Doma imamo mačko, ki živi zunaj hiše. Večkrat jo božam
/ se igram z njo / ji nagajam. Ni ravno najbolj cartljive sorte – ne pusti se
nosit po rokah in se čohat daljši čas v primerjavi z ostalimi mačkami s
katerimi sem imela kontakt, ampak sodeluje.
Pred kratkim pa se je začelo dogajat, da se žival ni
več pustila cartat niti krajši čas. To se je stopnjevalo do te mere, da se je
umaknila/izmuznila takoj ko sem jo prvič pobožala. Nisem razumela njenega
obnašanja, sem si pa dovolila, da me prizadene.
Kako je prišlo do tega? V glavi sem si napletla, da me
mačka hoče nekaj naučit, ampak ker ne dojamem kaj, me kaznuje z izmikanjem. Jebemsi,
sem si vzela osebno; občutek zavrnjenosti & rahla užaljenost & žalost & občutek
za zjokat & kot bi imela neko težo na prsih, ki sem jih čutila kot krhko
lupino. Vse to sem si dopustila nakvačkat v svojih mislih…
Na kaaar – mačke dan ali dva ni domov. Ne pride
gnjavit za hrano – kar je njen najbolj priljubljen hobi, ki ga je zadnje mesece
prakticirala neobičajno pogosto. Sprašujem se kje je, hkrati pa me daje občutek
malodušnosti – če se ji je že moglo kaj zgodit, se ji je ravno pravi čas – ko se
najmanj sekiram za njo – ker me zavrača…
In potem se mače vrne, na videz pošteno pretepeno/pogrizeno
po glavi. Izgleda kot da ima konkretno globoko rano na spodnji čeljusti, pod ušesom
ji manjka dlake na površini malo večji od največjega kovanca. Zategne me v telo
– postane me strah za njo, začne se mi smilit. Verjetno se podzavestno počutim
krivo zaradi negativnega notranjega govora v povezavi z njo, ki sem ga imela
zadnje čase.
Veterinar. Pove, da je kriva nekvalitetna hrana iz
veleblagovnic, ki vsebuje kostno moko. Da so se strupi nabirali v mački in zdaj
izbruhnili navzven v obliki garij. Šokirana sem. Mučenje živali v imenu profita,
gnilobe!
Mačka dobo inekcijo, mazilo in drugo hrano. Po desetih
dneh se koža opazno obnovi. Spet jo lahko božam in to mi zelo ugaja.
(Normalno, da se mi je izmikala, če sem se je dotikala
na bolečih predelih za katere takrat še nisem vedela, ker niso bili vidni…)
Problem –
zablode v povezavi s to situacijo, ki sem si jih dopustila ustvariti na podlagi
+občutkov in –čustev, ki so se izkazale za neresnične/izmišljene se utegnejo
ponoviti v drugih bolj ali manj podobnih situacijah in ponovno zamotit mojo
pozornost. Pozornost, ki bi jo sicer lahko namenila dejanskemu razumevanju nove/nepoznane
situacije in iskanju praktičnih rešitev za nastale konflikte/probleme.
Ko sem se zavedla sprememb v mačkinem obnašanju, sem
imela odprte mnoge možnosti odziva… ampak jaz sem se odločila, da se bom
ukvarjala s sabo, svojimi občutki in čustvi; dejansko nisem niti pomislila, da
bi mačka utegnila biti bolna. V tej situaciji sem reagirala zelo egoistično. Ne
krivim se, ker razumem, da krivda nima nobenega konstruktivnega učinka. Delam si
opomnik z namenom da ne ponovim več te napake; zgubljanje časa v nadgrajevanju
nepraktičnih miselno-čustvenih vzorcev pri sebi in nezavedno podaljševanje trpljenja
drugega (živalskega) bitja.
V nadaljevalnem blogu sledijo samo-odpuščanje, samo-popravki/nasveti in zaveze.
Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja – tako človeškega kot mačjega pa priporočam tale intervju (klikni sliko):
