj jih primanjkuje, čakalne dobe za zdravstvene storitve se povečujejo, terapije se krčijo.

Ob zastarelosti in nepraktičnosti šolskega sistema ostajam brez besed. Sem pa skozi lastno izkušnjo poučevanja doživela rahljanje njegove konstrukcije.

Kultura – ne drznem si samo-iskreno javno govorit o njej – ker me (vsaj začasno) zaposluje. Povem samo toliko, da se mi zdi nesmiselno nekaterim nudit vrhunske kulturne prireditve, medtem ko se drugim ne ponudi niti dostojnih možnosti za zaposlitev ali pa vsaj finančno varnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred sesuvanjem sistema tako v njegovih posameznih segmentih kot v celoti.

Ko opazim, da obstajam v strahu, da se bo sistem sesul in bo zavladal uničujoč kaos – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da je to samo ena izmed možnosti. Zavedam se, da je s strahom pred njeno morebitno realizacijo ne morem zaustavit/preprečit. Vidim, da jo z obstojem v strahu pred njo v bistvu kvečjemu napajam.

Zavezujem se, da bom sproti zaustavljala mračne misli o sesuvanju sistema in da si več ne bom dopustila v mislih kreirati grozljivih scenarijev. Kadar se bodo takšne misli sprožile v meni, jih bom zaustavila in se preusmerila na planiranje kako drugim najbolj učinkovito predstaviti praktične rešitve za prestrukturiranje obstoječega sistema.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi utegnila spet kmalu pristati med brezposelnimi in v tem stanju kot mnogo njih ostati veliko časa. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila strah pred pomanjkanjem denarja in strah pred obstojem v revščini in stiski.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred (dolgotrajno) brezposelnostjo in/ali v strahu pred pomanjkanjem denarja in/ali v strahu pred obstojem v revščini in stiski – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je vse našteto dejansko možno, ne pa tudi nujno. Zavedam se, da omenjani strahovi ne bodo pripomogli k preprečitvi (moje) morebitne dolgotrajne brezposelnosti, pomanjkanja denarja, revščine in stiske. Zavedam se, da okoliščin v katerih se bom znašla v prihodnosti nimam moči usmerjati predvsem sama, saj so soodvisne od dinamike celotnega državnega in svetovnega sistema.

Zavezujem se, da se bom vedno znova – ne glede nato ali sem v finančno ugodni ali neugodni situaciji poravnala svoje odzive na osnovo izhodiščno točko –stabilnost-. Pravzaprav se bom poskušala preprogramirati tako, da si bom ob kakršnemkoli pojavu strahu na glas ali po tihem rekla ''strah, ne pomagaš mi na noben način – zato namesto tebe izbiram stabilnost – idi''. Poskušala bom strah spremeniti v sprožilec za samo-opombo ''takojšen premik v stabilnost''.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred vedno bolj praznimi skladišči dobrodelnih organizacij. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem da bi se ljudje v revščini in stiski utegnili v boju za lastno preživetje poslužiti nasilja, kriminala, rivalstva in drugih oblik demonizacije umsko-zavestnega sistema in sebičnosti.

Ko opazim da obstajam kot strah pred nasiljem, kriminalom, rivalstvom, sebičnostjo kot posledico revščine, stiske, boja za preživetje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da se mi misli in podobe na to temo izrisujejo predvsem na podlagi mnogih filmov. Zavedam se, da so ljudje, ki so pristali v revščini predvsem žalostni in nemočni. Vidim, da znamo v naši državi stopiti skupaj in podpreti nesrečne nepoznane posameznike, kakor tudi sosede. Hkrati se zavedam, da obstaja opcija, da se ta črni scenarij vseeno manifestira – in da ga moj strah ne more preprečiti.

Zavezujem se da bom namesto razvijanja scenarija in s tem jačanja strahu v mislih raje opozarjala na revščino in stisko, ki jo vidim okrog sebe in bom vedno znova in znova in znova opominjala na univerzalne rešitve, saj se zavedam, da reševanje posameznih primerov revščine ni dovolj!   

S samo-odpuščanjem nadaljujem v naslednji objavi.

Praktično izvedljive rešitve za preoblikovanje sistema – prosim preverite jih in jih delite z drugimi, da jih čimprej uporabimo in se tako izognemo nepotrebni bolečini.
- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)