NESTRPNOST, NERVOZA, TEČNOBA, SLABOVOLJNOST, ČEMERNOST, NEZADOVOLJSTVO…

Zadnje čase pri sebi opažam precejšen porast nestrpnosti in nervoze. Nisem prepričana ali sem se skozi ta dva vzorca izražala že ves čas izražala bolj intenzivno, pa tega nisem opazila ali sem to intenzivnost v zadnjih mesecih dejansko občutno povečala…

Dogaja se mi na vseh področjih – doma, na cesti – v avtu, v službi, na chatih… (razen pri čakanju v ambulantah sem se uspela sprogramirat na stabilnost). Zavedam se, da je nestrpnost-nervoza povezana z odporom do dolgoročnosti – s pozabljanjem, da se cilje se dosega z akumuliranjem, postopnostjo, vztrajnostjo, dolgoročno in nenasilno. 

Enaki pojačan vzorec opažam pri starših in se mi zdi tako puhel… ampak nesmisle drugih je lažje videt kot svoje ane…

Ko sem na tedenskem Slovenskem Desteni chatu omenila, da opažam porast nestrpnosti pri sebi in izrazila dvom o tem ali sem jaz postala toliko bolj nestrpna ali je ta vzorec prišel bolj do izraza zaradi kompresije časa oz. nastavitve stvarstva na bolj direktno in hitrejše soočanje posameznika z lastnimi vzorci, mi je kolegica rekla, da je moje obnašanje verjetno kar skupek obojega… in mi postavila zanimivo vprašanje: kdaj si začela opažat nestrpnost pri sebi – je to dolgoročni vzorec ali se je pojavil v zadnjem času?

Nestrpnost sem pri sebi začela opažat v puberteti. A je sploh kak najstnik strpen... ko se sooča s tem, da starši niso tako idealni kot si je domišljal v otroštvu in posledično doživi razočaranje ter začne iskati pripadnost in vzore drugje + je hkrati vržen v poplavo hormonov in fizičnih sprememb??
Ko sem bila sama v tem obdobju, je začel dedek, s katerim smo živeli pod isto streho bolehati za Alzeimerjevo boleznijo. Takrat še nisem imela nobenega razumevanja te bolezni in sem se nanjo naučila reagirat z nestrpnostjo – zaradi občutka, da me skrb za dedka omejuje, zaradi občutka da zamujam svoje življenje zaradi nekoga brez vsakršne prihodnosti - da sem prisiljena (smo prisiljeni) živeti namesto njega. Pa zaradi tega, ker so tudi ostali domači reagirali na tak način. Vsa ta navlaka se je po dedkovi smrti nadaljevala z babičino demenco, kjer sem spet dobivala občutek, da se žrtvujem za drugega in sem si skozi trenutke nestrpnosti in pritoževanja postopoma gradila en tak čemeren karakter…

Prav navadila sem se odzivat na tak način – kot da bi s tem nekaj pridobivala. In sem ga še nekako povezala s karakterjem šaljivca, da sem imela dodatna opravičila za njegovo uporabo. Danes pa mi je bilo omenjano, da bi bilo fino, če opravim s svojo tečnobo in slabo-voljnostjo, ker jo baje širim v skupini. Sledil je obrambni backchat – ne širim ju samo jaz, ker smo v teh pogojih, pod tem stresom vsi tečni in slabe volje. Ampak samo-iskreno – jaz te lastnosti najbolj očitno izražam… in se zavedam, da z njimi neugodno vplivam na druge… in me to zadnji čas vedno bolj moti pri sebi. So pa moji odzivi v tej smeri precej avtomatizirani sem opazila danes, ko sem se odločila bit bolj pozorna na njih.

Preveč se fokusiram na to s čimer sem nezadovoljna in premalo na rešitve… Fino sem se zakvačkala – ni kaj… Sama ne maram družbe nestrpnih, nervoznih, tečnih, slabovoljnih, čemernih, nezadovoljnih ljudi… sebi pa vseeno dopuščam krepit te nepotrebne lastnosti. Malo po malo me odnaša. Ampak lahko se ustavim in se malo po malo ali pa veliko po veliko na novo sestavim v strpno, stabilno, ''prijetno'', dobrovoljno, zadovoljno in samo-iskreno bitje. Zagotovo je to bolj smiselno kot jamranje, nestrpnost in ostale naštete blodnje. Čas za spremembo fokusa…

Korekcija sledi v naslednjih blogih…

Kaj si mislim je moja stvar!

V to trditev sem bila precej časa trdno prepričana in sem jo uporno zagovarjala, dokler mi ni postalo jasno, da moje misli prepletene s čustvi usmerjajo moja dejanja, ki pa se tako ali drugače tičejo drugih v moji neposredni okolici in od tu naprej posredno vseh ljudi skupaj. Oz. kot je povedal Lao:

Danes, ko sem ponovno videla tole podobo in tekst sem se spomnila na eno zanimivo prigodo, ki jo želim delit z vami. Tiče se prvih dveh vrstic teksta in gre takole:

Osebi x sem napisala sporočilo, ki sem ga dojemala kot zelo pomembnega in sem si nadvse želela, da x to sporočilo dojame in ga upošteva. Tako sem ga večkrat prebrala na glas, da bi se prepričala če res zveni v redu. Velikokrat... Ko sem bila prepričana, da je tekst dovolj dober in sem si že šla rahlo na živce s ponavljanjem, sem se odločila spremenit še zadnjo besedo in ga odposlat.

Ko sem potem dobila odgovor, je ta vseboval točno tisto specifično besedo, ki sem jo uporabila najprej in sem jo tolikokrat ponovila ter ji dajala svojo pozornost s tem ko sem se spraševala o njeni ne/primernosti. Saj se pogosto dogaja, da v komunikaciji uporabimo podobne besede namesto istih, ampak tale je bila tako redko v uporabi, da sem bila prav presenečena, ko sem jo zagledala v odgovoru.

Bil je tak čuden-smešen trenutek v katerem je bila misel glasnejša od natipkane / očem zaznavne besede… in se je manifestirala skozi odgovor drugega in očitno ni bila več samo moja stvar.

Ko potegnemo črto, torej posameznikove misli niso njegova osebna stvar… čeprav se na prvi pogled zdi ravno obratno – kot da je umsko-čustveni sistem posameznika, ki se v prvi vrsti izraža skozi notranji govor ograjen/ločen in viden samo oz. predvsem njemu samemu. Za boljši vpogled in razumevanje funkcioniranja (lastnih) misli priporočam http://lite.desteniiprocess.com/