Babičino sranje, krivica, kazen, izbruh

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino dementno sranje: nesmisle / bedarije, ki jih vsakodnevno govori, čiščenje njene nesnage, ki jo pušča za seboj in čiščenje nje same kadar se podela jemati osebno in našteto povezovati in definirati z besedo krivica.

Ko opazim, da si nesmisle / bedarije, ki jih babica govori, čiščenje njene nesnage, in čiščenje njega blata jemljem osebno in jih definiram kot krivične do sebe, se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi.

Vidim, realiziram, razumem, da imam zelo malo vpogleda v to zakaj in kako je babica dejansko postala dementna in da se ta vpogled najverjetneje ne bo kaj dosti razširil tekom moje sedanje inkarnacije. Zavedam se, da moja babica ni edina dementna in da se demenca na splošno absurdno povečuje. In ko tako pogledam kaj bi svetovala nekomu drugemu v moji situaciji – povedala bi mu, da demenca in vsi njeni ogabni aspekti ne bodo odšli vstran kljub temu kako osebno si jih jemlje in kako krivični se mu zdijo… se pravi kljub vsem čustvenim reakcijam, ki kratkoročno resda pomirjajo, dolgoročno pa izžemajo človeško telo.

Zavezujem se, da bom re-definirala besedo krivica in da bo uporaba te besede v mislih alarm, da popuščam umsko-zavestnemu sistemu in da je čas, da se ustavim. Vso babičino dementno sranje pa si navsezadnje lahko vzamem kot vajo osredotočanja na fizično in vadenje potrpežljivosti, vztrajnosti in s tem discipline – če že mora bit ta posledica nečesa tu in če še ne misli it vstran…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je babičina demenca moja kazen, ki mi jo je naložil naš stvarnik in da sem si dopustila jezo in žalost zaradi tega, ker mi stvarnik ne razkrije česa točno sem kriva.

Ko opazim, da babičino demenco jemljem kot stvarnikovo kazen namenjeno meni in da obstajam v jezi in v žalosti, ker mi ne razkrije moje krivde – se ustavim in se stabiliziram v dihu.

Vidim, realiziram, razumem, da je moja krivda – tako kot krivda slehernika in očitno tudi stvarnika, ki nas je ustvaril po svoji podobi – sebičnost… in da kazen, ki jo prestajamo vsak posebej in vsi skupaj ni osebne narave, pač pa je posledica naše ignorance, sprenevedanja in –najverjetneje- lastne odločitve, da pozabimo.

Zavezujem se, da bom re-definirala besedo kazen in da bo uporaba te besede (v mislih) alarm, da popuščam sebičnosti in da je čas, da se ustavim. Zavezujem se, da bom kadar se zalotim v razmišljanju o babičini demenci kot o moji kazni pomislila na vse poznane, ki tako ali drugače skrbijo za svoje bližnje (dementne in/ali bolne in/ali nesamostojne), ker oni tega več/še niso zmožni – da se spomnim, da nisem sama / edina / posebna…

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila uvideti kako zelo globoko sem ponotranjila sistem nagrajevanja & kaznovanja, ki so mi ga privzgojili starši in ki ga večina dojema kot samoumevnega.

Ko opazim, da obstajam kot sistem nagrajevanja & kaznovanja in da katero izmed polarnosti pričakujem od drugega sočloveka, ''višje sile'' ali navsezadnje od sebe – se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi.

Vidim , realiziram, razumem, da je sistem kazni in nagrajevanja ista umska potegavščina kot so polarnosti dobro-slabo, pozitivno-negativno, prav-narobe in da služi samo ohranjanju umsko-zavestnega sistema.

Zavezujem se, da kazni in nagrajevanja s strani drugih ne bom več jemala resno. Zavezujem se, da se bom opominjala, da sem sama stvarnik svojih kazni in nagrad – s katerimi se omejujem v obeh smereh in jih bom torej zato postopoma izkoreninila iz svojega življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopno zavedno nabiranje bolnih misli in izjav glede babice in dovolila, da se naberejo do te mere, da sem povzročila grob in bolan besedni prepir.

Ko opazim ''majhne'', ''nedolžne', grde / nesramne misli v povezavi z babico – se ustavim in se stabiliziram s predihovanjem.

Vidim, realiziram, razumem, da sem posamezne grde / nesramne misli v povezavi z babico dojemala kot nekakšno zadoščenje za ves moj čas, ki ga moram namenit njej, za vso čiščenje, ki ga opravim za njo, za vse neumnosti, ki jih moram poslušat z njene strani. Hkrati razumem, da to zadoščenje ni učinkovito, saj je njegova cena prevelika. – Med prepirom z babico sva obe govorili bedarije, sama sem izrekla par res neokusnih stvari in se hkrati čudila sama sebi, ampak me je nekaj zadrževalo, da se nisem ustavila. Bi rekla, da je bila to želja po izkušnji sprostitve energije. Želja se mi je sicer res izpolnila – energija se je sprostila iz mene – čutila sem kako se je moje fizično zamajalo / zvibriralo in potem sem doživela en tak občutek kot da sem stiropor, ki ga razžira lepilo. Morda smešen opis, ampak to je najbližja ubeseditev občutenja, ki jo v tem trenutku premorem… In potem sprostitev, olajšanje, jok… in navsezadnje utrujenost.
Zavezujem se, da ne bom več iskala zadoščenja (nagrade) v obliki majhnih, nedolžnih, grdih, nesramnih misli, saj se zavedam, da se zbirajo na kup in razžirajo, izčrpavajo, izsušujejo mene kot fizično telo. Zavezujem se, da si jih bom sproti odpuščala in si tako dajala pozornost, ki jo potrebujem in s tem poskrbela za svoje lastno zdravje.