sobota, 25. julij 2015

Hujšanje & co. 3


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sladkarije definirati in povezovati z nagrado, s pohvalo, kakor tudi s tolažbo. Ko opazim hrepenenje po sladkarijah v povezavi z mislimi – zdaj si pa zaslužim / čokolada/sladica bo pomagala, bo naredila situacijo lažjo – se takoj ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Zavedam se, da lahko zaradi teh definicij v povezavi s sladkarijami hitro padem nazaj v vsakodnevno nagrajevanje><tolaženje, katerega posledice so zastrupljanje telesa z prekomernimi dozami sladkorja, debelost, samo-obsojanje zaradi nediscipline... Odločim se, da si bom sladico privoščila do 2x tedensko. Če bo res sila, bom pojedla malenkost jedilne čokolade – do 1x tedensko. Kadar bom začutila hrepenenje po sladkarijah izven zadanih okvirov, bom pogledala katere misli so me napeljale na to in čemu se želim izognit s sladkarijami ter naredila samo-odpuščanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občasno šibkost v mišicah tekom ločevalne diete povezovati z diabetisom in si hkrati ustvarjati strah pred tem, da ga imam / dobim sama – predvsem na podlagi pripete podobe – preddietnega koša polnega ovitkov od sladkarij -- ki me je tolikokrat opozorila na moje zastrupljanje. Zavedam se, da strah pred diabetisom ne bo preprečil morebitne pojavitve le tega; prepreči pa ga lahko samo-disciplina v obliki zmanjševanja zaužite količine sladkorja oz. sladkarij. Ko se v meni sproži strah pred diabetisom, ga prediham in preverim če se držim zadane količine sladkarij ali pretiravam. Če se držim – nimam razloga za paničarjenje, če se ne, se opozorim, si odpustim in se v praksi popravim. 

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila pobrati se takoj naslednji dan po padcu – ko sem se pregrešila pri hrani. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila nadaljevati z vdajanjem hrani še približno dva tedna, preden sem se stabilizirala nazaj v primernejše prehranjevanje. Zavedam se, da še nisem dovolj disciplinirana, da bi se bila sposobna stabilno prehranjevat brez padcev, hkrati pa sem se sposobna preusmerit nazaj na bolj praktično pot prej kot sem to storila v navedenem primeru. Ko sem bom ponovno pregrešila pri hrani, si tega ne bom vzela kot vzrok za serijsko vdajanje hrani -- niti se ne bom obsojala zaradi ''prekrška'', pač pa se bom že naslednji dan usmerila v hranjenje, ki temelji bolj na dejanski fizični potrebi kot pa hranjenju na podlagi želja, okusa, mindfuckov.   

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vdajanje hrani definirat kot enostavno, gladko in disciplino v povezavi s hranjenjem definirati kot naporno, težko. Znotraj tega si odpustim, da sem se zaradi teh definicij jezila – kot da so povsem resnične in nespremenljive. Zavedam se, da je to moja trenutna perspektiva, ki je ne ne morem spremenit čez noč – saj smo mi jo (tako drugi kot jaz sama) konstanto ponavljali 30 let. Vidim, da ni praktično obupovati nad močjo hrane v kombinaciji z umsko-zavestnim sistemom, saj se zavedam, da so spremembe na tem področju dogajajo postopoma. S samo-disciplino in vztrajnostjo mi bo slej ali prej uspelo spremenit prehranjevalne navade v bolj zdrave in ko bodo enkrat postale navade – ne bodo več težko izvedljive… Torej diham in vztrajam, brez panike, postopoma - skozi proces spreminjam ta aspekt sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna, ko mi je sestrična začela pridigat o jojo efektu in si z jezo prikrivati strah pred možnostjo, da se ponovno zredim nazaj oz. se še bolj zredim. Zavedam se, da lahko težo hitro pridobim nazaj samo če se bom vdajala hrani in zanemarjala gibanje in da mi v tem primeru ne bosta pomagala nobena jeza in strah. Ko opazim, da obstajam v jezi / strahu v povezavi s ponovnim pridobivanjem teže, naredim nekaj vdihov in si splaniram obroke za nekaj dni naprej ali si ojačam namero zmernega prehranjevanja na ta način, da se spomnim plusov in minusov kar se tiče vpliva raznih vrst hrane na telo. 




Ni komentarjev:

Objavite komentar