Zgodile so se dopustniške situacije: gostje na
kosilu/večerji pri meni, jaz na kosilih v gosteh.
In sem ''seveda'' jedla vse povprek – ker vsi jedo
vse povprek.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kot
gostja / v gosteh jesti vse povprek – z izgovorom, da tudi ostali jedo vse
povprek in da nočem komplicirat – s katerim sem si maskirala željo po hranjenju
na podlagi okusa. Zavedam se, da je prehranjevanje večine po defoltu definirano
kot primerno, čeprav temu ni tako – ker je redkokdo sploh preveril kakšna hrana
ustreza njegovemu telesu in ker je večina avtomatsko prevzela privzgojene
prehranjevalne navade. Zaradi tega me ne rabi bit strah izstopanja in ''kompliciranja'',
ki pravzaprav ni kompliciranje, ampak je namerno ločevanje. V bodoče si več ne
dopuščam izrabljat izgovora ''drugi jedo vse povprek, zato bom tudi jaz; nočem
komplicirat'' z namenom da bi zadostila želji po hranjenju na podlagi okusa.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
hraniti se na podlagi okusa.
Sicer sem si nazadnje zadala postopno uvajanje sprememb, vendar opažam, da si ''dokler še lahko'' kot umsko-zavestni sistem popuščam in si privoščim – preveč. Izkoriščam svoje lastne luknje, ki jih še nisem konkretno usmerila. Ko pa sem za 2,5 meseca hkrati usmerila / konkretno spremenila celotno prehranjevanje, pa je bil moj izgovor, da je preveč naporno…
Sicer sem si nazadnje zadala postopno uvajanje sprememb, vendar opažam, da si ''dokler še lahko'' kot umsko-zavestni sistem popuščam in si privoščim – preveč. Izkoriščam svoje lastne luknje, ki jih še nisem konkretno usmerila. Ko pa sem za 2,5 meseca hkrati usmerila / konkretno spremenila celotno prehranjevanje, pa je bil moj izgovor, da je preveč naporno…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
nenehno iskanje izgovorov v povezavi s spreminjanjem prehranjevalnih navad v
bolj praktične. Ko opazim, da me okus vleče v prevelike ali v mešane obroke ali
v sladke obroke večkrat tedensko – se ustavim in diham. H korekciji tega tedna
(sadje do kosila & zadnji obrok do osme) dodajam še korekcijo, da se vsaj
pri dveh obrokih dnevno od kosila naprej držim ločevanja živil in da vsaj vsak
2 dan ne jem sladkarij (pri njih sem ponovno gladko pogrnila…)
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
zasidrat vase prevzeto prepričanje, da oprijeta oblačila ne sodijo na zamaščene
dele telesa npr. ''žlaufast'' trebuh. Zavedam se, da je to čisti predsodek umsko-zavestnega
sistema, saj se sama v nekaterih oprijetih oblačilih – pod pogojem, da odmislim
lasten izgled – počutim precej prijetno. Vidim, da se tudi nekateri drugi ne ozirajo
na ta predsodek in se oblačijo predvsem na podlagi udobja telesa ter se ne
obremenjujejo toliko s tem, da bi prikrili ''pomanjkljivosti''. Zaenkrat še
sicer ne premorem toliko jajčnikov, da bi se v oprijeti majčki na salastem
trebuhu odpravila v mesto in tako izzivala sistem lepote v ljudeh, ampak pri
sebi opažam zmanjšano obsojanje ljudi, ki si to drznejo. Tudi v bodoče, kadar
opazim, da obsojam debelejše ljudi v oprijetih oblačilih kot neprimerno
oblečene ali grde, se bom opomnila, da se prepuščam predsodku in se ustavila s
pomočjo dihanja.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila (pod)zavestno
distanciranje od debelih ljudi v oprijetih oblačilih na podlagi sojenja teh oseb
kot grdih oz. nesprejemljivih. Zavedam se, da so te sodbe sabotaža tako sebe
kot drugih, saj imam v svoji bližini skorajda dnevno prav takšno osebo, s
katero se odlično razumem. Ko opazim, da zapadam v ta vzorec, se opomnim da se
po nepotrebnem omejujem in s pomočjo nekaj dihov izpustim energijo sojenja da izvisi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo
po tem, da bi bila bolj suha - zaradi prepričanja, da lahko le z ravnim
trebuhom nosim opijete majčke, ki trenutno samevajo v garderobi. Zavedam se, da
je to prepričanje podprto s strahom pred obsojanjem drugih oz. pred lastnim
obsojanjem skozi oči drugih. V bolj varnem okolju – doma, v domačem kraju si dopustim
obleči tudi oprijete majčke in diham skozi reakcije drugih ter jim ne dopustim
da se me osebno dotaknejo. Tako usmerjam sebe in druge hkrati.
Odpustim si, da sem pogosto sprejela in si dopustila stopnjevati željo po določeni sladkariji zaradi predstave o tem kakšna bi naj bila in da sem si potem dopustila obstajati v razočaranju, ker ni sovpadala z mojo predstavo… pa sem jo vseeno pojedla do konca. Zavedam se, da je bolje poiskati specifičen sladek okus, ki si ga želim, kot da se skušam zadovoljiti z nekim nadomestkom – ki bo kasneje postal samo še ena sladkarija več – ker si bom slej ali prej privoščila še tisti iskan specifičen sladek okus.
Odpustim si, da sem pogosto sprejela in si dopustila stopnjevati željo po določeni sladkariji zaradi predstave o tem kakšna bi naj bila in da sem si potem dopustila obstajati v razočaranju, ker ni sovpadala z mojo predstavo… pa sem jo vseeno pojedla do konca. Zavedam se, da je bolje poiskati specifičen sladek okus, ki si ga želim, kot da se skušam zadovoljiti z nekim nadomestkom – ki bo kasneje postal samo še ena sladkarija več – ker si bom slej ali prej privoščila še tisti iskan specifičen sladek okus.
