Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 7

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila samo-korekcij, ki sem jih v preteklosti izpisala v kar lepem številu blogov (skupaj z nadaljevalnimi blogi pod naslovi Babica, kaj še delaš tu… &  Dementne dogodivščine) potem v popolnosti vnesti v prakso; zaradi česar sem pokasirala ''revenge of the ego'' – reakcije so prišle nazaj še bolj očitne. Zavedam se, da si z izpisovanjem sicer osvetlim marsikateri vidik lastnih reakcij na babico / demenco, in si tako razširim razumevanje svojih izbruhov, kakor tudi njene bolezni, vendar vse to ne zadošča, če ne prevzamem samo-direkcije v obliki odziva skozi dejanja, ko pride do ključnih trenutkov. Samo-direkcija pa je v tem odnosu ne glede na vsebino/detajle vedno ista – babica si ne zapolni kaj je delala minuto nazaj… česar se ne spomni, ''se ni zgodilo'', jaz pa moram to sprejet, prebavit, pospravit – četudi je ona trmasta, flegma in osorna. In ker v tem odnosu včasih ni več nobene možnosti za zdravo-razumsko komunikacijo, mi preostane edino dihanje. In k temu se zavezujem – k uporabi dihanja ob njeni prisotnosti.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si nisem dopustila skrbi za dementno babico v polnosti prestrukturirati v vajo potrpežljivosti. Zavedam se, da je to odlična priložnost za potenciranje lastne potrpežljivosti – kajti če mi uspe v stabilnosti preživljati čas z njo, ki zahteva / potrebuje zelo konkretno dozo potrpežljivosti in nekoga, ki je sposoben prebavit skrajno nelogične izjave & izredno močne čustvene sprožilce ''najosebnejše narave'', potem bom zlahka obvladovala podobne situacije tudi v večini drugih odnosov. Hkrati vidim, da je to prestrukturiranje v vajo iz potrpežljivosti najboljše tudi za njo, saj ji s svojo prizemljenostjo lahko pomagam umiriti / omiliti njen blodnjav miselno-čustveni sistem, namesto da jo po nepotrebnem še dodatno vznemirjam. Odpovedujem se torej vlogi žrtve v situaciji ''skrb za dementno babico'' in se odločam za vlogo praktikantke potrpežljivosti. V to sodi tudi preverjanje babičine odzivnosti in/ali razumevanja namesto avtomatskega obsojanja. Po domače – spraševanje namesto očitanja. Pa brez pričakovanj odgovorov seveda…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila videnje babice kot bitja s potencialom izven tega telesa / inkarnacije / njenega sedanjega življenja dojemati in povezovati z besedama težko (predstavljivo) in abstraktno. Zavedam se, da dokler svoje videnje babice omejujem na to inkarnacijo, ne morem v njej več videt nobenega potenciala, ampak samo še upad in preživljanje posledic – zaradi česar jo potem začenjam sodit kot nevredno (moje) pozornosti…  V njenih čevljih? – želja po smrti, po koncu telesnih bolečin, po koncu neprestanega kaosa in po koncu izgubljanja sebe (samo-zaupanja). Kaj lahko naredi glede tega? Samo čaka na ''naraven'' izhod iz tega telesa in čisto popolnoma nič drugega. V času tega čakanja potrebuje pomoč in pozornost, ki si je sama ni več sposobna dati – to je dejstvo. In tudi meni lažje dajati pomoč in pozornost, če neham povezavo besed babica<>potencial gledati skozi filtre ironije, sarkazma in ogorčenja & prepričanja, da je za vedno zgubljena. Vidim se, kako sem zadrževala to samo-omejitev in se je oklepala; čas je, da jo spustim in si naglas povem. Babica oz. bitje, s katerim obstajam v odnosu kot vnukinja ima izven telesa v katerem se nahaja v tej inkarnaciji potencial, ki se mi bo razkril kasneje v času. Zaradi tega še ne rabim počutit prikrajšane / ogoljufane… Raje pogledam bistveno v sebi in videla ga bom tudi v njej. Ne, ne vem kako… vem pa da je smiselno.

Še nekaj trenutkov me loči od smrti

in jaz se sprašujem kaj sem naredila s svojim časom. Zdi se mi, da sem ga zapravila, namesto da bi ga kvalitetno uporabila. Z izgovorom, da sem se rodila v svet, ki v večini ne podpira potencialov posameznika in sproščenega raziskovanja življenja sem se predala ideji, da se tako ali tako nima smisla trudit za karkoli.

Moji življenjski dosežki? Naredila sem osnovno šolo, srednjo šolo in fakulteto. Ampak si tega ne štejem ravno pod dosežke, ker sem si izbrala pot v poklicu, ki združuje umetnost in izobraževanje; v teh dveh panogah pa je trenutno izredno težko dobiti službo.

Službo sicer trenutno celo imam – česar si prav tako ne štejem kot dosežek ampak bolj kot srečo. Srečo, ki bi naj tajala do konca leta in ki se mi lahko vsak trenutek zaradi sesuvanja sistema izmuzne.

Mmm – kot dosežek si štejem to, da sem se preko spleta dokopala do mednarodne skupine Desteni, ki deluje po principu enosti in enakovrednosti vseh živih bitij. In da sem prehodila dve leti njenega spletnega tečaja Desteni I Process, kjer predelujemo Structural Resonance Alignment oz. svojo strukturno resonančno poravnavo z delovanjem, ki je enakovredno najboljše za vse oblike življenja.

In iz tega tako rekoč mojega edinega dosežka nadaljujem na svoja obžalovanja. V zadnjih trenutkih pred smrtjo priznam, da mi je žal, da nisem bolj dosledno hodila samo-popravkov, ki sem jih spisala na podlagi samo-realizacij po samo-odpuščanju. Žal mi je, da nisem poslušala svojega telesa, ki se mi je skozi občutke tesnobe,  strahu, napetosti drlo naj se ustavim in preneham z umojebi. Žal mi je, da se nisem zdisciplinirala v prehranjevanju kot podpori za telo in v doslednejšem zaustavljanju omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev glede katerih sem se zavedala, da si z njimi škodujem. Žal mi je, da nisem več konfliktov reševala iz točke stabilnosti – glede na to, da mi je kristalno jasno, da se konfliktov ne da reševat iz točke reakcije.  

Berem zgodbe o ljudeh, ki so se kljub težkim in ne-podpornim življenjskim oz. sistemskim razmeram znašli… ker so se potrudili po svojih najboljših močeh in se niso pustili potlačit zablodam lastnega umsko-zavestnega sistema. In se veselim za njih in jih občudujem… in se hkrati sprašujem zakaj sama iščem izgovore namesto da bi na polno izkoriščala vse svoje potenciale.

Jebemsi – nočem umret v obžalovanju, da sem zapravila življenje zaradi prepuščanja melanholiji, čemernosti, pritoževanju in podobnim banalnostim. Še nekaj trenutkov me loči od smrti. Nimam pojma koliko… vem pa, da jih nima smisla zapravljat.

Vložim jih v sooblikovanje sveta, ki bo podpiral potenciale posameznika insproščeno raziskovanje življenja – v sooblikovanje sveta v katerega bi se želela roditi sama. Morda se po smrti dejansko vrnem sem, morda ne… v vsakem primeru je to zaenkrat edini svet, ki ga poznam. In četudi ga pomagam izboljševat in bo to imelo opaznejše efekte šele proti koncu mojega življenja li po njem, je to vseeno največ kar lahko naredim iz svojega časa / življenja.

Zdajle se bom odpravila na volišče. In če tekom parih let ne bo izboljšave, se bom odpravila še na kandidaturo. Kdaj če ne zdaj, kdo če ne mi, kaj če ne enost in enakovrednost? 

Dvomljiva vrsta motivacije

Določena opravila sem smatrala kot težka in neprijetna, zaradi česar sem imela precejšnjo težnjo da se jim izognem oz. da z njimi odlašam dokler se ''pač'' da.

Nakaaar se je moj odnos do teh opravil ''nenadoma'' spremenil – postala sem motivirana za to, da jih predelam.

Kaj se je zgodilo? Uganeš kaj se je zgodilo? Vzemi si par trenutkov in samoiskreno poišči odgovor v sebi, potem pa preveri, če se ujema z mojim.

Zgodilo se je to, da sem dobila še težje in še bolj abstraktno opravilo kot sem jih imela prej. Zaradi česar se je moje zaznavanje tistih nalog, ki sem jih imela prej za težke in neprijetne spremenilo v ''še kar znosne'' / ''niti ne tako težke''. Naenkrat sem dobila motivacijo, da jih opravim, ki je bila pred tem odsotna.

Kajti prej sem izbirala med opraviti težko nalogo ali se ji izogniti, zdaj pa je moja izbira variirala med opraviti bolj težko ali manj težko nalogo. Manj težka naloga se mi več ni zdela zares problematična, sem pa oznako ''problem'' takoj prenesla na bolj težko nalogo…

In zdaj se sprašujem koliko samosabotaže si dejansko dopuščam in koliko lastnega potenciala dejansko zaviram. Koliko ''še težjih'' nalog mi bo moralo biti vsiljenih, preden bom dojela, da sem zmožna opravljati tudi težke+++… naloge?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvom vase uporabljati kot izgovor za lastno pasivnost. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila lotevati se težkih izzivov – brez da bi si prej/sproti odpustila dvom - zaradi česar izzivov nisem uspela uspešno predelati in sem tako posledično še povečala dvom vase.

Ko opazim dvom vase – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da dvom ni sprejemljiv izgovor za mojo pasivnost. Zavedam se, da nasilno premagovanje dvoma dvom samo še potencira.
Zavezujem se, da bom dvom vase sproti predelala skozi samoodpuščanje. Trenutno je ta dvom/odpor najaktivnejši na področju zaposlitve, torej se usmerjam v reševanje tega problema in si dovoljujem njegovo uspešno reševanje.