V imenu seksa

Najprej smo ljudje gradili svojo podobo s pomočjo oblačil in obutve.

Nato sta se pridružila  frizura in make up.

Hujšanje in bildanje.

Odstranjevanje dlak in umetni nohti.

Na kar je nanašanje postalo premalo, začelo se je vnašanje – silikon, umetni joški in ritnice.

Po tem so se začele v medijih pojavljat informacije o operaciji vagin in o povečavi penisov.

V zadnjem Bonbonu zasledim članek o tem, kako se vse več žensk odloča za kirurško pomlajevanje vagine in reklamo za tablete za povečanje penisa.

In se sprašujem kaj vse smo še ljudje pripravljeni naredit za naš izgled z namenom pridobivanja pozornosti od drugih in partnerja za seks.
Seks bi naj bil fizična oblika samoizražanja, uživanje v sogibanju, ne pa poklon podobi na račun prikrivanja fizičnega in trpinčenja fizičnega. Zašli smo iz poti. Kažipoti so tu:

Podobe iz moje otroške sobe

V svojo nekdanjo otroško sobo sem šla iskat papir za slikanje. Opazila sem poslikavo z veselim pajkom, ki mi jo je naredil ata. Mh – mogoče pa zato vedno pustim pajkom prosto pot v svoji sobi . (Ok – če bom še kdaj našla gnezdo, ga bom skupaj s pajkovko preselila… ker na desetine pajkcev je pa res preveč.)

Gledam dalje – kaj še imamo? -- kobilice – kobilice so zakon! Gosenice – so zanimive. Vrane so kul. Lesene ograje iz vej so najboljše ograje.

Sova na vrbi – obe bitji sta mi simpatični. Za velikima omarama se skriva največja slika – nasmejan medved, ki spi v mesečini na postelji iz vej. Ja, spanje je uživancija!

So se mi podobe iz moje otroške sobe, ki sem jih več let vsakodnevno vpijala ugnezdile v um? So mi uprizorjeni elementi mogoče zato simpatični?

Čuden občutek me je spreletel ob preblisku v kolikšni meri so utegnile te slike vplivat na mene. V kolikšni meri so me sooblikovale kot profesorico likovne umetnosti…