Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 1

Celoten izhodiščni blog

Odstavek iz izhodiščnega bloga, ki ga razširjam / predelujem v tem blogu:

''Prvi teden v septembru smo bile s ''sestričnama'' na morju. Vedela sem, da bo vrnitev na delo naporna, ker smo pripravljali največji dogodek v zgodovinici našega programa. In res – že prvi dan sem dobila konkreten seznam opravil. Vse do konca meseca je bil tempo dela hitrejši, ukvarjali smo se z mnogimi novimi/neznanimi zadevami, s časom nam pri mnogih manjših korakih šlo za nohte. Ampak smo napredovali, odstranjevali ovire in se bližali cilju.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dopust definirati in povezovati s sprostitvijo in ležernostjo ter ga kot takega soditi kot dobrega in hkrati delo(vne dni) povezovati in definirati z naporom in večjimi ali manjšimi konflikti ter ga kot takega soditi kot slabega.

Ko opazim, da obstajam v polarnosti dopust – dober : delo – slabo, se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da tako dopust kakor delo sama po sebi nista dobra/slaba, sproščujoča/konfliktna, ležerna/naporna, ampak sta predvsem takšna, kot si ju v danem trenutku dopustim dojemat in oblikovat. Zavedam se, da si ju lahko dopustim dojemat skozi prevzeta prepričanja, skozi čustva in občutke in na ta način še naprej stopnjujem polarnost v doživljanju obeh situacij ter si tako ustvarjam želje po nečem drugem (večnem dopustu) in povečujem notranji konflikt.

Zavezujem se k zmanjševanju miselnega ločevanja med dopustom in delom, med mano kot dopustnico + delavko. Zavezujem se, da se bom v prvi vrsti raje osredotočala na to kako obstajam in ne toliko na to kot kaj (delavka/dopustnica) obstajam. Zavezujem se, da bom delovala na način, ki podpira mene kot bitje + telo + zdrav razum – raje kot da se podpiram kot umsko-zavestni sistem na podlagi miselno-čustvenih polarnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje o tem, da je priprava določenega ''največjega dogodka do slej'' naporna že sama po sebi.

Ko opazim, da obstajam v avtomatiziranem prepričanju, da bo priprava specifičnega dogodka ''brez najmanjšega dvoma'' naporna - se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da s tem načinom razmišljanja in pričakovanja v bistvu v sproti dodajam napor tekom prehoda od ideje dogodka do realizacije dogodka in napor tako hkrati tudi realiziram v fizično stvarnost.

Zavezujem se k sprotnemu odpuščanju umskega potenciranja in pričakovanja napora ter z njim stresa in energije kot hrane za umsko-zavestni sistem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do dolgega seznama opravil prvi dan po koncu dopusta in da sem osebi, ki mi ga je posredovala odpisala ''back to reality, oops there goes gravity'', v mislih pa jo sodila kot predrzno, nerealno in nesramno.

Ko opazim, da doživljam odpor zaradi dolgega seznama opravil in osebo ki mi ga je naložila sodim kot negativno/nerealno - se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem v tem primeru neizpodbitno odreagirala z mindfuckom, saj se je ob koncu delovnega dne izkazalo, da sem uspela postoriti večino opravil… Kljub reakciji pa se je iz situacije izcimilo nekaj praktičnega hehehe --> Ker sem bila prepričana, da je opravil preveč, da bi jih utegnila vse opraviti, sem se odločila, da bom v zmernem ritmu opravila enega za drugim (po prioritetni lestvici, ki sem si jo naredila kot prvo) in bom prišla kakor daleč pač bom. Na ta način sem blokirala možnost stresa in občutka prevečnosti ter si tako nenamerno pripravila ''ravno pot'' za akcijo.

Zavezujem se, da se bom ob naslednji podobni situaciji spomnila te prilike in takoj odstranila nepraktična in nepotrebna odpor in obsojanje, hkrati pa obdržala princip ''ravnanja poti''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je povsem normalno in sprejemljivo, da kot posledica dela s hitrejšim tempom in/ali kot posledica ukvarjanja z novimi/neznanimi zadevami in/ali kot posledica pomanjkanja časa nastopijo stres, občutki utrujenosti in izčrpanosti in potreba po krajši ali daljši prekinitvi dela.

Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da intenzivnejšemu delu nujno sledijo stres, izčrpanost, utrujenost, nuja po počitku – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko stres, izčrpanost, utrujenost, nujo po počitku omejim na ta način, da spremenim svoj odnos do dela in sicer tako, da ne razmišljam o njem skozi strah zaradi količine, skozi strah pred novim in neznanim, skozi strah pred pomankanjem časa…

Zavezujem se, da bom se bom intenzivnejšega dela lotevala:

- Korak po korak po predhodno sestavljeni prioritetni lestvici – brez prehitevanja – saj se zavedam, da kadar obstajam v strahu, da bi mi zmanjkalo časa ali v strahu, da ne bom uspela dokončati vsega, posledično manifestiram napake in si tako dejansko povečujem čas potreben za izvedbo opravil.
- S sprotnim odstranjevanjem odpora do novega/neznanega s pomočjo samo-odpuščanja in s spreminjam perspektive v noviteta/neznano kot izziv / možnost za učenje, rast, razvoj, napredek. 

Prevečnost v povezavi z delom

Prvi teden v septembru smo bile s ''sestričnama'' na morju. Vedela sem, da bo vrnitev na delo naporna, ker smo pripravljali največji dogodek v zgodovinici našega programa. In res – že prvi dan sem dobila konkreten seznam opravil. Vse do konca meseca je bil tempo dela hitrejši, ukvarjali smo se z mnogimi novimi/neznanimi zadevami, s časom nam pri mnogih manjših korakih šlo za nohte. Ampak smo napredovali, odstranjevali ovire in se bližali cilju.

Dan pred dogodkom je bil podoben kot vsi ostali od morja naprej. Ni izstopal po napornosti, ampak izčrpanost in utrujenost sta se vse te dni nabirali nekje v ozadju… Ko sem zaključila z delom, sem začela iskati ključe od avta. V nahrbtniku jih ni bilo… Izklopila sem alarm in odklenila vrata pisarne ter jih začela iskat znotraj. Vso to iskanje je trajalo okrog 10 minut, nakar sem stopila iz pisarne in sodelavki rekla: ''Kaj si te tak nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?''—

Glavo sem imela prepolno od misli povezanih z delom in sem enostavno pozabila, da sem tokrat za spremembo prišla z avtobusom in sem se čisto avtomatično lotila standardnega procesa iskanja ključev avtomobila…

Sodelavka me je potem zapeljala do njenega doma od koder sem se odpravila na avtobusno postajo. Mislila sem, da bom tako privarčevala na denarju in morda še ujela avtobus, ki pelje v naš kraj. Ko sem prišla na postajo – presenečenje – ni voznega reda. Kličem mamo, da bi pogledala na internet – ni je v hiši; oglasi se ata, ki ne obvlada iskanja. Pravi, da bo mami nesel telefon, da jo pokličem v primeru da grem na avtobus, ki pelje skozi sosednji kraj. Čakanje se vedno bolj vleče, zato poskušam pogledati na vozni red preko telefona – in porabim ves denar na telefonu… Postajam vse bolj utrujena, izčrpana, naveličana…. Po 45ih minutah čakanja se končno pripelje avtobus. Usedem se na sedež in solze se mi samo ulijejo…

Stopim iz avtobusa in grem na bankomat po listek za napolnit telefon z denarjem. Med tem me kliče mama, telefon kar nekaj prekinja, jezna vzamem listek in hočem odit – kar brez kreditne kartice… Zvok bankomata in sovaščanka me opozorita na mojo nepazljivost.

Mama se pripelje na postajo in vpraša glede mojega počutja. Odgovorim ji, da sem tako zdelana, da se lahko samo še zjočem in v tistem trenutku se mi spet vlijejo solze.

Kako mi je uspelo zgradit pot do tega manjšega zloma in kako to, da sem se sesula ravno dan pred dogodkom (in se do njega spet pobrala)? Zakaj nisem delala čiščenja misli sproti?

In vse tiste ''nadležne'' misli o tem kako takšno utrujenost vidijo zrelejši Destonijci – kot navaden miselni konstrukt in ne kot realno fizično utrujenost… Spomnim se nekih intervjujev in vlogov o utrujenosti in času za počitek; pa tega kako jih nisem hotela vzet resno… spomnim se prisotnosti nekakšnega zamaskiranega odpora.

Zgleda, da je čas, da jih vzamem resno in jih dam skozi še preden začnem s samo-odpuščanjem na zgornjo temo. Ob njihovi pomoči bo moje samo-odpuščanje bolj specifično, posledično pa bo možnost da si podobno situacijo ponovno skreiram toliko manjša.

Pa saj je že samo v tem videu povedano vse bistveno: https://www.youtube.com/watch?v=moSsUE2uAJI

Samo-odpuščanje sledi v naslednjem blogu/blogih…

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 3

Tudi v tej objavi je ostalo bolj malo direktno povezanega z naslovom primarne objave ''In je kar umrl…''. Naslov vseeno puščam enak – zaradi možnosti sledenja nazaj do izvornega teksta. Samo-opuščanje pa razširjam tja, kje me najbolj srbi…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot konflikt med 'zavedanjem o precejšnji količini dela, ki ga je potrebno narediti doma in katerega bi si naj enakovredno delili' in med 'strahom pred tem, da bom tudi sama zaradi količine dela postala tako zdelana kot sta moja starša'.

Ko opazim, da obstajam v opisanem konfliktu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da dokler živim pri starših, se bo od mene pričakoval enakovreden vložek dela – neglede na to kako želim sama preživet 'svoj' 'prosti' čas. Zavedam se, da kadar ne bom izpolnila teh pričakovanj, lahko pričakujem konflikte, drenje, zamere.

Zavezujem se, da bom 'za začetek' vsak dan vsaj eno uro prostovoljno pomagala pri domačih opravilih in na podlagi učinka korigirala čas.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na materine očitke v stilu ''Nič mi ne pomagaš!''; poglej kaj vse sem že jaz storila (v izredno dolgih verzijah), na ukazovalno intonacijo in na kazalec v zraku reagirati z občutki krivde.

Ko opazim, da reagiram z občutkom krivde tekom materinega očitanja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da doma dejansko naredim malo v primerjavi s staršema. Zavedam se, da svojo pozornost v trenutkih materinega očitanja prenašam na njen način očitanja, ki ga definiram kot nesprejemljivega in potem krivim njo, ker mi je zaradi svojega načina zbudila občutke krivde – zato, da bi se izognila dodatnemu delu oz. soočenju z lastno neodgovornostjo.

Zavezujem se, da se bom predihala skozi trenutke materinega očitanja – ki jih zaenkrat definiram kot izredno nadležne in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine - in na katere zlahka reagiram. Poskusila jih bom poslušati – brez, da bi jih vzela osebno. [Očitanje – ne jemlji osebno. Očitanje – ne jemlji osebno. ] Če se mi bodo ob tem spet pojavile reakcije, jih bom obdržala za sebe in jih s pomočjo samo-odpuščanja predelala kasneje, saj nikakor ne želim napajat in predvsem ne podaljševat materinega očitanja s svojimi zunanjimi reakcijami.

+ Zavezujem se,  da bom vsak dan vsaj eno uro prostovoljno pomagala pri domačih opravilih in tudi na ta način zmanjšala možnost nastanka občutka krivde.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamino očitanje definirat kot izredno nadležno in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine ter kot intenzivnega sprožilca mojih reakcij.

Ko opazim, da definiram mamino očitanje kot izredno nadležno in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine ter kot intenzivnega sprožilca mojih reakcij – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem tekom vztrajnega očitanja tarča pridigarskemu karakterju, vsiljevanju krivde in iskanju negativne pozornosti. Zavedam se, da se lahko kljub časovni in intonacijski intenzivnosti očitanja odločim, da ne bom čustveno odreagirala s sodbami o nadležnosti in najedanju očitanja in s tem jačala naštetih karakterjev.

Zavezujem se, da bom kljub globoko zakoreninjeni navadi obsojanja materinega očitanja vztrajno delala na tem, da obsojanje postopoma odpravim, saj si v nobenem primeru ne želim niti vzdrževat kaj šele potencirat materinega očitanja in s tem hkrati mojih reakcij nanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat tudi takrat, kadar vidim, da je mama v intenzivnejšem dobrem / slabem vzdušju; kadar je v dobrem z olajšanjem, da je zadovoljna z manjšo količino prispevanega dela in kadar je v slabem z ogorčeno žalostjo, ker ji tudi par ur prispevanega dela ne zadostuje.   

Ko opazim, da reagiram na mamino perspektivo o količini dela ki naj bi ga jaz prispevala  - tudi takrat ko vidim, da gleda iz stališča intenzivnih čustev/občutkov – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da s svojimi reakcijami kot odzivom na mamino dobro ali slabo vzdušje delam dvojno škodo; podpiram tako svoj umsko-zavestni sistem kot njenega.

Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala občutke olajšanja / ogorčene žalosti kadar bodo ti nastopili v povezavi z ne-zadostno količino dela vezano na mamino intenzivno +/- vzdušje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi v primeru očetove smrti mama in babica s svojo potrebo po zunanji pozornosti poteptale mene in/ali sebe.

Ko opazim, da obstajam v strahu da bosta mama in babica s svojo potrebo po zunanji pozornosti izžele mene in/ali sebe – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da nimam pojma kakšen namen ima babičino životarjenje, hkrati pa je ne morem pustit same v njeni bedi – zato ji bom enostavno nudila precejšnjo mero (fizične) pozornosti, ki jo enostavno potrebuje. Zavedam se, da če se ne želim sesut pod težo iskanja pozornosti, ki jo mama išče izven sebe, bom morala biti prav tako in še bolj vztrajna v svoji stabilnosti kot je mama v iskanju zunanje pozornosti. Razumem, da bom v primeru če nadaljujem po dosedanji poti in reagiram z (notranjo) negativno pozornostjo (obsojanjem mame) sesula samo sebe.

Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala misli in čustva povezana s strahom, da bi me mama in/ali babica zaradi srkanja moje pozornosti izželi. Zavezujem se k vzdrževanju stabilnosti pri dajanju pozornosti, kakor tudi pri blokiranju izsiljevanja pozornosti. 

In je kar umrl…

Sodelavkinega očeta sem srečala enkrat, pred kratkim; izgledal je fit moški nekje po petdesetem, mogoče šestdesetem. Iznenada ga je zadela kap in je kar umrl. Zdelo se je neverjetno, skoraj nemogoče, popolnoma nepričakovano. Ja, zgleda, da ljudje kar pričakujemo, da bomo umrli naravne smrti (kolikor je pač smrt po vseh teh zdravilih še naravna…) nekje v pozni starosti, recimo po sedemdesetem.   

Se je zgodilo tudi pri sosedovih, da je sin, mož in oče umrl - pri 40ih. Nenadna smrt je sicer izredno šokantna za družino, bližnje, ampak večina se slej ali prej sprijazni z njo. Ker je navsezadnje le logičen zaključek obstoja v določenem fizičnem telesu.

Jaz osebno smrti same ne dojemam kot grozne tragedije v primerjavi z mnogimi, ki se jim zdi čustvena navezanost samoumevna ali celo edini dokaz ljubezni. Pač pa se mi je zazdelo grozno tragično ko sem pomislila: ''kaj če bi se sama znašla v tej situaciji – da bi mi umrl ata?''. Kot sem zapisala – ni problem v smrti sami… problem je v tem s kom bi ostala in kako bi se vloge v družini spremenile.

Konkretno: ostala bi v enonadstropni hiši z dementno babico in precej čustveno mamo. In ob misli na to občutim ogromen odpor: ''Meni bi se tak zmešalo''. Ostala bi preprosto zato, ker se do zdaj še nisem uspela finančno osamosvojit in stabilizirat.

Prisiljena bi bila ostati kljub temu, da že zdaj izredno težko prenašam babičino dementno ''prisotnost''. Enostavno se je nabralo preveč bolanosti in blodenj v seštevku njene demence in alzheimerjeve bolezni pokojnega dedka… Enostavno se mi več ne da ukvarjat z njo – razen tistega res najnujnejšega v povezavi s hranjenjem in higieno – ker sama pozabi. Enostavno se mi več ne da trudit z njo, ker je bilo že preveč situacij v kateri sem ji skušala nekako olajšat njeno bivanje, jo razveselit – ampak sem pri tem spregledala, da so se v teh situacijah hkrati pojavljale nove prilike za njeno bolj ali manj nenamerno povzročanje materialne in/ali psihične škode drugim in sebi.

Prišli smo tako daleč, da moramo izbirati med tem ali bomo stvari skrivali/zaklepali pred njo, ali bomo njo (tudi zaradi njene lastne varnosti) zablokirali v nekem omejenem prostoru. Še vedno ne razumem zakaj se moramo tri osebe prilagajat eni in prosit za jutranje/dopoldansko varstvo tet – kar tudi za njiju pomeni konkretno prilagajanje, namesto da bi jo dali v dom. 5 oseb se nas (izmenjujoče) prilagaja eni sami. Ni računice…   

In potem je tu še mama. Zadnje čase še bolj priganjajoča kot po navadi (mi je morda kaj zamerila.?.). Problem je v tem, da je doma ogromno dela. Jaz po navadi pridem iz službe pozno in zadnja dva tedna nenavadno utrujena. Ona pa me skuša pripravit do dela na ta način, da mi našteva kaj vse je že sama postorila in mi skuša zbuditi občutke krivde v kontekstu ''Nič mi ne pomagaš!''ali pa mi začne ukazovat s specifično intonacijo in kazalcem v zraku. Velikokrat ji tudi uspe sprožit reakcijo občutka krivde v meni; še vedno predvsem na podlagi intonacije, ki jo uporablja…

Včasih reagiram s krivdo zato, ker se zavedam, da dejansko premalo naredim za skupno gospodinjstvo in da prispevanje denarja pač ni dovolj. V okviru tega se v meni odvija še en konflikt – skozi leta sem večkrat opazovala svoje starše, kako so bili v določenih dnevih zgarani in jih je vse bolelo od dela in sem si rekla, da se sama ne bom forsirala tako daleč… oni pa seveda pričakujejo, da se bo delalo, dokler ni delo narejeno.

In potem je tu še en drug vidik okrog maminega odnosa do mojega vložka dela. Včasih ji pomagam naredit kakšno malenkost in ker je ravno v dobrem vzdušju, me bo vsa radostna pohvalila: ''Priden si bil moj otrok!''……… Drugič naredim veliko, pa pozabim kakšno opravilo in me bo nadrla, da ji nič ne pomagam – ker je razdražena že od prej.

Ja, zid med nama se spet odebeljuje… nekaj bom morala premaknit v tej smeri… več pomaganja, manj občutka krivde – ne glede na njene reakcije.

In če bi ata kar naenkrat umrl in bi ostala sama z babico in mamo, ne bi imela druge izbire, kot da sobivam z njima – po novem samo z njima, zaradi česar bi se sedanji naboj v odnosih še bolj potenciral, saj bi se pozornost z očeta preusmerila znotraj preostale družine.  Odločala bi se lahko edino o tem ali bom na to sobivanje še intenzivneje čustveno reagirala z odporom ali ne. Odločam se tudi v tem trenutku – z zavedanjem, da mi ni potrebno uničevat sebe in svojih odnosov z odporom in krivdo, zato kmalu sledi blog s samo-odpuščanjem.