Lastna podoba v moji glavi in moja dejanska podoba ujeta v objektiv

Ko pogledam fotografije / videe s svojo podobo, sem dostikrat presenečena, ker se moja podoba v obliki (gibajoče se) slike ne sklada s podobo / sliko / izgledom  mene v mojih mislih.  

Zaradi tega me je prešinilo: ''Bilo bi mi lažje, če bi lahko videla izraz svojega fizičnega telesa, kajti nezavedni um se kaže preko nenadnih sprememb fizičnega obnašanja in tako bi lahko hitreje prepoznala svoje nepraktične miselne in čustvene vzorce.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel 'Bilo bi mi lažje, če bi lahko videla izraz svojega fizičnega telesa, kajti nezavedni um se kaže preko nenadnih sprememb fizičnega obnašanja in tako bi lahko hitreje prepoznala svoje nepraktične miselne in čustvene vzorce.'

obstajati v meni in kot jaz.

Namesto, da bi realizirala, da se izgubljam v želji, ki nima podlage v fizični realnosti, saj ne morem hkrati obstajati kot subjekt in samo sebe opazovati kot objekt.

Če se bo misel 'Bilo bi mi lažje, če bi lahko videla izraz svojega fizičnega telesa, kajti nezavedni um se kaže preko nenadnih sprememb fizičnega obnašanja in tako bi lahko hitreje prepoznala svoje nepraktične miselne in čustvene vzorce.' spet pojavila v moji zavesti, bom z dihanjem zaustavila nerealno željo in se osredotočila na napetost / sproščenost svojih mišic ter izraz svojega fizičnega telesa preverila na ta način.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo podobo v mislih soditi kot večvredno / boljšo / bolj sproščeno kot se je pokazala na podobah ujetih v objektiv.

Namesto da bi se nehala igrat s svojimi večvrednimi / manjvrednimi  predstavami-podobami sebe v mislih in bi se osredotočila na objektivne podobe sebe.

Naslednjič, ko bom želela svojo podobo uporabiti kot orodje za spoznavanje lastnih vzorcev, bom to naredila na podlagi več fotografij / videov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel, da mi lahko pri videnju sebe pomagajo drugi, ki me vidijo in me zrcalijo,

namesto da bi se zavedala, da so odzivi drugih na izraz mojega fizičnega telesa reakcije z različnimi miselnimi in čustvenimi priponkami in tako niso objektivni usmerjevalci.

Ko bom naslednjič ozavestila misel 'da mi lahko pri videnju sebe pomagajo drugi, ki me vidijo in me zrcalijo', se bom opomnila, da ne potrebujem odzivov z +/- nabojem od drugih, ampak da imam na voljo za povratno informacijo svoje telo, ki se ga moram naučiti brati. 

Zapuščam svoje prvo službeno mesto

Pogodba se je iztekla, učitelj ki sem ga nadomeščala za približno pol leta se vrača nazaj.

Preden sem nastopila na to delovno mesto, sem imela približno predstavo o dogajanju v OŠ in o vlogi učiteljice LVZ. Tekom nadomeščanja sem si pridobivala izkušnje… in na koncu lahko potegnem črto: šokirana ob soočenju realnostjo, ne želim več opravljat tega dela za denar.

Ampak sistema to seveda niti malo ne zanima. Moram služit denar / delat za preživetje. In tega dejstva se ne bo dalo na hitro spremeniti, zato je bolj praktično, da spremenim sebe.

Pa poglejmo dejstva…

-Prijavila se bom na zavod za zaposlovanje, kamor bom mogla hodit debatirat na sestanke, zelo verjetno pa je, da mi ne bodo poiskali službe / omogočili kakšnega izobraževanja, ker je trg delovne sile prenatrpan in ker ni denarja.!.

-VIP aka Veze In Poznanstva mi obljubljajo, da me bodo obvestili ob morebitni spraznitvi delovnega mesta za katerega sem se šolala, ampak dejstvo je, da število delovnih mest naraščujoče upada.

-Ne samo v moji stroki, ampak povsod. Kar pomeni, da moram delat v smeri svoje fleksibilnosti.

-Rada bi preikušala različna dela. Rada bi našla manj stresno delo od učiteljskega. Vedno sem si želela službo v kateri bi uživala in ne požirala vsega po vrsti…

  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predstavo / misli o dogajanju v šoli in predstavo / misli o vlogi učiteljice,

namesto da bi opustila predstave - vnaprej definirane ideje o šoli in o vlogi učiteljice, ki so stvar preteklih izkušenj in bi raje delovala v sedanjem trenutku.

Ko se bodo predstave / definicije o dogajanju v šoli in o vlogi učiteljice ponovno pojavile v mojih mislih, bom učinkovito dihala in se spomnila, da se z (vnaprajšnjim) definiranjem samo-omejujem.

  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel 'šokirana ob soočenju z realnostjo, ne želim več opravljati tega dela za denar' obstajati v meni in kot jaz,

namesto da bi se soočila z dejstvom, da moram delati če želim preživeti in da sem se izšolala za učiteljski poklic ter da je služba učiteljice v trenutnem egoističnem + kapitalističnem sistemu ravno tako ne/naporna kot vse ostale službe.

Če se bo misel 'šokirana ob soočenju z realnostjo, ne želim več opravljati tega dela za denar' ponovno pojavila v moji zavesti, se bom opomnila, da ne obstaja hitra in magična rešitev za izboljšanje pogojev na (tem) delovnem mestu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel 'šokirana ob soočenju z realnostjo, ne želim več opravljati tega dela za denar' obstajati v meni in kot jaz na podlagi izkušenj iz preteklosti,

namesto, da bi realizirala, da moje pretekle izkušnje niso bile podprte z zadostno samo-odkritostjo in samo-direkcijo.

Če se bo misel 'šokirana ob soočenju z realnostjo, ne želim več opravljati tega dela za denar' ponovno pojavila v moji zavesti kot posledica izkušenj, se bom opomnila, da so te pretekle, jaz pa sem tukaj-zdaj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo, da mi ne bi bilo več potrebno v zameno za denar opravljati učiteljskega dela

in pri tem pozabila, da neizpolnjene želje posledično lahko prinašajo čustva razočaranja.

Ob ponovnem pojavu želje da mi ne bi bilo več potrebno v zameno za denar opravljati učiteljskega dela se bom spomnila, da je treba naredit kar je treba naredit; neglede na to ali je to učiteljko delo z namenom preživetja ali vztrajno iskanje alternativ.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila čustva šokiranosti, razočaranja, brezvoljnosti obstajati znotraj besedne zveze delo učiteljice (LVZ),

namesto da bi besedno zvezo delo učiteljice osvobodila čustvenih priponk v obliki besed šokiranost, razočaranost, brezvoljnost in na ta način prekinila samo-sabotažo.

V bodoče se bom ustavila, kadar bom delo učiteljice začela soditi na podlagi čustev (šokiranosti, razočaranja, brezvoljnosti) in bom učinkovito dihala v danem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ločevati sebe od besede (učiteljska) 'realnost' s tem ko sem besedo realnost sodila kot negativno / slabo,

namesto, da bi realizirala, da je ta realnost z negativnim prizvokom mogoče samo stvar moje osebne precepcije ali pa je navsezadnje izhodiščna točka, ki se je ne da na hitro magično premaknit proti pozitivnemu / dobremu.

Naslenjič ko bom začela z negativnimi (ali pozitivnimi) sodbami glede učiteljske realnosti, se bom zavedla, da je ta realnost stvar moje osebne precepcije in tako ni najbolj relevantna in/ali da je predmet dolgoletnega sprejemanja in dopuščanja s strani sistema, kar pomeni da so tudi spremembe v smeri proti bolj življenjsko naravnani učiteljski realnosti stvar več(deset)letnega procesa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel 'šokirana ob soočenju z realnostjo, ne želim več opravljati tega dela za denar' misliti na podlagi še dokaj svežih spominov,

namesto, da bi realizirala, da se z upoštevanjem svojih spominov v obliki misli 'šokirana ob soočenju z realnostjo, ne želim več opravljati tega dela za denar' omejujem v delovanju  v sedanjem trenutku.

Ko se bodo v moji zavesti ponovno pojavili spomini na izkušnjo učiteljske realnosti, se bom opomnila, da sem tej 'realnosti' pripela čustvene priponke v preteklosti in da sem zdaj v danem trenutku in učinkovito diham.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel 'šokirana ob soočenju z realnostjo, ne želim več opravljati tega dela za denar' povezovati in definirati s svojo zgroženo-otrplo podobo,

namesto, da bi se zavedala, da moja zgrožena-otrpla podoba skupaj z mislijo 'šokirana ob soočenju z realnostjo, ne želim več opravljati tega dela za denar' predstvlaja destruktivno razmišljanje in opuščanje odgovornosti za spremebe, ki so najboljše za vse.

Če se mi bosta zgoraj omenji misel in podoba ponovno pojavili v mislih, se bom spomnila, da sem v procesu potovanja proti življenju in da naj neodgovorni del mene v obliki destruktivnih misli odjebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel, da moja želja o služenju denarja na drug način 'sistema niti malo ne zanima'

in pri tem pozabila, da jaz obstajam v sistemu in kot delček sistema – takisto kot nekateri ostali, ki jih tudi zanima (moje ali pa vsaj njihovo) služenje denarja na drug način.

Ko mi bo misel, da moja želja o služenju denarja na drug način 'sistema niti malo ne zanima' ponovno zašvigala po glavi, se bom vprašala a res? in šla fizično preverit prosta delovna mesta. 

Računalnik shit

Računalnik z internetom dojemam kot zelo praktično orodje tako za uporabo pri delu / službi, kot za uporabo v prostem času. Priznam, da si zelo težko predstavljam svoje funkcioniranje v tem sistemu brez njega.

In potem pridejo vmesna obdobja, ko računalnik ne funkcionira tako ''kot bi moral''. Kar pomeni, da mora na popravilo. Kar pomeni, da je treba shranit vse uporabne in pomembne podatke. Kar pomeni, da je te podatke potrebno uredit. Kar pomeni, da jih lahko pomotoma izgubim. Kar pomeni, da lahko vešč popravljalec brska po mojih (izbrisanih) podatkih.

Najbolj pa me jezi to, da sem si od začetka dosledno urejala mapo v katero si shranjujem vse za poučevanje likovne vzgoje, potem pa sem si dopustila nedoslednost zaradi katere imam sedaj za razvozlat konkreten zmrdek.

Naslednji dan po zapisanem zgornjem odstavku sem imela namen narediti pisno samoodpuščanje… potem sem se odločila, da se bom raje direktno lotila dela. Okvirno sem sortirala vse dadoteke in mape. Hkrati nepričakovano odpravila težavo s počasnim in prekinjajočim obratovanjem računalnika. Kar nekaj eksperimentiranja, malo informacij iz spomina / preteklih izkušenj in je šlo.

Vidim, da so bili vsi moji strahovi in čustva tesnobe s katerimi sem si povzročala bolečine v predelu solarnega pleksusa nepotreebni / odvečni.

Zavedam se, da je tudi veselje ob opravljenem delu in ob rešenih težavah neprimerno, ker nimam garancije, da bo trajno… večje veselje kot si dopuščam, večje razočaranje me čaka v primeru, da se stanje povrne v prejšnje ali poslabša.

Hkrati z urejanjem in programiranjem računalnika sem urejala in preprogramirala tudi sebe… v smeri samozaupanja. 

Step-by-Step Self-Forgiveness Guideline

''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja.''

''Being a teacher (of fine-art education) is very laborious way of making money.''

Thoughts

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila misel: ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja'' obstajati v sebi in kot jaz.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila skozi sodelovanje v misli: 'Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja'' vzpodbujati in negovati čustva žalosti in nemoči. 

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila samosabotažo z gojenjem misli: ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja'', namesto da bi se takoj usmerila v samoodpuščanje in preko tega redefinirala vlogo učiteljice v odnosu do služenja denarja. 

The Trigger Point

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila službo učiteljice soditi kot ''zelo naporen način služenja denarja'' na podlagi svojih preteklih izkušenj, ki jih nisem dovolj specifično usmerjala s pomočjo samoiskrenosti in samokorekcijske prakse. 

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila, da besedna zveza ''služba učiteljice'' obstaja v meni in kot jaz kot sprožilec misli: ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja''.

 Type of Thought

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila delo učiteljice (likovne vzgoje) soditi kot zelo naporen način služenja denarja.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila, da sodba v obliki izjave: ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja'' obstaja v meni in kot jaz.

Emotions and Feelings

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila sodbo: ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja'' povezovati s čustvenimi izkušnjami žalosti, nemoči, razočaranja, nesmisla.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila delovati v čustveni izkušnji žalosti, nemoči, razočaranja in nesmisla.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila sodelovati v čustveni izkušnji žalosti, nemoči, razočaranja in nesmisla, zato ker se zavedam, da mi te čustvene reakcije ne bodo pomagale na poti k praktičnim rešitvam pri problemu služenja denarja v službi učiteljice (likovne vzgoje).

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila biti žalostna, nemočna, razočarana in brezvoljna, zato ker se zavedam, da ne obstaja hitra magična rešitev, ki bi vse naredila znosnejše in razrešila vse kar me teži.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila biti žalostna, nemočna, razočarana in brezvoljna, zaradi tega ker se ne želim soočit s svojo realnostjo.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila željo / hrepenenje po hitri magični rešitvi, ki bi naredila vse znosnejše, ker se ne želim soočiti s svojo trenutno realnostjo.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila upirati se soočenju s svojo trenutno realnostjo in da sem se namesto tega utapljala v čustvenih energetskih izkušnjah žalosti, nemoči, razočaranja in nesmisla.

Words

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila službo učiteljice (likovne vzgoje) soditi kot bolj / manj ne/naporno služenje denarja v primerjavi z drugimi službami.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila služenje denarja v trenutnem zaposlitvenem sistemu soditi kot naporno, ker se zavedam, da mi ta sodba ne bo olajšala služenja denarja, ki ga nujno potrebujem za preživetje.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila soditi besedi 'služenje denarja' kot negativni.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila soditi besedno zvezo 'služenje denarja' kot slabo / negativno / napačno v svojih mislih.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila ločevati sebe od besedne zveze 'služenje denarja' s tem, ko sem besedno zvezo 'služenje denarja' sodila kot slabo / negativno / napačno.

'učiteljica (likovne vzgoje)'

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila besedno zvezo 'služenje denarja' povezovati in definirati z besedo 'učiteljica (likovne vzgoje)'.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila ločevati sebe od besedne zveze 'služenje denarja' in od 'učiteljice (likovne vzgoje)', skozi definiranje besedne zveze 'služenje denarja' v 'učiteljici (likovne vzgoje)' v ločevanju od sebe.

'napor'

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila besedno zvezo 'služenje denarja' povezovati in definirati z besedo 'napor'.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila ločevati sebe od besedne zveze 'služenje denarja' in od 'napora', skozi definiranje besedne zveze 'služenje denarja' v 'naporu' z ločevanjem od sebe.

'izguba časa'

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila besedno zvezo 'služenje denarja' povezovati in definirati z besedno zvezo 'izguba časa'.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila ločevati sebe od besedne zveze 'služenje denarja' in od 'izgube časa', skozi definiranje besedne zveze 'služenje denarja' v 'izgubi časa' z ločevanjem od sebe.

(Ostale sopovezave in sodefinicije iz miselnega vzorca si bom odpustila ustno in naglas.)

Pictures

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila zgornjo karikaturo sneto iz interneta povezovati in definirati s sodbo: ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja.''

''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja.''

Služenje denarja

Napor

Ne/smiselnost

Birokracija

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila podobo s človekom v centru, ki ima levico stegnjeno proti denarju, desnico in ramena v položaju ''ne vem'', kateremu gredo pokonci lasje in mu iz ušes udarja pritisk, podobo z letečimi knjigami – pravilniki na levi, s padajočimi knjigami – učnimi načrti nad človeško glavo in s padajočim denarjem na desni strani podobe obstajati v meni in kot jaz.  

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila povezovati zgornjo podobo z mislijo:

''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja.''

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila: služenje denarja, napor, ne/smiselnost, birokracijo povezovati in definirati z zgornjo podobo s človekom v centru, ki ima levico stegnjeno proti denarju, desnico in ramena v položaju ''ne vem'', kateremu gredo pokonci lasje in mu iz ušes udarja pritisk, podobo z letečimi knjigami – pravilniki na levi, s padajočimi knjigami – učnimi načrti nad človeško glavo in s padajočim denarjem na desni strani podobe.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da moram kot učiteljica obstajati v izkušnjah in kot izkušnje služenja denarja, napora, ne/smiselnosti in birokracije.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila ločevanje sebe od služenja denarja, napora, ne/smiselnosti, birokracije skozi definiranje besed v ločevanju besed od sebe znotraj zgornje podobe.

Memories

Odpuščam si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da se je vloga učitelja od časa, ko sem bila še sama učenka OŠ pa do danes, ko nastopam v vlogi učiteljice konkretno spremenila in sem si tudi zaradi tega dopustila oblikovati sodbo ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja.''

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila soditi delo svojega osnovnošolskega učitelja likovne vzgoje kot dokaj preprosto / lahko in da sem si posledično dopustila misliti, da bo tudi moje delo preprosto.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila soditi delo in način dela svoje srednješolske učiteljice aranžerstva kot dolgočasno.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila enega učitelja didaktike na faksu soditi kot zafrkanta in drugega kot precizneža.

LJUBEZEN

Moje asociacije na to besedo so:

-partnerska ljubezen,

-starševska ljubezen,

-ljubezen do družine,

-ljubezen do domovine,

-ljubezen do dela / hobija,

-ljubezen do živali,

-ljubezen do življenja.

(Vse te besedne zveze se mi zdijo prazne. Ker nam kapitalističen sistem v katerem živimo v nobenem primeru ne omogoča brezpogojne ljubezni. A je ljubezen sploh še ljubezen, če je pogojena?)

Partnerska ljubezen / ljubezen do osebe s katerem si v intimnem odnosu.

Besede ''ljubim te'' so mi vedno šle izjemno težko iz jezika… ker se mi je vedno zdelo, da jih ne bom povedala na dovolj prepričljiv način. Kajti ljubiti osebo za mene pomeni poznati jo, razumeti jo, spremljati / sprejemati jo v njenem procesu spreminjanja, podpirati osebo tudi s svojim nestrinjanjem, ko vidiš, da gre v (samo)destruktivno smer…

Ljubiti partnerja za mene pomeni obojestransko vzpostavitev konstruktivne komunikacije in seksa, v katerem enakovredno uživata oba partnerja.

Gledam, pa ne vidim enega takšnega odnosa. Saj ga niti ne morem videt… še posamezniki ne znamo vzpostaviti iskrenega odnosa sami s sabo in s svojim telesom; to pa je predpogoj za vzpostavitev ''ljubečega odnosa'' med dvema osebama.

Nehala sem uporabljati besedno zvezo ''Ljubim te!''. To so za mene samo še abstraktne besede, ki te –če si dovoliš- začasno prestavijo v nek relativno prijeten energetski občutek… ki se slej ali prej izteče in se posledično transformira v bolj ali manj neprijeten energetski občutek. Potem pa ''nehaš ljubiti''. Potem se odločiš, da ne ljubiš več partnerja zaradi tega in tega razloga / zaradi tega, ker se je spremenil / zaradi tega ker več ne podpira vzorcev, ki si jih navajen…

V bistvu pa so dejanja dolgoročne vzajemne podpore med partnerjema na osnovi samoiskrenosti dovolj glasna, da preglasijo vsak še tako spontan ''Ljubim te!''.

  

Starševska ljubezen

A so nas starši vzgajali v brezpogojni ljubezni in dolgotrajno podpirali naše samoizražanje? Nikoli. Resda niso znali, ker jih nihče ni naučil kako podpirati otrokov izraz. Četudi so si ga želeli in mogoče celo znali podpreti, si ga niso upali – preveč jih je bilo strah, da bi bil otrok zaradi življenjske samoizraznosti nesprejemljiv za sistem / družbo.

Zato so raje poskrbeli za ''svoj obstoj'' preko tega, da so na otroke prenesli svoje vzorce. S pomočjo nagrajevanja in kazni. Ne eno, ne drugo za mene ne pomeni dejanja ljubezni, ampak dejanje pogojevanja.

Če narediš to in to, te ljubim, moj otrok / če tega in tega ne naredi, te ne ljubim  več. Pogosto pogojujejo starši. In pri tem večkrat sami ravnajo drugače kot z besedami otroka prepričujejo da je prav.

Ko pa je vendar dejstvo, da nobena, še tako poudarjena starševska beseda ni glasnejša od najbolj tihega vzgleda, ki ga otrok pridobi s posnemanjem dejanj svojih staršev.

Ljubezen do družine

Naša družba je spredalčkana v manjše enote, imenovane družine. Družina bi naj okvirno delovala kot celota v mislih, besedah in dejanjih, njeni člani bi se naj medsebojno podpirali, varovali svoje družinsko ime in premoženje in en drugega imenovali moj…  Nekako tako bi lahko verjetno opredelili ljubezen do družine.

Ampak znotraj tega se skriva lastninjenje članov svoje družine, potuha družinskim članom z namenom ohranjanja dobrega glasu ''o naši zdravi družini'', konkurenca med različnimi družinami, sprejemanje nepraktičnih kompromisov, razne oblike materialne in čustvene odvisnosti…

To poveličevanje družinskih članov kot večvrednih ljudi v primerjavi z ostalimi ljudmi mi ne diši. Ni mi všeč razmišljanje v smeri ''starša sta mi podarila življenje in me preživljala, zato sem jima jaz kot njun otrok dolžna vračati nazaj''. Smrdi po obvezi, ki ni nujno najboljša za otroka, niti ne za starše.

Nam ne bi bilo veliko lažje / lepše / boljše, ko bi bil vsak starš starš vsakemu otroku in ko bi bil vsak otrok otrok vsakega starša? S tem bi preprečili prisvajanje drugih oseb in konkurenčnost med mojimi in tvojimi.

Ljubezen do domovine

Nikoli je nisem razumela. Nikoli nisem razumela zakaj je svet razmejen na navidezne meje znotraj katerih veljajo drugačni zakoni. Zakaj lahko državljani ene države živijo dokaj svobodno v primerjavi z državljani druge države, kjer so ljudje podrejeni grotesknim pravilom; ko pa vendar nimaš možnosti izbire države v katero se boš rodil.

Nikoli nisem razumela zakaj je državo treba braniti z življenji posameznikov – ko pa so posamezniki tisti, ki tvorijo državo. Država ubija del sebe, da lahko preživi!? Če bi se odpovedala svojemu obstoju, oziroma če bi se razširila na svet brez meja, pa ne bi bilo potrebno žrtvovati nobenega človeškega življenja… Ne bi bilo več potrebno umirati ''našim'' državljanov in ne bi bilo potrebno jemanje življenj ''tujim'' državljanom. Ne vidim smisla v delitvi sveta na države in definitivno v tem ne vidim niti kapljice ljubezni!

Ljubezen do dela / hobija

Lepe besede… ki jih mogoče dejansko živi kak odstotek prebivalstva. Kakorkoli – za sebe ne morem reči, da je moje delo moj hobi in da ga ljubim. Tega ne opazim niti v svoji okolici, razen izjemoma.

Ni važno katera služba je v igri, skoraj nikoli ne slišim človeka reči, da je zadovoljen s svojo službo. V našem kapitalističnem sistemu nimamo niti pogojev za to. Ali je preslabo plačilo ali so preslabi odnosi s sodelavci in/ali nadrejenimi / podrejenimi ali pa kar oboje.

Posledično nas je strah, ker ne vemo, če bomo imeli dovolj denarja za preživetje, strah nas je iskrenosti v odnosih z drugimi, ker se bojimo, da zaradi tega ne bomo sprejeti in bomo posledično spet ob denar, ki nam omogoča preživetje…

Uveljavitev enakovrednega denarnega sistema bi pregnala strah pred plačilno nezmožnostjo, ''skupno'' samoodpuščanje pa bi uredilo medsebojne odnose. Če bi bilo izhodišče vsakega dela ''kar je najboljše za vse'', svojega dela ne bi bilo več težko ljubiti.

Ljubezen do živali

Ljudje si izbiramo hišne ljubljenčke. Glavna razlika med medčloveškimi in med človeško-živalskimi odnosi je, da živali ne govorijo. Tako tudi ne morejo ugovarjati. Dajejo pa občutek da lahko poslušajo. Dajejo nam občutek, da za nekoga skrbimo in ga negujemo in da je ta živalski nekdo za to hvaležen – v primerjavi s človeškim nekom, ki za našo skrb ni vedno hvaležen, zadovoljen, zna biti izbirčen in poln kapric.

Ljubezen izkazujemo izbranim živalim, medtem ko so nam druge odvečne / nagnusne / primerne le za hrano / nevredne ljubezni / nam povzročajo strah…

A ni prav vsaka žival kot oblika življenja vredna spoznavanja in raziskovanja možne komunikacije preko fizičnega?

Ljubezen do življenja

Še pred kratkim sem lahko trdila, da ne vidim smisla v (svojem) človeškem življenju zaradi sistema v / po katerem živimo. Lahko sem se sprijaznila z mislijo, da po smrti fizičnega telesa ne ostane nič od človeka in tega nisem smatrala kot negativnega. Nas ljudi sem dojemala kot sebične uničevalce – zakaj bi torej bilo kaj tragičnega, če se naš obstoj neha?

Tako sem razmišljala, dokler nisem naletela na praktični, zdravorazumski rešitvi za življenje na našem planetu. Enakovredni denarni sistem in samoodpuščanje, ki nam bosta omogočili uživanje življenja in svobodo izražanja ne glede na obliko življenja v kateri bivamo. Za razliko od zdajšnjega prebijanja / preživljanja skozi življenje.

Vse to, kar mi imenujemo ljubezen (vrste ljubezni) v bistvu sploh ni ljubezen, ker temelji na sebičnih izhodiščih.

Sebičnost / ego se da odstraniti s pomočjo samoiskrenosti, samoodpuščanja nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev in sprememb v naših lastnih akcijah / dejanjih.

Ljubezen je samo ena – enakovrednost / podpora vseh oblik življenja.




An interview with the Design of Love through the Interdimensional Portal (2007)

IN TIME / V ČASU

 je naslov filma, v katerem ljudje ne plačujejo z denarjem, ampak s časom. Starajo se do 25ega leta starosti, nato jim ostane še leto dni časa, ki ga lahko povečujejo / zmanjšujejo. Preostali čas imajo v digitalni obliki zapisan na notranji strani ene roke, preko druge roke ga odlivajo / prilivajo. V tem filmu obstajajo različni časovni pasovi za ljudi, ki imajo različno veliko količino časa.

Film je mojo pozornost pritegnil zaradi vzporednice z realnim svetom. Marsikdo pozna pregovor ''Čas je denar''. Moja osebna izkušnja v našem sistemu je: če želim imeti denar, moram porabiti določeno količino časa, ki ga ne preživljam tako kot bi ga v resnici želela… in če želim preživljati čas tako kot bi ga v resnici želela, za to potrebujem denar.

''Začaran krog'' našega bolanega sistema. Ljudje smo denar sprejeli kot našega boga, ki odloča o naših življenjih. Problem je v tem, da je denar neenakomerno razdeljen med ljudi. Kar pomeni, da bogati živijo dolgo življenje in si lahko privoščijo kvaliteto bivanja. Kar pomeni, da revni živijo manj časa in bivajo v skrajno nekvalitetnih razmerah.

Dokler si tisti z veliko denarja še lahko zakrivajo oči, bo njihovo življenje še vedno definirano kot kvalitetno. Vendar pa se bodo slej ali prej prisiljeni soočiti z razliko med presežkom denarja, ki ga posedujejo sami in med pomanjkanjem denarja, ki ga zrcali njihova okolica. Takrat svojega ''bogatega'' življenja ne bodo mogli več definirati kot kvalitetnega, ker bo njihova denarna varnost preveč ogrožena od ljudi, ki se bodo bojevali za svoje preživetje / življenje.

Denarno priviligiranih ni najbolj smiselno napadati, ker napad zahteva žrtve. Lahko pa kot večina postopoma nehamo sprejemati in dopuščati sistem razlik med bogatimi in revnimi. Podpremo enakovredni denarni sistem. Zaradi naših navad in prepričanj se nam bo ta praktična rešitev mogoče zdela neizvedljiva. Za ta problem imamo na voljo samoodpuščanje miselnih in čustvenih vzorcev, ki nas omejujejo.

Kaj še torej čakamo??? Želimo živeti v borbi s časom in denarjem ali želimo ŽIVETI življenje v samoizražanju?

Sklep zgoraj omenjanega filma je, da je časa dejansko za vse dovolj in na koncu si ga s pomočjo nasilja razdelijo. Ampak kot vemo, nasilje zahteva žrtve. Naša fizična realnost je takšna, da je denarja (ki nam trenutno omogoča zemeljsko življenje) za vse dovolj. Prej kot bomo realizirali enakovredno razporeditev denarja, prej bomo začeli živeti svoj čas. Do takrat ga bolj ali manj prebijamo.

Aktualno samoodpuščanje učiteljice (1)

Danes sem se iz šole vrnila utrujena, naveličana, razočarana.

Lahko se smilim sama sebi in o tem pojamram parim osebam, ampak s tem si ne bom preprečila doživljanja podobnih neprijetnih izkušenj v prihodnosti.

Raje bom ubesedila svoje nepraktične miselne in čustvene vzorce in poskušala na podlagi napisanega živeti samokorekcijo v praksi.

Korak po korak, dih po dih, vztrajno skozi proces k praktičnim spremembam, najboljšim za vse.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila misli in občutke manjvrednosti zaradi svoje neizkušenosti v vlogi učiteljice. Vsak nov korak / nova vloga je pot v neznano in zaradi tega ni manjvredno dejanje. Je enostavno spoznavanje nove izkušnje, ki jo sogradim iz diha v dih.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila popuščanje - tako sebi, kakor tudi učencem - namesto da bi realizirala, da učenci vedno znova preizkušajo meje in jih stopnjevano širijo v smeri, za katero verjamejo, da je najboljša / najlažja za njih.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila svojo pozornost namenjati osebnim zadevam / motnjam posameznih učencev, namesto da bi jim že od začetka dala jasno vedeti kje so moje / njihove meje in namesto da bi dosledno vztrajala pri svojih odločitvah.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila nedoslednost –tako sebi, kakor tudi učencem-, zavoljo tega, ker bom z njimi le določen čas, namesto da bi vztrajala pri doslednosti in preoblikovala svoje nepraktične vzorce ter na ta način hkrati učence učila z vzgledom.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila izbruhe in neprimerno obnašanje učencev včasih jemati osebno, namesto da bi realizirala, da je njihov upor posledica posiljevanja sistema v katerem živijo / živimo.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila od učencev pričakovati večjo mero samoodgovornosti, kot so jo preko vzgleda prekopirali od svojih družin, vrstnikov, učiteljev, medijev…

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila naivno verjeti, da učenci / otroci, ki odraščajo v gnilem sistemu tega sistema ne bodo zrcalili, ko jim za to dopustim priložnost.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da bodo vedenjsko bolj problematični učenci brez prave samokontrole popustili pri svojem neprimernem obnašanju vsaj zaradi strahospoštovanja.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila nase prevzeti tudi delčke odgovornosti učencev in / ali njihovih družin in na ta način utrujala sebe in podpirala neodgovornost drugih. 

Kakšno enakovrednost živimo in kakšno enakovrednost bi lahko živeli

Z družino smo sedeli pri kosilu in jedli. Brez besed, ki bi jih namenjali eden drugemu. Izrazi na naših obrazih niso bili sproščeni. Vsak izmed nas s polno glavo misli in skrbi.

Takrat me je spreletelo, da smo si enakovredni ''vsaj'' v tem, da smo vsi utrujeni / bolani od sistema v katerem živimo…

Bližajo se počitnice. Tempo v šoli je vse bolj neizprosen. Pridobivanje ocen, zaključevanje ocen, popravljanje ocen, priprave nastopov za zaključno prireditev, organizacija zaključnih izletov, nestrpni in naveličani učenci, nadomeščanja manjkajočih učiteljev…

Še v nobenem obdobju v času pouka ni manjkalo toliko učiteljev, kot jih manjka sedaj – proti koncu. Tisti, ki vztrajamo tudi nismo več v takšni kondiciji kot s(m)o bili na začetku in v sredini šolskega leta. To se vidi že na naših obrazih in po načinu gibanja.

Izčrpani / izgoreli… enakovredni ''vsaj'' v tem, da smo vsi utrujeni / bolani od sistema v katerem živimo…

Utrujeni in bolani, pa ta sistem vseeno podpiramo. Namesto, da bi živeli v sproščenem samoizražanju…

V imenu življenja podprimo enakovredni denarni sistem in zaživimo v samoizražanju!

Tvoja resnica

Tvoja resnica je prevod naslova pesmi, ki jo lahko slišite tukaj: Robot Virgins Your Truth
Gre za eno življenjsko pesem, ki nas vedno znova spominja na bistvo, ki ga z lahkoto pozabljamo in zaradi tega posledično po nepotrebnem trpimo.
(Sporočilnost pesmi bo prenesla tudi moj amaterski prevod.)
Privoščite si jo...

Tvoja resnica

Povej mi zakaj si tako prestrašen/a

Kaj ti lahko storijo?

Povej mi zakaj se držiš nazaj

Kaj ti lahko storijo?

Ampak jaz sem muha na steni

Na gori iz katere bom sčasoma padla

Preprosto ni vredno

Čas se izteka

Lahko se skrivaš do konca dni

Ampak jaz rečem prebij se kozi

Vstani znotraj sebe in uvidi kako velik/a si v resnici

Rekel si /rekla si, da nisi bil/a dovolj močna, ampak

Nikoli si nisi dal/a priložnosti

Rekel si /rekla si, da si prešibek / prešibka , ampak

Nikoli si nisi dal/a priložnosti

Biti svoboden / svobodna

Povej mi zdaj kakšna je tvoja izbira

Opuščanja tvoje resnice

Povej mi zdaj kaj izbiraš

Kot ujetost v pravilih

Utapljam se v mislih, ujeta v to luknjo

V kateri sem preveč polomljena, da bi prišla ven

Preprosto ni vredno

Čas se izteka

Lahko se skrivaš do konca dni

Ampak jaz rečem prebij se kozi

Vstani znotraj sebe in uvidi kako velik/a si v resnici

Rekel si /rekla si, da nisi bil/a dovolj močen/močna, ampak

Nikoli si nisi dal/a priložnosti

Rekel si /rekla si, da si prešibek / prešibka, ampak

Nikoli si nisi dal/a priložnosti

Rekel si /rekla si, da te je življenje pustilo na cedilu, ampak

Nikoli nisi resnično živel/a

Nemoč je to kar občutiš, ampak

Ti si ta, ki se je predal/a strahu

Strahu

Pred življenjem

Jezna na mamo 1 + samoodpuščanje 1

Pogosto se mi dogaja, da v stiku s svojo mamo postanem jezna in posledično vsebinsko in načinsko grobo komuniciram z njo. To seveda slabo vpliva na najin odnos in je precej nepraktično, saj živiva v isti hiši in se vsakodnevno srečujeva.

Ne vem kdaj se je začela kopičiti moja jeza do mame, vem pa, da s časom postaja vedno večja in vedno bolj nevzdržna. Vem, da se nisem nikoli zares (po)trudila, da bi občutke jeze do mame nekako predelala. V bistvu sem jih sčasoma v svojih mislih vedno lažje podpihovala. Večkrat sem se zalotila, da mi kričeč prepir z mojo mamo na vsake toliko časa nekako paše… ker sem po tem počutila ''spokojno kot po nevihti''. Med prepirom se je v meni sprostila vsa ta nakopičena energija jeze in vedela sem, da bova lahko potem enčas mirno shajali druga z drugo.  

Ampak ''mirna obdobja'' med prepiri postajajo vse krajša in jaz sem skorajda konstantno jezna na njo. Skrajno nepraktično in boleče za moje telo. Večkrat v obliki tesnobe v solarnem pleksusu. Tako, da…

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila obsojat mamo in biti jezna na njo zato, ker me je rodila v ''krivičen'' svet v katerem je samoizražanje v manjšini in v katerem  prevladuje sebičnost priučena z vzorci od naših prednikov. Zavedam se, da obsojanje moje mame, ker me je rodila v takšen svet ne bo spremenilo dejstva da se nahajam v takšnem svetu. Zato sprejmem dejstvo, da se nahajam tukaj in odgovornost za to, da začnem živeti življenje v samoizražanju.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila svojo mamo obsojat in ji očitat, da me omejuje; da mi velikokrat preprečuje počet kar bi rada počela in me sili počet stvari, ki jih ne želim počet. Zavedam se, da se je tudi sama rodila v svet omejitev in je iz njega prevzela vzorce, ki jih je prenesla name. Pri opravkih, ki mi jih naloži in zahtevah, ki mi jih postavi ne reagiram z jezo in uporom, pač pa z učinkovitim dihanjem. Reagiram v  zavedanju, da me finančno preživlja in da zato delujem in živim v kompromisu z njo. 

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila z jezo in ogorčenjem reagirat na mamine besede ''bodi pridna'', ki jih izusti pogosto, kadar greva za določeno količino časa vsaka svojo pot. Odpuščam si, da sem besede ''pridna bodi'' dojemala kot nezaupanje s strani mame in da sem si jih razlagala kot da nisem (dovolj) pridna / delovna (za njo) in da mi jih govori iz tega razloga.

Zavedam se (slišala sem na lastna ušesa), da je besedna zveza ''bodi priden / pridna'' vprogramirana v besednjak marsikaterega starša in da je nesmiselno, da jo jemljem osebno in na podlagi nje sodim sebe v negativnem smislu.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila v otroštvu poveličevati mamo kot vsevedno avtoriteto, ki ima vedno prav.

Zavedam se, da noben starš ne ve vsega in ne more imeti vsega prav, ampak da podzavestno verjetno želi večina staršev otroku dajati takšen vtis, saj otrok zaradi občutka o vsevednem staršu temu vrača pozornost in ''ljubezen''.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila čustva jeze in razočaranja, ko sem začela spoznavati, da mama ne ve vsega in da nima vedno prav, ne glede na prepričljivost njenih izjav.

Do zdaj sem se že naučila, da prepričljivost govora katerekoli osebe še ne pomeni resničnosti besed; da se da resničnost besed preveriti preko večih virov oziroma preko dejanj ''prepričljive'' osebe.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila jezo do mame vzdrževati in napihovati do te mere, da nisem več prenesla njenega dotika, ker sem ga dojemala kot izsiljevanje moje pozornosti.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila videt mamo kot masivno telo s premalo preciznimi gibi in da sem si dopustila ogroženost medtem, ko je ''vdirala v moj osebni prostor''.

Zavedam se, da je osebni prostor iluzija, saj je iluzija že osebnost sama po sebi.

Odpuščam si, da sem si dopustila in sprejela čustvo jeze in nestrpnost, medtem ko si je mama jemala svoj čas, da mi je dala prostor da sem lahko šla mimo nje / prostor na stolu…

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila razvajenost v smislu, da mama skrbi za moje stvari / opravke za katere bi lahko poskrbela že sama in s tem učinkovito razvijala svojo samostojnost in obenem prihranila mami čas za druge opravke.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila neenakovredno razporeditev časa med osebnimi interesi in med praktičnim delom, ki ga je potrebno opraviti doma, zaradi česar sem poslušala kritike od mame.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila obsojat mamo, da ne razume pomembnosti tega kar predelujem.

Boli, boli, boli… kako boli!

Želela sem poslati mail. Šlo je za sodelovanje v likovnem nagradnem natečaju, za katerega je šlo kar nekaj živcev za izvirne idejne zamisli, materiala/denarja in časa; mojega in od sodelavke.

Obdelam fotografije, sestavim sporočilo in pošljem zadevo. Pa ne gre dostavit maila. Poskusim znova – ne gre! Poskusim malo drugače – ne gre!! Spremenim format priponke – ne gre!!! Po eni uri poizkušanja in s pomočjo dodatnih informacij – klicev in mailov na druge naslove mi je končno uspelo…

S tem, da čutim konkretno napetost v čeljustnih mišicah in ramenskem obroču. Zaradi strahu pred pomanjkanjem časa sem si dopustila misli in čustva jeze in obupa. Moje telo se je na te misli in čustva odzvalo z bolečino/napetostjo v mišicah.

Sledita topel tuš in masaža za hitro olajšanje.

Pred tem pa še samoodpuščanje – za dolgotrajno olajšanje in preprečevanje podobnih situacij v nadaljnem.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila strah pred pomanjkanjem časa, čeprav se zavedam, da mi čustva strahu nikakor ne pomagajo pri reševanju kateregakoli problema/izziva, ampak samo pripomorejo k povečanju problema oz. k podaljšanju časa, ki ga porabim za reševanje problema.

V bodoče se bom tega pravočasno zavedla in si ne bom več dovolila nepraktičnih čustev strahu. (Vdih – izdih.)

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila stopnjevat svojo jezo sočasno z naraščanjem minut, ki sem jih porabila za oblikovanje/pošiljanje maila. Zavedam se, da mi čustva jeze nikakor ne asistirajo niti v tem konkretnem primeru, niti v ostalih (podobnih) primerih, ko mi primanjkuje časa. Zavedam se, da sem zaradi čustev jeze samo še bolj raztresena in izgubljam kontrolo nad sabo/svojimi mislimi/besedami/dejanji. V bodoče se bom ustavila kakor hitro bom zaznala čustva jeze v sebi, si jih odpustila in učinkovito dihala skozi svoje delovanje.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila čustva obupa in nemoči ter njihovo stopnjevanje sočasno z naraščanjem minut, ki sem jih porabila za pošiljanje maila. Zavedam se, da so čustva obupa in nemoči samosabotaža, ki nikakor ne pripomore k (hitrejšemu) reševanju pošiljanja maila ali reševanju kateregakoli drugega problema/izziva.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila trmasto vztrajati pri enem načinu reševanja problema; mail sem pošiljala na isti naslov na vsakič malo drugačen način, namesto da bi se po okrog treh neuspelih poizkusih ustavila in takoj kontaktirala stike za dodatne informacije. S tem bi pridobila na času in hkrati ustavila svoje naraščanje čustev jeze, obupa in nemoči. V bodoče se bom pravočasno ustavila in ne bom več podpirala svoje trme, s katero hranim energije jeze, obupa in nemoči. To so energije, ki sem si jih dopuščala skozi več let in se na njih na-vadila. Čas je, da si jih odpustim in jih izbrišem iz svojih programov, ker se z njimi samo-sabotiram. (Ob tej točki samoodpučanja začutim delno sprostitev mišic ramenskega obroča.)

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila, da me je ta dogodek tako ''vrgel iz tira'', da sem v tej negativni energiji (jeze) sodelovala še v nadalnjih dogodkih, ki so se odvili za opisanim dogodkom in med tem samoodpuščanjem. V nadaljnem ne bom odlašala s samoodpuščanjem, ampak se ga bom lotila takoj in s tem preprečila prenos (negativnih) čustev ki sem si jih dopustila do trenutka zavedanja le-teh v nadaljne trenutke/minute/ure…

Tako. Napetost v ramenih je še vedno prisotna, čeprav ne v takšni meri kot pred samoodpuščanjem. Ne boli več tako močno. Ne bolim se več tako močno… 

ZAKLEPANJE

Ljudje zaklepamo: hiše, avtomobile in materialne stvari z vrednostjo. (Premožnejši zaklepajo svoj denar v sefe.) Pod ključ!

Zakaj zaklepamo? Česa se bojimo? Da nam ne bodo ukradli tega kar potrebujemo ali pa zato, ker nočemo deliti tega česar imamo dovolj/preveč.

V Enakovrednem denarnem sistemu bomo vsi imeli dovolj za dostojno življenje in ne bo opravičila za krajo. Mogoče nam v prihodnosti ne bo potrebno zaklepat stvari iz strahu pred tem, da nam bi jih drugi odtujili ali iz strahu zaradi pomanjkanja…

Ljudje zaklepamo – ne samo s ključi, ampak tudi z gesli. Geslo za vstop v računalnik, gesla za vse maile, gesla za vse profile, za nekatere dokumente.

Pred drugimi skrivamo svojo ''intelektualno lastnino'', ki jo lahko vnovčimo.

Zaklepamo svoje resnične misli, čustva in občutke, ker se bojimo, da nas sicer ne bodo sprejeli. Prilagajamo se tudi zaradi odvisnosti od drugih in enako zahtevamo od odvisnih od nas.

Ne zapiramo pa se samo drug pred drugim, ampak tudi sami pred sabo… Ker nas tega že od rojstva učijo s pomočjo nagrajevanja in kazni. Iz želje po nečem / strahu pred nečim se oddaljujemo sami od sebe, postajamo neiskreni sami s sabo. In nekje v ozadju naših misli se počasi nabirajo in nalagajo notranji glasovi… ki nam povzročajo bolezni.

Z življenjem v samoiskrenosti in s pomočjo samoodpuščanja lahko te glasove predelamo in se postopoma vrnemo / odklepamo samemu sebi. In posledično drugim živim bitjem.

Ključe, gesla, zidove, meje… ki imajo vzroke v strahu in sebičnosti lahko nadomestimo z enostjo in enakovrednostjo, s tem kar je najboljše za vse življenje.

Odklenimo se sebi kot življenju!

Stavka javnega sektorja / učiteljskega sindikata

18.4.2012 je bila stavka javnega sektorja v Sloveniji, v kateri je sodelovalo 22 sindikatov, med njimi tudi učiteljski.

Pučutila sem se vredu, ker imam ob sredah najbolj naporen urnik / najbolj naporne razrede, ki sem se jim tokrat zaradi stavke izognila. Počutila sem se vredu, ker smo učitelji(ce) končno imeli čas za medsebojne pogovore, brez da bi se nam mudilo v učilnice ali k domačim obveznostim. (Stavkali smo na delovnem mestu, vendar ta dan v šoli ni bilo učencev.) Tako sem preko pogovora pridobila kar nekaj relevantnih informacij glede vloge učitelice. Počutila sem se vredu, ker sem si lahko zorganizirala nekatere stvari brez pritiska zaradi pomanjkanja časa.

Ampak to je bil samo en izjemen dan…

Sicer pa se mi zdi dokaj banalna situacija, da sem končno dobila svojo prvo službo – ki je sicer samo polletno nadomeščanje – in po treh mesecih dela v svoji stroki doživim stavko le-te. Na samem začetku moje delovne dobe dobim od ljudi informacijo, da se bodo razmere na mojem delovnem mestu tako poslabšale, da je treba iti v boj s stavko...

In kaj nam bo prinesla ta učiteljska stavka? Stavka proti znižanju plač, proti povečanju delovne obveznosti in proti povečanju števila otrok v posameznem oddelku? Kolikor sem spremljela različne stavke po naši državi do zdaj, niso kaj prida zalegle. Vlada tako meni, da stavka ni bila potrebna. Govori se o referendumu…

In kaj menijo ljudje? Kar nekaj je takih, ki trdijo, da imamo učitelji (in ostali javni sektor) že tako dovolj velike plače in nimamo razloga za stokanje. Pa sploh poznajo ostale okoliščine; v primeru učiteljev še povečanje delovne obveznosti in povečanje števila učencev v odelkih? Odvisno od posameznika koliko se poglablja v to problematiko, odvisno od poročanja medijev, ki ga do določene mere spet usmerja vlada…

Zakaj je sploh prišlo do stavke? Ker hoče vlada uvest varčevalne ukrepe; v bistvu privarčevat denar na tri prej omenjene načine. Učitelji ne želimo še več učencev v oddelku, ker to pomeni razdelitev pozornosti na še več ljudi in posledično zmanjšanje kakovosti izobraževanja. Ne želimo več učnih obveznosti, ker smo že zdaj preobremenjeni in preutrujeni od vseh pozornosti iskajočih otrok in vse predpisane birokracije. Pripravljeni smo popustiti edino pri višini plač.

Osrednji problem je torej denar –ki nam omogoča življenje oz. preživetje- in prerazporeditev denarja na primeren način. Edini primerni / enakovredni način, ki sem ga zasledila do zdaj je enakovredni denarni sistem / equal money system

ZAKAJ NE ŽELIM BITI MAMA (STARŠ OTROKU)?

Razmere na trgu dela so vedno bolj zaskrbljujoče; število nezaposlenih po vsem svetu strmo narašča. Nimam zagotovila niti za to, da bom lahko preživljala sebe – kaj šele otroka. Enostavno nisem pripravljena dopustit možnosti, da svojemu otroku zaradi plačilne nesposobnosti ne bi mogla priskrbet hrane, zavetišča, oblačil, praktičnega znanja…

Tudi če bi dobila neko dolgoročno fiksno službo, se ne bi odločila za otroka. Večino dneva bi tako preživela v službi, potrebovala bi tudi čas za organizacijo preživetja – posebej, če bi na primer ostala sama v skrbi za otroka. Koliko časa bi mi potemtakem dejansko sploh ostalo za otroka?  Opažam, da je ogromno staršev preobremenjenih v tekmi s časom. Zaradi česar ne trpijo samo oni, ampak tudi njihovi otroci.

Nočem rodit otroka v svet v katerem se bije boj za preživetje.

V katerem drug drugemu stojimo naSpRoti.

V katerem se zaradi strahu pred izgubo pehamo za dobičkom.

V katerem se zaradi strahu in obupa / pohlepa spreminjamo v sebičneže.

Sama sem bila rojena v tak svet in v njem se ne počutim dobro.

Zato je ''moj otrok'' moje sodelovanje pri soustvarjanju sveta v katerem bo možno dostojno življenje za vse starše in otroke. Zato podpiram enakovredni denarni sistem in tako zvesto širim informacije o njem! Vabim te, da se nam (ljudem iz celega sveta) na poti do tega cilja pridružiš še ti.




VIDEO Je naš svet vreden otrok? by Chaty

Pokopališča…

…enostavno ne dojamem smisla njihovega obstoja, ne glede na to, da sem jih prisiljena obiskovati že vse svoje življenje.

Ko se zvečer peljem mimo pokopališča, mi najprej pade v oči ogromno število prižganih sveč. In se zgrozim ob mislih na to, da jih prižigajo tistim, ki jih več ni tu, medtem ko imamo na svetu ljudi, ki umirajo, ker nimajo hrane!!! Na bruhanje mi gre ob misli koliko denarja zgori v zrak in koliko odpadkov se nabira zaradi tega bednega običaja prižiganja sveč. Če bi denar namenjen za sveče zlagali na kup, bi se po mojem mnenju kmalu nabrali milijoni, s katerimi bi si lahko dvignili kvaliteto življenja, namesto da jih zapravljamo za poveličevanje smrti in t.i. posmrtnega življenja.

Na pokopališču zraven sveč vedno najdemo tudi rože / rastline. Ponovno se sprašujem, zakaj se ves ta denar vlaga v rože? Da bi počastili mrtve? – Saj niti ne vemo, če nas lahko zaznavajo!

V bistvu me ne motijo toliko rastline, ki živijo na pokopališču… hudo pa me moti rezano cvetje. Šopki, venci, ikebane… polni cvetov, ki so jih ljudje odtujili rastlinam in jih puščajo umirati na grobovih. Zakaj?? Iz navade zame ni sprejemljiv odgovor.

Pokopališča so hranilnica človeških trupel.

In meni ni jasno zakaj ohranjamo odmrla človeška telesa na posebnem mestu, zavarovana pred hitrim propadom. Iz prahu / zemlje smo se rodili, zemlja nas hrani tekom naših življenj  in v prah / zemljo se vračamo. V čem je torej sploh poanta zapravljanja prostora za pokopališča, ko pa bi lahko trupla sežgali in jih v obliki prahu vrnili zemlji?

Dejstvo je, da se s truplom ne moremo pogovarjati – oziroma, da nam ne bo odgovarjalo. In da se bo slej ali prej spremenilo v zemljo / prah. In da bo slej ali prej napočil čas, ko ne bo več nikogar, ki bi skrbel za družinski grob. Zato ne vidim smisla v tem, da trupla pokopavamo na posebnih mestih / pokopališčih. Bitje, ki je zapustilo človeško fizično telo menda ne bo svojega obstoja zapravljalo s tem, da bo vegetiralo v bližini svojega groba?

Po smrti svojega fizičnega telesa ne želim nobenih sveč na svojem grobu.

Ne želim nobenih umirajočih rož na svojem grobu.

V bistvu ne želim biti pokopana v grobu.

Želim biti upepeljena in po možnosti stresena v ocean ali kakšno drugo vodo. Verjetno bo sčasoma usahnila tudi ta želja in mi bo dovolj že če bodo moje fizično telo zažgali in prah raztresli v veter na kraju zažiga. (Sicer pa – kdo ve kako bom sploh umrla…)

Po smrti svojega fizičnega telesa ne želim, da bi kdorkoli zapravljal svoj čas s tem, da bi hodil k mojim posmrtnim ostankom in oskrboval spomenik okrog njih. Mislim, da ima vsak človek več kot dovolj dela s svojim živim fizičnim telesom, s tem, da se uči komunicirati z njim, deliti pridobljeno znanje o fizičnem s soljudmi… Na ta način si lahko skupaj soustvarjamo prijeten prostor za tukajšnje fizično ŽIVLJENJE, namesto da negujemo prostore, na katerih se izgubljamo v svojih neskončnih mislih o neživljenju / smrti.   

Subjektivne definicije

Večkrat se mi zgodi, da poslušam človeka, ki kritizira nekega drugega človeka zaradi specifične ne/lastnosti. In se (ne) zgodi, da se strinjam s kritikom glede drugega, hkrati pa se čudim, kako to, da ne uvidi, da sam počne isto stvar, ki jo kritizira. Mogoče na malo drugačen način, mogoče malo bolj fino, prikrito, na ''malo višji ravni''… ampak v osnovi dela to za kar pravi, da ga pri nekom drugem moti…

In potem pogledam sebe – v svojih mislih kritiziram kritika, ki kritizira nekoga drugega… In nekdo drug z drugačnim pogledom in drugačnimi izkušnjami od mene bi utegnil mene videti v enako nesmiselni situaciji – da kritiziram nekaj, kar počnem / živim sama -.

 

Ljudje z lahkoto kritiziramo druge, dosti težje pa prenašamo / priznamo upravičeno kritiziranje drugih glede nas. Kritiziranje o tem kar drugi delajo prav in narobe nas z lahkoto privlači / potegne, medtem ko imamo do preverjanja kritik drugih glede nas po navadi odpor.

Vsakršna privlačnost in odpor sta stvar posameznikovih subjektivnih definicij, nastalih v njegovih mislih in čustvih. Njuno resničnost / fiksnost pa lahko vsak posameznik pri sebi preveri s pomočjo samoiskrenosti in tako sodeluje pri zmanjševanju uničujoče zmede v sebi in s tem hkrati v svetu.