Hujšanje & co. 3

2. del

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sladkarije definirati in povezovati z nagrado, s pohvalo, kakor tudi s tolažbo. Ko opazim hrepenenje po sladkarijah v povezavi z mislimi – zdaj si pa zaslužim / čokolada/sladica bo pomagala, bo naredila situacijo lažjo – se takoj ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Zavedam se, da lahko zaradi teh definicij v povezavi s sladkarijami hitro padem nazaj v vsakodnevno nagrajevanje><tolaženje, katerega posledice so zastrupljanje telesa z prekomernimi dozami sladkorja, debelost, samo-obsojanje zaradi nediscipline... Odločim se, da si bom sladico privoščila do 2x tedensko. Če bo res sila, bom pojedla malenkost jedilne čokolade – do 1x tedensko. Kadar bom začutila hrepenenje po sladkarijah izven zadanih okvirov, bom pogledala katere misli so me napeljale na to in čemu se želim izognit s sladkarijami ter naredila samo-odpuščanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občasno šibkost v mišicah tekom ločevalne diete povezovati z diabetisom in si hkrati ustvarjati strah pred tem, da ga imam / dobim sama – predvsem na podlagi pripete podobe – preddietnega koša polnega ovitkov od sladkarij -- ki me je tolikokrat opozorila na moje zastrupljanje. Zavedam se, da strah pred diabetisom ne bo preprečil morebitne pojavitve le tega; prepreči pa ga lahko samo-disciplina v obliki zmanjševanja zaužite količine sladkorja oz. sladkarij. Ko se v meni sproži strah pred diabetisom, ga prediham in preverim če se držim zadane količine sladkarij ali pretiravam. Če se držim – nimam razloga za paničarjenje, če se ne, se opozorim, si odpustim in se v praksi popravim. 

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila pobrati se takoj naslednji dan po padcu – ko sem se pregrešila pri hrani. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila nadaljevati z vdajanjem hrani še približno dva tedna, preden sem se stabilizirala nazaj v primernejše prehranjevanje. Zavedam se, da še nisem dovolj disciplinirana, da bi se bila sposobna stabilno prehranjevat brez padcev, hkrati pa sem se sposobna preusmerit nazaj na bolj praktično pot prej kot sem to storila v navedenem primeru. Ko sem bom ponovno pregrešila pri hrani, si tega ne bom vzela kot vzrok za serijsko vdajanje hrani -- niti se ne bom obsojala zaradi ''prekrška'', pač pa se bom že naslednji dan usmerila v hranjenje, ki temelji bolj na dejanski fizični potrebi kot pa hranjenju na podlagi želja, okusa, mindfuckov.   

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vdajanje hrani definirat kot enostavno, gladko in disciplino v povezavi s hranjenjem definirati kot naporno, težko. Znotraj tega si odpustim, da sem se zaradi teh definicij jezila – kot da so povsem resnične in nespremenljive. Zavedam se, da je to moja trenutna perspektiva, ki je ne ne morem spremenit čez noč – saj smo mi jo (tako drugi kot jaz sama) konstanto ponavljali 30 let. Vidim, da ni praktično obupovati nad močjo hrane v kombinaciji z umsko-zavestnim sistemom, saj se zavedam, da so spremembe na tem področju dogajajo postopoma. S samo-disciplino in vztrajnostjo mi bo slej ali prej uspelo spremenit prehranjevalne navade v bolj zdrave in ko bodo enkrat postale navade – ne bodo več težko izvedljive… Torej diham in vztrajam, brez panike, postopoma - skozi proces spreminjam ta aspekt sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna, ko mi je sestrična začela pridigat o jojo efektu in si z jezo prikrivati strah pred možnostjo, da se ponovno zredim nazaj oz. se še bolj zredim. Zavedam se, da lahko težo hitro pridobim nazaj samo če se bom vdajala hrani in zanemarjala gibanje in da mi v tem primeru ne bosta pomagala nobena jeza in strah. Ko opazim, da obstajam v jezi / strahu v povezavi s ponovnim pridobivanjem teže, naredim nekaj vdihov in si splaniram obroke za nekaj dni naprej ali si ojačam namero zmernega prehranjevanja na ta način, da se spomnim plusov in minusov kar se tiče vpliva raznih vrst hrane na telo. 

Babičino sranje, krivica, kazen, izbruh

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino dementno sranje: nesmisle / bedarije, ki jih vsakodnevno govori, čiščenje njene nesnage, ki jo pušča za seboj in čiščenje nje same kadar se podela jemati osebno in našteto povezovati in definirati z besedo krivica.

Ko opazim, da si nesmisle / bedarije, ki jih babica govori, čiščenje njene nesnage, in čiščenje njega blata jemljem osebno in jih definiram kot krivične do sebe, se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi.

Vidim, realiziram, razumem, da imam zelo malo vpogleda v to zakaj in kako je babica dejansko postala dementna in da se ta vpogled najverjetneje ne bo kaj dosti razširil tekom moje sedanje inkarnacije. Zavedam se, da moja babica ni edina dementna in da se demenca na splošno absurdno povečuje. In ko tako pogledam kaj bi svetovala nekomu drugemu v moji situaciji – povedala bi mu, da demenca in vsi njeni ogabni aspekti ne bodo odšli vstran kljub temu kako osebno si jih jemlje in kako krivični se mu zdijo… se pravi kljub vsem čustvenim reakcijam, ki kratkoročno resda pomirjajo, dolgoročno pa izžemajo človeško telo.

Zavezujem se, da bom re-definirala besedo krivica in da bo uporaba te besede v mislih alarm, da popuščam umsko-zavestnemu sistemu in da je čas, da se ustavim. Vso babičino dementno sranje pa si navsezadnje lahko vzamem kot vajo osredotočanja na fizično in vadenje potrpežljivosti, vztrajnosti in s tem discipline – če že mora bit ta posledica nečesa tu in če še ne misli it vstran…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je babičina demenca moja kazen, ki mi jo je naložil naš stvarnik in da sem si dopustila jezo in žalost zaradi tega, ker mi stvarnik ne razkrije česa točno sem kriva.

Ko opazim, da babičino demenco jemljem kot stvarnikovo kazen namenjeno meni in da obstajam v jezi in v žalosti, ker mi ne razkrije moje krivde – se ustavim in se stabiliziram v dihu.

Vidim, realiziram, razumem, da je moja krivda – tako kot krivda slehernika in očitno tudi stvarnika, ki nas je ustvaril po svoji podobi – sebičnost… in da kazen, ki jo prestajamo vsak posebej in vsi skupaj ni osebne narave, pač pa je posledica naše ignorance, sprenevedanja in –najverjetneje- lastne odločitve, da pozabimo.

Zavezujem se, da bom re-definirala besedo kazen in da bo uporaba te besede (v mislih) alarm, da popuščam sebičnosti in da je čas, da se ustavim. Zavezujem se, da bom kadar se zalotim v razmišljanju o babičini demenci kot o moji kazni pomislila na vse poznane, ki tako ali drugače skrbijo za svoje bližnje (dementne in/ali bolne in/ali nesamostojne), ker oni tega več/še niso zmožni – da se spomnim, da nisem sama / edina / posebna…

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila uvideti kako zelo globoko sem ponotranjila sistem nagrajevanja & kaznovanja, ki so mi ga privzgojili starši in ki ga večina dojema kot samoumevnega.

Ko opazim, da obstajam kot sistem nagrajevanja & kaznovanja in da katero izmed polarnosti pričakujem od drugega sočloveka, ''višje sile'' ali navsezadnje od sebe – se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi.

Vidim , realiziram, razumem, da je sistem kazni in nagrajevanja ista umska potegavščina kot so polarnosti dobro-slabo, pozitivno-negativno, prav-narobe in da služi samo ohranjanju umsko-zavestnega sistema.

Zavezujem se, da kazni in nagrajevanja s strani drugih ne bom več jemala resno. Zavezujem se, da se bom opominjala, da sem sama stvarnik svojih kazni in nagrad – s katerimi se omejujem v obeh smereh in jih bom torej zato postopoma izkoreninila iz svojega življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopno zavedno nabiranje bolnih misli in izjav glede babice in dovolila, da se naberejo do te mere, da sem povzročila grob in bolan besedni prepir.

Ko opazim ''majhne'', ''nedolžne', grde / nesramne misli v povezavi z babico – se ustavim in se stabiliziram s predihovanjem.

Vidim, realiziram, razumem, da sem posamezne grde / nesramne misli v povezavi z babico dojemala kot nekakšno zadoščenje za ves moj čas, ki ga moram namenit njej, za vso čiščenje, ki ga opravim za njo, za vse neumnosti, ki jih moram poslušat z njene strani. Hkrati razumem, da to zadoščenje ni učinkovito, saj je njegova cena prevelika. – Med prepirom z babico sva obe govorili bedarije, sama sem izrekla par res neokusnih stvari in se hkrati čudila sama sebi, ampak me je nekaj zadrževalo, da se nisem ustavila. Bi rekla, da je bila to želja po izkušnji sprostitve energije. Želja se mi je sicer res izpolnila – energija se je sprostila iz mene – čutila sem kako se je moje fizično zamajalo / zvibriralo in potem sem doživela en tak občutek kot da sem stiropor, ki ga razžira lepilo. Morda smešen opis, ampak to je najbližja ubeseditev občutenja, ki jo v tem trenutku premorem… In potem sprostitev, olajšanje, jok… in navsezadnje utrujenost.
Zavezujem se, da ne bom več iskala zadoščenja (nagrade) v obliki majhnih, nedolžnih, grdih, nesramnih misli, saj se zavedam, da se zbirajo na kup in razžirajo, izčrpavajo, izsušujejo mene kot fizično telo. Zavezujem se, da si jih bom sproti odpuščala in si tako dajala pozornost, ki jo potrebujem in s tem poskrbela za svoje lastno zdravje.