Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
babičino dementno sranje: nesmisle / bedarije, ki jih vsakodnevno govori,
čiščenje njene nesnage, ki jo pušča za seboj in čiščenje nje same kadar se
podela jemati osebno in našteto povezovati in definirati z besedo krivica.
Ko opazim, da si nesmisle / bedarije, ki jih babica
govori, čiščenje njene nesnage, in čiščenje njega blata jemljem osebno in jih
definiram kot krivične do sebe, se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi.
Vidim, realiziram, razumem, da imam zelo malo vpogleda
v to zakaj in kako je babica dejansko postala dementna in da se ta vpogled
najverjetneje ne bo kaj dosti razširil tekom moje sedanje inkarnacije. Zavedam
se, da moja babica ni edina dementna in da se demenca na splošno absurdno
povečuje. In ko tako pogledam kaj bi svetovala nekomu drugemu v moji situaciji –
povedala bi mu, da demenca in vsi njeni ogabni aspekti ne bodo odšli vstran
kljub temu kako osebno si jih jemlje in kako krivični se mu zdijo… se pravi
kljub vsem čustvenim reakcijam, ki kratkoročno resda pomirjajo, dolgoročno pa
izžemajo človeško telo.
Zavezujem se, da bom re-definirala besedo krivica
in da bo uporaba te besede v mislih alarm, da popuščam umsko-zavestnemu sistemu
in da je čas, da se ustavim. Vso babičino dementno sranje pa si navsezadnje lahko
vzamem kot vajo osredotočanja na fizično in vadenje potrpežljivosti,
vztrajnosti in s tem discipline – če že mora bit ta posledica nečesa tu in če
še ne misli it vstran…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
prepričanje, da je babičina demenca moja kazen, ki mi jo je naložil naš
stvarnik in da sem si dopustila jezo in žalost zaradi tega, ker mi stvarnik ne
razkrije česa točno sem kriva.
Ko opazim, da babičino demenco jemljem kot stvarnikovo
kazen namenjeno meni in da obstajam v jezi in v žalosti, ker mi ne razkrije
moje krivde – se ustavim in se stabiliziram v dihu.
Vidim, realiziram, razumem, da je moja krivda –
tako kot krivda slehernika in očitno tudi stvarnika, ki nas je ustvaril po
svoji podobi – sebičnost… in da kazen, ki jo prestajamo vsak posebej in vsi
skupaj ni osebne narave, pač pa je posledica naše ignorance, sprenevedanja in –najverjetneje-
lastne odločitve, da pozabimo.
Zavezujem se, da bom re-definirala besedo kazen in
da bo uporaba te besede (v mislih) alarm, da popuščam sebičnosti in da je čas,
da se ustavim. Zavezujem se, da bom kadar se zalotim v razmišljanju o babičini
demenci kot o moji kazni pomislila na vse poznane, ki tako ali drugače skrbijo
za svoje bližnje (dementne in/ali bolne in/ali nesamostojne), ker oni tega več/še
niso zmožni – da se spomnim, da nisem sama / edina / posebna…
Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila
uvideti kako zelo globoko sem ponotranjila sistem nagrajevanja &
kaznovanja, ki so mi ga privzgojili starši in ki ga večina dojema kot
samoumevnega.
Ko opazim, da obstajam kot sistem nagrajevanja
& kaznovanja in da katero izmed polarnosti pričakujem od drugega sočloveka,
''višje sile'' ali navsezadnje od sebe – se ustavim in se stabiliziram z nekaj
vdihi.
Vidim , realiziram, razumem, da je sistem kazni in
nagrajevanja ista umska potegavščina kot so polarnosti dobro-slabo,
pozitivno-negativno, prav-narobe in da služi samo ohranjanju umsko-zavestnega
sistema.
Zavezujem se, da kazni in nagrajevanja s strani
drugih ne bom več jemala resno. Zavezujem se, da se bom opominjala, da sem sama
stvarnik svojih kazni in nagrad – s katerimi se omejujem v obeh smereh in jih
bom torej zato postopoma izkoreninila iz svojega življenja.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
postopno zavedno nabiranje bolnih misli in izjav glede babice in dovolila, da
se naberejo do te mere, da sem povzročila grob in bolan besedni prepir.
Ko opazim ''majhne'', ''nedolžne', grde / nesramne
misli v povezavi z babico – se ustavim in se stabiliziram s predihovanjem.
Vidim, realiziram, razumem, da sem posamezne grde
/ nesramne misli v povezavi z babico dojemala kot nekakšno zadoščenje za ves
moj čas, ki ga moram namenit njej, za vso čiščenje, ki ga opravim za njo, za
vse neumnosti, ki jih moram poslušat z njene strani. Hkrati razumem, da to
zadoščenje ni učinkovito, saj je njegova cena prevelika. – Med prepirom z babico
sva obe govorili bedarije, sama sem izrekla par res neokusnih stvari in se
hkrati čudila sama sebi, ampak me je nekaj zadrževalo, da se nisem ustavila. Bi
rekla, da je bila to želja po izkušnji sprostitve energije. Želja se mi je
sicer res izpolnila – energija se je sprostila iz mene – čutila sem kako se je
moje fizično zamajalo / zvibriralo in potem sem doživela en tak občutek kot da
sem stiropor, ki ga razžira lepilo. Morda smešen opis, ampak to je najbližja
ubeseditev občutenja, ki jo v tem trenutku premorem… In potem sprostitev,
olajšanje, jok… in navsezadnje utrujenost.
Zavezujem se, da ne bom več iskala zadoščenja (nagrade) v obliki majhnih, nedolžnih, grdih, nesramnih misli, saj se zavedam, da se zbirajo na kup in razžirajo, izčrpavajo, izsušujejo mene kot fizično telo. Zavezujem se, da si jih bom sproti odpuščala in si tako dajala pozornost, ki jo potrebujem in s tem poskrbela za svoje lastno zdravje.
Zavezujem se, da ne bom več iskala zadoščenja (nagrade) v obliki majhnih, nedolžnih, grdih, nesramnih misli, saj se zavedam, da se zbirajo na kup in razžirajo, izčrpavajo, izsušujejo mene kot fizično telo. Zavezujem se, da si jih bom sproti odpuščala in si tako dajala pozornost, ki jo potrebujem in s tem poskrbela za svoje lastno zdravje.
