Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 6

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi dejstvo, da smo po dedku z alzheimerjevo dobili še dementno babico kot še posebej krivično in s tem opravičevati svojo nestrpnost. Zavedam se, da v današnjih časih veliko ljudi doživlja konkretno zajebane situacije, ki jih lahko posamezniki uporabljamo kot izgovor za obstoj v vlogi žrtve – si jih jemljemo osebno in se tožimo kako se nam godi krivica. Lahko pa sprejmemo spoznanje, da te zajebane situacije (bolezni, onesnaženje, vojne, lakote itd.) obstajajo zaradi načina na katerega smo si dopustili obstajat kot človeštvo skozi mnoge generacije. Da obstajajo kot posledice naših (človeških) sebičnih odločitev skozi čas. Soočam se s posledicami, ki sem jih kot bitje skozi ogromno količino časa pomagala soustvariti. Pa četudi ne – soočala sem se s posledicami v obliki alzheimerjeve in se na njih odzivala s konkretno nestrpnostjo – kar mi ni prineslo ničesar dobrega. Sedaj se soočam s posledicami v obliki demence, ki ne bojo šle nikamor… vse kar lahko gre, je moja nestrpnost… zato jo bom pošiljala vstran, dokler ne bo več prišla nazaj.

Po zadnjem tedenskem dopisovanju z buddyem – kot sestavnim delom Desteni I Process bom to vejo nestrpnosti vezano posebej na babico + demenco v tem izpisovanju tukaj in hkrati v zasebnem blogu še nekoliko bolj razširila in dodala samo-odpuščanja ter samo-korekcije, ki niso neposredno vezana na istoimenski izvorni blog… ampak se ujemajo tematsko.

Buddyu se tudi tukaj zahvaljujem za njegove perspektive, ki so mi pomagale pogledati situacijo iz mnogih zornih kotov , iz katerih se sama - zaradi ujetosti v čustvene energije - nisem spomnila pogledat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot negativno nastrojen notranji govor v povezavi z babico. Ko opazim, da mi po glavi rojijo negativno nastrojene misli v babičini prisotnosti oz. v povezavi z njo – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da sem te ''zanemarljivo'' majhne negativno nabite misli podcenjevala in jih skozi čas akumulirala do takšne mere, da se zdaj kažejo v pošteno avtomatiziranih izbruhih naveličanosti, nestrpnosti in jeze. Avtomatiziranih do te mere, da večkrat sama sebe presenetim s svojim bednim obnašanjem; se gledam in čudim kaj delam, pa se kar ''ne morem'' ustavit. Zato se zavezujem, da bom vsakič ko se zavem, da si vrtim negativno nabit notranji govor vezan na babico – NE GLEDE NA TO KAKŠNA MALENKOST SE MI ZDI V TISTEM TRENUTKU – takoj prenehala in pogledala na konkretno situacijo / konkreten notranji govor iz samo-iskrene perspektive. Zadnji teden sem takšne misli že zaustavljala, ampak jih nisem tudi reflektirala… in imam občutek kot da so zaradi tega samo začasno poniknile in čakajo na novo priložnost. Odslej torej prakticiram zaustavljanje in si zraven še argumentiram zakaj posamezna negativno nabita misel ni validna.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si NISEM dopustila v polnosti dojeti, da sem ves čas skrbi za babico bolj ali manj obstajala v notranjem konfliktu med tem kar želim in med tem kar moram; znotraj tega si odpustim, da sem vedno bolj razmišljala o tem kako ne želim skrbet za njo in sem posledično vedno bolj reagirala. Dejstvo je, da nekdo mora poskrbet za njo. Živim v isti hiši kot ona in če nisem v službi, je smiselno, da za njo poskrbim jaz. Ko ne bom živela v isti hiši z njo, pa se bo situacija rešila drugače… Do takrat nima smisla, da si ga blodim o tem kako in zakaj tega ne želim počet… ta čas raje porabim za to, da naumim kako lahko najbolj efektivno poskrbim za njo – tako da bo najlažje za obe. Morda obstaja kakšna knjiga na to temo. Grem preverit. 

Odkljukano – knjiga ''Živeti z demenco doma : za svojce in družabnike oseb z demenco'' rezervirana.

(Med iskanjem knjižničnega gradiva sem nekje mimogrede prebrala: ''Najboljša samo-pomoč je razumevanje.'' Se strinjam, zato ga tudi iščem.)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrbet za babico iz izhodiščnih točk pozitivnih in negativnih čustev; ker ji vračam skrb, ki mi jo je ona dajala v otroštvu, se počutim dobro + ker skrb za njo zahteva enormno količino strpnosti, upočasnjevanja, samo-korekcije, neprijetnih vonjav – mi je naporno in se počutim slabo. Ko pazim, da se pri skrbi za babico zapletam v pozitivna ali negativna čustva – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem (po potrebi skozi usta). Zavedam se, da je skrb za njo potrebna in da sem sama trenutno najbolj na mestu, da jo prevzamem. Razumem, da se to dejstvo ne bo spremenilo neglede na to, če pri skrbi za njo občutim pozitivna ali negativna čustva. Torej se jim odpovedujem in se raje fokusiram na fizični aspekt skrbi za dementno babico; iščem boljše načine premikanja, komuniciranja, ki bodo bolj sprejemljivi za obe.