Od-večnost

Pridem zjutraj v kuhinjo in pozdravim. Mama mi pokima, od babice ni glasu. Sedem za mizo in jo gledam. Diagonalno nasproti sedi z otopelo obrazno mimiko in žalostnimi očmi. S svojo obrazno mimiko jo skušam sprovocirat, da bi dobila nek odziv od nje, da ne bi rabila zret v to 'zombijevsko' neodzivnost. Brez besed, samo oči se ji zarosijo. Vprašam jo kaj je, pa mi odgovori: 'kaj še tu sem ti odveč…'.

Naravnost v bistvo. Začnejo mi teči solze. Avtomatsko se začnem branit: 'pozdravim te, pa mi ne odgovoriš ničesar, potem pa ti mene sprašuješ če si mi odveč'.

Ampak v samoiskrenosti lahko odkrito priznam – ja, odveč si mi jebenti. Odveč mi je to kar si sprejela in si dopustila postat v svojem življenju zaradi česar sedaj posledično trpiš fizično bolečino in mentalno zmedo in mi s tabo. Tvoje stanje me nenehno opozarja na to v kar se utegnem spremenit sama, če si bom dopustila obstajati v +/- energijskem naboju namesto kot konstantno zavedanje v fizičnem, v dihu. Zato si mi odveč - ker mi zrcališ moje najbolj gnile potenciale.

'Še sama sebi si odveč, pa pričakuješ, da ne boš meni?' pravi moj UmZS. Ampak fizično ve, da potrebna mera za realizacijo še ni izpolnjena in zato si še tu. To je edina zdravorazumska razlaga, ki sem si jo sposobna dat. Kaj točno naj bi jaz osebno realizira v odnosu s tabo pa odkrivam sproti – korak po korak. Danes na primer sem realizirala lasten strah pred odvečnostjo.

Od-večnost…

Nima nadzora nad sabo, nimamo nadzora nad njo; od nje ni ostalo več kaj dosti kar bi se še dalo usmerjat… ostale pa so odvijajoče se posledice. Ne moremo ji preprečit samopoškodb; razen če jo zvežemo na posteljo…  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po babičini odzivnosti in provociranje njene odzivnosti. Spomnim se, kako sem hrepenela po odzivnosti dedka, ko ga je obvladovala alheimerjeva bolezen… kako njegove odzivnosti (niti v obliki prepoznavanja mene kot njegove vnukinje) nisem dobila… kako sem ga posledično prezirala in si tako oteževala čas, ki sem ga bila prisiljena preživeti z njim.

Ne dopustim si več želje po babičini odzivnosti, ker se zavedam, da se bo odzivala vedno slabše in da bi to posledično pomenilo vedno večje razočaranje zame. Energija želja in razočaranja-izpolnitve pa je samo hrana za UmZS, ki zajeda telo. Pomoč brez sočustvovanja si bom vzela kot izziv, ker se zavedam, da je to največ kar lahko v tem primeru dam od sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s prizadetostjo, s solzami in avtomatsko obrambo odreagirati na babičino retorično vprašanje: 'kaj še tu sem ti odveč…'. Zavedam se, da sem tako odreagirala, ker mi je direktno nastavila ogledalo, ki ga v tistem trenutku nisem pričakovala. Vidim, da mi na takšna presenečenja-soočenja ni potrebno reagirati s čustvi ampak da se lahko odzovem z zavestnim dihanjem. In da lahko vprašam kdo mi postavlja vprašanje?

Umsko-zavestni sistem mi je vsekakor odveč, pa naj bo babičin ali moj. Je še od babice sploh ostalo kaj drugega razen UmZS ali jo je ta pogoltnil v celoti? Dokler še obstaja kot fizično telo, kot dih, je UmZS očitno še ni do konca skozumiral.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico dojemat kot odvečno, ker mi zrcali moje najbolj gnile 'potenciale'. Zavedam se, da mi sebičnim 'potencialom' in obstoju v energiji ni potrebno slediti, torej se mi jih ni potrebno bati – ne glede na to kolikor mi jih babica pred-postavlja. In tako mi tudi babice ni potrebno dojemati kot odvečne zaradi tega ker me sooča s posledicami vdaje UmZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred odvečnostjo; strah pred tem, da bi sama postala odveč sebi in drugim. Zavedam se, da lahko postanem odveč samo kot vdaja UmZS – ker to pomeni sodelovanje v uničevanju zdravega razuma in fizičnega telesa; samouničevanje. Vidim/realiziram/razumem, da s konstantnim delovanjem v samoiskrenosti in v zavedanju diha sama sebi ne morem postati odveč; četudi sem kot ogledalo odveč/preveč drugim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila posledice v obliki nenehnih bolečin in blodenj obeh babic soditi kot odvečne. V smislu – zakaj morata trpeti onidve, zakaj moramo trpeti bližnji, zakaj ne moreta preprosto umreti in nas vseh skupaj rešiti muk. Zavedam se, da onidve trpita fizično in psihično in da nista več sposobni prevzeti samoodgovornosti, jaz pa trpim zaradi sprejetih in dopuščenih definicij za katere lahko prevzamem samoodgovornost in se jih znebim. Da me ne bodo odpeljale v pogubne posledice, kot se je to zgodilo z babicama…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah, da če bom babico obravnavala z vso skrbjo zaradi ostanka življenja v njej – bom s tem podaljševala njeno životarjenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah, da če babice ne bom obravnavala z vso skrbjo, utegnem škodovati ostanku življenja v njej. 

Grozljivka se ponavlja – biti namesto drugega

Biti namesto drugega / biti na mestu drugega – oziroma v njegovi neposredni bližini.

Kaj to pomeni smo spoznali, ko smo okrog dve leti doma imeli dedka z alzheimerjevo boleznijo. Zmešana glava in nemirno telo – pogubna kombinacija. Na takega starca paziš podobno kot na otroka, ki se uči hodit. S tem, da so njegovi padci padci z večje višine in s tem, da je fizično težji… pa z vso lastno spremljajočo čustveno nesnago s katero se uničuješ…

Babica. Koordinacija ji je zadnjih par let vedno bolj pešala, vedno bolj pogosto se ji je motilo. Rekla sem ji, naj odnese svojo umazano plenico v smeti v garaži. Pet stopnic z ograjo narejeno za njo. Padla je. Bolelo jo je. Iz dneva v dan bolj. Čez nekaj dni je ponovno padla. Danes zjutraj me je mama klicala naj jo pridem pomagat pobrat. V spalnici je padla iz postelje. Sedela je na tleh med posteljo in omaro – premražena in prestrašena. Koliko časa? – kdo bi vedel… Poskrbeli smo za njo. Čez dan je nekako šlo. Mama jo je peljala k zdravniku na slikanje. In še je bila z njo. Potem pa ji je naredila televizijo v spodnjem nadstropju in šla v zgornjega.

Šla sem v spodnje nadstropje v katerem živi babica in v katerem imamo kuhinjo, da si naredim večerjo. Vidim babico na hodniku in jo preusmerim nazaj v njeno dnevno sobo. Roga se mi, da ne rabi moje pomoči – kljub temu, da se naslonjena na steno ne more premaknit – ker ji noge ne zdržijo napora. (Jebenti trmo in zavlačevanje, stara; ne da se mi zgubljat časa za taka nesmiselna pogajanja – greva!) Pospremim je do dnevne. Ji povem naj ne hodi sama naokrog, ker se ji moti. Vprašam jo po kaj je šla – ali kaj potrebuje. Si lačna, si žejna? Prinesem ji kozarec vode. Odpravim se v svojo sobo v upanju, da ne bo imela moči za nadaljnjo rogoviljenje po hiši. Ker vem, da bo v roku petih minut pozabila vse kar sem ji povedala in kar se je pravkar zgodilo. Demenca rulz.!.

Čez par minut sedim v sobi za računalnikom. Zaslišim TISTI specifičen zvok – tog zvok nečesa kar je padlo. Sprožilec jeze, obupa, razočaranja, nervoze, TESNOBE, napetih odnosov med vsemi sobivajočimi, neprijetnih spominov – sprožilec definicije za grozno. Babica leži na hodniku na tleh in stoka v bolečinah.

Ati ji z nestrpno intonacijo dopoveduje, naj nas pokliče če kaj rabi, jaz mu zajedljivo odgovarjam naj neha – ker bo čez pet minut pozabila vse kar ji pravi. Razen občutka osornosti – to ji nekje ostane… Mami nervozno povem, da če ne želimo da bo padala, bo moral bit nekdo skoz zraven nje.

Dementna glava in nemirno telo brez občutka o lastni nemoči – pogubna kombinacija.

  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do takšne vrste skrbi za babico/drugega, pri kateri moram biti nenehno v neposredni bližini umsko in fizično prizadetega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah in odpor do misli, da bomo še enkrat doživljali podobno bedno situacijo kot smo jo v primeru dedka; predvsem nervozo in nestrpnost v medsebojnih odnosih med nami – skrbečimi.

ODPUSTIM SI, DA SEM SPREJELA IN SI DOPUSTILA PREPRIČANJE, DA SE OBDOBJA V KATEREM PO NEKAJ UR SKUPAJ BREZ PREDAHA SKRBIŠ ZA FIZIČNO POŠKODOVANEGA DEMENTNEGA ČLOVEKA S SLO PO GIBANJU NE DA PREŽIVLJAT BREZ ČUSTVENE NESNAGE S KATERO SE UNIČUJEŠ.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da za dementno in fizično poškodovano babico s slo po gibanju nisem sposobna skrbeti po nekaj ur skupaj brez predaha - brez čustvenih izbruhov, za katere se zavedam da so uničujoči za moje lastno telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila v strahu poslušati zvoke okrog sebe in v svoji glavi…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila specifične zvoke strahu v spremljavi podobe padle babice v svojih mislih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojat babico – češ da je takrat ko je nesla plenico v smeti blodila v svojih mislih, se prepuščala strahu/sramu, ni usmerjala svoje pozornosti v fizično gibanje in je zato padla. Dejstvo – nimam vpogleda v (vse) dejanske razloge za njen padec…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na podobo prestrašene in prezeble babice odreagirati z odporom in s priponko odveč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila domišljati, da je skrb za babico odvečna/ironična zaradi prepričanja, da se bodo podobne scene s padci ponavljale kakor hitro si bo skrbeči drznil vzeti predah (čeprav morda samo za opravljanje male potrebe) in bomo s svojo skrbjo hkrati samo podaljševali njene in naše muke.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrb za fizično poškodovano in mentalno bolno babico povezovati in definirati z njeno in našo muko in trpljenjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zgražanje ko sem zagledala babico 'hoditi' po hodniku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati babico zaradi njenih sprehodov, čeprav se zavedam da je dementna in da je njena presoja glede lastnih fizičnih sposobnosti močno okrnjena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino roganje vzeti osebno. Vem, da je to popoln nesmisel in da imam vedno na voljo možnost, da svojo pozornost preusmerim v dih, tako sprostim napetost in šele nato babico s primerno odločno-umirjeno intonacijo usmerjam naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila notranji govor: 'Jebenti trmo in zavlačevanje, stara; ne da se mi zgubljat časa za taka nesmiselna pogajanja – greva!' Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila jezo, nestrpnost, nestabilnost v obliki nervoze in občutka da zapravljam čas.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da če občasno poskrbim za babičine fizične potrebe – ne bo povzročala nepotrebnih težav. Dejstvo – sanja se mi ne o njenih potrebah, katere ji narekuje njen UmZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila upanje, da babica ne bo imela dovolj fizične moči za sprehod – ker bi to pomenilo, da tudi pasti ne bi mogla več… Zavedam se, da je upanje program, ki ga dobimo v neločljivem paketu z razočaranjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi babico privezali, da se ne bi mogla poškodovati in da ne bi rabili biti vedno v njeni bližini.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da je zvok padca v meni sprožil plaz jeze, obupa, razočaranja, nervoze, TESNOBE, spomin o napetih odnosih med vsemi sobivajočimi in ostale neprijetne spomine ter aktiviral besedo 'grozno' in njeno simboliko. Če se bodo zvoki padcev ponavljali, si bom najprej vzela par sekund časa zase – da se stabiliziram, saj se zavedam da tako bolj učinkovito pomagam padli babici kot v stanju čustvene napetosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabiti zajedljivo intonacijo, ker se mi je atijev pristop k situaciji zdel nesmiseln.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da so tako in drugače bolni starci hinavski ko pozabljajo vso skrb in čas, ki jim ga namenimo hkrati pa si –nekam- zapomnijo naše trenutke nestabilnosti, ki se izrazijo v psihično ali fizično nekoliko bolj grobem pristopu.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila gnus ob misli, da bom morda po par ur dnevno obtičala z babico, ki mi bo nenehno bolj ali manj dobesedno ponavljala ena in ista vprašanja in mi govorila ene in iste stvari. (Demenca rulez.!.)
To je to čemur pravim 'biti namesto drugega / biti na mestu drugega – oziroma v njegovi neposredni bližini'… obstajati za drugega – nesamostojnega in se odpovedat – sigurno svojemu egotu ampak ali ne tudi samoizražanju? Mogoče pa niti ne… Kako enostavno je to napisat…

'Dementna glava in nemirno telo brez občutka o lastni nemoči – pogubna kombinacija.'

Dobesedno.

K čemu se zavezujem? Da bom fizično naredila kar bo v danem trenutku potrebno brez sočustvovanja – ker sočustvovanje ne bo ničesar spremenilo? Ker niti smiljenje niti obsojanje ne bo ničesar spremenilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi bila sposobna pomagat babici; da bi bila sposobna preprečit/odpravit njeno bolečino – ker mi povzroča strah – da se nekoč utegnem sama znajt v podobni situaciji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da se nekoč utegnem sama znajti v podobni situaciji kot je sedaj babica.

Ja – zavezujem se k zavestnemu dihanju. Zavezujem se, da bom s pomočjo dihanja obvladovala čustva, ki jih bom zaznala. Zavezujem se, da bom čustva in strahove sproti in po možnosti naglas odpravljala s samoodpuščanjem.

Dovolj sem stabilna in dovolj si zaupam, da se lahko soočim z babičino bedo na poti v smrt in z babičino smrtjo. Z reakcijami drugih na njeno bedo in smrt? – V zavedanju diha in pomočjo sprotnega samoopuščanja mi bo lažje. Tako ali tako je vse skupaj neizogibno. Lahko se premikam kot stabilnost, lahko se premikam kot strah. Strah kot energija boli in zato se bom sproti soočala z njim in ga izločila iz sebe. Življenje ne potrebuje strahu. 

Alkohol (puzzle)

Je bolj ali manj razširjen kar po celem svetu. V Sloveniji dokaj običajna zadeva.

Prisoten v mojem življenju od začetka do danes. 'Normalna stvar.' Za pogostitev vsakega obiska, ob vsakem praznovanju: rojstnih dni, praznikov, obletnic, 'posebnih dogodkov', kadar so pri hiši delavci ali kadar domači delamo več ur…

''Ne zdi se mi nič spornega spit alkoholno pijačo,dve…''

…ampak po navadi se ne konča tu – ko človek nekaj malega spije, se pogosto sproži okus po še. In kakor hitro se 'moraš' potem premakniti na nek drug kraj, povečaš možnost za škodovanje sebi in drugim. Ker je dejstvo, da alkohol zmanjša sposobnost koordinacije, odzivanja, ravnotežja in – šment – hkrati poveča samozavest/pogum…

Ogabno postane, ko človek dopusti, da uporaba alkohola postane njegova odvisnost… Res ogabno… ker ni več sposoben normalno funkcionirat v fizični realnosti. Ne govorim na pamet; babica s katero živimo je alkoholik (dementen alkoholik).

Zakaj sploh uporabljamo alkohol ?

Ker so nam njegovo uporabo vprogramirali kot običajno? Lastna družina in vsa družba… Kot otrokom/mladostnikom okus po večini najbrž ni prav všečen. Ampak hej – alkohol je tu kot sredstvo upora (proti staršem) ali kot sredstvo za občutek sprejetosti (med vrstniki)… Iz kakršnega koli razloga ga že toleriramo – vsakič postaja manj neprijeten in bolj všečen; dokler se ne navadimo 'izbranih okusov' (pivo, rum-cola, traminec na primer…).

Kmalu ga začnemo uporabljati kot sredstvo za pobeg pred 'kruto realnostjo' in kot sprostitev.

Kadar jaz osebno konzumiram alkohol, ga konzumiram zato, ker sem pitje alkohola sprejela kot običajno in kot skupinsko dejavnost, ker sem se navadila na določene okuse in zaradi sprostitve.

Zraven poslabšane koordinacije (ki je smešna samo v mali dozi in kratkotrajno) se pri meni pojavi še (povečana) želja po kajenju, hranjenju – polnjenju. Kot nekakšna nezadostnost v kombinaciji s pohlepom? Nemir.

V spremstvu bolj ali manj alkoholiziranega človeka so pogosto: odrezavost, nesramnost, ignoriranje / ne zavedanje okolice , delna ali popolna izguba spomina za določen čas, pozabljanje/izgubljanje stvari, povečana potreba po pozornosti s strani drugih – bahanje, ponavljanje, pretirana čustvenost… za bruhat v glavnem.

Alkohol nastane s fermentacijo sladkorja (fermentacija = spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov) in je eden izmed glavnih posrednih razlogov za smrt…

Kar pa je najbolj gnilega in zahrbtnega pri alkoholu: podpira vdajo sistemu. Pomaga ohranjat globalni sistem zlorabe, ki smo ga ustvarili vsi skupaj in hkrati hrani/ohranja sebični umsko-zavestni sistem posameznika. Opit/pijan človek pozablja sebe kot fizično bitje in se izgublja v svojih mislih, čustvih in občutkih…

Posamezniki v tem svetu se zavedajo delovanja alkohola v kombinaciji z delovanjem umsko-zavestnega sistema (misli, čustev, občutkov)… zato podpirajo uporabo alkohola z namenom izkoriščanja množic… množice pa s svojim prepuščanjem 'alkoholni omami' prav pridno sodelujejo z dopuščanjem zajedanja. (Če sam ne sprejmeš odgovornosti zase, s tem drugim sporočaš, da si na voljo za njihovo manipulacijo. )

 Marlen zna to pojasnit na dokaj preprost in razumljiv način, zato priporočam ogled njenih videov:

Alcohol Binging is A FUN road to the Grave

Alcohol Saves Your Marriage??

2011 Why is Society based on Alcohol?

Duška, kje ti šteka? - Blokade (iz preteklosti) v odnosu z babico… 2

Za predelat sta mi ostali ti dve alineji iz prejšnjega bloga:

''- V starcih z bolj ali še bolj zjebano zdravo pametjo in zjebanimi telesnimi, tudi zaznavnimi procesi ne vidim več življenja, ampak skupek programov (organske robote) – čeprav si dopustim, da me ti programi včasih ganejo!?! Fak! Torej jih vidim kot žive takrat ko razdražijo mene kot določen program – WTF!

- Mh… še to – moje prepričanje, da so si nebogljeni starostniki (vsi po vrsti) za svoje težave krivi predvsem sami. In vem, da sem že o tem pisala in se skušala živet v njihovo kožo… Ne vem ali se me ni prijelo ali nisem zadev razdelala dovolj globoko, da bi našla primerne zdravorazumske razloge in jih nehala obtoževat…''

Z namenom da se ne bi preveč ponavljala, sem si najprej ponovno prebrala dva bloga, ki sem jih v preteklosti spisala v povezavi s staranjem.
Redefiniranje besede 'staranje'.
Strah pred počasnim, bolečim staranjem/umiranjem.

V tem blogu pa bom poskušala ugotoviti kaj sem še pozabila – kaj še nimam razčiščeno s sabo. Zakaj me v odnosu z babico še vedno večkrat zgrabi tesnoba – česa me je dejansko strah?

Torej.

Ne spomnim se kje točno sem prebrala, da starostniki pri nekaterih plemenskih ljudstvih uživajo spoštovanje drugih; ko pa napoči čas za umiranje, se poslovijo in se odpravijo umret v osamo.

To je to – moja idealizacija staranja, umiranja in smrti…To pomeni, da so še toliko mentalno in fizično pri močeh, da lahko opravijo svoje poslednje potovanje v določenem telesu in se kot telo soočijo s smrtjo.

Medtem ko naši – civilizirani starostniki umirajo z dolgoletnimi bolečinami, dolgoletnimi neozdravljivimi boleznimi. Mi pa jim s tabletami umetno podaljšujemo 'življenje'  ali bi bilo bolj primerno reči životarjanje? Na podlagi lažne morale, da nas skrbi za življenje? Na podlagi lastnega strahu pred smrtjo?

Kaj je to, zakaj človek proda svojo zdravo pamet in sposobnost obvladovanja lastnega telesa? Je res odgovoren sam? Zakaj me določeni premiki iz strani prodanih (babic) ganejo – sem tudi sama prodana? Kakšna bi bila če bi bila na njihovem mestu? Kaj bi naredila če bi bila na mestu svojih staršev in njihovih bratov in sester? Kaj bom naredila, ko bosta moja starša starca?

  Scott Cook artwork

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila idealizirati staranje, umiranje in smrt na podlagi branja o tem kako se ti procesi odvijajo pri nekaterih plemenih. Zavedam se, da civiliziran človek nima več stika z naravo, s fizičnim, s svojim lastnim telesom kot ga imajo plemena, ker je preveč zasičen z UmZS. Moji dedki in babice so res živeli na podeželju, delali na polju, sobivali z gozdovi… hkrati pa so doživljali vojne, industrializacijo (kot navidezno lajšanje življenja na račun okolja) in vso ostalo sranje… Zato torej ne morem pričakovati, da bodo njihovo staranje, umiranje in smrt potekali 'naravno' – v zavedanju samega sebe in/kot fizičnega… En dedek je umrl koliko-toliko hitre smrti in zdrave pameti. Drugi je dolgo časa umiral z alzeheimerjevo boleznijo. Babici bedirata z demenco. Z demenco kot posledico predaje prevlade UmZS nad zdravim razumom in fizičnim.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da je staranje/umiranje z dolgoletnimi bolečinami in/ali dolgoletnimi neozdravljivimi boleznimi posledica ignoriranja fizičnega in hkrati predaja UmZS:
Znotraj tega si odpustim prepričanje, da so moji dedki in babice živeli v zavedanju fizičnega že zaradi tega, ker so opravljali veliko več fizičnega dela, kot ga opravljamo vnuki in ker so se veliko več gibali v naravi… Očitno opravljanje predvsem fizičnega dela in veliko gibanja v naravi ni dovolj, da človek prevzame samodirektivo in se otrese umsko-zavestne navlake, ki se hrani iz fizičnega telesa. Njihov čas / njihova mladost je bila precej drugačna morda samo z mojega omejenega vidika/uvida/časa?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi in kritizirati podaljševanje življenja/životarjenja starostnikov (predvsem naših dveh babic) s tabletami. Prepričana sem, da uporaba takšne količine tablet in umetno vzdrževanje življenja/životarjenja ni to kar je najboljše za vse; niti za babici, niti za nas bližnje… Ampak - zabredli smo do sem in zdaj nosimo posledice. In nimam alternativne rešitve. Razen ideje o tem, da bi 'naši' babici dokončno nehali dajati vsa zdravila in ji pustili odit. Ampak to se seveda ne bo zgodilo. Ker ostaja vprašanje kako dolgo bi umirala z odtegnitvijo vseh zdravil hkrati v intenzivnih bolečinah… še vedno mislim, da bi bilo takšno umiranje bolj smiselno od nadaljnjega životarjenja v vsakodnevnih bolečinah. Hkrati se zavedam, da bi se moja mama – hčerka babice s katero živimo počutila krivo. Zato ji bomo še naprej omogočali životarjenje in jo spremljali in ji pomagali do s tableti podaljšanega konca…

Moj ata je bolj kot ne antitabletnik. Moja mama ima poln predal tablet. Jaz jih nočem. Zelo redko –par krat na leto si pomagam z njimi – če ne gre z rastlinami in kopelmi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamo obsojati, da se oklepa svoje mame in da je njena skrb za babičino življenje bolj kot ne krinka za strah pred (lastno) smrtjo.

Ne glede na to koliko resnice je dejansko v tem, moje obsojanje mame ne bo ničesar spremenilo, zato je nesmiselno. Smiseln so edino pogovori z mamo o tej temi – brez vsiljevanja mojega prepričanja – se pravi brez nervozne intonacije z moje strani…

Mh... – to za kar človek prodaja svojo zdravo pamet in sposobnost obvladovanja lastnega telesa je energija. Pozitivna ali negativna energija s katero se hrani UmZS. To je informacija, ki jo nenehno dobivam od zunaj in od znotraj. Pri sebi vidim kako s popuščanjem nadvlade UmZS / sprejetim in dopuščenim energijskim vzorcem bolim svoje telo s tesnobo in od tu naprej. Hkrati se zavedam, da če ne bi bila na to opozorjena od zunaj in če mi ne bi drugi razložili, da obstajajo rešitve in mi pokazali kako jih prakticirati – bi se verjetno vdala kot se vdajajo drugi. Resda sem rešitve iskala, ampak na nek način jih iščemo vsi. Prepričana sem, da so jih tudi babice in dedki. Dejstvo je, da ne morem vedeti ali so iskali in poslušali dovolj… da ne morem vedeti ali imam jaz 'to srečo', da poskušam vstat znotraj sebe kot življenje/fizično in se upret lastni vdaji energiji.

Ne vem če bi bila kaj drugačna od babic in pokojnih dedkov, če bi bila v njihovi koži… in zavedam se, da je bilo dovolj obsojanja z moje strani od zunaj – saj to ničesar ne premakne v smeri, ki bi izboljšala naše odnose; konkretno moj odnos z babicama.

Z babicama za kateri trdim, da ne vidim več smisla njunega obstoja… hkrati pa me določeni premiki iz strani babic, ki sta se vdali UmZS še vedno ganejo. Obstajata – in mi zrcalita moje lastne strahove in lastne delčke vdaje; predvsem pa mi nazorno kažeta posledice vdaje, ki bodo doletele tudi mene, če si bom vdajo dopuščala. Verjetno ju prav zaradi tega nekako odrivam od sebe… da se ne bi 'nalezla vdaje'. Prepoooznooo. Lahko sem z njima odprta do konca – medtem ko odpravljam lastno vdajo in se usmerjam v vstajo znotraj sebe.

'Kaj bi naredila če bi bila na mestu svojih staršev in njihovih bratov in sester? Kaj bom naredila, ko bosta moja starša starca?'

To bi delala kar delajo moji starši – podpirajo svoje starše kakor najboljše zmorejo, vejo in znajo. Dodala bi še samoodpuščanje. Dodala bom še samoodpuščanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah, da se bosta moja starša starala/umirala v isti ali pa še hujši bedi (bolečine/bolezni) kakor so njuni starši in da bosta potrebna podobne pomoči kot so jo moji stari starši. Znotraj tega si odpustim strah pred tem, da jima bom morala nameniti veliko svojega časa, potrpežljivosti, fizične podpore na račun lastnega zdravja. Ja – saj se utegne zgoditi… če bom vlagala svojo pozornost v ta strah še toliko prej in še toliko bolj zanesljivo. Zato si ne dopuščam strahu pred načinom staranja/umiranja svojih staršev – kakršna koli že bosta. Vem, česa konkretno me je strah pri mami – objava za novo temo.

Jebemsi, babica – bom probala bit malo bolj čuječa do tebe – čeprav ti ne boš do mene ker niti do sebe več nisi…

Duška, kje ti šteka? - Blokade (iz preteklosti) v odnosu z babico…

Tukaj imamo dementno babico za katero je treba skrbet, ker ni več sposobna skrbet sama zase. Samo po sebi nič spornega… ona je veliko skrbela zame kot za otroka, torej je fer, da zdaj tudi jaz skrbim za njo.

Ampak… moja glava… misli v njej…dva osnovna sklopa misli s katerimi blokiram potencial odnosa z babico (in posledično vsemi ostalimi):

- S svojim alkoholizmom si pošteno prispevala k svoji demenci in k trpinčenju sebe in nas, ki živimo z tabo! Očitanje, obtoževanje (pripisovanje krivde), zamera, zadrževanje preteklosti…

- V starcih z bolj ali še bolj zjebano zdravo pametjo in zjebanimi telesnimi, tudi zaznavnimi procesi ne vidim več življenja, ampak skupek programov (organske robote) – čeprav si dopustim, da me ti programi včasih ganejo!?! Fak! Torej jih vidim kot žive takrat ko razdražijo mene kot določen program – WTF!

- Mh… še to – moje prepričanje, da so si nebogljeni starostniki (vsi po vrsti) za svoje težave krivi predvsem sami. In vem, da sem že o tem pisala in se skušala živet v njihovo kožo… Ne vem ali se me ni prijelo ali nisem zadev razdelala dovolj globoko, da bi našla primerne zdravorazumske razloge in jih nehala obtoževat…

Pa gremo lepo po vrsti… (ker drugače nikamor ne pridemo)…

'S svojim alkoholizmom si pošteno prispevala k svoji demenci in k trpinčenju sebe in nas, ki živimo z tabo!…'

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje/predvidevanje, da je babica s svojim alkoholizmom pošteno prispevala k svoji demenci in s tem k trpinčenju sebe in nas, ki živimo z njo.

Do neke mere je njen alkoholizem res potenciral vso zadevo…  ampaaak - mnogo ljudi, ki niso alkoholiki ravno tako zbolijo za demenco; eden izmed njih je bil dedek – babičin mož, ki je zbolel za alzheimerjevo boleznijo (ogabna vrsta demence).

Ne dovolim si več špekulirati, da če si babica ne bi dopustila zapasti v alkoholizem, ne bi bila dementna in bi lahko skupaj 'srečno živeli do konca svojih dni' / bi bilo naše sobivanje dosti bolj sproščeno in prijetno.

Dejstvo je, da je dementna. Dejstvo je, da niti jaz niti strokovnjaki ne poznamo celote razlogov… zato ni smiselno, da za njeno demenco krivim skoraj izključno njen alkoholizem.

Pa pustimo demenco na strani in preidimo na bistvo – s svojim alkoholizmom je babica vsekakor poskrbela za trpinčenje sebe in nas; vsak alkoholik ogroža sebe, svoje bližnje in daje slab zgled drugim…

Lahko rečem, da je alkoholizem nesprejemljiv? Vem da je tako, nimam še pa razčiščeno zakaj točno. Tema za drugo serijo objav.

Kako in zakaj je babica postala alkoholičarka tudi ne vem in verjetno ne bom zvedela drugega kot 'vedno je rada pila' in mogoče še 'imela je težko življenje'.

Ampak tu je – babica alkoholičarka.
Spomnim se časa ko je intervalno pozabljala posodo na plinu, dokler se ta ni prežgala, hrana zoglenela – izpostavljala nas je morebitnemu požaru. Smradu, strahu. Uničevala je material, ki smo ga mogli drugi počistiti za njo. Spomnim se kako se je iz obupa pijana znašala nad dedkom Alzeimerjem. Spomnim se njenih nočnih sprehodov po hiši – pod vplivom alkohola in uspavalnih tablet, v svetli spalni srajci, bleda v obraz in s praznim pogledom. Bila je kot duh - strah me je bilo – tega kar je postala. Spomnim se njenih pijanskih padcev in poškodb. Predvsem poškodb glave…………………. To je ta preteklost zaradi katere to dementno starko, ki me je nekoč ko še ni bila takšna pomagala vzgajati, držim na distanci. Poskrbim da dobi tablete, hrano, pijačo, da je primerno oblečena, da ni sama doma – ampak je ne objemam in se je ne dotikam razen ko ji pomagam vstat. Ne sočustvujem ob njenih bolečinah in se je ne trudim spravljat v dobro voljo. Četudi bi sočustvovala, bolečine ne bi izginile in če tudi bi jo spravljala v dobro voljo, ta ne bi trajala.

'…Očitanje, obtoževanje (pripisovanje krivde), zamera, zadrževanje preteklosti.'

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babici očitati, jo obtoževati, jo kriviti, kuhati zamero do nje zaradi njenih preteklih dejanj povezanih z alkoholizmom in posledic s katerimi smo živeli in živimo.

Ko opazim, da babici očitam, jo obtožujem, jo krivim, kuham zamero do nje – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da na ta način škodujem obema; njej zato, ker je vse skupaj potlačila/pozabila – zaradi česar ne razume moje perspektive, čuti samo moj odpor do nje – ki ga ne razume in se ji zdi krivičen. Zavedam se, da škodujem tudi sebi, ker z očitanjem, obsojanjem in zamero proizvajam energijo za svoj UmZS in se oklepam preteklosti, namesto da bi jo pustila za sabo in živela potencial vsakega danega trenutka v fizičnem.

Namesto da se oklepam preteklosti in zaradi tega babici očitam, jo obtožujem, jo krivim, kuham zamero do nje, raje pomagam babici brez te nepotrebne čustvene nesnage. 

Objave glede ostalih sklopov sledijo v nadaljnjem...

Babica, kje ti šteka.?. (misli še niso dejanja)

Tisti občutek ko ne veš ali te dementna starka ignorira ali se ti dela norca ali je tako zelo lena, mogoče trmasta… ker enostavno ne vidiš druge razlage da ti ne odgovori, potem ko si ji postavil vprašanje meter vstran od nje – jasno in na glas in si jo ves čas gledal v obraz kakor tudi ona tebe……………………….

Še naprej se gledava; ona mene z istim bolj ali manj mučnim izrazom na obrazu, jaz njo z pričakovanjem odgovora. Še kar je tiho – nič mi ni jasno – ponovim vprašanje. Kar nekako tečno mi odgovori – 'saj sem ti pa te pokimala'.

'z istim bolj ali manj mučnim izrazom na obrazu'

Ja faaaaaaaaaaaak. Ne me zajebavat… Povem ji, da mi ni pokimala – ker če bi mi, je ne bi še enkrat vprašala.  WTF -- Mi je pokimala v mislih in je mislila, da mi je pokimala v realnosti? Njena obrazna mimika in nagib glave sta ostala enaka… A je že res toliko oddaljena od fizične sebe, da več ne ve kaj dela? A je prepričana, da je njena miselna vzporednost bolj resnična kot je fizična realnost? To bi pojasnilo marsikaj… Na primer da pozabi, da jo zebe – četudi jo zebe več ur, se ne obleče. Da pozabi pit vodo, četudi je žejna.

Pozablja sebe kot fizično – pozablja sebe kot življenje. Beda.

Ko ji prinesem in ogrnem jopico me začudeno-veselo vpraša – 'Kako si pa vedla, da me zebe?'. – 'Ker te vsak dan zebe – pa se vseeno ne oblečeš…'

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirat, da bom morala poskrbet tudi za najosnovnejše fizične potrebe babice (zebe me, žejna sem, tišči me na vodo…), ki jih sicer ne morem zaznavat namesto nje – ker nisem v njenem telesu, lahko jih pa predvidim zaradi ponavljanja njenih nesmiselnih vzorcev.

Lahko z njo ravnam tako kot bi želela, da drugi ravnajo z mano, če bi bila v njeni koži… Bit zraven nje in 'gledat' to pozabo je kruto. Je bit v njeni koži kot pozaba manj kruto?

Vem, da na nek način blokiram potencial svojega odnosa z babico v sedanjosti in svojo sproščenost… - Ni se mi še uspelo otrest razmišljanja, da je sama s svojim alkoholizmom pošteno prispevala k svoji demenci in k trpinčenju sebe in nas, ki živimo z njo. – Ampak to je že tema za drugo objavo – 'Duška, kje ti šteka?'  

https://eqafe.com/i/dmaglica-life-review-my-life-with-alzheimer-s

POSILJEVANJE Z OGLAŠEVANJEM

(Poskušam zaustavit avtomatiziran vzorec praskanja kože (obraz, hrbet), ki se mi sproži ob najrazličnejših notranjih napetostih in konfliktih. Eden izmed sprožilcev tega vzorca je bilo grobo oglaševanje produktov.)

Klic iz nepoznane telefonske številke – oglasim se – morda je kaj v povezavi z morebitno zaposlitvijo.

Ženski glas se predstavi, pove iz katerega podjetja kliče in nadaljuje s tekočim, gladkim, hitrim in 'dolgim' govorom… Stresem se, napetost v meni sunkovito in močno naraste. Reklame in oglaševanje so povsod okrog mene – izogibam se jim kolikor se jim le lahko. Kadar pa kličejo na dom ali celo na mobitel, so prestopili mojo mejo tolerance… Pomemben podatek pri tem je, da imamo v hiši dementno babico, ki se ni sposobna branit pred njimi. Po navadi jih sicer nekako odpravi, vendar je nekajkrat naročila knjigo – kar je seveda takoj pozabila… … …

Ženska pravi, da se klic snema… Zakaj? Da bi klicanega še bolj zategnili? Prestrašili? Čakam, da naredi predah, da ji povem da me njihov znižan paket naravne kozmetike niti malo ne zanima… Edini trenutek ko utihne je tisti v katerem mi postavi vprašanje. Odgovorim ji in ji želim povedat, da me ne zanima, pa hitro nadaljuje. V meni se nabira jeza, nervoza, gnus… zaradi posiljevanja z oglaševanjem in zaradi mojega dopuščanja te aktivnosti. Ženska še kar govori, govori, govori… zato jo sredi govora ustavim

'Oprostite, da vas prekinjam – ne potrebujem teh izdelkov.'

'Torej vas ne zanima?'

'Ne.'

'Vas smem vprašat zakaj?'

'Ne uporabljam več kozmetike.'

Kratko začudenje na drugi strani, nato hitro nadaljuje – 'ampak ta paket s popustom je aktualen samo tekom tega klica…'

Spet jo prekinem 'Razumem. Ne zanima me.'

Vljudno se posloviva. lol

Ok. Uspelo mi je zaustavit to 'profitarsko' čvekanje, ampak zaradi pritiska sem izjavila neumnost, ki se je snemala - 'Ne uporabljam več kozmetike.' V mislih sem imela sicer, da že imam kar potrebujem in ne potrebujem še dodatne kozmetike & da ne uporabljam več ličil. Sledilo je samo-obsojanje, obsojanje sebe skozi oči drugih – te ženske in tistih, ki bi utegnili poslušati ta sneman pogovor. Po drugi strani se mi je zdelo smešno, da sem prodajalko uspela za par kratkih trenutkov presenetiti/utišati z neumnim odgovorom, ki je bil posledica pritiska.

Kako se izogniti takšnim neumnim izjavam, stopnjevanju pritiska in čustvene energije ter samo-obsojanju v bodoče?

S popolno direktnostjo:

'Se opravičujem da vas prekinjam. Tega ni potrebno jemati osebno… Ne sprejemam posiljevanja z oglaševanjem, zato bom najin pogovor zaključila. Adijo.'

Brez usmiljenja, brez odgovarjanja – dopuščanja preusmerjanja moje pozornosti. Preprosto - adijo.

Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 12

Še zadnje samoodpuščanje nastalo na podlagi objave iz 21.2.13, natančneje na podlagi tega članka. S tem se bolj ali manj poslavljam od pisanja na to temo za nekaj časa in jo preusmerjam v vsakdanjo prakso. 

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirat, da je osebe z veliko mero samozaupanje težko-nemogoče užalit in obratno.

Ko opazim užaljenega človeka, ki ga je enostavno užalit – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da človek, ki se hitro/pogosto užali sporoča da se ne pozna in ne sprejema dobro; vseeno pa od drugih pričakuje da ga bodo sprejemali in imeli radi – in če tega ne dobi – užaljenost.

Namesto da pozabljam relacijo užaljenost – nezaupanje vase oz. neužaljivost – samozaupanje, se  te relacije spomnim kadar naletim na užaljenost in temu primerno blago ampak stabilno odreagiram.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na užaljenost gledati kot na nekaj kar človeka doleti.

Ko opazim da užaljenost dojemam kot nekaj kar človeka prevzame od zunaj in ni del njega – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je užaljenost osebna odločitev; hkrati pa se zavedam, da je lahko tudi podzavestna ali nezavedna.

Namesto da se ločujem od užaljenosti, raje pogledam zakaj in kako sem se sama odločila za njo oz. z vprašanji na enak način asisitiram drugemu, da (vsaj delno) ozavesti, da je užaljenost izbira za katero se je odločil sam.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da se verjetno tudi za doživljanje tesnobe odločam sama.

Ko opazim, da se ločujem od doživljanja tesnobe kot od nečesa kar me lahko doleti – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da tesnoba nastopa kot manifestirana posledica mnogih sprejetih odločitev, ki jih nisem sprejela iz zdravorazumskega izhodišča in na osnovi samoiskrenosti.
Namesto da tesnobo dojemam kot nekaj kar me bolj ali manj naključno doleti, tesnobo raje uporabljam kot pokazatelj točk v katerih se moram preusmerit/korektirat/stabilizirat.

''Najpomembnejša zabloda o čustvih je, da se nam preprosto "zgodijo", in ne, da jih ustvarjamo sami, z odzivanjem na različne dražljaje. Štirje ljudje iz avtomobila, ki se je za las izognil prometni nezgodi, se lahko na ta dogodek odzovejo povsem različno: s strahom, jezo, srečo, ravnodušnostjo … V isti situaciji se torej ljudje odzivajo popolnoma različno. Tako je zato, ker so isti situaciji pripisali različne pomene. Pri pazljivem pogledu na to, kako nastajajo čustva, vidimo, da ne gre za prosto posledico obnašanja drugih ljudi. Celo kadar nam drugi ljudje namenijo resnično žalitev, se še vedno sami odločimo, kako se bomo nanjo odzvali: z užaljenostjo, s kakšnim drugim čustvom ali z ravnodušnostjo.''

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila v popolnosti realizirati, da svoje čustvene reakcije izbiram sama.

Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da so se moje čustvene reakcije pojavile neodvisno od mene / da so jih izzvali drugi – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da zgornji primer jasno prikazuje kako različno se utegnemo odzivati posamezniki; preprosto zaradi sprejetegaa in dopuščenega pomena, ki ga pripišemo isti situaciji.

Namesto da odgovornost za svoje čustvene reakciji odrivam na druge, raje čim bolj dosledno sprejemam samoodgovornost za svoje čustvene reakcije in se tako izogibam nepotrebnemu odlašanju.

Zavezujem se, da bom tekom časa žaljivke nehala jemati osebno in da si ne bom dopuščala užaljenosti, oz. da jo bom sproti raziskala in predelala skozi samoodpuščanje. V samozaupanju se bom opomnila, da so žaljivke sporočilo o tistem ki žali in ne o meni.

Hkrati se zavezujem, da se ne bom zatekala k namerni uporabi žaljivk in da jih bom ustavila tudi znotraj svojih misli, saj se zavedam, da služijo nabiranju energijske navlake.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da s svojo užaljenostjo drugim kažem nezaupanje vase.

Ko opazim, da želim drugim sporočati, da sem užaljena (moje drenje?)– se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sočasno sporočam, da mi primanjkuje samozaupanja in da sem lahek plen, ki ga lahko uporabijo/zlorabijo z namenom, da si povečajo energijo za svoj UmZS.

Namesto da drugim preko užaljenosti kažem nezaupanje vase, raje v trenutku ko užaljenost nastopi takoj naredim tiho samoodpuščanje in zadevo prediham ter si tako povrnem samozaupanje in moč. Odpornost na užaljenost!

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila realizirat, da me ljudje lahko telesno poškodujejo, ampak da me ne morejo užalit.

Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da me drugi lahko užali – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da me drugi ne more užalit ne glede na to kaj si privošči, če sem sama dovolj stabilna in ne odreagiram čustveno – niti navznoter.

Namesto da obstajam v prepričanju, da me je nekdo užalil raje čim prej prevzamem odgovornost ker sem si dovolila biti užaljena.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila dojet, da užaljeni vračajo/ vračamo žalitve zato da ne bi izpadli šibki oz. da bi vrnili/maščevali lastno trpljenje.

Ko opazim, da želim vrnit žaljivko z namenom, da ne bi izpadla šibka oz. da bi vrnila trpljenje ali ko opazim to pri drugem – se ustavim diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je žaljenje in vračanje trpljenja znak šibkosti, navidezne superiornosti, znak prevlade UmZS nad zdravim razumom.

Namesto da žalim nazaj z namenom, da ne bi izpadla šibka oz. da bi vrnila trpljenje in namesto da z užaljenostjo reagiram na drugega, ki to počne, raje takoj prekinem sodelovanje v žaljenju in užaljenosti, ker se zavedam da je samo to samo energija za polnjenje spirale prezira.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila v popolnosti realizirati, da me drugi lahko užali le, če sprejmem to igro iz stališča manjvrednosti.

Ko opazim, da sodelujem v igri žalitev-užaljenost – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da lahko žaljivko s strani drugega prepoznam kot program UmZS, kateremu se nima smisla podrejat / ga jemat resno.

Namesto da avtomatizirano sprejmem žalitev, si raje zavrtim alarm; se soočim z njo brez čustvenih reakcij.  

Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 11

Samoodpuščanje nastalo na podlagi objave iz 21.2.13 , natančneje na podlagi tega članka.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi me vsi sprejemali in da me ne bi noben preziral.

Ko opazim željo po tem, da bi me vsi sprejemali in da me ne bi noben preziral – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da svojo željo usmerjam navzven, se tako ločujem od sprejetosti in ne-prezira in dajem drugim moč, da me sprejmejo ali prezirajo ter posledično vplivajo na moje počutje.

Namesto da obstajam v želji, da bi me vsi sprejemali in da me ne bi noben preziral, se raje sprejmem sama – v svojem spreminjanju na poti do življenja in si ne dopustim samoprezira. Na tak način se poenotim s sprejemanjem sebe in vzamem svojo moč nazaj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po ugajanju drugim.
Znotraj tega si odpustim, da sem se včasih izogibala ljudem ki me ne sprejemajo.

Znotraj tega si odpustim, da sem se včasih obračala k tistim, ki me sprejemajo.

Znotraj tega si odpustim, da sem si včasih prizadevala ugajati ljudem, ki me ne sprejemajo.

Znotraj tega si odpustim, da sem si včasih prizadevala ne-ugajati ljudem, ki me sprejemajo.

Ko opazim željo po ugajanju drugim in privlačnost/odpor do tistih, ki me ne-sprejemajo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da:
- zaradi želje po ugajanju drugim (kot UmZS) delam nepotrebne kompromise s sabo in posledično delam dvojno škodo,

- da se z izogibanjem ljudem, ki me ne sprejemajo večkrat izogibam določenim svojim delom, ki jih ne sprejemam sama,

- da se z  obračanjem na ljudi, ki me sprejemajo večkrat skrivam pred soočenjem s potrebnimi in smiselnimi spremembami pri sebi,

- da se z željo po ugajanju tistim, ki me ne sprejemajo še posebej sabotiram,

- da s prizadevanjem da ne bi ugajala ljudem, ki me 'pretirano' sprejemajo, sabotiram druge.

Namesto da obstajam kot želja po ugajanju drugim z namenom da bi me sprejeli oz. kot prizadevanje da ne bi ugajala drugim, kadar vidim, da s svojim sprejemanjem mene kot UmZS sabotirajo vsaj sebe… ugajam fizični sebi in se sprejemam kot fizično bitje ter ne podlegam sebi kot UmZS in se ne sprejemam kot samosabotaža.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila sprejemati se takšne kot sem v danem trenutku.

Ko opazim, da se ne sprejemam takšne kot sem v danem trenutku – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je sprejemanje sebe takšne kot sem oz. soočenje same s sabo predpogoj za spreminjanje sebe.
Namesto da se ne sprejemam z vsemi svojimi nesmisli, se raje soočam s sabo v danem trenutku in se preoblikujem in poravnavam z enostjo in enakovrednostjo vsega življenja.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila realizirati, da so najbolj užaljeni ljudje, ''ki o sebi mislijo slabo, kadar od drugih slišijo prav to, kar najbolj zamerijo sebi''.

Ko opazim da ne upoštevam delovanja programa užaljenosti kot zamere sebi – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da si užaljeni mojo kritiko lahko vzame kot osebni napad, da se mu ni potrebno soočit z zamero samemu sebi.

Namesto da užaljenega kritiziram kot zunanji opazovalec, se raje postavim v njegovo kožo in mu asistiram pri opuščanju zamere do sebe po svojih najboljših močeh. 

Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 10

Samoodpuščanje nastalo na podlagi objave iz 21.2.13 , natančneje na podlagi tega članka.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da zavračanje otrokovih/posameznikovih želja še ne pomeni zavračanje njega samega in da neizpolnjevanje otrokovih/posameznikovih  želja še ne pomeni, da ga starši/drugi nimajo radi.

Ko opazim da sama ali drugi enačimo sebe z zavrnjenimi željami – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da z enačenjem sebe z zavrnjenimi željami / drugega z zavrnjenimi željami podpiram program užaljenosti in s tem ločevanje od življenja.

Namesto da se enačim s svojimi od drugih zavrnjenimi željami, raje predebatiram zavrnitev moje želje ali si jo pogledam v samoiskrenosti. Namesto da želje drugih grobo zavrnem, jim raje obrazložim zakaj zavračam neko konkretno željo. Tako se izognem užaljenosti in tesnobi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat s tesnobo kadar je X postala užaljena in je začela burno dramatizirati v primeru ko ji nisem določene želje izpolnila (takoj).

Ko opazim da začenja X z dramatiziranjem in užaljenostjo, ker ji ne nameravam (takoj) izpolniti določene želje  – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da nisem dolžna izpolnjevati vseh želja X po vrsti in takoj, da pa je fino da X razložim zakaj ji ne nameravam izpolnit želje (takoj) in tako preprečim njeno užaljenost ali pa vsaj svojo tesnobo.

Namesto da s svojo tesnobo podpiram užaljenost X kadar zavrnem njene želje, raje samoiskreno pogledam zakaj sem jih zavrnila in ji to obrazložim še preden začne dramatizirat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na posmehovanje/prezir/žalitve drugih odgovarjati s fizičnim odrivom.

Ko opazim, da se nameravam na posmehovanje/prezir/žalitve drugih odzvati s fizičnim odrivom / jim prizadeti fizično bolečino – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se na ta način vrednotim kot manjvredno od UmZS drugega.

Namesto da na posmehovanje/prezir/žalitve drugih odgovarjam s fizičnim odrivom, drugega raje vprašam zakaj se mi posmehuje / me žali / me prezira.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na besedno nasilje odgovarjati z besednim nasiljem.

Ko opazim, da nameravam na besedno nasilje odgovarjati z besednim nasiljem – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da z revanširanjem na isti način zadevo samo poslabšujem, podaljšujem, zategujem odnos (počnem drugemu tisto, česar nočem da bi drugi počel meni).

Namesto da na besedno nasilje odgovarjam z besednim nasiljem, raje drugemu jasno povem, da ne bom sodelovala v besednem žaljenju/preziranju/poniževanju in da ga z njegove strani tudi ne mislim prenašat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da me bo okolica sprejemala enako kot me je družina, če bom 'pridna' in 'dobra'.

Ko opazim, da od širše okolice / javnosti pričakujem enake vzorce sprejemanja kot sem se jih priučila v družini – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se je vsak posameznik priučil bolj ali manj drugačnih vzorcev ne/sprejemanja drugih in da ima vsak posameznik bolj ali manj različne definicije o pridnosti in dobroti.

Namesto da od okolice pričakujem, da me sprejme kot me je sprejema družina, se raje sprejmem sama v svojem spreminjanju in samoiskrenosti – neodvisno od zunanjih dejavnikov (družine/družbe). 

Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 9

Samoodpuščanje nastalo na podlagi objave iz 21.2.13, natančneje na podlagi tega članka.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila tesnobo, kadar se nisem obnašala skladno z nekaterimi pričakovanji drugih, zaradi česar so postali užaljeni.

Ko opazim tesnobo ki nastopa kot posledica užaljenosti drugih zaradi tega ker se moje obnašanje ne sklada z njihovimi pričakovanji – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da ne morem vedno ravnati v skladu s pričakovanji drugih z namenom, da jih ne bi užalila-razočarala, ker s tem sabotiram sebe (in druge) kot življenje.

Namesto da skrbim, da se ne bi obnašala skladno s pričakovanji drugih in jih tako užalila ter sebi povzročila tesnobo, si dopustim razočarat druge kot UmZS brez da bi ob tem sebi dopustila tesnobo. Drugim poskušam razložit – v primeru če so pripravljeni sodelovat… če ne – pa se naj sami znajdejo s svojo užaljenostjo.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirat, da je užaljenost fleksibilno-dogovorljiv sistem: ''Da bi bila žalitev res žalitev; ni dovolj, da oseba sama čuti užaljenost, temveč morajo tudi drugi meniti, da je bilo to obnašanje v resnici žalitev.''

Ko opazim užaljenost kot fleksibilno-dogovorljiv sistem – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da lahko premikam meje užaljenosti in da lahko to pokažem tudi drugim ter na tak način sabotiram UmZS in podprem kar je najboljše za vse življenje.

Namesto da užaljenost sprejemam kot čustvo do katerega ima posameznik avtomatsko pravico, raje postopoma premikam meje užaljenosti pri sebi in pri drugih proti izbrisu tega nepotrebnega čustva (poudarek na postoma, kadar gre za hitro/pogosto užaljene ljudi…).

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila opravičiti se kadar sem naknadno v samoiskrenosti opazila, da sem nekoga užalila.

Ko opazim, da me je strah opravičiti se kadar naknadno v samoiskrenosti opazim, da sem soodgovorna za užaljenost drugega – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da tako ščitim svoj sistem ponosa, da v bistvu nočem užaliti svojega ponosa hahahahaha in raje pustim, da ostane užaljen ponos drugega, sama pa namesto tega skasiram 'samo' tesnobo.

Namesto da se izogibam opravičilu kadar naknadno v samoiskrenosti opazim, da sem soodgovorna za užaljenost drugega, si dam jebeno možnost za opravičilo in tako preprečim lastno tesnobo.
Z dihanjem pred samim odzivom pa si preprečim grobe reakcije z izhodiščne točke UmZS in s tem tudi možnost, da druge 'nenamerno' užalim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati se oseb, ki so hitro užaljene, ki si izmišljajo tuj prezir, ki prezirajo same sebe, ki imajo kompleks nižje vrednosti; posebej kadar mi je takšna oseba v sorodu.

Kadar opazim strah pred osebami z manjvrednostnim kompleksom in vsemi priponkami – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se jih bojim zaradi občutka, da jim ne morem pomagat spregledat, da oddajajo svojo moč UmZS. Zavedam se, da znotraj teh besed skriva tudi moj lasten strah da utegnem bit manjvredna od UmZS; svojega/njihovega.

Namesto da obstajam v strahu pred manjvrednostnim kompleksom, ki je v bistvu zelo obsežen del UmZS – če že ne kar sistem sam, raje obstajam enakovredno z manjvrednostnim kompleksim  / UmZS in ga tako postopoma odstranjujem od znotraj.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da se doživljanje užaljenosti začne oblikovati v otroštvu in da zaradi tega včasih nisem sposobna dojeti užaljenosti drugih ter da se tudi drugi ne zavedajo razvoja vzorca svoje užaljenosti.

Ko opazim, da preveč pritiskam nase in na druge in želim na vso silo razumet njihovo užaljenost – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da pojasnil za užaljenost ne morem izsilit. Zavedam se, da si tudi s to željo po takojšnjem pojasnilu o užaljenosti pridelujem tesnobo.

Namesto da hočem vzorec užaljenosti razumeti na silo, raje sebi in drugim dam čas za spoznavanje vzorca; pri čemer z občutkom potiskam zadevo proti razpletu.

    +