Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 3

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila ''praznovati'' svojih dosežkov – kot je npr. prehod iz naveličanega, nervoznega čakanja v ambulanti na čakanje v stabilnosti in izkoriščanje tega časa za kakšno drugo aktivnost (npr. branje, poslušanje intervjujev…). Zavedam se, da se morda na prvi posluh sliši smešno, ampak na podlagi obnašanja večine ljudi v čakalnicah je to vseeno konkreten dosežek za posameznika. Vidim, da pomanjševanje takšnih korakov v smislu ''eh, saj ni nič / ni vredno omembe'' ni na mestu, ker lahko nastopajo kot odlična odskočna deska za širjenje na novo vpeljanega, bolj praktičnega obnašanja na druga področja in ker predstavljajo dodaten kamenček v mozaiku samo-zaupanja. Zavezujem se, da si bom naredila ''dosežko-vid'' – da ne pozabim kaj sem sposobna doseč in da se spomnim kakšne poti mi je že uspelo prehodit in od kod vse lahko razširjam svoje potenciale – brez omejitev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost in nervoza zaradi odpora do dolgoročnosti. Zavedam se, da se cilje se dosega z akumuliranjem, postopnostjo, vztrajnostjo, dolgoročno in nenasilno. Vidim, da mi dolgoročnosti ni potrebno definirati kot nekaj negativnega in na njo reagirati z odporom, to besedo lahko živim tudi v povezavi z besedami igra, eksperiment, izziv, rešitev… in gremo v detajle…

POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE) DOLGOROČNOST

1. Zbiranje informacij o besedi

Vzpostavitev moje točke opredelitve – kako sem živela to besedo do zdaj?

Hm… kako sem to besedo živela kot otrok? Zdi se mi, da brez večjih problemov ali? Moje šolanje je bilo dolgoročna zadeva 8 + 4+ 4 (in kolk je še šlo zraven). Kot najstnica sem zagotovo imela probleme z uporabno dolgoročnostjo v smislu učenja in vzpostavljanja stabilnega odnosa s starši, vem pa da nisem imela problemov z destruktivno dolgoročnostjo – s sanjarjenjem in pretirano skrbjo za svoj videz. V nadaljevanju sem dolgoročnost živela kot odpor do skrbi za dedka z Alzheimerjem in kot odpor do skrbi za babico z demenco. Dolgoročnost sem živela skozi dnevnike, ki sem jih začela pisati pri dvanajstih in jih nisem nehala do zdaj; s tem da sem spremenila njihovo namembnost v bolj podporno. V okviru skupine Desteni se že 4,5 let izpisujem in se s pomočjo predstavljenih orodij spoznavam. In vedno sem iskala ''nekaj več'' v življenju… izvor, namen morda. (Zdaj pa spoznavam, da si moram namen dat sama…)

Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.

     dolgoróčen  -čna -o [u̯g] prid., dolgoróčnejši (ọ̑) nanašajoč se na dolg rok: najeti dolgoročni kredit; dolgoročno posojilo / dolgoročni načrt razvoja našega gospodarstva; skleniti dolgoročni trgovinski sporazum; dolgoročne investicije, pogodbe; dolgoročna napoved vremena za daljši čas / brez dolgoročnejšega planiranja ni možen velik gospodarski napredek ki se nanaša na razmeroma dolgo dobo // redko dolgotrajen: dolgoročna brezposelnost; dolgoročno zdravljenje ♪

Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.

-          Dolgo-ročnost = nekaj dolgega in (pri)ročnega

-          Dolg-o-ročnost = kot odplačevanje dolga na dolgi rok

2. Raziskava zbranih informacij o besedi

Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?

To lahko določim z opazovanjem:

-svoje osebne izkušnje s to besedo,

-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne'ali 'slabe'/'negativne',

-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),

-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.

Besedo dolgoročnost v skoraj vseh primerih dojemam kot negativno. Vse kar me je svet naučil do mojega 28 leta je temeljilo na iluziji razumevanja človeka in stvarstva… Kot pozitivno in hkrati naporno, lol, jo dojemam predvsem v povezavi z Desteni. Zavedam se, da dolgoročnost sama po sebi ni dobra ali slaba… ampak v navezavi z besedo ljudje / človeštvo mi  z lahkoto prevaga na negativo… (Med pisanjem teh vrstic čutim stopnjevano bolečino nad levo lopatico – ki bi naj nakazovala na samoomejevanje… skozi negativizem morda?) 

3. Nova definicija

Kreativno pisanje

Dolgoročnost = (vz)trajanje

Dolgoročnost = vztrajanje pri neki aktivnosti za daljše obdobje

Dolgoročnost = človeški problem/pojem; se ostalo stvarstvo sploh ukvarja s tem??

Pisanje nove definicije

Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:

-Fizični življenjski izraz

-Princip enakosti in enakovrednosti

-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)

-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja

-Dodeljevanje omejene definicije besedi

Dolgoročnost = (vz)trajanje, prehajanje, proces

- Pred očmi se vrti pospešen film nekega večjega prostora z ljudmi – kako se preoblikuje, spreminja obliko in gre nazaj v čas brez človeške prisotnosti, kjer je proces preoblikovanja majn intenziven, ampak nedvomno obstaja…

- in potem začutim potrebo po tem, da bi definiciji dodala pozitiven prizvok.. nekaj v smislu da bo dolgoročno ostalo fizično in da bo umsko-zavestni sistem izbrisan… da bo življenje prevladalo nad smrtjo… ampak tega ne vem. Zato:

Dolgoročnost = način spreminjanja/prehajanja obstoječega iz ene oblike v drugo na dolg rok; skozi cikle in vzorce

4. Preverjanje opredelitve nove definicije

-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? Da.

-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno? Dokler ne najdem bolj primerne…
-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni? Da

In je kar umrl…

Sodelavkinega očeta sem srečala enkrat, pred kratkim; izgledal je fit moški nekje po petdesetem, mogoče šestdesetem. Iznenada ga je zadela kap in je kar umrl. Zdelo se je neverjetno, skoraj nemogoče, popolnoma nepričakovano. Ja, zgleda, da ljudje kar pričakujemo, da bomo umrli naravne smrti (kolikor je pač smrt po vseh teh zdravilih še naravna…) nekje v pozni starosti, recimo po sedemdesetem.   

Se je zgodilo tudi pri sosedovih, da je sin, mož in oče umrl - pri 40ih. Nenadna smrt je sicer izredno šokantna za družino, bližnje, ampak večina se slej ali prej sprijazni z njo. Ker je navsezadnje le logičen zaključek obstoja v določenem fizičnem telesu.

Jaz osebno smrti same ne dojemam kot grozne tragedije v primerjavi z mnogimi, ki se jim zdi čustvena navezanost samoumevna ali celo edini dokaz ljubezni. Pač pa se mi je zazdelo grozno tragično ko sem pomislila: ''kaj če bi se sama znašla v tej situaciji – da bi mi umrl ata?''. Kot sem zapisala – ni problem v smrti sami… problem je v tem s kom bi ostala in kako bi se vloge v družini spremenile.

Konkretno: ostala bi v enonadstropni hiši z dementno babico in precej čustveno mamo. In ob misli na to občutim ogromen odpor: ''Meni bi se tak zmešalo''. Ostala bi preprosto zato, ker se do zdaj še nisem uspela finančno osamosvojit in stabilizirat.

Prisiljena bi bila ostati kljub temu, da že zdaj izredno težko prenašam babičino dementno ''prisotnost''. Enostavno se je nabralo preveč bolanosti in blodenj v seštevku njene demence in alzheimerjeve bolezni pokojnega dedka… Enostavno se mi več ne da ukvarjat z njo – razen tistega res najnujnejšega v povezavi s hranjenjem in higieno – ker sama pozabi. Enostavno se mi več ne da trudit z njo, ker je bilo že preveč situacij v kateri sem ji skušala nekako olajšat njeno bivanje, jo razveselit – ampak sem pri tem spregledala, da so se v teh situacijah hkrati pojavljale nove prilike za njeno bolj ali manj nenamerno povzročanje materialne in/ali psihične škode drugim in sebi.

Prišli smo tako daleč, da moramo izbirati med tem ali bomo stvari skrivali/zaklepali pred njo, ali bomo njo (tudi zaradi njene lastne varnosti) zablokirali v nekem omejenem prostoru. Še vedno ne razumem zakaj se moramo tri osebe prilagajat eni in prosit za jutranje/dopoldansko varstvo tet – kar tudi za njiju pomeni konkretno prilagajanje, namesto da bi jo dali v dom. 5 oseb se nas (izmenjujoče) prilagaja eni sami. Ni računice…   

In potem je tu še mama. Zadnje čase še bolj priganjajoča kot po navadi (mi je morda kaj zamerila.?.). Problem je v tem, da je doma ogromno dela. Jaz po navadi pridem iz službe pozno in zadnja dva tedna nenavadno utrujena. Ona pa me skuša pripravit do dela na ta način, da mi našteva kaj vse je že sama postorila in mi skuša zbuditi občutke krivde v kontekstu ''Nič mi ne pomagaš!''ali pa mi začne ukazovat s specifično intonacijo in kazalcem v zraku. Velikokrat ji tudi uspe sprožit reakcijo občutka krivde v meni; še vedno predvsem na podlagi intonacije, ki jo uporablja…

Včasih reagiram s krivdo zato, ker se zavedam, da dejansko premalo naredim za skupno gospodinjstvo in da prispevanje denarja pač ni dovolj. V okviru tega se v meni odvija še en konflikt – skozi leta sem večkrat opazovala svoje starše, kako so bili v določenih dnevih zgarani in jih je vse bolelo od dela in sem si rekla, da se sama ne bom forsirala tako daleč… oni pa seveda pričakujejo, da se bo delalo, dokler ni delo narejeno.

In potem je tu še en drug vidik okrog maminega odnosa do mojega vložka dela. Včasih ji pomagam naredit kakšno malenkost in ker je ravno v dobrem vzdušju, me bo vsa radostna pohvalila: ''Priden si bil moj otrok!''……… Drugič naredim veliko, pa pozabim kakšno opravilo in me bo nadrla, da ji nič ne pomagam – ker je razdražena že od prej.

Ja, zid med nama se spet odebeljuje… nekaj bom morala premaknit v tej smeri… več pomaganja, manj občutka krivde – ne glede na njene reakcije.

In če bi ata kar naenkrat umrl in bi ostala sama z babico in mamo, ne bi imela druge izbire, kot da sobivam z njima – po novem samo z njima, zaradi česar bi se sedanji naboj v odnosih še bolj potenciral, saj bi se pozornost z očeta preusmerila znotraj preostale družine.  Odločala bi se lahko edino o tem ali bom na to sobivanje še intenzivneje čustveno reagirala z odporom ali ne. Odločam se tudi v tem trenutku – z zavedanjem, da mi ni potrebno uničevat sebe in svojih odnosov z odporom in krivdo, zato kmalu sledi blog s samo-odpuščanjem. 

Ein bisschen pa doch…

Sem na obisku pri kolegu v Ljubljani in pravi mi, da bova šla na Celovški boljši sejem prodajat neko zalogo blaga. Strinjam se – prišla sem z namenom da mu pomagam pri različnih delih/opravilih. Spomnim se na prodajo lastnih izdelkov na mariborskem boljšaku in kako sva se s kolegico pri tem zabavali. S kolegom še večkrat govoriva o planu.

Pred nekaj trenutki me nepričakovano vpraša Wie gut sprichst Du Deutsch? Gledam ga – kaj mu špila, zakaj mi zdaj gnjavi s to nemščino... in mu kot vsakemu takemu odgovorim Ein bisschen pa doch... Cel čas mi je omenjal celovški sejem, jaz pa enostavno nisem naredila povezave z nemščino dokler me ni neposredno opomnil na to? WTF?! – Ne morem si verjet...

In potem – Odpor. Z veliko začetnico. Kolegu povem za ta odpor in strah. Prinese mi nemško-slovenski slovar in mi pravi naj si ga dam ponoči pod povšter in bo vse vredu. Odženem ga z Geh weg damit / Odpojdi s tem. Smeje mi predlaga naj izpišem strah v blogu. Še se upiram, nakar se spomnim, da bom najverjetneje že kmalu odšla v Avstrijo iskat zaposlitev, ker v Sloveniji do zdaj nisem imela prav veliko uspeha pri tem... Torej:


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jezo zaradi tega, ker nam v osnovni šoli niso dali možnosti izbire jezika, ki se ga želimo učiti in smo se morali avtomatsko učiti nemški jezik.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila znanja nemškega jezika videti kot koristnega/uporabnega in sem tako razvila odpor do tega jezika.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel, da nemškega jezika tako ali tako nikoli ne bom potrebovala, torej nima smisla vlagati energije v učenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po učenju angleškega jezika s pričetkom v osnovni šoli.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da učenje angleškega jezika s spričetkom v srednji šoli ne bo obrodilo dovolj efektivnih rezultatov in mu zato torej nisem namenjala posebne pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti ljubosumna na ljudi, ki jim ”jeziki ležijo” in dobro govorijo angleški in nemški jezik in se pisno izražajo v njem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti svoje učiteljice nemškega jezika tako iz osnovne kot iz srednje šole, da me niso dovolj motivirale za učenje nemščine, namesto da bi motivacijo poiskala znotraj sebe.

Odpustm si, da sem sprejela in si dopustila s svojimi negativnimi miselnimi vzorci sabotirat lastno učenje nemščine do te mere, da sem tekom srednje šole potrebovala inštrukcije in tako zapravljala mamin denar.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vprogramirat strah in odpor pred uporabo nemščine v pogovoru z drugimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi sebe skozi oči drugih kot smešno in neumno kadar si drznem izražati se v nemščini.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred napakami kadar si drznem izražati se v nemškem jeziku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi pomanjkljivega znanja nemščine.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila dati si možnosti pogovora v nemškem jeziku z drugimi in na ta način izoljševati te veščine ne glede na to na kakšni stopnji sem v danem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot sram pred izražanjem v nemščini.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila zabavati se na račun lastnega ne/znanja nemščine, da sem si svoje ne/znanje jemala kot osebni manjko, da si v učenje nemščine nisem dopustila vnesti zabave/veselja.

Ko opazim strah in odpor pred izražanjem v nemškem jeziku – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da sem z opisanimi načini razmišljanja in čutenja sabotirala sebe, svoje potenciale in si onemogogočala kakršen koli napredek v poznavanju neškega jezika.

Zavezujem se, da si bom v nadaljnjem dopustila izražati se v nemščini po možnosti brez samoobsojanja in strahu pred napakami, saj se zavedam, da je to edini način za napredovanje/izboljšavo situacije in da mi ni potrebno obstajati kot strah in odpor pred nemškim jezikom.

Schöne Grüße!

Preveri, uporabi, podpri (se):

- univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- enakovredni denarni sistem  

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti