Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek
naveličanosti tekom konzumiranja medijskih zgodb o nenehnem stopnjevanju
revščine. [O tem, kako mladi nimajo pravih možnosti zaposlovanja, o tem kako
životarijo upokojenci, o finančni odvisnosti odraslih otrok od staršev, o odvisnosti
iz službe odpuščenih staršev od štipendij njihovih otrok.]
Ko opazim, da obstajam v občutku naveličanosti ob
absorbiranju medijskih zgodb o nenehnem stopnjevanju revščine – se ustavim in
diham.
Vidim, realiziram, razumem, da bodo te zgodbe najverjetneje
še lep čas del mojega vsakdanjika in da se bodo najverjetneje stopnjevale še
hitreje. Zavedam se, da jih ne morem kot posameznica preprečit in da sem jih
prisiljena sprejet. Kar lahko storim z njimi, je to, da jih uporabim kot
podlago za pisanje blogov in na osnovi njih razložim kako bi se spremenile če
bi se vpeljali enakovrednejšo prerazporeditev denarja.
Zavezujem se, da si ne bom več dopuščala občutka
naveličanosti ob poročanju medijev o zgodbah prežetih z revščino. Raje bom
vsake toliko napisala kakšen blog na osnovi zgodbe o revščini in ponovno predstavila rešitve – saj jih je zelo očitno
potrebno predstavljat znova in znova in znova…. In kakor zgleda – še kje drugje
kot samo v blogu. Seveda ne bom mogla spisat replik na vse takšne zgodbe, zato
jih bom večino predihala in si sproti odpustila emocije, ki se bodo pojavljale
ob teh neugodnih življenjskih zgodbah.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati
ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo / pozitivno nulo kot
raztresene in nedisciplinirane, kljub temu da jih nihče ni naučil smotrnega
ravnanja z denarjem in kljub zavedanju, da se možnosti za finančno stabilnost
posameznikov in družin vedno bolj zaostrujejo.
Ko opazim, da obsojam ljudi ki jim nikakor ne uspe
priti na zeleno vejo / pozitivno nulo kot raztresene in nedisciplinirane – se
ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da jim moje obsojanje
nikakor ne bo pomagalo priti na zeleno vejo in jih naučiti smotrnega
upravljanja denarja. Zavedam se, da jim ne morem kaj dosti pomagat tudi z
mnogimi debatami o denarju… Ne morem spreminjat njihovih denarnih vzorcev, ki
so se krepčali skozi leta in tudi ne njihove življenjske situacije.
Zato se zavezujem, da bom nehala obsojat ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo z namenom, da bi s tem preusmerila pozornost iz dejstva, da jim ne morem pomagat. Drugače kot s kakšnim zdravorazumskim vprašanjem, ki jim bo morda razjasnilo kak delček njihov omejujočih vzorcev, ki pa bi ga lahko prebavili in si malce olajšali finančno situacijo.
Zato se zavezujem, da bom nehala obsojat ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo z namenom, da bi s tem preusmerila pozornost iz dejstva, da jim ne morem pomagat. Drugače kot s kakšnim zdravorazumskim vprašanjem, ki jim bo morda razjasnilo kak delček njihov omejujočih vzorcev, ki pa bi ga lahko prebavili in si malce olajšali finančno situacijo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po
finančni samostojnosti do te mere, da bi se lahko finančno povsem osamosvojila
v bivališču ločenem od staršev in vsega njihovega… Predvsem omejujočih miselnih
in čustvenih vzorcev, ki sem jih prekopirala v svoj način delovanja in
obrambnih mehanizmov umsko-zavestnega sistema, ki sem jih razvila v odzivu na
starša; ti vzorci in obrambni mehanizmi so zaradi nenehnega stika dobro
vzdrževani/napajani…
Ko opazim, da obstajam v želji po finančni
samostojnosti, ki bi mi omogočila bivališče ločeno od staršev – se ustavim in
diham.
Vidim, realiziram, razumem, da bi mi najem in vzdrževanje lastnega bivališča in pomoč staršem na posesti vzelo še več časa in denarja kot ju dajem sedaj. Tako bi se mi skrčil čas, ki ga lahko sedaj uporabljam za izpisovanje in samo-odpuščanje. Zavedam se, da bom omejujoče vzorce prevzete od staršev in obrambne mehanizme ki sem jih razvila v odnosu z njimi tako ali tako morala opustiti, ker jih prenašam tudi v odnose z vsemi drugimi izven doma.
Vidim, realiziram, razumem, da bi mi najem in vzdrževanje lastnega bivališča in pomoč staršem na posesti vzelo še več časa in denarja kot ju dajem sedaj. Tako bi se mi skrčil čas, ki ga lahko sedaj uporabljam za izpisovanje in samo-odpuščanje. Zavedam se, da bom omejujoče vzorce prevzete od staršev in obrambne mehanizme ki sem jih razvila v odnosu z njimi tako ali tako morala opustiti, ker jih prenašam tudi v odnose z vsemi drugimi izven doma.
Zavezujem se, da bom opustila željo po finančni
samostojnosti z namenom, da bi se otresla vira nenehnega napajanja svojih
avtomatiziranih vzorcev/reakcij - konstantnega stika s starši in da se bom
nehala izgovarjat da teh svojih vzorcev in reakcij ne morem predelovat na samem
''kraju zločina'', lol. Tukaj je navsezadnje najlažje poiskat s polarno
(negativno ali pozitivno) energijo nabite spomine, ker mi domači ves čas bolj
ali manj ne-zavedno in ne-namerno pritiskajo na sprožilce reakcij.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutke ravnodušnosti
in flegmatičnosti v povezavi z denarjem.
Ko opazim, da obstajam v občutkih ravnodušnosti in
flegmatičnosti kadar beseda nanese na denar/ ko gre za upravljanje denarja – se
ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da kadar obstajam v teh
občutkih v manjši ali večji meri prepuščam usmerjanje in kontrolo svojega
denarja drugim in/ali umsko-zavestnemu sistemu.
Zavezujem se, da ne bom več obstajala v občutkih
ravnodušnosti in flegmatičnosti v povezavi z denarjem in da bom svoj denar
usmerjala po principu kar je najboljše za vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar