Hujšanje & co. 4

3.del

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hranjenje na podlagi okusa, prevelike oz. težko prebavljive obroke, hranjenje pozno zvečer –- kljub temu, da sem vedela, da se bom posledično redila, čutila težo v želodcu in splošno utrujenost, da bom imela težave s kislino in da se mi bo začela nabirati sluz. Zavedam se, da so nezdrave prehranjevalne navade močno zakoreninjene v meni in da jih podaljšujem, kadar se podrejam želji po okusu, nagrajevanju ali tolaženju s hrano in zamenjavo hrane za določene manke. Vidim, da glede na kompleksnost problema pri mojem prehranjevanju ni dobro, da sem prestroga do sebe in zahtevam popolno disciplino – saj je ne bom uspela doseč, ampak se bom kvečjemu demotivirala. Zato si do naslednje nedelje zadam cilj, da vzdržujem tisti del diete, ki sem ga že najbolj ponotranjila – sadje in ali zelenjava do kosila, 2-3 obroke. Hkrati pa zadnji obrok pojem pred osmo zvečer – se pravi grem večerjat okrog pol osme. Tega dvojega se držim brezpogojno, ostalih praktičnih prehranjevalnih smernic pa kolikor le lahko. V nedeljo preverim kako mi je šlo in se odločim ali to korekcijo držim še eden teden ali dodam kakšen ''brezpogojen'' korak več.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutiti se opeharjeno, ker po lastnih prehranjevalnih korekcijah naj ne bi več jedla paštet – konkretno tunine paštete in klobas, ampak predvsem nepredelano meso. Zavedam se, da je tunina pašteta eden izmed mojih najljubših fiksov – ko jo začnem jest, ne neham dokler ne pospravim cele… in kadar jo jem, jo jem s kruhom – kar je v nasprotju s pravilom ločevanja živil. Do konca leta bom njeno uživanje omejila na 2 x mesečno, po novem letu bom poskušala preklopit na enkrat mesečno.

Kar se tiče ostalih paštet, me ne ganejo preveč. So pa tukaj še klobase in drugo mleto meso za katere se zavedam, da so procesirana hrana za katero ne morem reči kaj vsebuje, pa mi vseeno diši… Vsaj čevapom / pleskavicam se težko uprem, klobase so problematične predvsem ko sem v gosteh. Samo-odkrito mi je na enem pikniku uspelo izvest sadno-zelenjavni dan – tako da se sebi ne morem lagati, da se nisem sposobna vzdržati (procesiranega) mesa v okolju, kjer vsi ostali jedo vse povprek. Torej – omejujem klobase oz. mleto meso na vnos 1x tedensko do nadaljnjega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred mamljivostjo sladkarij in prepričanje, da se jim ne bom mogla upreti / odreči. Zavedam se, da je sladkor ena izmed drog, ki človeka najbolj enostavno zasvojijo. Dve podobno intenzivni drogi pa sta strah in vrtenje negativnih scenarijev v mislih. Kaj imam od tega, da me je strah mamljivosti sladkarij? Kaj imam od tega, da si vrtim slabe scenarije v mislih? Šus (negativne) energije… Plastenje zasvojenosti. Ko opazim strah pred tem, da se ne bi mogla upret sladkarijam oz. ko opazim, da si vrtim negativni scenarij v povezavi s sladkarijami – se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi. Ponovno si postavim vprašanje ''kaj imam od tega…?'', saj vidim, da lahko na ta način praktično ustavim obstoj v strahu oz. vrtenje negativnih scenarijev.