Pivske nominacije : daj naprej

Vidim kako se po Facebooku intenzivno širijo pivske nominacije. Pišem o igri ''neknomanate'', v kateri ''je treba'' na dušek spiti vrč piva, se pri tem posneti, javno objaviti posnetek in nominirati dva ali tri prijatelje/ljudi, ki ''morajo'' vajo ponovit v roku 24ih ur, sicer so tistemu ki jih je nominiral za kazen dolžni gajbo piva.

Razumem zakaj se ta igra tako lepo prijema; alkohol smo sprejeli kot normalen del svoje vsakdanjosti, kot spremljevalca ob druženju, kot tradicionalno navado. Igra glede na to sama po sebi ni pretirano težka, zraven tega pa ponuja še energijo vznemirjenja ob sprejemu izziva in ob snemanju, pozornost od drugih, (vprašljivo) dokazovanje sebi in drugim, da zmoreš in (spet vprašljivo) zadoščenje ob nominiranju drugih naivnežev.

Priljubljenost igre gor ali dol – jaz jo vidim kot dokaz človeške neumnosti. Pitje alkohola je samouničujoče početje v vsakem pogledu. Da ne bo pomote – ni mi še uspelo ustaviti te destruktivne navade in priznam, da mi je ravno pivo najljubša alkoholna pijača. Ampak imam namen izkoreniniti to navado pri sebi, ker se vedno bolj zavedam njene nesmiselnosti. Alkohol ima zraven svojega fizičnega okusa vedno tudi okus po uničevanju našega telesa in dolgoročno gledano medsebojnih odnosov.

Zato pravim, da tale ''igra'' ni zdravorazumska in ni sprejemljiva. Kljub vsesplošnemu odobravanju pitja alkohola, se mi zdi, da smo tule stopili čez eno… da smo se tule prevrgli čez naslednjo mejo. Promocija in spodbujanje eksanja piva? WTF?! Kaj še rabite, da boste dojeli? Alkoholika v družini, lastno odvisnost od alkohola, nesrečo povzročeno pod vplivom alkohola, ki ste jo storili vi ali vam je bila storjena? Praktično-uporabno in konstruktivno različico igre z nominacijami s katero si boste krajšali čas namesto da bi ga zapravljali za samouničevanje?

Super! Ste gledali film Daj naprej (Pay it foward) ? To je zgodba o osnovnošolskem učitelju družbenih ved, ki ''Na začetku vsakega šolskega leta naloži svojim učencem posebno nalogo: domisliti se morajo načina, kako bi lahko spremenili svet, in za to nekaj narediti.''

(Bistvena razlika med to nalogo in pivskimi nominacijami je v tem, da je pri pivskih nominacijah potrebno po principu črednega nagona zeksat tisto pivo brez kakršnegakoli spraševanja in umskega napora. Beeeeeeeee…)

Učenec Trevor, katerega starša sta alkoholika in mu s tem onemogočata brezskrbno otroštvo, vidi v nalogi možnost za stabiliziranje samega sebe (in delno okolice) v krutih okoliščinah v katerih se nahaja. ''Nalogi se posveti z veliko zavzetostjo in sproži verigo dobrih del, ki jo poimenuje "daj naprej". Trem osebam pomaga z uslugo, vsaka od teh treh oseb pa mora uslugo narediti spet trem osebam, tako da se število dobrih del hitro povečuje. Po Trevorjevi zaslugi se marsikomu nenadejano nasmehne sreča in življenje postane lepše.''

Delim še en kratki video imenovan Bumerang prijaznosti . Poanta tega videa je deljenje nesebične pomoči. Dajanje tega, kar bi rad prejel če bi se znašel v koži drugega. 

Tako v filmu kot v videu je ogromno ene nepotrebne čustvene drame – prav tako kot je je pri pivskem izzivu. In to plat lahko brez škode zavržemo. Lahko pa spremenimo vsebino in sporočilo tega kar dajemo naprej, kar delimo z drugimi. Vprašanje je torej ali bomo še naprej škodovali sami sebi in z zgledom tudi vsem ostalim ali bomo začeli uporabljat svoj um in telo z namenom pomoči sebi, sočloveku in drugim bitjem.

Pozivam vas, da ne sodelujete v tem bednem pivskem izzivu (oz. v podobnih v prihodnosti) in da si raje postavljate zdravorazumske izzive – pomoč drugemu in sebi skozi samoodpuščanje lastnih nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev . Nominiram vas nas vse po vrsti.

Eden izmed mojih izzivov je vsakodnevna pomoč s čim manj reakcijami dementni in fizično nestabilni babici, ki je mimogrede alkoholičarka. Ne more več pomagat niti sebi, kaj šele drugemu. Verjemite – nočete bit na njenem mestu in verjemite – nočete posvojit mojega izziva…

Zavedajmo se svoje moči in svojih potencialov in jih nehajmo zapravljat za zabavo s katero samo škodujemo. Toliko stvari še imamo za popravit pri sebi in pri sistemu v katerem živimo.

Dajmo sporihtat raj na zemlji – nima smisla, da se še naprej mučimo v peklu. Izzivam vas k sodelovanju v tej smeri.

 Vir citatov

Moj blog o alkoholu

Dementne dogodivščine 6

24.7.13

Ja – je že izgledalo, kot da danes ne bom imela nobenega dogodka za o(d)pisat. Vse je dosti gladko teklo, babica ni delala nobenih bedarij, jaz nisem reagirala na njene odzive. In potem okrog osmih zvečer umazana kavna šalica. Gledam od kod, gledam zakaj je na dnu nek ostanek maščob… Voham… ollivno olje. V pričo babice sem se odzvala z vzdihom in verjetno sem tudi zavila oči ali naredila kakšno podobno gesto. Kaj je? – me je vprašala rahlo zaskrbljeno. Eh, nič, tak boš rekla, da nisi bila ti, te pa je tak vseeno – ji odgovorim. Olivno olje iz steklenice, za katero si mislila da je v njej vino ali pa kaj podobnega – vseeno dodam. Malo me stisne – vsakič ob takšni ali pa podobni priliki… Moja dementna babica je namreč alkoholik.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babici zameriti njen alkoholizem zaradi vsega stresa, ki ga povzroča v hiši / v družini.

Ko opazim, da obstajam kot zamera do babice v povezavi z njenim alkoholizmom in posledično stresom – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da zamera ne bo pomagala izničiti njenega alkoholizma in da bom morala alkoholizem (+ stresno reagiranje drugih) sprejeti kot njen sestavni del, ker možnosti za zavestno odvajanje več ne obstajajo. Zavedam se, da sem na to temo naredila že kar nekaj samoodpuščanja, pa kljub temu še vedno reagiram; čeprav že precej bolj blago.

Zavezujem se, da se bom ob reakcijah v povezavi z babičinim alkoholizmom čim bolj pogosto opominjala na nesmiselnost zamere in da si jo bom vsakič znova ko se pojavi v mojih mislih – četudi v blagi obliki odpustila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila malodušno reagirati na babičine fizične bolečine zaradi prepričanja, da si je za nje kriva sama oz. da jih je potencirala z alkoholizmom.

Ko opazim, da obstajam kot privoščljivost (''če je zaradi tvojih preteklih napak omejena naša svoboda, te naj kar boli…'') – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da nimam celostnega vpogleda v to koliko si je babica dejansko kriva sama za svoje klavrno fizično stanje…

Zato se zavezujem, da bom s sprotnim samoodpuščanjem misli vezanih na privoščljivost v povezavi z babico to privoščljivost postopoma iztrebila, saj se zavedam njene nesmiselnosti in funkcije podpiranja UmZS.

+ 4.8.13

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da se bom z distanciranjem od babice in malodušnostjo nad njenimi bolečinami distancirala od potencialov alkoholizma in potencialov fizičnih bolečin pri sebi in pri drugih bližnjih.

Ko opazim, da se distanciram od babice zaradi tega, ker sem na njo projicirala lastne strahove glede alkoholizma in fizične bolečine – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram razumem, da so moje projekcije strahu pred alkoholizmom in fizično bolečino moje, ne glede na to, na koga jih projiciram. Babica je morda samo med tistimi, ki te projekcije zaradi svojega stanja lažje izzovejo.
Zavezujem se, da svojih strahov v povezavi: z alkoholizmom, s skrbjo za alkoholike, s fizičnimi bolečinami, s skrbjo za druge v fizičnih bolečinah ne bom več projicirala na druge in jih zaradi tega odrivala od sebe, ampak se bom raje sproti soočila s temi strahovi in si jih odpustila.