Zakaj se večini zdi samoumevno sočustvovati z živalmi, hkrati pa jim ne pride na misel, da bi sočustvovali z rastlinami?

Znanko veganko vprašam zakaj se je odločila za veganstvo.

Pravi da zaradi zdravstvenih in moralnih razlogov; ker sočustvuje z živalmi in jih ima preveč rada, da bi jih še naprej jedla.

Zdravstveni razlogi se mi zdijo sprejemljivi, v sočustvovanje podvomim. Ker smatram rastline kot enako žive kot so živali in kot smo ljudje. Zaradi tega ker so nam živali bolj podobne, rastlin še ne dojemam kot manj živih…

Predlaga mi naj si preberem kak članek, kjer je dokazano, da rastline nimajo čustev, živali pa čutijo enako bolečino in vsa druga čustva kot mi. Prida še, da je vsak izgovor dober za nadaljevanje hranjenja z živalmi ter da spoštuje voljo tistih, ki mislijo drugače in jih ne sili v svoj način življenja.

Ne bom šla zdaj posebej brat o tem koliko čustev premorejo - ali pa ne živali in rastline; vem, da ne bom našla enotnega odgovora in da bom našla več prepričanj, da imajo živali čustva in rastline ne.   Tudi meni se dozdeva, da imamo ljudje čustva, živali prav tako – vendar v manjši meri, rastline pa so brez njih.

Še vedno pa sem mnenja, da tudi rastline – prav tako kot ostali dve vrsti živih bitij na tem planetu – čutijo bolečino ali udobje.

Zakaj bi jih potem smatrali kot, nevredne našega sočustvovanja in kot edine primerne za našo prehrano?
Ker nimajo čustev?
Ker ne komunicirajo z nami in se odzivajo na nas?

No, do zdaj že vem , da rastline komunicirajo – na veliko – s pomočjo kemičnih sporočil. Poglej si tole – res je noro: http://www.youtube.com/watch?v=T7MOe5clOtI Rastline komunicirajo – med sabo, z živalmi in z ljudmi – primerno njihovim izraznim zmožnostim…
Ljudje bi naj bili najrazvitejša življenjska oblika na tem planetu… kako torej, da ne razumemo sporočil domnevno najprimitivnejše vrste bitij na našem planetu?

Razumem tudi, da je v prehranske namene dosti lažje ubit in pripravit bitje, kadar te ni sposobno gledat z očmi polnimi strahu in kričat od bolečine. Kar še ne pomeni, da bolečine ne doživlja… Morda jo, pa je mi nismo sposobni videt/zaznat.

In kaj če so človeška telesa zasnovana tako, da različne krvne skupine dejansko potrebujejo živila različnega – rastlinskega in/ali živalskega – izvora… ki so mimogrede oboja tako kot ljudje ustvarjena iz zemlje, iz substanc, ki jih nudi? (Btw. ljudje in banane imamo 50% DNK skupnega).

Niti mi ni jasno, kako naj bi soČUSTVOVAL z živim bitjem, ki naj ne bi imelo ČUSTEV…

Hm, kaj pa če so problem sama čustva? Ali večja zmožnost čustvovanja res pomeni večjo vrednost življenjske oblike? Kaj sploh pomeni sočustvovanje?

Cela zmešnjava puzzle delčkov – gremo nazaj k ključnim besedam in njihovim definicijam…

O.k…. gre torej za relacijo človeka do živali v odnosu z relacijo človeka do rastlin.

Kar nam je vsem trem osnovnim vrstam na našem planetu skupnega, je to, da spadamo v definicijo živih bitij. Poglejmo si definicijo življenja ---

                življenje -a s (e)  

1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja:
začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij

2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje;

ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl / pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja // s

prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje

3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje /

družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr.

sladko življenje prijetno, zlasti spolno / ekspr. ženska dvomljivega življenja c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje /

družabno, privatno življenje č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka e) glede na vrednost,

ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno // bivanje,

obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti

4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je

dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja / ekspr.:

pomlad življenja mladost; jesen življenja starost

 Vir: ASP SSKJ

Prvi pomen brezpogojno vključuje drugi dve vrsti, že pri drugem pa se začne ločevanje skozi primere, ki veljajo za človeško vrsto in pogojno (priučeno) še za živalsko. Vsi nadaljnji pomeni od katerih sem dodala le še dva (čeprav jih je 15), pa se omejijo na človeka.
Kaj hočemo – definicije so človeške, omejene s človeškim dojemanjem drugih dveh vrst; drugi dve vrsti nista imeli možnosti, da jih potrdita ali ovržeta…

Če je življenje tisto, kar nam je vsem trem vrstam na našem planetu skupnega in nas povezuje, je torej sposobnost (so)čustvovanja tista, ki nas ločuje.
Po nekaterih perspektivah naj bi bili ljudje najvišje razvita vrsta zaradi največje sposobnosti čustvovanja, medtem ko naj bi bile rastline najnižje razvita vrsta, ki ni sposobna so-čustvovanja.

Khm… v kakšnem odnosu smo ljudje z živalmi, rastlinami in planetom? V kakšnem odnosu so rastline do ljudi, živali in planeta? Fizični dokazi pravijo, da se ljudje obnašamo destruktivno, uničevalno, da preveč jemljemo in premalo vračamo – medtem ko rastline podpirajo sebe in ostali dve obliki življenja, dajejo…
''Mogoče'' pa je so-čustvovanje precenjeno?

                čustvo -a s (u)  

(navadno s prilastkom) duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem

sočustvovati -ujem

nedov. (o-a o-u) knjiž. skupaj s kom čustvovati

Vir: ASP SSKJ

Takle mamo… ko si pogledam definicijo čustva, lahko nadaljujem k definiciji duše, ki je definirana kot nematerialno, neumrljivo bistvo človeka.

Vso to razmišljanje in definiranje postaja vedno bolj abstraktno, zato bom raje kar prešla k sklepu.

Živali so nam po fizični formi in po izražanju bolj podobne, v njih smo sposobni videti del sebe.

Rastline so navidezno in po izražanju precej drugačne, v njih ne vidimo direktne podobnosti; zato jih vrednotimo kot manjvredne. Ampak pozabljamo kaj nam omogočajo – življenjske pogoje za človeštvo, kakor tudi za živalski svet…

Tako, da če se že sočustvujemo, sočustvujmo z obema vrstama enakovredno, sicer pa bi bilo še bolje soživeli z obema vrstama v enakovrednosti. 

Pokopališča…

…enostavno ne dojamem smisla njihovega obstoja, ne glede na to, da sem jih prisiljena obiskovati že vse svoje življenje.

Ko se zvečer peljem mimo pokopališča, mi najprej pade v oči ogromno število prižganih sveč. In se zgrozim ob mislih na to, da jih prižigajo tistim, ki jih več ni tu, medtem ko imamo na svetu ljudi, ki umirajo, ker nimajo hrane!!! Na bruhanje mi gre ob misli koliko denarja zgori v zrak in koliko odpadkov se nabira zaradi tega bednega običaja prižiganja sveč. Če bi denar namenjen za sveče zlagali na kup, bi se po mojem mnenju kmalu nabrali milijoni, s katerimi bi si lahko dvignili kvaliteto življenja, namesto da jih zapravljamo za poveličevanje smrti in t.i. posmrtnega življenja.

Na pokopališču zraven sveč vedno najdemo tudi rože / rastline. Ponovno se sprašujem, zakaj se ves ta denar vlaga v rože? Da bi počastili mrtve? – Saj niti ne vemo, če nas lahko zaznavajo!

V bistvu me ne motijo toliko rastline, ki živijo na pokopališču… hudo pa me moti rezano cvetje. Šopki, venci, ikebane… polni cvetov, ki so jih ljudje odtujili rastlinam in jih puščajo umirati na grobovih. Zakaj?? Iz navade zame ni sprejemljiv odgovor.

Pokopališča so hranilnica človeških trupel.

In meni ni jasno zakaj ohranjamo odmrla človeška telesa na posebnem mestu, zavarovana pred hitrim propadom. Iz prahu / zemlje smo se rodili, zemlja nas hrani tekom naših življenj  in v prah / zemljo se vračamo. V čem je torej sploh poanta zapravljanja prostora za pokopališča, ko pa bi lahko trupla sežgali in jih v obliki prahu vrnili zemlji?

Dejstvo je, da se s truplom ne moremo pogovarjati – oziroma, da nam ne bo odgovarjalo. In da se bo slej ali prej spremenilo v zemljo / prah. In da bo slej ali prej napočil čas, ko ne bo več nikogar, ki bi skrbel za družinski grob. Zato ne vidim smisla v tem, da trupla pokopavamo na posebnih mestih / pokopališčih. Bitje, ki je zapustilo človeško fizično telo menda ne bo svojega obstoja zapravljalo s tem, da bo vegetiralo v bližini svojega groba?

Po smrti svojega fizičnega telesa ne želim nobenih sveč na svojem grobu.

Ne želim nobenih umirajočih rož na svojem grobu.

V bistvu ne želim biti pokopana v grobu.

Želim biti upepeljena in po možnosti stresena v ocean ali kakšno drugo vodo. Verjetno bo sčasoma usahnila tudi ta želja in mi bo dovolj že če bodo moje fizično telo zažgali in prah raztresli v veter na kraju zažiga. (Sicer pa – kdo ve kako bom sploh umrla…)

Po smrti svojega fizičnega telesa ne želim, da bi kdorkoli zapravljal svoj čas s tem, da bi hodil k mojim posmrtnim ostankom in oskrboval spomenik okrog njih. Mislim, da ima vsak človek več kot dovolj dela s svojim živim fizičnim telesom, s tem, da se uči komunicirati z njim, deliti pridobljeno znanje o fizičnem s soljudmi… Na ta način si lahko skupaj soustvarjamo prijeten prostor za tukajšnje fizično ŽIVLJENJE, namesto da negujemo prostore, na katerih se izgubljamo v svojih neskončnih mislih o neživljenju / smrti.