Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo v službi in kot opravičilo za obstoj v teh stanjih uporabljati stres. Zavedam se, da mi na stres v službi ni potrebno reagirati s sledenjem negativnim čustvom – čeprav sem vso življenje poslušala, da je to normalno. Vidim, da sem si vsaj polovico stresa ustvarjala sama s tem ko sem sprejela našteta čustva kot normalna in jih z obstojem v njih skozi določeno količino časa stopnjevala. Ko opazim, da obstajam v stresu in kot stres ter posledično padam v različna negativna čustvena stanja – se ustavim in globoko zadiham. Najprej preverim kakšen je nivo dramatiziranja – je stres posledica mnoštva opravil ali ustvarjam / vzdržujem / napihujem napetost z namenom zbiranja energije za UmZS. Če vidim, da delam slona iz muhe – se pri priči ustavim, si vzamem minuto za sprehod / naredim par poskokov in se stabiliziram nazaj v fizično ter nadaljujem s fokusiranim delom. Če vidim, da je stres nastopil kot posledica obilice dela, se sprediham in se tako stabiliziram nazaj v fizično. Postavim si prioritetni seznam opravil in si določim približno količino časa potrebno za posamezno opravilo. Po potrebi vprašam za perspektive nadrejenih in sodelavcev, prav tako jim dam vedeti, da so moje kapacitete začasno zapolnjene.        

                         

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo na Slo Desteni chatih – zaradi pričakovanj, da bomo ta čas izkoriščali po naših najboljših močeh - za medsebojno podporo, za deljenje izključno praktičnih perspektiv in rešitev, za odpiranje ''bolečih'' vprašanj z občutkom, za konkretno učinkovito čiščenje UmZS in ga ne zapravljali za čvekanje, za medsebojno reagiranje, za ponavljanje vedno istih blodenj, za postavljanje z dosežki, za jamranje…
Zavedam se, da so pričakovanja do drugih moja blodnja in ne njihova.
Vidim, da ne rabim čakat, da bodo drugi prevzeli pobudo in usmerili pogovor v konstruktivno smer, ampak lahko to kadarkoli storim sama.
Razumem, da ni smiselno, da navezen molčim kadar se v meni nabira jeza zaradi občutka, da izgubljam čas s poslušanjem neumnosti.

Spoznala sem, da tudi sama ne izpolnjujem svojih pričakovanj – ki bi bila sicer v primeru realizacije v korist vseh udeležencev chata, da sama sebe raje sabotiram z mislijo ''nimam za povedat nič pametnega'' kot da bi se potrudila in poiskala kakšno primerno temo ali vprašanja. Vidim, da projiciram jezo in nestrpnost na druge, medtem ko sem jezna nase, ker ne ukrepam in usmerjam pogovorov tako, da bi bili bolj učinkoviti.
Zavezujem se, da bom pričela z opuščanjem pričakovanj glede stabilnosti na chatih in da bom poiskala načine da to lastnost skozi sebe izrazim tekom pogovorov. Očitno je nujno že tekom tedna razmišljat o temah in problematikah, ki bi jih lahko obravnavali na pogovorih namesto, da se večkrat čakamo če bo ravno komu kaj padlo na pamet. Torej si bom sproti ali pa najkasneje v soboto zabeležila vsaj eno temo o kateri bi rada debatirala na chatu – če ne bo imel kdo drug večje nuje. Tudi ne bom več dopuščala nabiranja jeze v sebi ko opazim, da drugi govoričijo, ampak bom zadihala in delila svoje opažanje s primernim stabilnim glasom. 

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost in nervoza v preteklosti in v pojačani intenzivnosti v zadnjem času. Vidim, da sama ne maram družbe nestrpnih in nervoznih ljudi. Zavedam se, da s takšnim vzdušjem škodujem tudi sebi, ker na ta način zatiram svoje potenciale. Ko opazim, da obstajam v nestrpnosti in nervozi – se stabiliziram z nekaj vdihi in se spomnim na besede potencial, rešitev, fokus ter pogledam na kaj so v danem trenutku vezane in jih začnem živet.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nestrpnost in nervozo še posebej sproščeno izražati doma, z izgovorom, da so za njiju v večji meri tako ali tako krivi domači – ker so me tega naučili, ker so me kot takšno sprejeli in ker starša nista na drugačen način poskrbela za bolna stara starša, ki sta bila glavni sprožilec nestrpnosti in nervoze tudi pri starših. Zavedam se, da so domači definitivno prispevali k oblikovanju mojega nestrpno-nervoznega karakterja, kakor tudi, da ne bodo prispevali k njegovi odpravi – ker ne vedo kako –- sicer bi to zagotovo poizkusili, lol. Vidim, da so me včasih takšno sprejeli z namenom, da bi tudi jaz njih sprejela kot takšne in da me včasih niso sprejeli in so mi želeli vzbuditi občutek krivde – kar pa seveda tudi ni pomagalo, ker je na koncu koncev isto energijsko sranje kot sta nervoza in nestrpnost. Sama vem, da ju lahko s pomočjo dihanja in samo-odpuščanja izbrišem iz svoje platforme in sem si  že večkrat dokazala kako se hkrati ''faking čudežno'' spremeni tudi odziv drugega, ko se sama namesto z nervozo in z nestrpnostjo odločim odzvat iz stabilnosti. Malo prej sem se spraševala kako naj pospešim + potenciram svoje potovanje k življenju in tu imam jasen odgovor. Poslušam, diham, se stabiliziram in se šele nato odzovem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti nestrpna in nervozna na cesti – tekom vožnje in posledično ogrožati sebe in druge udeležence v prometu. Zavedam se, da sem si že vprogramirala dve super navadi – da grem na pot pravočasno in da si ta čas krajšam s poslušanjem zanimivih + življenjsko pomembnih intervjujev – torej imam dva konkretna razloga manj za nestrpnost in nervozo v avtu. Tudi ostale razloge si bom morala dati sama – ne glede na navade iz preteklosti. Pa naj bo naslednja korekcija predpisna hitrost vožnje, ki jo bom pozorno prakticirala v naslednjem tednu. Ne… v naslednjih 21ih dneh. Vneseno v koledar :)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da nisem dovolj strpna za vožnjo po predpisani hitrosti in si to prepričanje opravičevati z izgovori: uživam v hitri vožnji, večina vozi hitreje od predpisane hitrosti, tako sem navajena, vozit po omejitvah je nesmiselno in skrajno težko glede na moje pretekle poizkuse.
Zavedam se, da je izgovor ''uživam v hitri vožnji'' delno prevzeta komercialna navlaka, delno morda dejansko uživam – ampak ta užitek ni vreden denarja in krivde, ki ju utegnem plačat, ker sem si ga drznila privoščit. – Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna, omejitvam primerna vožnja ne preide v navado.

Zavedam se, da je izgovor ''večina vozi hitreje od predpisane hitrosti'' zelo privlačen za umsko-zavestni sistem v smislu – če večina ne sprejema te odgovornosti oz. vožnje po omejeni hitrosti ne dojema kot relevantne in potrebne – zakaj bi bila jaz izjema… In dinamika premikanja s kačo avtomobilov te z lahkoto avtomatsko potegne s sabo… Ampak v primeru, da me ustavi policija ali v primeru, da sem udeležena v prometni nesreči, ta izgovor ne bo zadostoval. – Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna vožnja ne preide v navado.

Zavedam se, da je izgovor ''tako sem navajena'' ne-relevanten. Navade so programirane in če niso smiselne, jih je potrebno preprogramirat tako da bodo. Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna vožnja ne preide v navado.

Zavedam se, da je izgovor ''vozit po omejitvah je nesmiselno in skrajno težko glede na moje pretekle poizkuse'' samo-omejevanje kar se tiče nujno potrebnega upočasnjevanja – tako pri vožnji z avtom, kakor sočasno tudi pri miselnem divjanju. Tu bi bilo smiselno preusmerit fokus iz ''zelo težko se mi je fizično pripravit do tega, da se upočasnim pri vožnji'' v ''toliko in toliko časa mi je tokrat uspelo vzdrževati primerno hitrost; naslednjič mi bo še dlje!''.

In ker se zavedam, da bo moj umsko-zavestni sistem poskušal vse izpisano skupaj s korekcijami čimprej zatreti, si bom jutri tale sklop posnela na avtomobilski MP3 predvajalnik – ki mi ga bo posnetek avtomatsko predvajal vsakič ob vstopu v avto – še preden mi bo začel predvajat naslednji posnetek / Eqafe intervju iz telefona.

NESTRPNOST, NERVOZA, TEČNOBA, SLABOVOLJNOST, ČEMERNOST, NEZADOVOLJSTVO…

Zadnje čase pri sebi opažam precejšen porast nestrpnosti in nervoze. Nisem prepričana ali sem se skozi ta dva vzorca izražala že ves čas izražala bolj intenzivno, pa tega nisem opazila ali sem to intenzivnost v zadnjih mesecih dejansko občutno povečala…

Dogaja se mi na vseh področjih – doma, na cesti – v avtu, v službi, na chatih… (razen pri čakanju v ambulantah sem se uspela sprogramirat na stabilnost). Zavedam se, da je nestrpnost-nervoza povezana z odporom do dolgoročnosti – s pozabljanjem, da se cilje se dosega z akumuliranjem, postopnostjo, vztrajnostjo, dolgoročno in nenasilno. 

Enaki pojačan vzorec opažam pri starših in se mi zdi tako puhel… ampak nesmisle drugih je lažje videt kot svoje ane…

Ko sem na tedenskem Slovenskem Desteni chatu omenila, da opažam porast nestrpnosti pri sebi in izrazila dvom o tem ali sem jaz postala toliko bolj nestrpna ali je ta vzorec prišel bolj do izraza zaradi kompresije časa oz. nastavitve stvarstva na bolj direktno in hitrejše soočanje posameznika z lastnimi vzorci, mi je kolegica rekla, da je moje obnašanje verjetno kar skupek obojega… in mi postavila zanimivo vprašanje: kdaj si začela opažat nestrpnost pri sebi – je to dolgoročni vzorec ali se je pojavil v zadnjem času?

Nestrpnost sem pri sebi začela opažat v puberteti. A je sploh kak najstnik strpen... ko se sooča s tem, da starši niso tako idealni kot si je domišljal v otroštvu in posledično doživi razočaranje ter začne iskati pripadnost in vzore drugje + je hkrati vržen v poplavo hormonov in fizičnih sprememb??
Ko sem bila sama v tem obdobju, je začel dedek, s katerim smo živeli pod isto streho bolehati za Alzeimerjevo boleznijo. Takrat še nisem imela nobenega razumevanja te bolezni in sem se nanjo naučila reagirat z nestrpnostjo – zaradi občutka, da me skrb za dedka omejuje, zaradi občutka da zamujam svoje življenje zaradi nekoga brez vsakršne prihodnosti - da sem prisiljena (smo prisiljeni) živeti namesto njega. Pa zaradi tega, ker so tudi ostali domači reagirali na tak način. Vsa ta navlaka se je po dedkovi smrti nadaljevala z babičino demenco, kjer sem spet dobivala občutek, da se žrtvujem za drugega in sem si skozi trenutke nestrpnosti in pritoževanja postopoma gradila en tak čemeren karakter…

Prav navadila sem se odzivat na tak način – kot da bi s tem nekaj pridobivala. In sem ga še nekako povezala s karakterjem šaljivca, da sem imela dodatna opravičila za njegovo uporabo. Danes pa mi je bilo omenjano, da bi bilo fino, če opravim s svojo tečnobo in slabo-voljnostjo, ker jo baje širim v skupini. Sledil je obrambni backchat – ne širim ju samo jaz, ker smo v teh pogojih, pod tem stresom vsi tečni in slabe volje. Ampak samo-iskreno – jaz te lastnosti najbolj očitno izražam… in se zavedam, da z njimi neugodno vplivam na druge… in me to zadnji čas vedno bolj moti pri sebi. So pa moji odzivi v tej smeri precej avtomatizirani sem opazila danes, ko sem se odločila bit bolj pozorna na njih.

Preveč se fokusiram na to s čimer sem nezadovoljna in premalo na rešitve… Fino sem se zakvačkala – ni kaj… Sama ne maram družbe nestrpnih, nervoznih, tečnih, slabovoljnih, čemernih, nezadovoljnih ljudi… sebi pa vseeno dopuščam krepit te nepotrebne lastnosti. Malo po malo me odnaša. Ampak lahko se ustavim in se malo po malo ali pa veliko po veliko na novo sestavim v strpno, stabilno, ''prijetno'', dobrovoljno, zadovoljno in samo-iskreno bitje. Zagotovo je to bolj smiselno kot jamranje, nestrpnost in ostale naštete blodnje. Čas za spremembo fokusa…

Korekcija sledi v naslednjih blogih…