Hujšanje & co. 5

4. del

Zgodile so se dopustniške situacije: gostje na kosilu/večerji pri meni, jaz na kosilih v gosteh.

In sem ''seveda'' jedla vse povprek – ker vsi jedo vse povprek.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kot gostja / v gosteh jesti vse povprek – z izgovorom, da tudi ostali jedo vse povprek in da nočem komplicirat – s katerim sem si maskirala željo po hranjenju na podlagi okusa. Zavedam se, da je prehranjevanje večine po defoltu definirano kot primerno, čeprav temu ni tako – ker je redkokdo sploh preveril kakšna hrana ustreza njegovemu telesu in ker je večina avtomatsko prevzela privzgojene prehranjevalne navade. Zaradi tega me ne rabi bit strah izstopanja in ''kompliciranja'', ki pravzaprav ni kompliciranje, ampak je namerno ločevanje. V bodoče si več ne dopuščam izrabljat izgovora ''drugi jedo vse povprek, zato bom tudi jaz; nočem komplicirat'' z namenom da bi zadostila želji po hranjenju na podlagi okusa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hraniti se na podlagi okusa.
Sicer sem si nazadnje zadala postopno uvajanje sprememb, vendar opažam, da si ''dokler še lahko'' kot umsko-zavestni sistem popuščam in si privoščim – preveč. Izkoriščam svoje lastne luknje, ki jih še nisem konkretno usmerila. Ko pa sem za 2,5 meseca hkrati usmerila / konkretno spremenila celotno prehranjevanje, pa je bil moj izgovor, da je preveč naporno…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nenehno iskanje izgovorov v povezavi s spreminjanjem prehranjevalnih navad v bolj praktične. Ko opazim, da me okus vleče v prevelike ali v mešane obroke ali v sladke obroke večkrat tedensko – se ustavim in diham. H korekciji tega tedna (sadje do kosila & zadnji obrok do osme) dodajam še korekcijo, da se vsaj pri dveh obrokih dnevno od kosila naprej držim ločevanja živil in da vsaj vsak 2 dan ne jem sladkarij (pri njih sem ponovno gladko pogrnila…)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zasidrat vase prevzeto prepričanje, da oprijeta oblačila ne sodijo na zamaščene dele telesa npr. ''žlaufast'' trebuh. Zavedam se, da je to čisti predsodek umsko-zavestnega sistema, saj se sama v nekaterih oprijetih oblačilih – pod pogojem, da odmislim lasten izgled – počutim precej prijetno. Vidim, da se tudi nekateri drugi ne ozirajo na ta predsodek in se oblačijo predvsem na podlagi udobja telesa ter se ne obremenjujejo toliko s tem, da bi prikrili ''pomanjkljivosti''. Zaenkrat še sicer ne premorem toliko jajčnikov, da bi se v oprijeti majčki na salastem trebuhu odpravila v mesto in tako izzivala sistem lepote v ljudeh, ampak pri sebi opažam zmanjšano obsojanje ljudi, ki si to drznejo. Tudi v bodoče, kadar opazim, da obsojam debelejše ljudi v oprijetih oblačilih kot neprimerno oblečene ali grde, se bom opomnila, da se prepuščam predsodku in se ustavila s pomočjo dihanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila (pod)zavestno distanciranje od debelih ljudi v oprijetih oblačilih na podlagi sojenja teh oseb kot grdih oz. nesprejemljivih. Zavedam se, da so te sodbe sabotaža tako sebe kot drugih, saj imam v svoji bližini skorajda dnevno prav takšno osebo, s katero se odlično razumem. Ko opazim, da zapadam v ta vzorec, se opomnim da se po nepotrebnem omejujem in s pomočjo nekaj dihov izpustim energijo sojenja da izvisi.             

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi bila bolj suha - zaradi prepričanja, da lahko le z ravnim trebuhom nosim opijete majčke, ki trenutno samevajo v garderobi. Zavedam se, da je to prepričanje podprto s strahom pred obsojanjem drugih oz. pred lastnim obsojanjem skozi oči drugih. V bolj varnem okolju – doma, v domačem kraju si dopustim obleči tudi oprijete majčke in diham skozi reakcije drugih ter jim ne dopustim da se me osebno dotaknejo. Tako usmerjam sebe in druge hkrati.

Odpustim si, da sem pogosto sprejela in si dopustila stopnjevati željo po določeni sladkariji zaradi predstave o tem kakšna bi naj bila in da sem si potem dopustila obstajati v razočaranju, ker ni sovpadala z mojo predstavo… pa sem jo vseeno pojedla do konca. Zavedam se, da je bolje poiskati specifičen sladek okus, ki si ga želim, kot da se skušam zadovoljiti z nekim nadomestkom – ki bo kasneje postal samo še ena sladkarija več – ker si bom slej ali prej privoščila še tisti iskan specifičen sladek okus. 

Hujšanje & co. 4

3.del

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hranjenje na podlagi okusa, prevelike oz. težko prebavljive obroke, hranjenje pozno zvečer –- kljub temu, da sem vedela, da se bom posledično redila, čutila težo v želodcu in splošno utrujenost, da bom imela težave s kislino in da se mi bo začela nabirati sluz. Zavedam se, da so nezdrave prehranjevalne navade močno zakoreninjene v meni in da jih podaljšujem, kadar se podrejam želji po okusu, nagrajevanju ali tolaženju s hrano in zamenjavo hrane za določene manke. Vidim, da glede na kompleksnost problema pri mojem prehranjevanju ni dobro, da sem prestroga do sebe in zahtevam popolno disciplino – saj je ne bom uspela doseč, ampak se bom kvečjemu demotivirala. Zato si do naslednje nedelje zadam cilj, da vzdržujem tisti del diete, ki sem ga že najbolj ponotranjila – sadje in ali zelenjava do kosila, 2-3 obroke. Hkrati pa zadnji obrok pojem pred osmo zvečer – se pravi grem večerjat okrog pol osme. Tega dvojega se držim brezpogojno, ostalih praktičnih prehranjevalnih smernic pa kolikor le lahko. V nedeljo preverim kako mi je šlo in se odločim ali to korekcijo držim še eden teden ali dodam kakšen ''brezpogojen'' korak več.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutiti se opeharjeno, ker po lastnih prehranjevalnih korekcijah naj ne bi več jedla paštet – konkretno tunine paštete in klobas, ampak predvsem nepredelano meso. Zavedam se, da je tunina pašteta eden izmed mojih najljubših fiksov – ko jo začnem jest, ne neham dokler ne pospravim cele… in kadar jo jem, jo jem s kruhom – kar je v nasprotju s pravilom ločevanja živil. Do konca leta bom njeno uživanje omejila na 2 x mesečno, po novem letu bom poskušala preklopit na enkrat mesečno.

Kar se tiče ostalih paštet, me ne ganejo preveč. So pa tukaj še klobase in drugo mleto meso za katere se zavedam, da so procesirana hrana za katero ne morem reči kaj vsebuje, pa mi vseeno diši… Vsaj čevapom / pleskavicam se težko uprem, klobase so problematične predvsem ko sem v gosteh. Samo-odkrito mi je na enem pikniku uspelo izvest sadno-zelenjavni dan – tako da se sebi ne morem lagati, da se nisem sposobna vzdržati (procesiranega) mesa v okolju, kjer vsi ostali jedo vse povprek. Torej – omejujem klobase oz. mleto meso na vnos 1x tedensko do nadaljnjega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred mamljivostjo sladkarij in prepričanje, da se jim ne bom mogla upreti / odreči. Zavedam se, da je sladkor ena izmed drog, ki človeka najbolj enostavno zasvojijo. Dve podobno intenzivni drogi pa sta strah in vrtenje negativnih scenarijev v mislih. Kaj imam od tega, da me je strah mamljivosti sladkarij? Kaj imam od tega, da si vrtim slabe scenarije v mislih? Šus (negativne) energije… Plastenje zasvojenosti. Ko opazim strah pred tem, da se ne bi mogla upret sladkarijam oz. ko opazim, da si vrtim negativni scenarij v povezavi s sladkarijami – se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi. Ponovno si postavim vprašanje ''kaj imam od tega…?'', saj vidim, da lahko na ta način praktično ustavim obstoj v strahu oz. vrtenje negativnih scenarijev.