Ne-učinkovitost besed

Tekom samo-raziskovanja vse bolj ugotavljam, da je način na katerega podam določeno govorjeno vsebino vsaj tako pomemben kot vsebina sama. Sprva sem mislila, da je bistvenega pomena intonacija. Večkrat sem se namreč zalotila kako reagiram na besede drugih – predvsem bližnjih (družinskih članov, sodelavcev, partnerjev) – ampak ne toliko zaradi ''neugodne'' vsebine temveč predvsem zaradi specifične intonacije, ki je v meni prebudila določene spomine in s tem reakcije.

Kadar drugi pri meni nekaj kritizira in vem, da govori zdravorazumsko - da bi ''morala'' določen vzorec pri sebi popravit, je bistvenega pomena na kak način mi bo to povedal. Če bo povedal odločno in direktno, vendar stabilno, bom že zaradi samega načina njegovega izražanja bolj motivirana, da se dejansko premaknem v tej smeri. Če se bo drl name v jezi  ali če mi bo očital v obsojanju in/ali pomilovanju se zna zelo hitro zgodit, da bom zaradi načina njegovega govora vsebino označila za ne-validno – ne glede na to če je smiselna. ''Ker človek, ki mi govori kako bi morala ravnati, medtem ko sam ni sposoben govoriti v stabilnosti pač ni vreden mojega upoštevanja'' bo moj izgovor.

Ali sem že sposobna videt preko tega.?. Ali že obstajam kot motivacija, neodvisna od vzpodbude drugih?

Kakorkoli – predvidevam, da tudi drugi funkcionirajo podobno in da ''ne morejo'' upoštevat/ponotranjit mojih zdravorazumskih usmeritev v obliki govorjenih sporočil, kadar jih izrečem v reakciji – ker njihov umsko-zavestni sistem iz navade reagira z odporom.

Kaj se zgodi, če spremenim intonacijo – bodo moje besede zaradi tega bolj slišane?
Zgleda, da tudi  sprememba intonacije ni dovolj, ker intonacija služi bolj kot pokazatelj ne/stabilnosti. Kadar se torej slišim govorit z nestabilno intonacijo (glasno / hitro / posmehljivo / ubogljivo...) lahko spremenim intonacijo in morda s tem začasno stabiliziram situacijo… ampak a ni to bolj fasada / navidezna stabilnost kot dejanska stabilnost? Pomaga k stabilizaciji ali pomeni potlačitev?

Recimo da spremenim intonacijo na bolj umirjeno, ker se zavedam, da če bom glasno-očitajoča, bo fokus drugega tako zelo usmerjen na moj način govorjenja, da ne bo slišal vsebine sporočila, ki mu jo želim prenest. Za trenutek se bom poistovetila z besedo umirjenost in se naravnala na njo, vendar če bo v meni še vedno tlelo obsojanje drugega, ki ga bom skušala potlačiti in prikriti – nisem naredila ničesar…
Mislim, da je tu tista točka kjer se mi / nam največkrat zatakne… Češ – saj pa sem poskušala, potegnila sem se nazaj – kaj je še sploh drugega za naredit… - dvignem roke.

Ampak zdaj vem, da nisem dala vsega od sebe, da nisem naredila vse kar bi lahko. Pred kratkim sem poslušala zanimiv intervju iz spletne trgovine Eqafe, ki ga nadvse priporočam: What lives in your words. Govori o besedi, ki jih izkušamo in kako se te beseda razlikujejo od te, ki jo dejansko živimo.  

Beseda, ki jo izkušamo, se za trenutek pojavi v naših mislih, zavedamo se, da bi morali obstajati v njej in kot ta beseda (npr. stabilnost), če bi želeli, da so naše besede slišane in učinkovite. Ampak že v naslednjem trenutku dopustimo, da nas misli odnesejo drugam in pozabimo stati/biti kot ta beseda… zaradi česar naše sporočilo ponovno ni dovolj verodostojno, da bi bilo učinkovito sprejeto s strani prejemnika.

Beseda, ki jo dejansko živimo, pa je tista, ki daje našemu sporočilu verodostojnost, ki drugega skozi  vzgled prepriča, da nas posluša. In to je ''skrivnost'' načina, ki omogoča da drugi razume in hkrati lažje upošteva naše sporočilo.

Če hočem biti učinkovita v svoji komunikaciji z drugimi moram torej postati živa beseda – živeta na nivoju bitja in na fizičnem nivoju; da beseda ne prihaja le iz mojih ustih, ampak je izražena skozi vsak premik mojega telesa.

Lahko npr. drugemu govorim naj neha reagirat in naj se stabilizira, ampak če ne bom stabilna sama, bo drugi to občutil tudi preko nebesednega dela komunikacije in ''me ne bo slišal''. Če pa obstajam kot beseda stabilnost skozi svoje gibanje / premikanje + dihanje + skozi svojo intonacijo, lahko drugemu rečem naj neha reagirat in naj se stabilizira in me bo dejansko slišal-razumel.

Torej se moram vprašat: Kako natančno na fizičnem nivoju skozi svoje telo izrazim stabilnost?

Kako hodim, kadar hodim stabilno?

Kaj iz fizičnega sveta mi simbolizira stabilnost?

Kako diham kadar diham v stabilnosti?

Kakšno intonacijo uporabljam kadar sem stabilna?

Kaj počnem z rokami / nogami kadar izražam stabilnost?

Odgovore začnem izražat in postajam stabilnost in s tem z lastnim vzgledom pokažem drugemu kako praktično postane stabilen in ne obstajam več samo kot kratkotrajna izkušnja določene besede, kot ''prazna beseda''.

Samoomejevanje skozi MEDLOST/ samo-odpuščanje 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot obotavljanje.

Ko opazim, da obstajam kot obotavljanje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se za obotavljanjem skriva strah pred tem kaj si bodo drugi mislili o meni – če povem kar mislim in/ali strah pred tem, da so moje misli destruktivne – čeprav morda samo za UZSistem - in da bom posledično uničila vzdušje.

Zavezujem se, da bom svoje obotavljanje zamenjala s samo-iskrenim vpogledom in bom iz tega stališča skušala v stabilnosti podati tudi svojo perspektivo, čeprav ni najbolj ugodna za druge. Bom vsaj izpostavila konflikt – da ga lahko začnem/-o reševat, namesto da bi ga potlačila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prestrašiti samo sebe s tihim, šibkim, ironičnim ''potisni'' tekom igranja vlog v kateri bi naj vzpodbujala rojevajočo mater. *Potisniti ima zame precejšen simboličen pomen v smislu premakniti se naprej, preseči delček sebe kot UZSistem.  

Ko opazim, da da obstajam kot tiha, šibka, in ironična – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da našteti načini obstoja v medsebojni kombinaciji pomenijo predajo umu.

Zavezujem se, da bom v podobnih situacijah (naglas) izrekla ''prizemljitev'' in se otresla obstajanja v UZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zatiranje samo-izražanja prevzeti kot vzorec, ki so ga nad mano izvajali moji skrbniki in šolniki v prepričanju, da je to normalno.

Ko opazim, da zatiram svoje samo-izražanje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da nima smisla krivit drugih češ da so mi privzgojili ta vzorec in sem zaradi njih tako otopela v samo-izražanju. Zavedam se, da je moja odgovornost, da se ponovno odprem samo-izražanju in izkoreninim privzgojen strah do njega.

Zavezujem se, da bom predihala svoje strahove in se izrazila v trenutkih ko čutim potrebo po komunikaciji / izražanju.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila odločno in stabilno stati kot pripadnica skupine Desteni in da sem obstajala v strahu, da drugih kot radovednežev, izzivalcev, provokatorjev ne bom sposobna prepričati v koristnost in praktičnost vse pomoči, ki jo posameznik lahko dobi s strani skupine.

Ko opazim, da dvomim v svoje sposobnosti glede predstavljanja Desteni in pojasnjevanja posameznih segmentov – se ustavim in diham.

Ko opazim, da obstajam v želji, da bi druge (izzivalce, provokatorje) prepričala o koristnosti in praktičnosti sodelovanja z Desteni – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da je dvom popolnoma nepotrebna in neuporabna ovira, ki mi jemlje čas in pozornost, ki bi ju sicer lahko namenila ugotavljanju kako čim bolj nazorno pojasniti delovanje skupine Desteni in njenih posameznih segmentov.

Vidim, realiziram, razumem da si z obstajanjem v intenzivni želji, da bi druge prepričala o praktičnosti sodelovanja z Desteni ustvarjam notranji konflikt. Zavedam se, da drugim ne morem vsilit upoštevanja principa enakovrednosti in tega kar je najboljše za vse, saj je siljenje samo po sebi dejan(j)ska negacija teh principov…

Zavezujem se, da se bom na vprašanja, izzive, provokacije v povezavi s skupino Desteni in njenimi segmenti odzvala z razlagami iz stališča stabilnosti. Zavezujem se, da bom posebej pozorna na to, da si sproti odpuščam tesnobo, želje/pričakovanja, vzhičenje ob takšni komunikaciji. Zavezujem se, da se bom v primeru ko vidim intenzivno reakcijo na provokacije drugih pri sebi preusmerila in najprej izpisala samo-odpuščanje in se bom šele nato odločila ali odgovorim iz stabilnosti ali se neham odzivat na provokacijo in ji z ne-odzivom zmanjšam moč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v občutkih medlosti, prhkosti/trhlosti, kot nasprotja čvrstosti & sočnosti.

Ko opazim, da obstajam v omenjanih občutkih destrukcije/propadanja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko te občutke odstranim ali vsaj omejim z redno fizično aktivnostjo. Zavezujem se, da bom z redno fizično aktivnostjo začela še danes in da jo bom od danes naprej prakticirala vsaj tri krat tedensko, po možnosti pa vsak dan vsaj 10-15 minut. 

Še nekaj trenutkov me loči od smrti

in jaz se sprašujem kaj sem naredila s svojim časom. Zdi se mi, da sem ga zapravila, namesto da bi ga kvalitetno uporabila. Z izgovorom, da sem se rodila v svet, ki v večini ne podpira potencialov posameznika in sproščenega raziskovanja življenja sem se predala ideji, da se tako ali tako nima smisla trudit za karkoli.

Moji življenjski dosežki? Naredila sem osnovno šolo, srednjo šolo in fakulteto. Ampak si tega ne štejem ravno pod dosežke, ker sem si izbrala pot v poklicu, ki združuje umetnost in izobraževanje; v teh dveh panogah pa je trenutno izredno težko dobiti službo.

Službo sicer trenutno celo imam – česar si prav tako ne štejem kot dosežek ampak bolj kot srečo. Srečo, ki bi naj tajala do konca leta in ki se mi lahko vsak trenutek zaradi sesuvanja sistema izmuzne.

Mmm – kot dosežek si štejem to, da sem se preko spleta dokopala do mednarodne skupine Desteni, ki deluje po principu enosti in enakovrednosti vseh živih bitij. In da sem prehodila dve leti njenega spletnega tečaja Desteni I Process, kjer predelujemo Structural Resonance Alignment oz. svojo strukturno resonančno poravnavo z delovanjem, ki je enakovredno najboljše za vse oblike življenja.

In iz tega tako rekoč mojega edinega dosežka nadaljujem na svoja obžalovanja. V zadnjih trenutkih pred smrtjo priznam, da mi je žal, da nisem bolj dosledno hodila samo-popravkov, ki sem jih spisala na podlagi samo-realizacij po samo-odpuščanju. Žal mi je, da nisem poslušala svojega telesa, ki se mi je skozi občutke tesnobe,  strahu, napetosti drlo naj se ustavim in preneham z umojebi. Žal mi je, da se nisem zdisciplinirala v prehranjevanju kot podpori za telo in v doslednejšem zaustavljanju omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev glede katerih sem se zavedala, da si z njimi škodujem. Žal mi je, da nisem več konfliktov reševala iz točke stabilnosti – glede na to, da mi je kristalno jasno, da se konfliktov ne da reševat iz točke reakcije.  

Berem zgodbe o ljudeh, ki so se kljub težkim in ne-podpornim življenjskim oz. sistemskim razmeram znašli… ker so se potrudili po svojih najboljših močeh in se niso pustili potlačit zablodam lastnega umsko-zavestnega sistema. In se veselim za njih in jih občudujem… in se hkrati sprašujem zakaj sama iščem izgovore namesto da bi na polno izkoriščala vse svoje potenciale.

Jebemsi – nočem umret v obžalovanju, da sem zapravila življenje zaradi prepuščanja melanholiji, čemernosti, pritoževanju in podobnim banalnostim. Še nekaj trenutkov me loči od smrti. Nimam pojma koliko… vem pa, da jih nima smisla zapravljat.

Vložim jih v sooblikovanje sveta, ki bo podpiral potenciale posameznika insproščeno raziskovanje življenja – v sooblikovanje sveta v katerega bi se želela roditi sama. Morda se po smrti dejansko vrnem sem, morda ne… v vsakem primeru je to zaenkrat edini svet, ki ga poznam. In četudi ga pomagam izboljševat in bo to imelo opaznejše efekte šele proti koncu mojega življenja li po njem, je to vseeno največ kar lahko naredim iz svojega časa / življenja.

Zdajle se bom odpravila na volišče. In če tekom parih let ne bo izboljšave, se bom odpravila še na kandidaturo. Kdaj če ne zdaj, kdo če ne mi, kaj če ne enost in enakovrednost? 

Sesuvanje sistema 2

1. del - izhodišče za to objavo iz katerega jemljem tudi naslednji odstavek:  

''Opažam, da vedno pogosteje odstopajo ljudje iz določenih vladnih/upravnih položajev ali pa njihov odstop izsilijo drugi. Smrdi po nestabilnosti. Pa ravno vlada bi naj držala državo gor s svojimi odločitvami in izvršbami (ki naj bi bile zasnovane na podlagi volje ljudstva).''  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vladne / upravne položaje definirati in povezovati s težo, težavnostjo, preobremenjenostjo, notranjimi in zunanjimi konflikti in besedno zvezo ''biti tarča''.

Ko opazim, da vladne / upravne položaje definiram in povezujem s težo, težavnostjo, preobremenjenostjo, notranjimi in zunanjimi konflikti in besedno zvezo ''biti tarča'' – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da si s temi in podobnimi definicijami ustvarjam odpor do vladnih / upravnih položajev in na ta način pred sabo skrivam strah pred odgovornostjo in stabilnostjo, ki sta potrebni, da človek obvlada tak položaj / pozicijo in da ne pride do preobrata v katerem položaj kot občutek moči in občutek večvrednosti prevzame človeka in ga pogoltne.

Zavezujem se, da si bom prenehala ustvarjati odpor do vladnih / upravnih položajev in da si bom sproti odpuščala strah pred odgovornostjo in stabilnostjo, ki jo zahtevajo.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi se (prisilno) odstopanje iz vladnih / upravnih položajev še stopnjevalo zaradi vsesplošne nestrpnosti in stresa in posledično strah, da bi se vladni in upravni sistem porušila.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred (prisilnim) odstopanjem ljudi iz vladnih in upravnih položajev, kot posledico vsesplošne nestrpnosti in stresa in/ali v strahu, da se bo vladni/upravni sistem sesul – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ni in ne bo preprečil niti (prisilnega) odstopanja, niti vsesplošne nestrpnosti in stresa, niti morebitnega kolapsa vladnega in upravnega sistema. Zavedam se, da kadar obstajam v strahu, predajam kontrolo temu čustvu in si onemogočam lastno stabilnost.

Zavezujem se, da se bom opominjala na to, da strah, ki je proizveden s strani umsko-zavestnega sistema ni nikoli podporen, ker človeka destabilizira. Ravno nestabilnost pa predpogoj za rušenje…  na mikro in makro ravni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila živeti v prepričanju, da sama nisem primerna za vladne / upravne / voditeljske položaje, ker baje nisem sposobna prevzeti takšne odgovornosti in ker baje nisem sposobna obstajati v takšni stabilnosti.

Ko opazim, da se avtomatsko definiram kot nevredno / nesposobno / neprimerno / nezadostno za obvladovanje vladnega / upravnega / voditeljskega položaja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da s takšnim načinom razmišljanja čisto po nepotrebnem sabotiram svoje potenciale v povezavi z ''vrhovnimi'' položaji.
Zavezujem se, da si bom v bodoče sproti odpuščala misli s katerimi sabotiram svoje potenciale – se na ta način usmerjala/preprogramirala – in že s tem dejanjem izkoriščala del svojega potenciala.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v strahu, da smo se ljudje poškodovali in uničili do te mere, da se več nismo sposobni zdravorazumsko preusmeriti v to kar je najboljše za vse. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila obstajati v strahu, da se bomo slej ali prej dokončno uničili, pred tem pa si še povzročili ogromno bolečine in trpljenja.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred bolečo samo-pogubo človeka/človeštva – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da si z obstojem v strahu (pred bolečo samo-pogubo človeka/človeštva) v bistvu že ustvarjam nepotrebno bolečino. Zavedam se, da obstaja možnost, da dejansko manifestiramo samo-pogubo in da jo obstoj v strahu samo podpira.

Zavezujem se da si bom sproti samo-odpuščala vsako s strahom nabito misel o boleči samo-pogubi človeka/človeštva, ki se mi bo pojavila in se opominjala na nesmiselnost (tega) strahu.

S samo-odpuščanjem nadaljujem v naslednji objavi.

Praktično izvedljive rešitve za preoblikovanje sistema – prosim preverite jih in jih delite z drugimi, da jih čimprej uporabimo in se tako izognemo nepotrebni bolečini.
- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Moj odziv na predajo drugih

Predaja v tem kontekstu pomeni da nekdo počne nekaj brez zdravega razuma (z zmanjšanim zavedanjem fizičnega), da je kontrolo nad sabo začasno ali dolgoročno prepustil umsko-zavestnemu sistemu zaradi česar je nestabilen in mu ni smiselno zaupati.

Paradoksalno ali pa tudi ne me takšna oseba zlahka razdraži. Zaradi tega, ker težko razumem kako lahko tako spusti vajeti iz rok. V želji, da bi ji pomagala ji predlagam rešitev –- ampak človek takrat, ko je v energiji čustev težje sliši –- preprosto zato, ker ima polno glavo lastnih misli… Jaz se premalokrat opomnim na to in ponavljam že povedano brez pravega efekta. Z željo da bi pomagala –- za katero se skriva želja po kontroli drugega –- da se ne bi uničeval še naprej –- ker vem, da mi bo potem težje z njim.

In to dejstvo, da nimam kontrole nad drugimi kadar si škodujejo in da drugim ne morem pomagat, če niso sami pripravljeni sprejeti pomoči, me razdraži. S tem, ko zapadem v razdraženost, pa že škodujem sebi, izgubljam kontrolo nad sabo in dajem moč umsko-zavestnemu sistemu, namesto zdravi pameti. Postajam ista kot tisti drugi, ki sem mu želela pomagati…
Kar pomeni, da sem dopustila, da me je njegovo razpoloženje posrkalo vase v bolj ali manj podobni ali nasprotni verziji. Namesto da bi ostala stabilna s pomočjo dihanja. To je včasih največ kar lahko narediš –- poslušaš drugega in ostajaš stabilen – da drugi vidi, da je možno… da se začne spraševat zakaj ne reagiraš na njegove reakcije.

Primer babica

Babica je dementna in sproti v roku parih minut pozabi skorajda vse z redkimi izjemami. Pri njej deluje logika –česar se ne spomnim, tega nisem naredila-. Naj gre za konzumiranje hrane in pijače (občutek za sitost in žejo je pri njej skrhan), naj gre za zaklepanje vrat (ko pozabi da smo doma), naj gre za pobiranje nezrelih pridelkov preden so zreli oz. več kot jih lahko porabimo, naj gre za trmo glede plenic in oblačenja.

Kadar jo vprašaš zakaj je naredila določeno nespametno stvar, trdi da je ni. Četudi ji razložiš zakaj in kako ni variante, da jo je naredil kdo drug. Odzove se z odločnim zanikanjem, z vso nemo in trmo… včasih s prezirom, drugič z jezo ali pa kar z vsem skupaj. In v takih trenutkih človeku z lahkoto nenadoma nabije pritisk. Ona pozabi – vse svoje prejšnje nespametne akcije – in seveda tudi to, da jih je pozabila… Mi pa jih ne pozabimo. Naloži se ti število istih ponavljanj in večkrat v jezi odreagiraš kar  podzavestno.

Tako včasih reagiram v jezi in nadaljujem s tem da jezo stresem na babico, drugič odreagiram z jezo in se nato ustavim in ji z umirjeno intonacijo povem zaradi katerega njenega dejanja sem se razjezila, v nekaterih primerih mi uspe v sebi samo na hitro pojamrat 'ne že spet' in preprosto po(s)pravim za njo brez vprašanj in obtoževanja.

Potem so tu še situacije, ko se zaradi babičinih nespametnih akcij razjezita starša. Takrat želim pomagat njima –- ampak kot že zapisano –- na silo ne gre –- tako kvečjemu še sama padem v to nesmiselno razpoloženje.

Primer sorodnica 1

Predvidevajo, da je imela infarkt in da bi jo lahko doletela tudi smrt, če ne bi pravočasno poklicali rešilca. Vzrok – predvsem stres. Pravijo, da se lahko situacija ponovi, če ne bo spremenila svojih navad in se umirila.

Moja reakcija je bila takšna, da sem brez besed, samo z zvokom izrazila ironijo v prepričanju, da se ne bo spremenila. Ko sem se je zavedla, sem se vprašala kaj dela to prepričanje v meni, čemu služi. Ničemur konstruktivnemu. Nesmiselno je – prav tako kot pričakovanje da se bo spremenila ali kot skrb zakaj se ne spremeni.

Nimam kontrole nad ne-spreminjanjem sorodnice. Lahko poskusim z besedami, brez pričakovanj da jih bo slišala. Lahko pa v njeni bližini samo diham v stabilnosti.

Primer sorodnik 1

Poln samega sebe, precej glasen, dokaj tekmovalen… je ostal priklenjen na dom in se težko premika, potrebuje pomoč drugih. Ne smili se mi –- ravno obratno – privoščim mu, da je ostal 'sam s sabo' v prepričanju, da bo dojel da je njegovo trpljenje posledica njegovega značaja. Kaj dela to prepričanje v meni? Moja privoščljivost mu zagotovo ne bo pomagala dojeti kako je prišlo do takšnih posledic.

Nimam kontrole nad njegovim dojemanjem. Njegova prepričanja so tako zasidrana v njem, da stežka posluša predloge drugih. V njegovi bližini lahko le diham v stabilnosti.

Primer sorodnica 2

Zaskrbljena zaradi konkretnega izpuščaja na koži – me sprašuje kaj naj naredi. Brez pomislekov ji predlagam naj obišče zdravnika. Noče k zdravniku z izgovorom da je predaleč in da bi si mogla vzet čas. Spet zaskrbljeno vpraša kaj naj naredi. Še par krat ji med njenim izgovarjanjem odločno ponovim naj gre k zdravniku in jo spomnim, da jo pravočasna diagnoza lahko reši skrbi, pravočasno zdravljenje pa še česa hujšega.

V svojim mislih jo obsojam jo kot neumno, naivno in neodgovorno. Kaj delam s tem? Pomagam ji ne. Kaj sem naredila s tem, ko sem ji ponavljala svoj predlog? Mogoče to, da ga ni vzela resno? Naslednjič povem in diham. Ne reagiram na izgovore in se ne ponavljam. Ustavim obsojanje. Ne morem kontrolirat njene odločitve…

Primer sorodnica 3

Duševno motena čemerna starka z zajedljivo intonacijo in vsebino besed. Ne pozna me več in bulji vame.

Obsojam jo, ker se je tako zapustila in zagrenila življenje vsem okrog sebe. Ne znam z njo. Kadar se zapletem v komunikacijo z njo, mi jo pogosto uspe sprovocirat ali razjezit.

Postala mi je tuja in zdi se mi, da hočem s provociranjem iz nje izbezgat nazaj vsaj minimalni občutek domačnosti?

Kakorkoli – moje obsojanje in provociranje ne pomaga ne njej ne meni. Kadar vidim tako očitno prevlado umsko-zavestnega sistema – mi ne preostane drugega kot dihanje in zavedanje da nobene njene poteze nima smisla jemati osebno. Dopustim si soočenje s tem UmZS brez reakcij. Diham.

Dejstvo je, da ne morem vsilit zdravo-razumskega prebliska drugemu in ga tako ustavit pred (samo)uničujočo reakcijo – ker nasilnost / kontrola v obliki nadvlade že sama po sebi ni zdravorazumsko dejanje… Lahko pa ostanem tu in diham v stabilnosti, namesto da bi se prepustila reakcijam – lahko kontroliram sebe in tako stojim kot vzgled (četudi sebi).