Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 10

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na kritiko da naj obvladam svojo tečnobo in slabo-voljnostjo, ker ju širim v skupini, odreagirati z ogorčenjem in ju opravičevati skozi notranji govor ''ne širim ju samo jaz, ker smo v teh pogojih, pod tem stresom vsi tečni in slabe volje!'' Ko opazim, da ne sprejemam kritike glede svoje tečnobe in slabovoljnosti in ju skušam opravičiti s slabovoljnostjo drugih –- se ustavim in se stabiliziram skozi dihanje. Zavedam se, da sta slabovoljnost in čemernost izbira odziva – četudi sta hkrati navada. In ker takšen odziv ni praktičen in ni najboljši niti zame, niti za druge, tule zdaj sklepam samo-zavezo, da se ga bom odvadila. Korak po korak, trenutke po trenutek. Vdih pred odzivom. Kazalec iz čemernosti na stabilnost, morda celo stabilno sproščenost in šele takrat odziv.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo tečnobo in čemernost prenašat na druge. Sicer se zavedam, da so drugi sami odgovorni, če si dopustijo ponotranjiti moje vzdušje… hkrati pa se zavedam, da s svojim vzgledom lahko vplivam na ljudi v svoji okolici – tako v uničujočem smislu, kakor tudi kot vzgled praktičnosti, stabilnosti, odprtosti, naravnanosti na rešitve… Še eden razlog več za spremembo – v zavedanju da dejanja govorijo sama zase…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot tečnoba in čemernost z namenom, da bi se drugim maščevala za neprijetnosti, ki so mi jih storili. Pri tem sem bolj ali manj nezavedno uporabljala prav ta princip nalezljivosti v smislu ''Jaz sem tečna in čemerna, ''vzrok je nekaj izven mene''; morda si to ti in ti ne moreš narediti ničesar, da bi bilo drugače – zdaj se pa počuti v redu, če se lahko…'' Zavedam se, da kašno kujanje / kuhanje mule nima nobenega smisla, ker je v prvi vrsti prenašanje vse odgovornosti na druge: ''ti si mi naredil nekaj neprijetnega / si povzročil, da občutim neprijetnost''. Kar ni vedno nujno. Vem, da si sama z dopuščanjem čustev povzročam prav toliko neprijetnosti kot mi jih drugi. Zato je odgovornost tukaj deljena. V nekaterih primerih si vse neprijetnosti ustvarim sama skozi svoj način razmišljanja in čustvovanja in sem torej povsem sama odgovorna za njih. Kadar pa so soodgovorni drugi, pa odziv v obliki odkrito neprijetne tišine tudi ni primeren – ker pomeni samo nadaljnjo plastenke problemov namesto njihovo reševanje. V takem primeru bom v bodoče najprej razčistila pri sebi – izpisala bom kaj točno me teži. Ker če se odprem oz. začnem reševat problem v muhastem stanju, bom preverjeno naredila več škode kot koristi. Nato naredim plan kako drugega vprašati, zakaj mi servira določene neprijetnosti – na tak način kot bi želela kritiko prejeti sama oz. na način, ki ga vidim kot najbolj učinkovitega (najmanj razdražljivega) za dotično osebo. Bo potrebno kar nekaj vaje, da pri tem dosežem učinkovitost – zato bo najbolje, da začnem vaditi kar takoj.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila uvideti, da sem bila v določeni skupini, ki je preživljala določen sklop napetosti prav jaz tista, ki sem najbolj očitno izražala tečnobo in slabovoljnost in jo širila na druge oz. sem skozi njiju neugodno vplivala na druge. + se pri tem izgovarjala, da drugi napetosti potlačujejo ali jih prikrivajo s prisiljeno pozitivnostjo, kar precej spominja na zanikanje. Zavedam se, da noben izmed opisanih načinov ni praktičen in navsezadnje ni sprejemljiv. Zanikanje, potlačevanje in prisiljena pozitivnost sicer resda pometajo probleme pod preprogo, izpostavljanje skupnih problemov skozi tečnobo in slabovoljnost pa ni nič boljše, ker druge zaradi neprimernega načina motivira k temu, da jih zanikajo, potlačijo, prikrijejo… Isti šmoren…  Ko bom v bodoče torej zaznala, da želim probleme posredno ali neposredno izpostavit ''s pomočjo'' tečnobe in slabovoljnosti, bom naredila nekaj dihov in se stabilizirala kot fizično. Potem bom poiskala primernejši način izpostavljanja problema, ki se očitno začne s komunikacijo ''JAZ vidim to in to kot moteče, mislim, da bi se dalo narediti to in to, kaj praviš ti?''

NESTRPNOST, NERVOZA, TEČNOBA, SLABOVOLJNOST, ČEMERNOST, NEZADOVOLJSTVO…

Zadnje čase pri sebi opažam precejšen porast nestrpnosti in nervoze. Nisem prepričana ali sem se skozi ta dva vzorca izražala že ves čas izražala bolj intenzivno, pa tega nisem opazila ali sem to intenzivnost v zadnjih mesecih dejansko občutno povečala…

Dogaja se mi na vseh področjih – doma, na cesti – v avtu, v službi, na chatih… (razen pri čakanju v ambulantah sem se uspela sprogramirat na stabilnost). Zavedam se, da je nestrpnost-nervoza povezana z odporom do dolgoročnosti – s pozabljanjem, da se cilje se dosega z akumuliranjem, postopnostjo, vztrajnostjo, dolgoročno in nenasilno. 

Enaki pojačan vzorec opažam pri starših in se mi zdi tako puhel… ampak nesmisle drugih je lažje videt kot svoje ane…

Ko sem na tedenskem Slovenskem Desteni chatu omenila, da opažam porast nestrpnosti pri sebi in izrazila dvom o tem ali sem jaz postala toliko bolj nestrpna ali je ta vzorec prišel bolj do izraza zaradi kompresije časa oz. nastavitve stvarstva na bolj direktno in hitrejše soočanje posameznika z lastnimi vzorci, mi je kolegica rekla, da je moje obnašanje verjetno kar skupek obojega… in mi postavila zanimivo vprašanje: kdaj si začela opažat nestrpnost pri sebi – je to dolgoročni vzorec ali se je pojavil v zadnjem času?

Nestrpnost sem pri sebi začela opažat v puberteti. A je sploh kak najstnik strpen... ko se sooča s tem, da starši niso tako idealni kot si je domišljal v otroštvu in posledično doživi razočaranje ter začne iskati pripadnost in vzore drugje + je hkrati vržen v poplavo hormonov in fizičnih sprememb??
Ko sem bila sama v tem obdobju, je začel dedek, s katerim smo živeli pod isto streho bolehati za Alzeimerjevo boleznijo. Takrat še nisem imela nobenega razumevanja te bolezni in sem se nanjo naučila reagirat z nestrpnostjo – zaradi občutka, da me skrb za dedka omejuje, zaradi občutka da zamujam svoje življenje zaradi nekoga brez vsakršne prihodnosti - da sem prisiljena (smo prisiljeni) živeti namesto njega. Pa zaradi tega, ker so tudi ostali domači reagirali na tak način. Vsa ta navlaka se je po dedkovi smrti nadaljevala z babičino demenco, kjer sem spet dobivala občutek, da se žrtvujem za drugega in sem si skozi trenutke nestrpnosti in pritoževanja postopoma gradila en tak čemeren karakter…

Prav navadila sem se odzivat na tak način – kot da bi s tem nekaj pridobivala. In sem ga še nekako povezala s karakterjem šaljivca, da sem imela dodatna opravičila za njegovo uporabo. Danes pa mi je bilo omenjano, da bi bilo fino, če opravim s svojo tečnobo in slabo-voljnostjo, ker jo baje širim v skupini. Sledil je obrambni backchat – ne širim ju samo jaz, ker smo v teh pogojih, pod tem stresom vsi tečni in slabe volje. Ampak samo-iskreno – jaz te lastnosti najbolj očitno izražam… in se zavedam, da z njimi neugodno vplivam na druge… in me to zadnji čas vedno bolj moti pri sebi. So pa moji odzivi v tej smeri precej avtomatizirani sem opazila danes, ko sem se odločila bit bolj pozorna na njih.

Preveč se fokusiram na to s čimer sem nezadovoljna in premalo na rešitve… Fino sem se zakvačkala – ni kaj… Sama ne maram družbe nestrpnih, nervoznih, tečnih, slabovoljnih, čemernih, nezadovoljnih ljudi… sebi pa vseeno dopuščam krepit te nepotrebne lastnosti. Malo po malo me odnaša. Ampak lahko se ustavim in se malo po malo ali pa veliko po veliko na novo sestavim v strpno, stabilno, ''prijetno'', dobrovoljno, zadovoljno in samo-iskreno bitje. Zagotovo je to bolj smiselno kot jamranje, nestrpnost in ostale naštete blodnje. Čas za spremembo fokusa…

Korekcija sledi v naslednjih blogih…