Konflikt in tako naprej

Dinamika mojega delovnika je takšna, da delam od devetih do petih in pridem po navadi domov okrog šestih. Se najem, pogledam zadeve na FB in mailu, se umijem, pogledam kak film / kaj preberem ali napišem in lahko grem spat. In se mi zdi, kot da nimam prav časa zase, za vse kar bi rada počela. Npr. šla na sprehod po soncu, dokončala likovne izdelke, prebrala zanimivo knjigo, počistila vse datoteke v računalniku…

Potem končno pride vikend, ko bi naj imela čas zase in bi naj počela kar si želim, pa sicer ne utegnem.
Ampak to je moja perspektiva…

Mamina perspektiva je ta, da je cel teden večino vrtnih in hišnih opravljala sama in da bom vsaj čez vikend kaj naredila…

Ta vikend se je pojavil sledeč konflikt: mama je želela, da očistim grede, jaz pa sem želela iti na konferenco o Univerzalnem temeljnem dohodku. Že zjutraj se me je lotevalo nelagodje in nasršenost, misli so mi spreletavali pretekli spomini na podobne situacije, ko je imela vsaka drugačne vizije o izkoristku mojega prostega časa in sva ustvarili bolj ali manj dramatične prepire.

Ko me je zjutraj pozdravila na svoj ''zafrkantsko nadležen'' način, sem ji napumpana z negativnim nabojem in v pričakovanju, da bo kar takoj name izlila vsa svoja pričakovanja siknila: ''Kaj bi rada…''. Takoj za tem preblisk – če bom nadaljevala v tej smeri, se bova spet skregali, sledilo bo muljenje, zamere in podobne zablode…

Razmišljala sem kako naj pristopim k njej, da bi dosegla želeno – strinjanje, da grem na UTD konferenco. V meni neka napetost zaradi prepričanja, da bo mama odreagirala v vlogi žrtve, z užaljenostjo ali dramo, ne glede na to kako ji bom sporočila svoje želje. Kljub temu mi nekako uspe izustit sporočilo v takšni obliki, kot bi si ga želela prejeti tudi sama, če bi bila na njenem mestu.

Zelo preprosto, v stabilno-umirjenem tonu do mere, ki sem ga v danem trenutku sposobna proizvest ji povem: Danes je mednarodna konferenca o univerzalnem temeljnem dohodku in jaz želim it tja. … Kaj pa želiš ti? Želi, da očistim dve gredi. Vpraša me kdaj želim it. Še včeraj sem želela prisostvovat skozi cel dan, ampak ker sem se izogibala temu konfliktu, sem začetek že tako ali tako zamudila. Še enkrat preverim program. Vskočim lahko ob dveh. Če ne gre drugače, pa tudi ob štirih.

Ob sobotah sem zadolžena tudi za kuhanje kosila. Predlagam hitro in enostavno juhico. Mama se najprej namrdne, da bo premalo, prec zatem pa se ponudi, da pripravi malo močnejšo večerjo.

Konflikt rešen, dogovori sklenjeni. Opravim kar imam na vrtu, skuham, skočim še pod tuš in potem na konferenco. Morda se vam to pisanje zdi dolgočasno in vsakdanje… Ampak jaz sem se danes izkustveno + zavedno naučila kako se lotit konflikta, da ga v odnosu z mamo / drugim učinkovito razrešim. Kako oblikovat sporočilo, na kakšen način komunicirat - četudi se mi v mislih odvijajo scenariji prepira, ker si moj umsko-zavesti sistem želi šusa energije, ki se ustvari tekom prepira; čeprav zaradi proizvajanja te energije škodo utrpi moje fizično telo.

Ozavestila sem preprost pristop, ki ga lahko odslej uporabim pri vseh konfliktih. Seveda vsi ne bodo tako zlahka razrešeni, ampak tu so še drugi, ki lahko dajo svojo perspektivo, svoj zdravorazumski glas. Sicer pa imam vedno na voljo – samo-iskrenost.

Kaj živi v tvojih besedah

Pivske nominacije : daj naprej

Vidim kako se po Facebooku intenzivno širijo pivske nominacije. Pišem o igri ''neknomanate'', v kateri ''je treba'' na dušek spiti vrč piva, se pri tem posneti, javno objaviti posnetek in nominirati dva ali tri prijatelje/ljudi, ki ''morajo'' vajo ponovit v roku 24ih ur, sicer so tistemu ki jih je nominiral za kazen dolžni gajbo piva.

Razumem zakaj se ta igra tako lepo prijema; alkohol smo sprejeli kot normalen del svoje vsakdanjosti, kot spremljevalca ob druženju, kot tradicionalno navado. Igra glede na to sama po sebi ni pretirano težka, zraven tega pa ponuja še energijo vznemirjenja ob sprejemu izziva in ob snemanju, pozornost od drugih, (vprašljivo) dokazovanje sebi in drugim, da zmoreš in (spet vprašljivo) zadoščenje ob nominiranju drugih naivnežev.

Priljubljenost igre gor ali dol – jaz jo vidim kot dokaz človeške neumnosti. Pitje alkohola je samouničujoče početje v vsakem pogledu. Da ne bo pomote – ni mi še uspelo ustaviti te destruktivne navade in priznam, da mi je ravno pivo najljubša alkoholna pijača. Ampak imam namen izkoreniniti to navado pri sebi, ker se vedno bolj zavedam njene nesmiselnosti. Alkohol ima zraven svojega fizičnega okusa vedno tudi okus po uničevanju našega telesa in dolgoročno gledano medsebojnih odnosov.

Zato pravim, da tale ''igra'' ni zdravorazumska in ni sprejemljiva. Kljub vsesplošnemu odobravanju pitja alkohola, se mi zdi, da smo tule stopili čez eno… da smo se tule prevrgli čez naslednjo mejo. Promocija in spodbujanje eksanja piva? WTF?! Kaj še rabite, da boste dojeli? Alkoholika v družini, lastno odvisnost od alkohola, nesrečo povzročeno pod vplivom alkohola, ki ste jo storili vi ali vam je bila storjena? Praktično-uporabno in konstruktivno različico igre z nominacijami s katero si boste krajšali čas namesto da bi ga zapravljali za samouničevanje?

Super! Ste gledali film Daj naprej (Pay it foward) ? To je zgodba o osnovnošolskem učitelju družbenih ved, ki ''Na začetku vsakega šolskega leta naloži svojim učencem posebno nalogo: domisliti se morajo načina, kako bi lahko spremenili svet, in za to nekaj narediti.''

(Bistvena razlika med to nalogo in pivskimi nominacijami je v tem, da je pri pivskih nominacijah potrebno po principu črednega nagona zeksat tisto pivo brez kakršnegakoli spraševanja in umskega napora. Beeeeeeeee…)

Učenec Trevor, katerega starša sta alkoholika in mu s tem onemogočata brezskrbno otroštvo, vidi v nalogi možnost za stabiliziranje samega sebe (in delno okolice) v krutih okoliščinah v katerih se nahaja. ''Nalogi se posveti z veliko zavzetostjo in sproži verigo dobrih del, ki jo poimenuje "daj naprej". Trem osebam pomaga z uslugo, vsaka od teh treh oseb pa mora uslugo narediti spet trem osebam, tako da se število dobrih del hitro povečuje. Po Trevorjevi zaslugi se marsikomu nenadejano nasmehne sreča in življenje postane lepše.''

Delim še en kratki video imenovan Bumerang prijaznosti . Poanta tega videa je deljenje nesebične pomoči. Dajanje tega, kar bi rad prejel če bi se znašel v koži drugega. 

Tako v filmu kot v videu je ogromno ene nepotrebne čustvene drame – prav tako kot je je pri pivskem izzivu. In to plat lahko brez škode zavržemo. Lahko pa spremenimo vsebino in sporočilo tega kar dajemo naprej, kar delimo z drugimi. Vprašanje je torej ali bomo še naprej škodovali sami sebi in z zgledom tudi vsem ostalim ali bomo začeli uporabljat svoj um in telo z namenom pomoči sebi, sočloveku in drugim bitjem.

Pozivam vas, da ne sodelujete v tem bednem pivskem izzivu (oz. v podobnih v prihodnosti) in da si raje postavljate zdravorazumske izzive – pomoč drugemu in sebi skozi samoodpuščanje lastnih nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev . Nominiram vas nas vse po vrsti.

Eden izmed mojih izzivov je vsakodnevna pomoč s čim manj reakcijami dementni in fizično nestabilni babici, ki je mimogrede alkoholičarka. Ne more več pomagat niti sebi, kaj šele drugemu. Verjemite – nočete bit na njenem mestu in verjemite – nočete posvojit mojega izziva…

Zavedajmo se svoje moči in svojih potencialov in jih nehajmo zapravljat za zabavo s katero samo škodujemo. Toliko stvari še imamo za popravit pri sebi in pri sistemu v katerem živimo.

Dajmo sporihtat raj na zemlji – nima smisla, da se še naprej mučimo v peklu. Izzivam vas k sodelovanju v tej smeri.

 Vir citatov

Moj blog o alkoholu