Jeza in zamera ne pomagata plačati bencina

Odpravljala sem se v mesto. Mama je rekla -Idi z mojim avtom in mi natoči bencina; plačilna kartica je v predalu.
Ustavila sem se torej na bencinski in natočila poln tank goriva ter se odpravila k blagajni. Gospod na drugi strani mi s pritajeno skrivnostnim glasom nekaj govori. - Prosim? - Gospa… nimate zadostnega stanja…
Na glas se vprašam – Kako je to mogoče.?.
Na točno tej črpalki se mi je enkrat že zgodilo nekaj podobnega; ne vem več točno zaradi katerega razloga nisem mogla plačat prav tako polnega tanka goriva. Zato mi skozi misli začneta švigat zadrega in sramota, nakar vključim obrambni mehanizem v smislu – ni moja krivda – in povem, da mi je mama naročila z njeno kartico napolnit njen avto. – Pa plačajte z gotovino. – Nimam je dovolj… Kaj je za naredit?

Prevzame me uslužbenka, ki začne izpolnjevat obrazec. Že odkar sem zagledala napis zavrnjeno, se mi v ozadju pobliskavajo misli v smislu:
sem sploh vzela pravo kartico?; če je nisem je kriva mama, ker mi ni povedala katero točno naj vzamem!
zakaj mi je ni dala sama; bi mi vsaj dala pravo!
kako me je lahko poslala po bencin s kartico na kateri ni dovolj denarja; kaj ji ni jasno…
zakaj me spravlja v tako zadrego / mi dela tako sramoto?!
In vse te in podobne misli se počasi oblikujejo v jezo in v zamero. Zaradi samo-korekcijskega treninga pri Desteni mi to dogajanje uspe opazit preden me popolnoma prevzame in preden zapadem v intenzivne reakcije.

Medtem ko uslužbenka še naprej vpisuje podatke, ki jih naštevam se vprašam: bo jeza pomagala rešit tale problem tukaj – poravnat dolg? & se bo mama naslednjič v podobni situaciji obnašala drugače, če ji bom tokrat zamerila?
Odgovora sta jasna. Jeza ne pomaga plačat bencina in moja zamera ne bo pomagala spreminjat drugega  na boljše…
Zato se jima odrečem in v miru počakam na uslužbenko, da dokonča izpolnjevanje in me usmeri naprej. Pravi, da naj denar prinesem še danes, do desete, sicer morajo plačati iz svojega žepa in da mora bit gotovina. Povem, da grem na en sestanek, da si bom denar sposodila tam in da bom nazaj v roku dveh, treh ur.

Včasih sem iz podobnih situacij naredila celo dramo. Nekoga, ki sem ga dojemala kot krivca, da sem se znašla v neugodni situaciji sem skozi misli napadla in se razburjala še dolgo časa po dogodku – vse dokler nisem prišla v stik z njim in vso nabrano jezo, razdraženost, naveličanost in zamero izlila na njega – da sem mu vrnila za vse občutke, 'ki mi jih je povzročil'.
Včasih se je po mojem izbruhu izkazalo, da drugi ni naredil nečesa za kar sem ga obtožila. Potem me je bilo sram, ker sem se tako silno 'izbruhala na njega' in sem hitro spremenila temo / se pobrala drugam in gladko potlačila dogodek – češ da ni imel takšne teže, čeprav sem par minut nazaj obstajala v pošteno intenzivni reakciji. Verjetno sem imela podoben izraz kot pes, ki skrije rep med noge in naredi najbolj ubogi pogled kar ga premore…

In tudi v tej situaciji bi se zgodilo podobno, če bi pustila svojim mislim, da se nekontrolirano stopnjujejo, če bi dovolila jezi in zameri, da me prevzameta. Najprej bi se zdrla in potem sramovala.
Ker je bila kartica prava in ker je bilo na njej dovolj denarja… Kot sem čez par minut ugotovila na bankomatu iste bencinske črpalke…
Tako pa sem dvignila denar, se skupaj z uslužbenko še malo počudila in rešila problem brez nepotrebnih čustvenih reakcij in izbruhov.

Kasneje sem o tem dogodku pripovedovala mentorici (buddy) pri Desteni I Processu. Ta me je vprašala če sem uspela mami v stabilnosti povedati to zgodbo. Odgovorila sem, da sem uspela – v zavedanju, da je to bila še zadnja točka preverjanja, če sem res čista reakcij. Če bi bila še vedno jezna na mamo in bi jo obsojala, bi se to slišalo v mojem glasu, v načinu na katerega bi se pogovarjala z njo. Ko pa sem ji prigodo na glas povedala umirjeno, sem si potrdila, da sem odstranila vse reakcije v povezavi s tem specifičnim dogodkom.

Poanta te zgodbe je v izbiri. V izbiri stabilnosti in umirjenosti namesto negativnih občutkov v sicer neugodni situaciji. In v zavedanju, da četudi bi 'pristala' v negativnih občutkih (jezi, razdraženosti in zameri), bi si jih bila dopustila/izbrala sama – ne bi mi jih povzročila mama oz. kdorkoli drug…

Zakaj pišem o tej bolj ali manj vsakdanji zgodbi? Zato ker se nam v življenju dogaja ogromno neugodnih situacij v katerih z lahkoto negativno reagiramo in kopičimo in povečujemo te posamezne reakcije do izbruhov; tako pa se kopičijo tudi izbruhi, ki škodljivo vplivajo na oblikovanje naših odnosov in na naš notranji mir.
Pišem zato, da ne pozabim in da spomnim še tebe, da izbruhov in nemira ne rabimo jemati kot samoumevnih in nespremenljivih. Z opazovanjem sebe in v zavedanju posledic lahko te škodljive vzorce zamenjamo z bolj prijetnimi odzivi, s katerimi si bomo povečevali samo-zaupanje in izboljševali medsebojne odnose.

Stati kot podpora v propadu 3

Izhodiščni blog: http://duskamaglica.blogspot.si/2017/01/stati-kot-podpora-v-propadu-1.html

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila demenco povezovati s prispodobo neke zlovešče sence, ki me konstantno zasleduje, je vedno pripravljena podarit nov trenutek žalosti in zavedanja o človeški šibkosti…
Dejstvo je, da si skrb za babico delimo – tako, da se z demenco ne rabim ukvarjat konstantno; večkrat tudi po cel dan ali dva ne – kar pomeni, da tačas ne rabim niti razmišljat o njej in si lahko od nje odpočijem. Ne rabim se zasledovat z demenco skozi lastne misli in čustva… Zavedam se, da sem tudi sama tista, ki izbiram odziv na razvoj te sicer precej neprijetne bolezni. Vidim, da moje dramatiziranje o demenci ni usmerjeno k rešitvam, zato ga bom odslej bolj redno ustavljala. Vem, da je normalno, da včasih postanem žalostna ali jezna ko demenca ponovno preseneti… ampak vidim, da ni podporno, da se dlje časa zadržujem v teh dveh čustvih, ker postajata ''normalni'' – zraven zaskrbljenosti in podobnih skrbniških lastnosti nabitih z negativnim čustvenim nabojem. Vidim, da bi sama v takem stanju za skrbnika želela nekoga bolj dobrovoljnega in zagotovo ne nekoga, ki bi mi skozi dajal občutek odvečnosti… Zato se bom opomnila na dobrovoljni pristop kadar se bom odpravila urejat / hranit babico – brez pričakovanja istega pristopa nazaj.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila takoj zdrsnit v obrambni karakter, ko sem imela na skrbi babico in sta jo starša par trenutkov pred tem ko sem jo nameravala preverit, našla pobruhano na tleh. Zavedam se, da sem to storila, ker sem se obsojala skozi njune oči. Čeprav mi onadva navsezadnje v tej situaciji nista ničesar očitala… Zavedam se, da bi lahko take trenutke preprečila samo pod pogojem, da bi bila konstantno zraven nje in prav ves čas pozorna na njeno premikanje. Tega pa nisem pripravljena počet. Kar sem še pripravljena -naredit, je to da jo preverim pogosteje – enkrat na uro recimo.
V zavedanju, da je to ''največ kar lahko storim'' v kontekstu tega kar je najboljše hkrati zame in za babico, si tako več ne dopuščam obstajat v občutku krivde, obsojanju skozi oči drugih in samo-obsojanju… Morala se bom torej zdisciplinirat da jo preverim. Tudi takrat ko počnem kaj prijetnega in se mi ne da prekinjat prijetnosti. Če bom čez par dni videla, da tako pogosto preverjanje ni potrebno, ga bom ponovno podaljšala na dve uri.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila težit sebi in drugim z zgražanjem nad tem, da utegne babica ostati v stanju, ko ne bo mogla več samostojno hodit, jest in pit v smislu – to pa je že preveč, tega pa si res nismo zaslužili. Vidim, da se to mogoče utegne zgodit, mogoče ne; da se s tem nima smisla ukvarjat zdaj – sploh ne skozi negativno nabite misli & čustva. In tudi če bi to postala naša realnost, mi zgražanje in smiljenje sami sebi ne bi prav nič pomagalo pri tem kar bi bilo potrebno narediti v povezavi z babico. Pomagali bi mi stabilnost, boljša organizacija časa, potrpežljivost in dobrovoljnost. Zato bom v primeru, če se babičino stanje ne izboljša tolikokrat prebrala to samoodpuščanje, da mi bo jasno, da je življenje teh besed zdravorazumsko in da jamranje in zgražanje nista na mestu.     

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila situacije v katerih ne želi biti večina (kot je na primer skrb za dementnega človeka) povezovati in definirati s stresom in hkrati obstajati v želji, da bi izginile iz mojega življenja. Na prvi pogled se zdi opisano normalno. Ampak vse bolj mi postaja jasno, da stres ni nujen odziv na take situacije. Je bolj posledica določenih strahov. In ko si jih odpuščam, skupaj z njimi zmanjšujem stres. Zavedam se, da situacije, ki jih definiram kot neprijetne ne bodo izginile iz mojega življena samo zato ker si jaz tako želim… kar povzroča obstoj v tej želji, je oddaljevanje od realnosti – kar pa v nobenem primeru ni praktično… Zato se bom vedno znova opominjala, da stres ni nujen odziv in da so želje na katere nimam direktnega vpliva v bistvu motnja moje pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot misel: ''Ne razumem zakaj ne more raje umret – zakaj mora ona in mi z njo prenašat to trpljenje.''
V tej misli vidim naveličanost, odvečnost, razočaranost, občutek krivice, destruktivno željo po razumevanju… Ampak vse to sem si že odpuščala… Zato sem na Desteni forumu vprašala ostale kaj vse vidijo v tem vprašanju. Mogoče pa dobim kako izpuščeno perspektivo, s katero bom lažje ustavila pojavljanje podobnih misli.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v strahu, da bo podobna usoda doletela moja starša in da bom morala skrbeti še zanju; da bom mogla vso življenje imet na skrbi nekoga drugega in svoj čas podrejat drugim… ter se razžirati z mislimi v tem okviru.

Zavedam se, da je to mogoče, ni pa nujno. Da moj strah tega ne more preprečit, lahko pa doprinese k realizaciji. Zato si ne dopustim utapljat se v takšnih mislih; ko pridejo, zadiham, se spomnim na nesmislnost obstoja v takšnem strahu in ga napodim. Vedno znova, dokler ne bo odnehal vznikat. Samo-odpuščanje v trenutku – vsakič malenkost drugačno – da pokrijem vse aspekte strahu. In vztrajam – bolj kot strah. Ker nočem bit strah, ampak vztrajnost in stabilnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mučiti se s svojim nezdravim odnosom do nedavno nastale situacije. Zdaj sem to mučenje sicer omilila s samoodpuščanji v teh blogih, ampak cilj mi je, da opustim lastne reakcije na licu mesta – ko vidim, da začenjam reagirat. Da se več ne nabirajo za kasneje, da se zdiscipliniram in utrdim. Vidim, da se še vedno vse preveč ubadam s posledicami, namesto s spremembo na boljše v danem trenutku. Zato se mi posledično nalaga vedno večja teža, ki se preveša v splošno nejevoljo. Tukaj se čakam, po nepotrebnem.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jamrat, ker ne vem kako naj shandlam babico na tem novem nivoju nesposobnosti, namesto da bi raje direktno šla iskat videe s to temo ali pa bi se dogovorila s kom izkušenim za demonstracije.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi se babičina situacija spremenila na bolje – namesto da bi z novo realnostjo takoj poravnala to na kar imam vpliv – svoj odnos do novo nastale situacije.   

Nadaljujemo brez mačke 1

Ko smo ostali brez mačke, smo se z X in Y pogovarjali, da bi nabavili novo. Y je želela isto pasmo mačke kot smo jo imeli prej, X mi je rad dodal – če boš skrbela za njo. In sem gledala, kje bi se dalo dobit kakšno.

Jesenske mačke niso prišle v poštev, ker so baje preveč kilave.

Ko sem našla pravo pasmo v azilu, se je X izgovarjal, da je že prestara – da bi mogla bit mlada, da se jo da navadit na dvorišče.

Danes pa mi pošljejo sporočilo, da en mucek rabi dom. Ko pogledam fotografije, kar zrem v ekran in se topim ob ljubkosti mačjega bitja. Opozarjam se, da ne smem zapadat v željo po posvojitvi, ker ne morem bit prepričana če bo izvedljiva. Ko se kasneje pogovarjam s stikom za mucka, ta pravi, da je žival potrebno še kakšnih 14 dni hranit na dudo. To pa povsem spremeni situacijo… jaz sem v službi – ne morem tako skrbet za žival. X je doma, on bi lahko. Pa bo voljan?

Pokličem ga in mu razložim situacijo. Pravi, da imajo sosedi mlade mačke, ki že same jedo. Vprašam ga, če bomo potem raje vzeli kakšno od njih. Začne govorit o tem koliko dela je s privajanjem mačke na dvorišče in da ne bo imel časa, ko se bo vrnil na delo. ??? Skoz je v bolniški ali na dopustu, ne vem kdaj je nazadnje bil v službi, zdaj pa taki izgovori?!

Žalost, žalost in solze… Še včeraj ko sem prišla iz službe sem pomislila kako bi bilo fajn / nujno imeti doma neko igrivo, sproščeno bitje, ki te že s svojo prisotnostjo spravi v dobro voljo, z dotikom pa v umirjenost. Ki ublaži odnose in situacije. Terapija…

In upala sem, da bo X privolil v vzgojni del – ker je zadnje čase precej nemiren, provokatorski, celo besedno agresiven. Tako bitje bi ga omehčalo… Jaz ne znam pristopit do njega na tak način, da bi ga.

Ne bo mačkice… ne bo sprostitve / omehčanja napetosti … ne bo terapije… nebo prijetnih dotikov… ne bo predenja… Žalost…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila želeti si mačko, čeprav sama nimam časa, da bi jo postopoma privadila na dvorišče in bi se pravzaprav imela čas ukvarjat z njo samo okrog pet ur po službi. Zavedam se, da od X ne morem pričakovat, da bi prevzel vso skrb za mačkico – samo zato, ker si jo jaz tako zelo želim. Ko opazim, da se v meni zbuja želja po tem, da bi doma imeli dvoriščno mačko, se stabiliziram z nekaj vdihi in si ne dopustim da me želja potegne vase in v pričakovanje, da mi jo bo X pomagal uresničit / izpolnit tako, da bi vzgajal bitje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prevzeti prepričanje, da je mačko sploh potrebo privadit na dvorišče. Vidim, da so mačke precej samostojna in samosvoja bitja. Zavedam se, da je X na dvorišče privajal prejšnjo mačko in si tako ustvaril nek vzorec / prepričanje kako se ravna z novo mačko pri hiši. Raje kot da take (nujnost uvajanja mačke na dvorišče) in podobne trditve vzamem kot samoumevne, se vprašam po njihovi relevantnosti in...UPS – se spomnim da uvajanje mačke na dvorišče v bistvu ni slaba ideja… saj je eno mlado mače odšlo in se nikoli ni vrnilo, ko sem ga pozabila zapret… in ob tem tesnoba z občutkom krivde…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutiti se tesnobno in krivo, ker sem v preteklosti pozabila zapreti novo mačko pri hiši čez noč v klet in mačka nikoli več ni prišla nazaj. Zavedam se, da tudi občutki tesnobe, krivosti, manjvrednosti in neodgovornosti ne bodo pripeljali pobegle mačke nazaj, zato si več ne dopustim zapadat v njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek krivde zaradi pobegle mačke ustvariti na podlagi negativnih pripomb drugih in negativnih lastnih predvidevanj ter domišljije. Zavedam se, da nimam nobenega realnega pogleda kaj se je mačkico dejansko zgodilo – prav tako kot bi jo lahko napadla kakšna stara mačka ali povozil avto, bi se lahko znašla tudi pri kakšnih prijetnih skrbnikih, morda dobila družbo drugih mačk… Razumem da je filtriranje predvidevanj skozi negativne pripombe drugih in lastna negativna predvidevanja ter domišljijo privedlo do občutka krivde. Zato si v podobnih primerih v prihodnosti več ne dopustim negativnih, kakor tudi pozitivnih predvidevanj na podlagi katerih bi si potem ustvarjala čustvo krivde ali občutke potolaženosti, pač pa se stabiliziram s predihovanjem.

Babičino sranje, krivica, kazen, izbruh

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino dementno sranje: nesmisle / bedarije, ki jih vsakodnevno govori, čiščenje njene nesnage, ki jo pušča za seboj in čiščenje nje same kadar se podela jemati osebno in našteto povezovati in definirati z besedo krivica.

Ko opazim, da si nesmisle / bedarije, ki jih babica govori, čiščenje njene nesnage, in čiščenje njega blata jemljem osebno in jih definiram kot krivične do sebe, se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi.

Vidim, realiziram, razumem, da imam zelo malo vpogleda v to zakaj in kako je babica dejansko postala dementna in da se ta vpogled najverjetneje ne bo kaj dosti razširil tekom moje sedanje inkarnacije. Zavedam se, da moja babica ni edina dementna in da se demenca na splošno absurdno povečuje. In ko tako pogledam kaj bi svetovala nekomu drugemu v moji situaciji – povedala bi mu, da demenca in vsi njeni ogabni aspekti ne bodo odšli vstran kljub temu kako osebno si jih jemlje in kako krivični se mu zdijo… se pravi kljub vsem čustvenim reakcijam, ki kratkoročno resda pomirjajo, dolgoročno pa izžemajo človeško telo.

Zavezujem se, da bom re-definirala besedo krivica in da bo uporaba te besede v mislih alarm, da popuščam umsko-zavestnemu sistemu in da je čas, da se ustavim. Vso babičino dementno sranje pa si navsezadnje lahko vzamem kot vajo osredotočanja na fizično in vadenje potrpežljivosti, vztrajnosti in s tem discipline – če že mora bit ta posledica nečesa tu in če še ne misli it vstran…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je babičina demenca moja kazen, ki mi jo je naložil naš stvarnik in da sem si dopustila jezo in žalost zaradi tega, ker mi stvarnik ne razkrije česa točno sem kriva.

Ko opazim, da babičino demenco jemljem kot stvarnikovo kazen namenjeno meni in da obstajam v jezi in v žalosti, ker mi ne razkrije moje krivde – se ustavim in se stabiliziram v dihu.

Vidim, realiziram, razumem, da je moja krivda – tako kot krivda slehernika in očitno tudi stvarnika, ki nas je ustvaril po svoji podobi – sebičnost… in da kazen, ki jo prestajamo vsak posebej in vsi skupaj ni osebne narave, pač pa je posledica naše ignorance, sprenevedanja in –najverjetneje- lastne odločitve, da pozabimo.

Zavezujem se, da bom re-definirala besedo kazen in da bo uporaba te besede (v mislih) alarm, da popuščam sebičnosti in da je čas, da se ustavim. Zavezujem se, da bom kadar se zalotim v razmišljanju o babičini demenci kot o moji kazni pomislila na vse poznane, ki tako ali drugače skrbijo za svoje bližnje (dementne in/ali bolne in/ali nesamostojne), ker oni tega več/še niso zmožni – da se spomnim, da nisem sama / edina / posebna…

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila uvideti kako zelo globoko sem ponotranjila sistem nagrajevanja & kaznovanja, ki so mi ga privzgojili starši in ki ga večina dojema kot samoumevnega.

Ko opazim, da obstajam kot sistem nagrajevanja & kaznovanja in da katero izmed polarnosti pričakujem od drugega sočloveka, ''višje sile'' ali navsezadnje od sebe – se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi.

Vidim , realiziram, razumem, da je sistem kazni in nagrajevanja ista umska potegavščina kot so polarnosti dobro-slabo, pozitivno-negativno, prav-narobe in da služi samo ohranjanju umsko-zavestnega sistema.

Zavezujem se, da kazni in nagrajevanja s strani drugih ne bom več jemala resno. Zavezujem se, da se bom opominjala, da sem sama stvarnik svojih kazni in nagrad – s katerimi se omejujem v obeh smereh in jih bom torej zato postopoma izkoreninila iz svojega življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopno zavedno nabiranje bolnih misli in izjav glede babice in dovolila, da se naberejo do te mere, da sem povzročila grob in bolan besedni prepir.

Ko opazim ''majhne'', ''nedolžne', grde / nesramne misli v povezavi z babico – se ustavim in se stabiliziram s predihovanjem.

Vidim, realiziram, razumem, da sem posamezne grde / nesramne misli v povezavi z babico dojemala kot nekakšno zadoščenje za ves moj čas, ki ga moram namenit njej, za vso čiščenje, ki ga opravim za njo, za vse neumnosti, ki jih moram poslušat z njene strani. Hkrati razumem, da to zadoščenje ni učinkovito, saj je njegova cena prevelika. – Med prepirom z babico sva obe govorili bedarije, sama sem izrekla par res neokusnih stvari in se hkrati čudila sama sebi, ampak me je nekaj zadrževalo, da se nisem ustavila. Bi rekla, da je bila to želja po izkušnji sprostitve energije. Želja se mi je sicer res izpolnila – energija se je sprostila iz mene – čutila sem kako se je moje fizično zamajalo / zvibriralo in potem sem doživela en tak občutek kot da sem stiropor, ki ga razžira lepilo. Morda smešen opis, ampak to je najbližja ubeseditev občutenja, ki jo v tem trenutku premorem… In potem sprostitev, olajšanje, jok… in navsezadnje utrujenost.
Zavezujem se, da ne bom več iskala zadoščenja (nagrade) v obliki majhnih, nedolžnih, grdih, nesramnih misli, saj se zavedam, da se zbirajo na kup in razžirajo, izčrpavajo, izsušujejo mene kot fizično telo. Zavezujem se, da si jih bom sproti odpuščala in si tako dajala pozornost, ki jo potrebujem in s tem poskrbela za svoje lastno zdravje. 

Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 1

Celoten izhodiščni blog

Odlomki iz izhodiščnega bloga, ki jih predelujem v tem blogu:

''Pride soseda z nenavadnim izrazom na obrazu in z držo telesa, ki nakazujeta nekakšno zadrego. Pove mi, da sta s prijateljico na sprehodu in da sta ravnokar videli kako je avto zadel našo mačko, ki se je nekam zavlekla.

Huh… in dihamo, skušamo ostat v stabilnosti. Grem se obleči, da začnem iskat mačko. Med tem časom jo je ugleda že soseda – obležala je takoj za ograjo na dvoriščni strani. Pogled na Dimo je grozljiv – zadnje tace ima stegnjene nazaj, očitno jih ne more premikat. Sope v bolečinah, oči so široko odprte, jezik ji umazan od zemlje visi iz ust. ''Jebenti boga, zakaj je ni avto zadel tak, da bi pri priči umrla, zakaj mora zdaj trpet v jebenih bolečinah?!?''

Kličem ateja – ne javi se. Božam Dimo. Mama mi pove, da se ata nahaja 10 minut od doma. Pustim Dimo samo in grem z avtom po njega. Da jo peljeva do veterinarja. Najbrž po smrtonosno injekcijo – ne zgleda, da bi se še lahko izlizala… Tako je. Najprej ji da narkozo, potem ji stisne injekcijo za odpoved vseh organov. Oči ji temnijo, neobičajen vonj se širi od nje, telo trza (v krčih?). Veterinar pravi, da je bila že cel čas v šoku… pa da je imela v notranjosti vse premaknjeno in pretrgano…''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predvidevat, da je soseda prišla prosit če ji nekaj posodimo in je bila zaradi tega v nepotrebni zadregi.

Ko opazim, da predvidevam kaj imajo ljudje za povedat – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da ljudi očitno ne znam brati tako dobro, da bi lahko v naprej vedela kaj točno mi imajo za povedat. Zavedam se, da včasih celo zablokiram sogovornika zaradi prepričanja, da mi bo že spet povedal nekaj znanega, nakar po njegovem izrazu dojamem, da temu ni tako.

Zavezujem se, da se bom v primerih ko se zasačim v mislih predvidevanja takoj ustavila in svojo pozornost preusmerila na poslušanje sogovornika.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da se mi je mačka smilila.
Ko opazim, da se mi nekdo smili – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da smiljenje v prav nobenem pogledu ni pomagalo mački, pač pa je samo škodovalo meni, ker sem si dopustila energetsko nabito reakcijo, za obstoj katere sem skurila delček svojega fizičnega telesa.

Odrekam se smiljenju in se zavezujem, da bom drugim vedno znova potrpežljivo, ampak direktno razložila svojo odločitev s pomočjo vprašanj – ko me bodo obsojali, da sem brez sočutja. (Ali smiljenje kakorkoli koristi tistemu, ki se ti smili? Kako se počutiš sam, ko se ti nekdo smili? Kakšen smisel ima torej, da se ti nekdo/nekaj smili?)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hudo poškodovano fizično telo povezovat in definirat z grozo in da sem si dopustila prepričanje, da nobeno bitje (predvsem meni drago) ne bi smelo trpeti tako hudih poškodb, bolečin in muk in da bi morala biti smrt hitra in neboleča.

Ko opazim, da obstajam v občutku groze kadar sem priča hudim poškodbam fizičnega telesa – se ustavim in diham. Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da so hude poškodbe, bolečine in muke nepoštene – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da v primerih ko obstajam v občutku groze in v prepričanju o nepoštenosti poškodb, bolečin in muk, nisem sposobna tako hitro in učinkovito pomagat ponesrečenemu/poškodovanemu kot bi to lahko storila, če bi vso svojo pozornost preusmerila na fizično realnost. Zavedam se, da so hude poškodbe, bolečine in muke mogoče res nepoštene in nepotrebne ali pa morda nisem sposobna dojeti namena njihovega obstoja – ampak kljub temu obstajajo in vidim, da moj notranji govor tega dejstva ne more spremenit.

Zavezujem se, da si bom v primerih ko bom priča hudim telesnim poškodbam par krat na glas izgovorila ''ostani praktična, mind-fucki ne pomagajo'' in takoj začela asistirati po svojih najboljših močeh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da če mačko pustim samo, bo umrla sama ali še huje – se zavlekla/skrila kam drugam in ji ne bomo mogli pomagat. Hkrati si odpustim, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi zastonj hodila po ateja – da bi se vrnila ko bi bila mačka že mrtva in bi bij jezen, ker se ni uspel poslovit in ker njegova pomoč ni potrebna.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred napačnimi odločitvami – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da preprosto ne morem vedno vedet kaj je v nekem trenutku najboljše naredit. Zavedam se, da četudi naredim najbolj zdravorazumsko stvar, je drugi morda ne bo dojemal kot takšne in me bo morda obsojal. Vidim, da tudi v primerih ko ne ravnam najbolje in to dojamem šele kasneje krivda ni nikoli na mestu – ker ne popravi/reši neugodne situacije.
Zavezujem se, da bom konkretno omejila strah pred napačnimi odločitvami in da bom čas, ki bi ga sicer prebila v strahu raje namenila optimiziranju odločitve; še posebej v trenutkih ko moram ukrepat čim prej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je toliko huje, če mačka/bitje umre sama/zapuščeno in če se ata/bližnji ne more poslovit od nje/umirajočega.

Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da je umiranje v samoti in  brez slovesa toliko bolj hudo kot v spremstvu od katerega se lahko posloviš / se to lahko poslovi od tebe – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da me je občutek, da žival zapuščam samo in da ne bo v redu če ji ne bom stala ob strani tekom smrti zadrževal pred tem, da bi ji še hitreje priskrbela nujno potrebno pomoč. Zavedam se, da smrt ne čaka tistih, ki se želijo poslovit in da je torej to željo praktično izbrisat.

Zavezujem se, da se ne bom krivila kadar bo sobitje tekom mojega iskanja pomoči izdahnilo samo in da se bom do sobitij vedno obnašala tako, da se ne bom čutila dolžno v primerih ko se ne bom utegnila pravočasno poslovit. 

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 3

Tudi v tej objavi je ostalo bolj malo direktno povezanega z naslovom primarne objave ''In je kar umrl…''. Naslov vseeno puščam enak – zaradi možnosti sledenja nazaj do izvornega teksta. Samo-opuščanje pa razširjam tja, kje me najbolj srbi…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot konflikt med 'zavedanjem o precejšnji količini dela, ki ga je potrebno narediti doma in katerega bi si naj enakovredno delili' in med 'strahom pred tem, da bom tudi sama zaradi količine dela postala tako zdelana kot sta moja starša'.

Ko opazim, da obstajam v opisanem konfliktu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da dokler živim pri starših, se bo od mene pričakoval enakovreden vložek dela – neglede na to kako želim sama preživet 'svoj' 'prosti' čas. Zavedam se, da kadar ne bom izpolnila teh pričakovanj, lahko pričakujem konflikte, drenje, zamere.

Zavezujem se, da bom 'za začetek' vsak dan vsaj eno uro prostovoljno pomagala pri domačih opravilih in na podlagi učinka korigirala čas.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na materine očitke v stilu ''Nič mi ne pomagaš!''; poglej kaj vse sem že jaz storila (v izredno dolgih verzijah), na ukazovalno intonacijo in na kazalec v zraku reagirati z občutki krivde.

Ko opazim, da reagiram z občutkom krivde tekom materinega očitanja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da doma dejansko naredim malo v primerjavi s staršema. Zavedam se, da svojo pozornost v trenutkih materinega očitanja prenašam na njen način očitanja, ki ga definiram kot nesprejemljivega in potem krivim njo, ker mi je zaradi svojega načina zbudila občutke krivde – zato, da bi se izognila dodatnemu delu oz. soočenju z lastno neodgovornostjo.

Zavezujem se, da se bom predihala skozi trenutke materinega očitanja – ki jih zaenkrat definiram kot izredno nadležne in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine - in na katere zlahka reagiram. Poskusila jih bom poslušati – brez, da bi jih vzela osebno. [Očitanje – ne jemlji osebno. Očitanje – ne jemlji osebno. ] Če se mi bodo ob tem spet pojavile reakcije, jih bom obdržala za sebe in jih s pomočjo samo-odpuščanja predelala kasneje, saj nikakor ne želim napajat in predvsem ne podaljševat materinega očitanja s svojimi zunanjimi reakcijami.

+ Zavezujem se,  da bom vsak dan vsaj eno uro prostovoljno pomagala pri domačih opravilih in tudi na ta način zmanjšala možnost nastanka občutka krivde.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamino očitanje definirat kot izredno nadležno in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine ter kot intenzivnega sprožilca mojih reakcij.

Ko opazim, da definiram mamino očitanje kot izredno nadležno in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine ter kot intenzivnega sprožilca mojih reakcij – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem tekom vztrajnega očitanja tarča pridigarskemu karakterju, vsiljevanju krivde in iskanju negativne pozornosti. Zavedam se, da se lahko kljub časovni in intonacijski intenzivnosti očitanja odločim, da ne bom čustveno odreagirala s sodbami o nadležnosti in najedanju očitanja in s tem jačala naštetih karakterjev.

Zavezujem se, da bom kljub globoko zakoreninjeni navadi obsojanja materinega očitanja vztrajno delala na tem, da obsojanje postopoma odpravim, saj si v nobenem primeru ne želim niti vzdrževat kaj šele potencirat materinega očitanja in s tem hkrati mojih reakcij nanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat tudi takrat, kadar vidim, da je mama v intenzivnejšem dobrem / slabem vzdušju; kadar je v dobrem z olajšanjem, da je zadovoljna z manjšo količino prispevanega dela in kadar je v slabem z ogorčeno žalostjo, ker ji tudi par ur prispevanega dela ne zadostuje.   

Ko opazim, da reagiram na mamino perspektivo o količini dela ki naj bi ga jaz prispevala  - tudi takrat ko vidim, da gleda iz stališča intenzivnih čustev/občutkov – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da s svojimi reakcijami kot odzivom na mamino dobro ali slabo vzdušje delam dvojno škodo; podpiram tako svoj umsko-zavestni sistem kot njenega.

Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala občutke olajšanja / ogorčene žalosti kadar bodo ti nastopili v povezavi z ne-zadostno količino dela vezano na mamino intenzivno +/- vzdušje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi v primeru očetove smrti mama in babica s svojo potrebo po zunanji pozornosti poteptale mene in/ali sebe.

Ko opazim, da obstajam v strahu da bosta mama in babica s svojo potrebo po zunanji pozornosti izžele mene in/ali sebe – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da nimam pojma kakšen namen ima babičino životarjenje, hkrati pa je ne morem pustit same v njeni bedi – zato ji bom enostavno nudila precejšnjo mero (fizične) pozornosti, ki jo enostavno potrebuje. Zavedam se, da če se ne želim sesut pod težo iskanja pozornosti, ki jo mama išče izven sebe, bom morala biti prav tako in še bolj vztrajna v svoji stabilnosti kot je mama v iskanju zunanje pozornosti. Razumem, da bom v primeru če nadaljujem po dosedanji poti in reagiram z (notranjo) negativno pozornostjo (obsojanjem mame) sesula samo sebe.

Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala misli in čustva povezana s strahom, da bi me mama in/ali babica zaradi srkanja moje pozornosti izželi. Zavezujem se k vzdrževanju stabilnosti pri dajanju pozornosti, kakor tudi pri blokiranju izsiljevanja pozornosti. 

In je kar umrl…

Sodelavkinega očeta sem srečala enkrat, pred kratkim; izgledal je fit moški nekje po petdesetem, mogoče šestdesetem. Iznenada ga je zadela kap in je kar umrl. Zdelo se je neverjetno, skoraj nemogoče, popolnoma nepričakovano. Ja, zgleda, da ljudje kar pričakujemo, da bomo umrli naravne smrti (kolikor je pač smrt po vseh teh zdravilih še naravna…) nekje v pozni starosti, recimo po sedemdesetem.   

Se je zgodilo tudi pri sosedovih, da je sin, mož in oče umrl - pri 40ih. Nenadna smrt je sicer izredno šokantna za družino, bližnje, ampak večina se slej ali prej sprijazni z njo. Ker je navsezadnje le logičen zaključek obstoja v določenem fizičnem telesu.

Jaz osebno smrti same ne dojemam kot grozne tragedije v primerjavi z mnogimi, ki se jim zdi čustvena navezanost samoumevna ali celo edini dokaz ljubezni. Pač pa se mi je zazdelo grozno tragično ko sem pomislila: ''kaj če bi se sama znašla v tej situaciji – da bi mi umrl ata?''. Kot sem zapisala – ni problem v smrti sami… problem je v tem s kom bi ostala in kako bi se vloge v družini spremenile.

Konkretno: ostala bi v enonadstropni hiši z dementno babico in precej čustveno mamo. In ob misli na to občutim ogromen odpor: ''Meni bi se tak zmešalo''. Ostala bi preprosto zato, ker se do zdaj še nisem uspela finančno osamosvojit in stabilizirat.

Prisiljena bi bila ostati kljub temu, da že zdaj izredno težko prenašam babičino dementno ''prisotnost''. Enostavno se je nabralo preveč bolanosti in blodenj v seštevku njene demence in alzheimerjeve bolezni pokojnega dedka… Enostavno se mi več ne da ukvarjat z njo – razen tistega res najnujnejšega v povezavi s hranjenjem in higieno – ker sama pozabi. Enostavno se mi več ne da trudit z njo, ker je bilo že preveč situacij v kateri sem ji skušala nekako olajšat njeno bivanje, jo razveselit – ampak sem pri tem spregledala, da so se v teh situacijah hkrati pojavljale nove prilike za njeno bolj ali manj nenamerno povzročanje materialne in/ali psihične škode drugim in sebi.

Prišli smo tako daleč, da moramo izbirati med tem ali bomo stvari skrivali/zaklepali pred njo, ali bomo njo (tudi zaradi njene lastne varnosti) zablokirali v nekem omejenem prostoru. Še vedno ne razumem zakaj se moramo tri osebe prilagajat eni in prosit za jutranje/dopoldansko varstvo tet – kar tudi za njiju pomeni konkretno prilagajanje, namesto da bi jo dali v dom. 5 oseb se nas (izmenjujoče) prilagaja eni sami. Ni računice…   

In potem je tu še mama. Zadnje čase še bolj priganjajoča kot po navadi (mi je morda kaj zamerila.?.). Problem je v tem, da je doma ogromno dela. Jaz po navadi pridem iz službe pozno in zadnja dva tedna nenavadno utrujena. Ona pa me skuša pripravit do dela na ta način, da mi našteva kaj vse je že sama postorila in mi skuša zbuditi občutke krivde v kontekstu ''Nič mi ne pomagaš!''ali pa mi začne ukazovat s specifično intonacijo in kazalcem v zraku. Velikokrat ji tudi uspe sprožit reakcijo občutka krivde v meni; še vedno predvsem na podlagi intonacije, ki jo uporablja…

Včasih reagiram s krivdo zato, ker se zavedam, da dejansko premalo naredim za skupno gospodinjstvo in da prispevanje denarja pač ni dovolj. V okviru tega se v meni odvija še en konflikt – skozi leta sem večkrat opazovala svoje starše, kako so bili v določenih dnevih zgarani in jih je vse bolelo od dela in sem si rekla, da se sama ne bom forsirala tako daleč… oni pa seveda pričakujejo, da se bo delalo, dokler ni delo narejeno.

In potem je tu še en drug vidik okrog maminega odnosa do mojega vložka dela. Včasih ji pomagam naredit kakšno malenkost in ker je ravno v dobrem vzdušju, me bo vsa radostna pohvalila: ''Priden si bil moj otrok!''……… Drugič naredim veliko, pa pozabim kakšno opravilo in me bo nadrla, da ji nič ne pomagam – ker je razdražena že od prej.

Ja, zid med nama se spet odebeljuje… nekaj bom morala premaknit v tej smeri… več pomaganja, manj občutka krivde – ne glede na njene reakcije.

In če bi ata kar naenkrat umrl in bi ostala sama z babico in mamo, ne bi imela druge izbire, kot da sobivam z njima – po novem samo z njima, zaradi česar bi se sedanji naboj v odnosih še bolj potenciral, saj bi se pozornost z očeta preusmerila znotraj preostale družine.  Odločala bi se lahko edino o tem ali bom na to sobivanje še intenzivneje čustveno reagirala z odporom ali ne. Odločam se tudi v tem trenutku – z zavedanjem, da mi ni potrebno uničevat sebe in svojih odnosov z odporom in krivdo, zato kmalu sledi blog s samo-odpuščanjem. 

Varanje

Sem varala in sem bila prevarana.

Kaj od tega se je zgodilo prej? Dozdevalo se mi je, da sem najprej varala. Situacija je bila takšna, da se je moj partner C. začel obnašati drugače kot običajno. S tem ne mislim na kakšno konkretno opazno spremembo, ampak na skupek drobcenih sprememb, ki sem jih dojemala kot – nekaj je drugače, nekaj je narobe. Zadeva se je vlekla skozi dni, občutek ''narobnosti'' se je stopnjeval, nisem pa imela nič oprijemljivega za izpostavit kar bi lahko predebatirala s fantom.

S časoma se je v meni vse bolj nabirala energija na temo ''če C. dela kar hoče in pri tem pozablja na mene, zakaj bi se jaz ozirala na njega''. Počilo je neke noči, ko smo bili zunaj; vse prej kot trezni. C. je pil ogromno alkohola, ni se oziral na moje prošnje naj zmanjša in nazadnje se je nenadoma umaknil drugam brez pojasnila. V tistem trenutku je mimo prišel prijatelj in vprašal, če gre kdo z njim enega skadit. Šla sem – prav mi je prišel umik iz misli polnih nejasnosti. Kadila sva, se pogovarjala in potem je rekel ''pridi k meni''. Poljubi in dotiki mojega prvega varanja.

Kasneje sem izvedela zakaj se je C. tako čudno obnašal – prevaral me je.

S C. sva se kasneje pogovorila o tem in ni bilo nekih hudih občutkov. Nisem mu pa izdala tipa s katerim sem ga prevarala z namenom, da bi preprečila fantovo potencilano maščevanje.

Pandorina skrinjica je bila odprta in po tem sem fanta še večkrat prevarala s tem istim tipom. Ko sem varala, po navadi nisem bila trezna. Tisti trenutek sta se mi intimnost in adrenalin zdela super fina, po tem pa se je od zadaj vedno prikradel občutek krivde. Ki je trajal dosti dlje od prijetne vznemirjenosti.

Svojega fanta sem imela rada, ampak mi je pri njem nekaj manjkalo. Namesto da bi se s tem soočila, sem to ''nekaj'' iskala drugje (in niti slučajno našla).

Enkrat sem se znašla v situaciji ko je prijatelju N. zmanjkalo bencina. Preden sva ga dobila, se nama je zgodila cela pustolovščina… na kar sva šla nekaj spit na najin uspeh in takrat je simpatija med nama prerastla prijateljstvo. Ponovno sem prevarala fanta. Večkrat. Občutek krivde se je nabiral…

Potem se je zgodila precej klavrna situacija: fant je pritisnil name, dokler mu nisem povedala s kom se ga (prvič) prevarala. Na kar je šel temu tipu težit, on pa mu je povedal še za drugega mojega prijatelja s katerim sem ga varala.

Ne spomnim se ali sem po tem dogodku ali malo kasneje sama pri sebi sklenila, da ne bom več varala in sem se odločila, da če me še kdaj prime, raje pustim fanta kot da bi ga spet prevarala. In me je prijelo. Ker mi je pri fantu ''nekaj'' manjkalo. Tako sem ga pustila… z lažjo, da sem ga prevarala s tretjim, ker mu nisem upala povedat kaj vse sem pogrešala ko sem bila z njim.

Slutil je, da bom šla. In jokala sem ko sem šla. Ampak iskreno povedano sem čutila olajšanje.   

Odločila sem se, da ne bom nikoli več varala. In posledično doživljala krivde. Ker je do tedaj v vseh pogledih presegla in poteptala užitek.

Naslednja zveza, nadaljevanje lekcije…

Fant S. se je na določen dan obnašal izredno čudno; v meni je zbujal obupen občutek odrinjenosti. Ko sem to povedala prisotni prijateljici, je trdila da si domišljam. Pa mi je v kratkem (v roku parih dni) postalo jasno da si nisem. Pritisnila sem na njega, dokler mi ni priznal prevare. Klasika – vse prej kot trezen in simpatija je prerastla prijateljstvo.  

Preveč sem bila zatrapana, da bi šla vstran. Odločila sem se, da ostanem - brez revanša.

S fantom sva njegovo varanje predebatira bi se lahko reklo v detajle, ker sem želela razumet. Do takrat mi je že bilo dokaj jasno kaj sem pogrešala pri fantu C. ko sem ga varala in zdaj sem želela razlago kaj moj aktualni fant pogreša pri meni, da me je prevaral. Vseskozi je trdil da nič. In tega nisem mogla razumet.

Podvomil je v nadaljevanje najine (mlade) zveze – češ, da med nama ne bo nikoli več pravega zaupanja. Vseeno sva ostala; takrat se mi je zdelo da resnično potrebujem to izkušnjo. Ampak zdaj vidim, da mu dejansko nisem več nikoli čisto zaupala. Preveč očitno je vedno znova iskal pozornost izven sebe in jaz mu je nisem bila vedno pripravljena dat na svoj račun.

Veliko časa sem blodila v mislih o njegovem varanju, si delala scenarije na to temo in jih speljevala sebi v prid – da bi se potem počutila boljše. Dolgoročno se ni izšlo. Njegovo varanje mi ni šlo iz glave še dolgo po tem, ko sva končala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila varati in ostati v zvezi v kateri sem bila prevarana.

Ko opazim željo po varanju – se ustavim in diham. Ko opazim željo po obstanku v zvezi v kateri sem bila prevarana – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je varanje nasprotje poštenosti do drugega in neiskrenost do sebe. Zavedam se, da se mi lahko ponovno zgodi, da si bom želela biti s kom drugim kot z aktualnim partnerjem. V takšnem primeru si ne bom dopustila varanja, ampak bom željo izpisala in predelala. Če je ne bom uspela odstraniti sama, se bom o tem pogovorila s partnerjem in če ne bo šlo drugače – zaključila zvezo z njim.Zdaj se mi zdi malo verjetno, da bi še kdaj imela željo po obstanku v zvezi v kateri sem bila prevarana… ampak če se pojavi, bom od partnerja zahtevala vse odgovore. Ne sprejmem več odgovora ''ničesar ne pogrešam pri tebi'' (sem se pač malo sebično pozabaval z drugo) in zahtevam odgovor kaj pogreša pri sebi. Ne sprejmem več varanja – tako s svoje strani kot s strani partnerja.