Cuker (+ okus) đanki 6

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navaditi se na zanemarjanje sadnih obrokov z izgovori, ki so v bistvu stvar preteklosti (želodčna kislina) in z izgovori, ki jih lahko iztrebim s postopnimi spremembami.

Zavezujem se, da bom ponovno uvedla en sadni obrok (malico) dnevno – kot sem to počela tekom hujšanja – saj se zavedam, da sadje vsebuje tako sladkor, kakor tudi vlaknine (ki uravnavajo absorbiranje sladkorja).

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila popolnoma realizirati, da telo o prehrani komunicira preko biokemičnih procesov in da ga lahko treniram skozi čas (postopoma). Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila željo, da bi mi telo takoj po zaužitju obroka dalo povratno informacijo o ne/primernosti obroka za telo, ki bi jo lahko neposredno dojela in uporabila.

Zavezujem se, da bom izbrisala željo po tem, da bi moje telo svojo komunikacijo prilagodilo mojemu trenutnemu dojemanju in da bom raje svoje dojemanje prilagajala telesu z namenom učinkovitejše samo-komunikacije in samo-podpore.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila popolnoma realizirati, da so proizvajalci hrane zmanjšali količine škodljivih maščob v hrani na račun dodajanja sladkorja; dejansko s tem niso poskrbeli za zdravje kupcev, ampak so samo menjali strategijo pridobivanja profita.

Zavezujem se, da bom uživala čim manj procesirane hrane in čim več hrane iz vrta oz. lokalne predelave. Znotraj tega se bom izogibala dodatnim količinam maščob in sladkorja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vnašati v svoje telo sladke/okusne/prazne kalorije, ki ne nahranijo - ki jih možgani ne zaznajo.

Zavezujem se, da bom postopoma zmanjšala vnos praznih kalorij in povečala vnos vlaknin (sadje, zelenjava, polnozrnati izdelki).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uničevati jetra in zastrupljati celotno telo z vnosom fruktoze in alkohola.

Vidim, realiziram, razumem, da ju telo ne potrebuje in da ju dejansko vnašam samo zaradi kapric UmZS.

Zavezujem se, da si bom dala možnost uvida v življenje z minimalnim vnosom fruktoze in v življenje brez vnosa alkohola (21 days eksperiment). P.S.: gibanje zmanjšuje stres in s tem apetit.

Takole: predelala sem kar nekaj novih informacij v povezavi s sladkorjem, pojasnila sem si zadeve na zdravorazumski ravni, opravila sem teorijo – samoodpuščanje; vse kar mi ostane je 'le še' izvedba v praksi kot dejanska sprememba.

21 dni brez sladkorja-sladkarij od ponedeljka naprej.

Cuker (+ okus/občutek) đanki 5

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila še naprej v enaki količini uživati sladkarije; predvsem pecivo – čeprav sem si pridobila veliko informacij o tem kako sladkor deluje na telo. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila podlegati navadi zadovoljevanja okusa po sladkem in ignorirati posledice uživanja sladkarij z izgovorom, da niso vidne takoj – torej so vprašljive… lol.

Vidim, realiziram, razumem, da pecivo ni hrana, ki bi podpirala telo, saj vsebuje ogromno sladkorja in maščob. Zavedam se, da ga ne uživam zaradi lakote, ampak zaradi okusa, ki mi vzbuja začasne dobre občutke.

Zavezujem se, da bom od tega trenutka naprej poskusila le en kos peciva posamezne vrste na dan ko bo na voljo. (Za Milch-schnitte in Kinder pingui bom mogla delat ekstra samoodpuščanje al kaj… jebemsi slinaste poplave…)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila telesa primerjat med seboj v smislu katero je lepše oblikovano, boljše strukturirano… namesto, da bi se zavedala, da je vsako telo edinstveno glede svojega izgleda in potrebe po hranljivih sestavinah.

Vidim, realiziram, razumem, da je podoba telesa sama po sebi nerelevantna, da nima smisla da ljudi –vključno s sabo- sodim po njej in jih primerjam med sabo. Zavedam se, da vsako telo potrebuje specifično kombinacijo prehranskih sestavim za svoje delovanje in da je nesmiselno, da sodim druge in sebe glede na hrano, ki jo vnašamo vase ter da je bolje, da stojim kot vzor upoštevanja prehranjevalnih potreb lastnega fizičnega telesa.  

'Piramide' sladkorja - kot simbol nečesa uničujočega, 

kar se prikazuje kot dobro / pozitivno / s tendenco navzgor

k dobrim občutkom, k nečemu večjemu...

Pravkar sem se spomnila obdobja, ko se je moj bivši fant odločil za fitnes dieto in sva skupaj jedla večinoma pusto meso, brokoli, solato, jajca in lešnike (ter skuto). Po kosilu se nisem nikoli počutila utrujene in prenajedene, ampak sem lahko normalno funkcionirala naprej. Ni bilo tiščanja v želodcu, ni bilo kisline… Bila pa je medlost okusa – prepletena s pogrešanjem okusa, z nekakšnim navideznim manjkom. Kajti telesno sem se počutila super – v glavi pa kar nekakšna otožnost zaradi odsotnosti okusov v navezi z dobrimi občutki…

To je verjetno najbolj zahrbtna stvar, s katero si onemogočamo prehranjevanje, ki podpira fizično – navezava okusa in dobrih občutkov kot iluzija potešenosti, kot začasna potešenost UmZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dajati prednost (i)zbranim okusom in/kot dobrim občutkom, namesto da bi dajala prednost sestavinam, ki bolj učinkovito podpirajo moje fizično telo.  Ali povedano drugače – da sem vzdrževala željo po hrani, ki vsebuje maščobo in/ali sladkor – katera dajeta okus 'polnosti' in se izogibala surovi in skromno začinjeni hrani.

Zavezujem se, da bom postopoma zmanjšala vnos maščob in sladkorja v svoje telo in da bom vzporedno predelovala pozitivne občutke v povezavi s tem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na določenem srečanju pred leti uživati obrok izključno vegetarijanske hrane z namenom, da bi naredila vtis na skupino prisotnih. (Ker takšne hrane nisem bila vajena, se mi je to maščevalo z izdatnim prdenjem… med tem ko sem bila v vlogi sogovornice pri okrogli mizi.)

Vidim, realiziram, razumem, da je uživanje določenih vrst hrane z namenom, da bi naredila vtis na druge samosabotaža / podrejanje mind-fuckom.

Ne dovolim si nenadnih večjih sprememb glede hrane z namenom, da bi naredila vtis na druge / da bi se počutila pomembno in sprejeto. Tudi kar se tiče vnosa maščob in sladkorjev. Odločitve glede omejitve vnosa sladkorja delam zaradi izboljšanja lastnega fizičnega stanja in ne za to, da bi impresionirala druge! 

Cuker đanki 4

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sladkor &sladkarije sprejeti kot samoumevne sestavine prehrane v smislu – ker/če jih konzumirajo vsi, že ne morejo biti škodljive/napačne.

Še je takšnih stvari, ki jih počne večina, pa samo zaradi tega še niso smiselne – to se jasno odraža v današnjem onesnaženem svetu in konfliktnih odnosih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred gnilimi zobmi kot posledico uživanja prevelike količine sladkarij.

ODPUSTIM SI, DA SEM SPREJELA IN SI DOPUSTILA SLADKOR IN SLADKARIJE DEFINIRATI IN POVEZOVATI Z NAGRADO IN CRKLJANJEM.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vprogramirat delovanje/gibanje na podlagi nagrade in kazni.

Vidim, realiziram, razumem, da skoraj ves sladkor in sladkarije škodujejo telesu in zdravju in torej ne morejo nagrada, ampak so prej kazen. Fak… Zavedam se, da so s&s eno izmed najbolj prefinjenih orodij manipulacije in samo manipulacije; preusmerjanja, podkupovanja, zavajanja.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem popolnoma dopustila realizirati, da nas od otroštva programirajo, da enačimo sladkor z dobrimi občutki in občutki varnosti in vsem dobrim in nas s svojo prepričljivostjo dolgoročno usmerijo v redno uživanje sladkorja.

Ali je kje kdo, ki ne mara sladkarij?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel, da ne uživam kaj dosti s&s brez da bi se sploh opazovala. Zavedam se, da so površni in hitri zaključki domena UmZS, ki jih uporabljam z namenom izogibanja soočenja z realnostjo.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila odpreti možnosti za dolgoročni obstoj brez sladkarij oz. z minimalno sladkarijami.

Sigurno sem sposobna s vztrajnostjo in doslednostjo občutno zmanjšati količino vnosa s&s: na dolgi rok. Da sem sposobna omejit količino sladkarij na krajši rok sem si že dokazala – tekom hujšanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila požrešnost po sladkarijah povezovati in definirati z domačnostjo.

Vidim, realiziram, razumem, da mi ta naveza ne asistira pri zmanjševanju samosabotaže s sladkorjem, zato je več ne uporabljam kot izgovor.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s&s, alkohol in cigarete uporabljati kot sredstva navidezne pomiritve/tolažbe, kadar sem bila napeta/žalostna/razočarana/zdolgočasena… in kot motnjo pred soočenjem s trenutki/stanji, ki jih definiram kot negativne/neprijetne/slabe.

Vidim, realiziram, razumem, da je pomiritev/tolažba v obliki s&s, alkohola in kajenja kratkotrajna in zato navidezna, hkrati pa se z vsakim vnosom vztrajno nalaga in sešteva v končno škodljivo posledico.

Sladkor kot manipulacija, kot simbol dobrih občutkov, tendence navzgor

Zavezujem se, da bom postopno zmanjševala količino zaužitega sladkorja:

-kar se tiče pijač, si dopuščam pitje vode, mleka, nesladkanega čaja, kave, vsega ostalega se poskušam vzdržati – tako zaradi sladkorja, kakor tudi zaradi načina pridobivanja…

-pecivu se izognem v največjem loku, oz ga zaužijem kos na pladenj / kos najljubše vrste; če ga delam, raje sploh ne začnem flajckat – ker vem, kako težko se zaustavim,

-dopustim si zaužiti par kock jedilne čokolade na teden, ostali se izogibam; prav tako kakavu,

-količino pudinga, kompota in podobnih zadev zmanjšam na kavino šalico…

-sladoled ni potreben… - yes – izgovorila sem to na glas!

Zavezujem se, da bom skozi čas razbila povezavo s&s = nagrada, ker se jasno zavedam, da je to mindfuck in ne realnost; kajti v realnosti s&s škodujejo fizičnemu. S tem bom zrahljala in onemogočila samomanipuslacijo in manipulacijo s strani drugih preko s&s.

Zavezujem se k postopnosti in vztrajnosti pri procesu odvajanja od s&s, saj se zavedam, da sem se 30 let privajala in da imam na s&s pripete dokaj močne povezave na dobre občutke, nagrado, tolažbo in da se povezave gibljejo tudi na podzavedni in nezavedni ravni.

Zavezujem se, da se bom bolje opazovala v povezavi z vnosom s&s v svoje telo in da bom v tem kontekstu po svojem rojstnem dnevu naredila eksperiment z 21 dni brez s&s.

Zavezujem se, da si bom dala možnost zmanjšati vnos s&s na minimum in da bom sproti delala samoodpuščanje na smrdljive izgovore / samoumevne trditve, ki se bodo prikazali na površju.

Zavezujem se, da si bom dala več možnosti soočenja s svojimi mislimi, čustvi in občutki, namesto da bi se od njih odvračala z uporabo s&s. 

Cuker đanki 3

Ogledala video z naslovom ''Sugar: the bitter true''. Isto kot v prejšnji objavi  sem  naredila izpiske v obliki bolj ali manj ne-povezanih, ampak pomembnih informacij. 

Morda bom na koncu združila izpiske/puzzle iz različnih virov jih skombinirala v smiselno celoto.
Priporočam ogled videa – pomaga razumet kateri sladkor je škodljiv, zakaj je škodljiv in v kolikšni meri je škodljiv. Tudi v primerjavi z alkoholom…

Visoko fruktozni koruzni sirup kot strup. Ahaha – kakšna podobnost med besedama sirup in strup…

Pazi gazirane pijače in sokove… čeprav je fruktozni sirup skoraj v vsaki procesirani hrani (od kruha naprej).

Proizvajalci so hrani odvzeli škodljivo maščobo in ker je s tem izgubila okus, ji dodajajo – sladkor.

Ljudje so včasih uživali ogromno vlaknin (sadje, zelenjava, polnozrnati izdelki) , ki so bistvenega pomena za človeško telo. Danes uživamo občutno manj vlaknin – ker se dolgo pripravljajo in prebavljajo… proizvajalci pa imajo raje zamrznjeno hrano, ki jo lahko transportirajo in hitro pripravijo…

Fruktoza ne sprosti hormona za hranjenje, čeprav pomeni vnos kalorij… Fruktoza ne aktivira inzulina, ker telo nima receptorjev za njo. Če se ne dvigne stopnja inzulina, se posledično ne dvigne stopnja leptina  zaradi česar možgani ne zaznajo, da si kaj jedel…

Več informacij o leptinu:

http://www.24ur.com/vsega-je-kriv-leptin.html             

http:// http://sl.wikipedia.org/wiki/Leptin

Alkohol in fruktoza se prebavljata na isti način; uničujeta jetra in zastrupljata celotno telo.

Stres in debelost oz. gresta z roko v roki; gibanje zmanjšuje stres in s tem apetit.

Kalorije, ki dosežejo jetra, so pri pivu in pri Coca-Coli v enaki količini… učinek debeljenja je isti…

Fruktoza se metabolizira kot maščoba.

Določena količina kalorij v obliki glukoze je povsem drugačna zgodba kot ista količina kalorij v obliki fruktoze.

Kaj pa je saharoza? http://sl.wikipedia.org/wiki/Saharoza

Cuker đanki 2

Danes sem si ponovno ogledala video z naslovom ''Demonizing sugar'', na podlagi katerega sem si naredila izpiske v obliki bolj ali manj ne-povezanih, ampak pomembnih informacij. 

So kot še nezložene puzzle – na koncu pa je pomembna prav vsaka…

Vsako telo je edinstveno glede svojega izgleda in potrebe po hranljivih sestavinah.
Nekatera telesa imajo vgrajen sistem debelosti, druga imajo poškodovane specifične organe in se zato odzivajo na hrano drugače. Medsebojno primerjanje in posnemanje tako ni na mestu; svoje telo in njegove potrebe moramo spoznati in preverjati vsak zase.

Telo za svoje delovanje potrebuje glukozo, ki spada med sladkorje. Najdemo jo v različnih virih, eden izmed njih so ogljikovi hidrati.

Demon v družini sladkorjev je fruktoza v premerih kadar ni uravnovešena z vnosom vlaken.

Pri biokemičnih procesih hranjenja se v vsakem primeru povzroči manjša škoda – ne glede na to kaj jemo. Telo glede prehrane komunicira kemično in ga treniramo skozi čas…

Telo potrebuje vlaknine!

Insulin, Glucose and you

Med samim ogledom prvega videa sem dojela, da mi manjka predznanje za razumevanje videa, zato sem poiskala dodatne informacije, ki se nahajajo v drugem videu, čigar ogled zelo priporočam.

Glukoza (iz nje se proizvaja energija za gibanje) in inzulin (hormon, ki ga proizvaja človeško telo in ki usmerja glukozo po telesu ter omogoča njeno absorbcijo)

Diabetiki si vbrizgavajo inzulin (ki omogoča absorbcijo glukoze), ker se sicer telo začne hranit naprej z maščobo in nato z mesom. Bolezen za enkrat še ni med ozdravljivimi.

Prehranjevalni usmerjevalci:

- krvna skupina,

- stopnja vnosa sladkorja,

- hitrost absorbcije.

Pomanjšanje vnosa sladkorja in povečanje vnosa vlaken. Nobenih drastičnih sprememb! Postopno zmanjševanje glukoze.

Danes sem si ponovno ogledala video z naslovom ''Demonizing sugar'', na podlagi katerega sem si naredila izpiske v obliki bolj ali manj ne-povezanih, ampak pomembnih informacij. 

So kot še nezložene puzzle – na koncu pa je pomembna prav vsaka…

Cuker đanki 1

Nikoli se nisem kaj posebej spraševala o sladkorju&sladkarijah in o ne-smiselnosti uživanja obojega. Najbolj izstopajoča spomina glede s&s sta, da zaradi preveč sladkarij gnijejo zobje in da je sladkarija nagrada oz. crkljanje. Sliči na omejevanje z nagradami – ker so lahko v večjih količinah škodljive… te nagrade so pa res čudne… a so v resnici nagrade ali so navaden nateg?

K razmišljanju o funkciji sladkorja so me spodbudili Destonijci, posebej Bernard, ki trdi da je zasvojenost s sladkorjem ena najbolj trdovratnejših zasvojenosti; dosti bolj zajedljiva kot na primer kajenje. Tudi od drugje nenehno dobivam informacije o škodljivosti, skorajda že strupenosti sladkorja. Čas za raziskavo.

Jernej Žumer ustvarja

''Remember that you have been programmed from childhood to equate sugar with feeling good and feeling safe and every good thing; dear parents made sure you would be afflicted with for life.'' BP

Se strinjam – od otroštva nas programirajo, da enačimo sladkor z dobrimi občutki in občutki varnosti in vsem dobrim in nas s svojo prepričljivostjo dolgoročno usmerijo v redno uživanje sladkorja.

Osebno se mi je zdelo, da ne uživam kaj dosti s&s. Dokler nisem postala pozorna na vsebino svojega koša… Resda ga polnim kar nekaj časa, vendar je poln ovitkov od sladkarij. Ali tistih najljubših malih konstantnih ali pa od večjih dokončanih, prenesenih iz drugih delov hiše. Po tej realizaciji sem se začela opazovati še malo pozorneje in dojela, da vsak dan zaužijem nekaj sladkega. Naj bo to čokolada, (domače) pecivo, kakav, gazirana pijača, sladoled, sladkarija x… skoraj ni dneva brez.

Tekom hujšanja se mi je uspelo izogibat tudi večini sladkarij, s tem, da sem se zavedala, da bom s sladkarjenjem nadaljevala ko zaključim shujševalno. Požrešnost po sladkarijah mi je enostavno domača. In pogosto se najde kakšna sladkarija, ki je že dolgo nisem jedla in potem se napokam z njo, ker predvidevam, da je dolgo spet ne bom.

Nabira se… Nabere se kup ene nesnage, ki jo zmečem v sebe.

Zavedam se, da se s sladkarijami pomirim/potolažim kadar sem napeta/žalostna/razočarana… Da se s sladkarijami zamotim, namesto da bi se soočila s trenutki/stanji, ki jih definiram kot negativne/neprijetne/slabe. Tako kot sem se s cigareti in kot se občasno z alkoholom. Preusmerjanje pozornosti iz problema na nekaj prijetnejšega. Problemi pa ostajajo, se nabirajo, stopnjujejo…  Počasi bo čas, da jih neham posipavat s sladkorjem in se začnem soočat z njihovo pravo grenkobo. Obetam si samo-čistilno akcijo. Darilo – od mene za mene.

Izpisala sem bom skozi ta cuker. Vsaj skozi prvo poglavje.

Alkohol / samoodpuščanje 3

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da je pitje alkohola eden izmed glavnih posrednih razlogov za smrt.

Ko opazim, da toleriram pitje alkohola – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da substanca, ki pripomore k uničevanju fizičnega in k smrti nasprotuje temu kar je najboljše za vse in je zato nepotrebna in navsezadnje nesprejemljiva.

Namesto da avtomatizirano toleriram alkohol, se vsakič ko začutim željo po njem / ko sežem po njem v samoiskrenosti vprašam o svojih samo-destruktivnih vzgibih.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da alkohol podpira vdajo sistemu na makro in mikro ravni. Kadar začutim željo po alkoholu se spomnim na povezavo alkohol = vdaja UmZS.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila realizirati , da je vsak trenutek alkoholne pozabe vstran vržen čas / denar / košček zdravja.

Ko opazim željo po alkoholu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da je škoda časa, denarja in zdravja, ki jih imam na voljo in da jih lahko porabim za bolj konstruktivne zadeve kot je pitje alkohola.

Namesto da zapravljam svoj čas / denar / košček zdravja s pitjem alkohola, ta čas raje porabim za samoodpuščanje / telesno aktivnost / likovno ustvarjanje.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da z vsakim nakupom / pitjem alkohola podpiram nekoga, ki (mi) ponuja alkohol zato, da (me) lažje manipulira in z vzgledom k podrejenosti nagovarjam tudi druge. V trgovinah se izogibam predelu s pijačami. Doma pijem vodo, s seboj jemljem stekleničko z vodo, če grem na pijačo, naročim čaj / cedevito / kavo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da skrb zase izključuje uporabo alkohola.

Zdaj mi je jasno, da dokler si dopuščam pitje alkohola, izpuščam možnost, da bi zase skrbela po svojih najboljših močeh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila praznino v sebi polniti z alkoholom.

Ko opazim željo po polnjenju praznine v sebi z alkoholom – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da s praznino kot stanjem brez čustev / občutkov ni nič narobe.

Namesto da jo želim zapolniti, jo raje zavestno prediham in si jo dovolim spoznat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vstopit v razmerje s partnerjem, za katerega sem spoznala, da pije precej več alkohola kot jaz in da sem kasneje jaz prilagodila količino uživanja alkohola z namenom da bi bila s partnerjem 'na isti frekvenci'.

Namesto da se spuščam v razmerja na podlagi kemije/privlačnosti, raje najprej dobro spoznam potencialnega partnerja, skupaj z njegovimi pivskimi navadami. Če opazim, da spije občutno več alkohola od mene, se zvezi raje odpovem. 

Alkohol / samoodpuščanje 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pitje alkohola vprogramirat kot običajno  in kot skupinsko dejavnost, kot navajenost na določene okuse in kot pripomoček za sprostitev.

Ko opazim da za pitje alkohola uporabljam katerega izmed zgoraj naštetih izgovorov - se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem:

- da je konzumacija alkohola resda postala običajna, ampak da to še ne pomeni, da je smiselna,

- da je pitje alkohola pogosto skupinska dejavnost ravno zato ker nas sprosti in tako začasno lažje prenašamo medsebojne konflikte,

- da imam možnost da se odvadim določenih alkoholnih okusov – prav tako kot sem se jih privadila.

V zavedanju, da je alkohol čista hrana za UmZS in uničevalec fizičnega, se sproti opozarjam na to in zmanjšujem zaužito količino.  Kadar se družim z drugimi, ki pijejo alkohol, si dopustim piti brezalkoholno pijačo in si hkrati dopustim biti sproščena. Kadar opazim željo po določenem alkoholnem okusu, ga -za enkrat- zaužijem v čim manjši količini, se pri tem opazujem in si sproti dajem samo-iskrene povratne informacije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pozabljati na dejstvo, da se pri meni po zaužitju alkohola pojavi povečana želja po kajenju, hranjenju – polnjenju; kot nekakšna nezadostnost v kombinaciji s pohlepom? Nemir.

Ko opazim, da se sprenevedam in pozabljam na 'stranske učinke' delovanja alkohola v mojem telesu in umu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da s ponavljanjem sprenevedanja in pozabljanja 'stranskih učinkov' te vedno znova tlačim globlje v podzavest in nezavedno in tako pozabljanje in sprenevedanje počasi in sigurno spreminjam v avtomatiziran odziv – navado.

Namesto da se začnem sekirat ko se kot posledica zaužitja alkohola pojavita nezadostnost in pohlep po polnjenju s kajenjem in hrano ter se izgovarjat, da se v takšnem stanju tako nisem sposobna upirat svojim željam… … … se na nezadostnost in pohlep spomnim še preden začnem zadovoljevat svojo željo po alkoholu in se samoiskreno vprašam – če se fucking splača…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila piti alkohol, čeprav se zavedam, da pitje pogosto spremljajo: odrezavost, nesramnost, ignoriranje / ne zavedanje okolice, delna ali popolna izguba spomina za določen čas, pozabljanje/izgubljanje stvari, povečana potreba po pozornosti s strani drugih – bahanje, ponavljanje, pretirana čustvenost…

Ko opazim željo po alkoholu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da trezna lahko sledim negativnim posledicam alkohola, pod vplivom alkohola pa se moj zorni kot spremeni v zahrbtnost do sebe.

Namesto da dvomim vase in v svojo popolno odpoved alkoholu, se raje spodbujam in izzivam, da bom čim prej imela dovolj samozaupanja za to.  

Alkohol / samoodpuščanje 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila alkohol povezovati in definirati z besedami 'normalna stvar', običajno. Zavedam se, da je to običaj v naši družini, družbi, državi… da pa obstajajo sicer redki kraji, kjer ljudje alkohola sploh ne konzumirajo. Sicer pa običajno – gor ali dol… kar je bistveno je nesmiselnost vnašanja alkohola v telo. Ne dovolim in ne dopustim si več povezovati pitja alkohola z besedami 'normalna stvar', običajno, namesto tega ga raje povezujem z besedami nepotrebno, nesmiselno, škodljivo. (Škodljivo glede na to kako potencira delovanje UmZS in skupaj z njim zajeda fizično telo.*)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelovati v konzumaciji alkohola pri pogostitvi skoraj vsakega obiska, ob vsakem praznovanju: rojstnih dni, praznikov, obletnic, 'posebnih dogodkov', kadar so bili pri hiši delavci ali kadar smo domači delali več ur… Zavedam se, da sem se tako skrivala za drugimi – češ če lahko oni, lahko tudi jaz. Dejstvo je, da drugi še nimajo informacij o tem kako zelo škodljiv je alkohol za človeško telo, torej je popolnoma nesmiselno, da se primerjam z drugimi pivci alkohola.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila 'pijačo, dve' soditi kot nesporni, čeprav se zavedam, da se po pijači, dveh pogosto sproži bolj ali manj nenasitna želja po še več. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vožnjo pod vplivom alkohola, čeprav se zavedam zmanjšane sposobnost koordinacije, odzivanja, ravnotežja in povečanja samozavesti/poguma ob pitju alkohola… Zavedam se, da na cesti že tako ali tako nimam kontrole nad drugimi vozniki in okoliščinami – zato je toliko bolj pomembno, da imam čim večjo kontrolo nad sabo in avtomobilom.

In na dan pride izgovor: večkrat sem že vozila pod vplivom alkohola, pa se ni zgodilo nič omembe vrednega. Takrat se še nisem zavedala vpliva alkohola na UmZS kot se ga sedaj…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da ne morem postati zasvojena z alkoholom, ker imam za to dovolj samodiscipline in krute posledice ogabne zasvojenosti z alkoholom nenehno pred očmi. Zavedam se, da se s postopno povečavo konzumacije alkohola lahko hkrati stopnjuje/opravičuje tudi toleranca do količine – vse do alkoholizma. Ne dovolim si več samoumevnega prepričanja, da sem imuna na alkoholizem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati babico zaradi tega, ker si je dopustila postati alkoholik in nam je tako po nepotrebnem otežila življenja. Zavedam se, da obsojanje babice zaradi njenega alkoholizma ne bo spremenilo dejstva, da je babica alkoholik. Zavedam se, da tudi nobeno drugo čustvo, kot so na primer jeza, pomilovanje, samopomilovanje, razdraženost, nervoza, nestrpnost, naveličanost ne bo spremenilo dejstva, da se bomo skupaj z babico 'sprehodili' skozi posledice njenega alkoholizma. Kadar se v meni začnejo zbujati sojenje in/ali katero izmed čustev kot reakcija na babičin alkoholizem in posledice, se ustavim in diham. Spomnim se na nesmiselnost dopuščanja lastnih reakcij in jih ustavim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila alkohol zlorabiti kot sredstvo upora proti staršem in kot sredstvo za občutek sprejetosti med vrstniki. Vidim/realiziram/razumem, da je bil to hkrati tudi upor proti sebi kot fizičnemu telesu in nesprejemanje sebe ter iskanje pozornosti/sprejetosti s strani drugih na račun zlorabe lastnega telesa. Ko opazim željo po alkoholu, se vprašam kaj želim tokrat skrit pred sabo, od katerega soočenja konkretno bežim, kakšen izgovor se mi mota po glavi. Tako ozavestim konflikt in čas, ki bi ga sicer namenila pitju alkohola raje porabim za samoodpuščanje konflikta. Ko opazim željo po pitju alkohola z namenom, da bi dobila zunanjo pozornost in občutek sprejetosti in/ali da bi se lažje sprostila in lažje sprejemala druge – se ustavim in diham. Svojo pozornost raje namenim sebi kot sprostitvi in odprtosti do drugih ter čim bolj konstruktivni komunikaciji z drugimi.

Posnetki na temo o nesmiselnosti alkohola bodo še en čas na mestu…

Tokrat priporočam ogled Bastianove perspektive:

Višek UMETNOSTi

Marina Abramovič, ena izmed najbolj opevanih umetnic današnjega časa – vsaj takšen vtis sem dobila na podlagi objav so-likovnikov in medijev.

Zato sem si ogledala njeno okrog uro in pol trajajoče predavanje, katerega povzetek lahko izrazim s kratkim WTF.!. Kasneje sem zasledila, da se bo na TVju prevajal dokumentarec o tej t.i. umetnici, kar sem objavila na FB strani študentov za likovno umetnost in jih povprašala po mnenju. Po ogledu dokumentarca 'mi je vdarlo ven'. Izrazila sem, da v njenem delovanju ne vidim umetnosti, ampak zlorabo lastnega telesa in mindfucke. In naletela sem na nestrinjanje. Stekla je debata, nihče pa mi ni znal umetnice in njenega dela približat tako, da bi se mi zdela/zdelo smiselno.

Začela sem se spraševat, kje je srž konflikta in tako sem dojela, da bo kar v sami definiciji, ki jo imamo posamezniki vkodirano pod besedo 'umetnost'. Pa sem preko FB o tem vprašala ljudi (Destonijce), ki so mi do zdaj dajali najbolj relevantne odgovore.

I've met the concrete conflict about the word 'art'. I've program into myself a thought that the real art is life and that the artist is who is one with life... Now it is happening to me, that I'm in conflict with what others perceive and define as art. Who (all) will help me with own redefinition of word?
Marlen Vargas Del Razo?

(Naletela sem na konkreten konflikt glede besede 'umetnost'. Vprogramirala sem si misel, da je prava umetnost življenje in da je umetnik ta, ki je eno z življenjem… Zdaj se mi dogaja, da sem v konfliktu s tem kar drugi dojemajo in definirajo kot umetnost. Kdo (vse) mi bo pomagal z lastno re-definicijo besede?)

Z dvema videoposnetkoma se je odzval Gabriel, ki ni govoril konkretno o redefiniciji besede umetnost, je pa razložil po kakšnem postopku ljudje vnašamo definicije vase:

'You follow this (selected amount of) consepts and when you see the patern that you want to see, you say - MG - the true!'

(Človek sledi določeni količini konceptov/zamisli/osnutkov in ko opazi vzorec, ki ga želi videti, reče – moj bog – TO je resnica!)

Z namenom da bi se izognila subjektivnim definicijam / osebnim resnicam – kolikor je to pač mogoče, sem pogledala definicijo besede umetnost v slovarju.

Umetnost = dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti.

Za besedo življenje lahko prav tako rečemo, da je dejavnost, katere namen je pre-ustvarjanje… kar pa se tiče estetike, pa jo dojemam kot sistemsko besedo, ki obstaja v nasprotju lepo-grdo, ki je odvisno od posameznikovega dojemanja in definiranja in je torej nerelevantna. (Poznamo celo estetiko grdega, smeh.)

Tako sem se odločila, da bom redefiniranje besede umetnost preložila na kasnejši čas, ko bom imela več uvida, medtem pa se bom vzdržala debat o tem kaj je umetnost in kaj ne. Izrazila bom le perspektivo o ne/smiselnosti sporočila posameznega ‘umetniškega’ dela.

Brez te čustvene navlake in stopnjevanja konflikta s katerima sem se podala v debate o Marini kot o umetnici. Enostavno nepotrebno.!.

Navsezadnje je na moj SOS klic le odgovorila Marlen. Njeno mnenje sem želela zato, ker tudi sama študira umetnost in hkrati z drugimi preko videov deli samorealizacije in perspektive z ogromno zdrave pameti. Super kvaliteten material – priporočam: 

Saj je tudi Marina na nek način svoje lastno umetniško delo. Ampak njena izhodiščna točka ni kar je najboljše za vse, kar je najboljše za fizično realnost. Ona je zasvojena z energijo pozornosti od drugih… in je v ta namen pripravljena zavestno in namerno škodovat lastnemu telesu. In to je nesprejemljivo. 

Obsojanje in SAMOOBSOJANJE

Obsojanje drugih in sebe se mi je od nekdaj* zdela običajna miselna in/ali čvekalna aktivnost, kateri prav vsak izmed nas dnevno poveča ogromno pozornosti. Seveda – vsak ima svoje kriterije kaj je prav in kaj narobe, kaj je pozitivno in kaj negativno, kaj je dobro in kaj slabo – in seveda jih je treba glasno izraziti!

Treba je obsojati druge, kadar se sami počutimo slabo – zato, ker se potem navidezno naredimo večvredne od drugih in se posledično počutimo boljše/dobro.

Treba je obsojati sebe, si dati vedeti kako zelo narobe/slabo/negativno smo ravnali v določeni situaciji – saj je tako ne bomo 'nikoli več' ponovili.

Se strinjaš?

Če se, imaš resne probleme s sebičnostjo, s povzdigovanjem sebe na račun drugih - kar pomeni z odvisnostjo od drugih in s samouničevanjem/samotrpinčenjem.

Če se ne strinjaš pa mi prosim pojasni svoje razloge za obsojanje drugih in sebe.

V nadaljevanju se bom osredotočila na obsojanje sebe. Tega karakterja do zdaj nikoli nisem zares videla kot sebičnega – sem ga pa videla kot potrebnega pomoči od drugih… ubogega – niti ne zares odgovornega, da se obsoja…

Pa je res takšen? Zakaj bi se nekdo obsojal?

Živiš, deluješ, vidiš posledice svojih misli, besed in dejanj. Če so smiselne nadaljuješ z njimi, če niso, jih opustiš. Samo-obsojanje je v tem procesu popolnoma nepotrebno in nesmiselno.

Zaradi samo-obsojanja se človek ne spremeni – spremeni se zaradi opuščanja nesmiselnih misli + besed + dejanj; vzorcev za katere vidi da jim sledijo nepotrebne/boleče posledice.

Samo-obsojanje je v bistvu samo-ustrahovanje. Pomeni, da se mora človek razdeliti na dva pola, da lahko iz ene strani obtožuje svojo drugo stran. Tako početje je skrajno sebično. V njem človek daje (negativno) pozornost samo sebi. Zapravljanje časa, zapravljanje življenja. Tistega, ki svojo pozornost posveča samo-obsojanju kakor tudi tistega, ki mu hoče pomagat zaradi tega, ker se mu od sebe obsojani zdi premalo močen / preveč ubog, da bi to naredil sam. S tem, ko želimo prevzeti odgovornost namesto nekoga drugega – mu ne pomagamo… Potrjujemo (mu), da ne zaupamo, da bo njemu samemu uspelo. S sočustvovanjem do takšnega človeka, ki 'se nam smili', mu samo pomagamo poglabljati samo-obsojanje kot od njega izbrano vrsto samo-pogube.

Samo-obsojanje in podpiranje samo-obsojanja s prevzemanjem odgovornosti namesto drugega je nesprejemljivo.

Priporočam avdio intervju:

Where does Self-Judgment come from – 

from the World around us, or from our own Imaginations?

Od-večnost

Pridem zjutraj v kuhinjo in pozdravim. Mama mi pokima, od babice ni glasu. Sedem za mizo in jo gledam. Diagonalno nasproti sedi z otopelo obrazno mimiko in žalostnimi očmi. S svojo obrazno mimiko jo skušam sprovocirat, da bi dobila nek odziv od nje, da ne bi rabila zret v to 'zombijevsko' neodzivnost. Brez besed, samo oči se ji zarosijo. Vprašam jo kaj je, pa mi odgovori: 'kaj še tu sem ti odveč…'.

Naravnost v bistvo. Začnejo mi teči solze. Avtomatsko se začnem branit: 'pozdravim te, pa mi ne odgovoriš ničesar, potem pa ti mene sprašuješ če si mi odveč'.

Ampak v samoiskrenosti lahko odkrito priznam – ja, odveč si mi jebenti. Odveč mi je to kar si sprejela in si dopustila postat v svojem življenju zaradi česar sedaj posledično trpiš fizično bolečino in mentalno zmedo in mi s tabo. Tvoje stanje me nenehno opozarja na to v kar se utegnem spremenit sama, če si bom dopustila obstajati v +/- energijskem naboju namesto kot konstantno zavedanje v fizičnem, v dihu. Zato si mi odveč - ker mi zrcališ moje najbolj gnile potenciale.

'Še sama sebi si odveč, pa pričakuješ, da ne boš meni?' pravi moj UmZS. Ampak fizično ve, da potrebna mera za realizacijo še ni izpolnjena in zato si še tu. To je edina zdravorazumska razlaga, ki sem si jo sposobna dat. Kaj točno naj bi jaz osebno realizira v odnosu s tabo pa odkrivam sproti – korak po korak. Danes na primer sem realizirala lasten strah pred odvečnostjo.

Od-večnost…

Nima nadzora nad sabo, nimamo nadzora nad njo; od nje ni ostalo več kaj dosti kar bi se še dalo usmerjat… ostale pa so odvijajoče se posledice. Ne moremo ji preprečit samopoškodb; razen če jo zvežemo na posteljo…  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po babičini odzivnosti in provociranje njene odzivnosti. Spomnim se, kako sem hrepenela po odzivnosti dedka, ko ga je obvladovala alheimerjeva bolezen… kako njegove odzivnosti (niti v obliki prepoznavanja mene kot njegove vnukinje) nisem dobila… kako sem ga posledično prezirala in si tako oteževala čas, ki sem ga bila prisiljena preživeti z njim.

Ne dopustim si več želje po babičini odzivnosti, ker se zavedam, da se bo odzivala vedno slabše in da bi to posledično pomenilo vedno večje razočaranje zame. Energija želja in razočaranja-izpolnitve pa je samo hrana za UmZS, ki zajeda telo. Pomoč brez sočustvovanja si bom vzela kot izziv, ker se zavedam, da je to največ kar lahko v tem primeru dam od sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s prizadetostjo, s solzami in avtomatsko obrambo odreagirati na babičino retorično vprašanje: 'kaj še tu sem ti odveč…'. Zavedam se, da sem tako odreagirala, ker mi je direktno nastavila ogledalo, ki ga v tistem trenutku nisem pričakovala. Vidim, da mi na takšna presenečenja-soočenja ni potrebno reagirati s čustvi ampak da se lahko odzovem z zavestnim dihanjem. In da lahko vprašam kdo mi postavlja vprašanje?

Umsko-zavestni sistem mi je vsekakor odveč, pa naj bo babičin ali moj. Je še od babice sploh ostalo kaj drugega razen UmZS ali jo je ta pogoltnil v celoti? Dokler še obstaja kot fizično telo, kot dih, je UmZS očitno še ni do konca skozumiral.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico dojemat kot odvečno, ker mi zrcali moje najbolj gnile 'potenciale'. Zavedam se, da mi sebičnim 'potencialom' in obstoju v energiji ni potrebno slediti, torej se mi jih ni potrebno bati – ne glede na to kolikor mi jih babica pred-postavlja. In tako mi tudi babice ni potrebno dojemati kot odvečne zaradi tega ker me sooča s posledicami vdaje UmZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred odvečnostjo; strah pred tem, da bi sama postala odveč sebi in drugim. Zavedam se, da lahko postanem odveč samo kot vdaja UmZS – ker to pomeni sodelovanje v uničevanju zdravega razuma in fizičnega telesa; samouničevanje. Vidim/realiziram/razumem, da s konstantnim delovanjem v samoiskrenosti in v zavedanju diha sama sebi ne morem postati odveč; četudi sem kot ogledalo odveč/preveč drugim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila posledice v obliki nenehnih bolečin in blodenj obeh babic soditi kot odvečne. V smislu – zakaj morata trpeti onidve, zakaj moramo trpeti bližnji, zakaj ne moreta preprosto umreti in nas vseh skupaj rešiti muk. Zavedam se, da onidve trpita fizično in psihično in da nista več sposobni prevzeti samoodgovornosti, jaz pa trpim zaradi sprejetih in dopuščenih definicij za katere lahko prevzamem samoodgovornost in se jih znebim. Da me ne bodo odpeljale v pogubne posledice, kot se je to zgodilo z babicama…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah, da če bom babico obravnavala z vso skrbjo zaradi ostanka življenja v njej – bom s tem podaljševala njeno životarjenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah, da če babice ne bom obravnavala z vso skrbjo, utegnem škodovati ostanku življenja v njej. 

Grozljivka se ponavlja – biti namesto drugega

Biti namesto drugega / biti na mestu drugega – oziroma v njegovi neposredni bližini.

Kaj to pomeni smo spoznali, ko smo okrog dve leti doma imeli dedka z alzheimerjevo boleznijo. Zmešana glava in nemirno telo – pogubna kombinacija. Na takega starca paziš podobno kot na otroka, ki se uči hodit. S tem, da so njegovi padci padci z večje višine in s tem, da je fizično težji… pa z vso lastno spremljajočo čustveno nesnago s katero se uničuješ…

Babica. Koordinacija ji je zadnjih par let vedno bolj pešala, vedno bolj pogosto se ji je motilo. Rekla sem ji, naj odnese svojo umazano plenico v smeti v garaži. Pet stopnic z ograjo narejeno za njo. Padla je. Bolelo jo je. Iz dneva v dan bolj. Čez nekaj dni je ponovno padla. Danes zjutraj me je mama klicala naj jo pridem pomagat pobrat. V spalnici je padla iz postelje. Sedela je na tleh med posteljo in omaro – premražena in prestrašena. Koliko časa? – kdo bi vedel… Poskrbeli smo za njo. Čez dan je nekako šlo. Mama jo je peljala k zdravniku na slikanje. In še je bila z njo. Potem pa ji je naredila televizijo v spodnjem nadstropju in šla v zgornjega.

Šla sem v spodnje nadstropje v katerem živi babica in v katerem imamo kuhinjo, da si naredim večerjo. Vidim babico na hodniku in jo preusmerim nazaj v njeno dnevno sobo. Roga se mi, da ne rabi moje pomoči – kljub temu, da se naslonjena na steno ne more premaknit – ker ji noge ne zdržijo napora. (Jebenti trmo in zavlačevanje, stara; ne da se mi zgubljat časa za taka nesmiselna pogajanja – greva!) Pospremim je do dnevne. Ji povem naj ne hodi sama naokrog, ker se ji moti. Vprašam jo po kaj je šla – ali kaj potrebuje. Si lačna, si žejna? Prinesem ji kozarec vode. Odpravim se v svojo sobo v upanju, da ne bo imela moči za nadaljnjo rogoviljenje po hiši. Ker vem, da bo v roku petih minut pozabila vse kar sem ji povedala in kar se je pravkar zgodilo. Demenca rulz.!.

Čez par minut sedim v sobi za računalnikom. Zaslišim TISTI specifičen zvok – tog zvok nečesa kar je padlo. Sprožilec jeze, obupa, razočaranja, nervoze, TESNOBE, napetih odnosov med vsemi sobivajočimi, neprijetnih spominov – sprožilec definicije za grozno. Babica leži na hodniku na tleh in stoka v bolečinah.

Ati ji z nestrpno intonacijo dopoveduje, naj nas pokliče če kaj rabi, jaz mu zajedljivo odgovarjam naj neha – ker bo čez pet minut pozabila vse kar ji pravi. Razen občutka osornosti – to ji nekje ostane… Mami nervozno povem, da če ne želimo da bo padala, bo moral bit nekdo skoz zraven nje.

Dementna glava in nemirno telo brez občutka o lastni nemoči – pogubna kombinacija.

  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do takšne vrste skrbi za babico/drugega, pri kateri moram biti nenehno v neposredni bližini umsko in fizično prizadetega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah in odpor do misli, da bomo še enkrat doživljali podobno bedno situacijo kot smo jo v primeru dedka; predvsem nervozo in nestrpnost v medsebojnih odnosih med nami – skrbečimi.

ODPUSTIM SI, DA SEM SPREJELA IN SI DOPUSTILA PREPRIČANJE, DA SE OBDOBJA V KATEREM PO NEKAJ UR SKUPAJ BREZ PREDAHA SKRBIŠ ZA FIZIČNO POŠKODOVANEGA DEMENTNEGA ČLOVEKA S SLO PO GIBANJU NE DA PREŽIVLJAT BREZ ČUSTVENE NESNAGE S KATERO SE UNIČUJEŠ.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da za dementno in fizično poškodovano babico s slo po gibanju nisem sposobna skrbeti po nekaj ur skupaj brez predaha - brez čustvenih izbruhov, za katere se zavedam da so uničujoči za moje lastno telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila v strahu poslušati zvoke okrog sebe in v svoji glavi…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila specifične zvoke strahu v spremljavi podobe padle babice v svojih mislih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojat babico – češ da je takrat ko je nesla plenico v smeti blodila v svojih mislih, se prepuščala strahu/sramu, ni usmerjala svoje pozornosti v fizično gibanje in je zato padla. Dejstvo – nimam vpogleda v (vse) dejanske razloge za njen padec…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na podobo prestrašene in prezeble babice odreagirati z odporom in s priponko odveč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila domišljati, da je skrb za babico odvečna/ironična zaradi prepričanja, da se bodo podobne scene s padci ponavljale kakor hitro si bo skrbeči drznil vzeti predah (čeprav morda samo za opravljanje male potrebe) in bomo s svojo skrbjo hkrati samo podaljševali njene in naše muke.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrb za fizično poškodovano in mentalno bolno babico povezovati in definirati z njeno in našo muko in trpljenjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zgražanje ko sem zagledala babico 'hoditi' po hodniku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati babico zaradi njenih sprehodov, čeprav se zavedam da je dementna in da je njena presoja glede lastnih fizičnih sposobnosti močno okrnjena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino roganje vzeti osebno. Vem, da je to popoln nesmisel in da imam vedno na voljo možnost, da svojo pozornost preusmerim v dih, tako sprostim napetost in šele nato babico s primerno odločno-umirjeno intonacijo usmerjam naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila notranji govor: 'Jebenti trmo in zavlačevanje, stara; ne da se mi zgubljat časa za taka nesmiselna pogajanja – greva!' Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila jezo, nestrpnost, nestabilnost v obliki nervoze in občutka da zapravljam čas.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da če občasno poskrbim za babičine fizične potrebe – ne bo povzročala nepotrebnih težav. Dejstvo – sanja se mi ne o njenih potrebah, katere ji narekuje njen UmZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila upanje, da babica ne bo imela dovolj fizične moči za sprehod – ker bi to pomenilo, da tudi pasti ne bi mogla več… Zavedam se, da je upanje program, ki ga dobimo v neločljivem paketu z razočaranjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi babico privezali, da se ne bi mogla poškodovati in da ne bi rabili biti vedno v njeni bližini.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da je zvok padca v meni sprožil plaz jeze, obupa, razočaranja, nervoze, TESNOBE, spomin o napetih odnosih med vsemi sobivajočimi in ostale neprijetne spomine ter aktiviral besedo 'grozno' in njeno simboliko. Če se bodo zvoki padcev ponavljali, si bom najprej vzela par sekund časa zase – da se stabiliziram, saj se zavedam da tako bolj učinkovito pomagam padli babici kot v stanju čustvene napetosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabiti zajedljivo intonacijo, ker se mi je atijev pristop k situaciji zdel nesmiseln.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da so tako in drugače bolni starci hinavski ko pozabljajo vso skrb in čas, ki jim ga namenimo hkrati pa si –nekam- zapomnijo naše trenutke nestabilnosti, ki se izrazijo v psihično ali fizično nekoliko bolj grobem pristopu.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila gnus ob misli, da bom morda po par ur dnevno obtičala z babico, ki mi bo nenehno bolj ali manj dobesedno ponavljala ena in ista vprašanja in mi govorila ene in iste stvari. (Demenca rulez.!.)
To je to čemur pravim 'biti namesto drugega / biti na mestu drugega – oziroma v njegovi neposredni bližini'… obstajati za drugega – nesamostojnega in se odpovedat – sigurno svojemu egotu ampak ali ne tudi samoizražanju? Mogoče pa niti ne… Kako enostavno je to napisat…

'Dementna glava in nemirno telo brez občutka o lastni nemoči – pogubna kombinacija.'

Dobesedno.

K čemu se zavezujem? Da bom fizično naredila kar bo v danem trenutku potrebno brez sočustvovanja – ker sočustvovanje ne bo ničesar spremenilo? Ker niti smiljenje niti obsojanje ne bo ničesar spremenilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi bila sposobna pomagat babici; da bi bila sposobna preprečit/odpravit njeno bolečino – ker mi povzroča strah – da se nekoč utegnem sama znajt v podobni situaciji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da se nekoč utegnem sama znajti v podobni situaciji kot je sedaj babica.

Ja – zavezujem se k zavestnemu dihanju. Zavezujem se, da bom s pomočjo dihanja obvladovala čustva, ki jih bom zaznala. Zavezujem se, da bom čustva in strahove sproti in po možnosti naglas odpravljala s samoodpuščanjem.

Dovolj sem stabilna in dovolj si zaupam, da se lahko soočim z babičino bedo na poti v smrt in z babičino smrtjo. Z reakcijami drugih na njeno bedo in smrt? – V zavedanju diha in pomočjo sprotnega samoopuščanja mi bo lažje. Tako ali tako je vse skupaj neizogibno. Lahko se premikam kot stabilnost, lahko se premikam kot strah. Strah kot energija boli in zato se bom sproti soočala z njim in ga izločila iz sebe. Življenje ne potrebuje strahu. 

Alkohol (puzzle)

Je bolj ali manj razširjen kar po celem svetu. V Sloveniji dokaj običajna zadeva.

Prisoten v mojem življenju od začetka do danes. 'Normalna stvar.' Za pogostitev vsakega obiska, ob vsakem praznovanju: rojstnih dni, praznikov, obletnic, 'posebnih dogodkov', kadar so pri hiši delavci ali kadar domači delamo več ur…

''Ne zdi se mi nič spornega spit alkoholno pijačo,dve…''

…ampak po navadi se ne konča tu – ko človek nekaj malega spije, se pogosto sproži okus po še. In kakor hitro se 'moraš' potem premakniti na nek drug kraj, povečaš možnost za škodovanje sebi in drugim. Ker je dejstvo, da alkohol zmanjša sposobnost koordinacije, odzivanja, ravnotežja in – šment – hkrati poveča samozavest/pogum…

Ogabno postane, ko človek dopusti, da uporaba alkohola postane njegova odvisnost… Res ogabno… ker ni več sposoben normalno funkcionirat v fizični realnosti. Ne govorim na pamet; babica s katero živimo je alkoholik (dementen alkoholik).

Zakaj sploh uporabljamo alkohol ?

Ker so nam njegovo uporabo vprogramirali kot običajno? Lastna družina in vsa družba… Kot otrokom/mladostnikom okus po večini najbrž ni prav všečen. Ampak hej – alkohol je tu kot sredstvo upora (proti staršem) ali kot sredstvo za občutek sprejetosti (med vrstniki)… Iz kakršnega koli razloga ga že toleriramo – vsakič postaja manj neprijeten in bolj všečen; dokler se ne navadimo 'izbranih okusov' (pivo, rum-cola, traminec na primer…).

Kmalu ga začnemo uporabljati kot sredstvo za pobeg pred 'kruto realnostjo' in kot sprostitev.

Kadar jaz osebno konzumiram alkohol, ga konzumiram zato, ker sem pitje alkohola sprejela kot običajno in kot skupinsko dejavnost, ker sem se navadila na določene okuse in zaradi sprostitve.

Zraven poslabšane koordinacije (ki je smešna samo v mali dozi in kratkotrajno) se pri meni pojavi še (povečana) želja po kajenju, hranjenju – polnjenju. Kot nekakšna nezadostnost v kombinaciji s pohlepom? Nemir.

V spremstvu bolj ali manj alkoholiziranega človeka so pogosto: odrezavost, nesramnost, ignoriranje / ne zavedanje okolice , delna ali popolna izguba spomina za določen čas, pozabljanje/izgubljanje stvari, povečana potreba po pozornosti s strani drugih – bahanje, ponavljanje, pretirana čustvenost… za bruhat v glavnem.

Alkohol nastane s fermentacijo sladkorja (fermentacija = spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov) in je eden izmed glavnih posrednih razlogov za smrt…

Kar pa je najbolj gnilega in zahrbtnega pri alkoholu: podpira vdajo sistemu. Pomaga ohranjat globalni sistem zlorabe, ki smo ga ustvarili vsi skupaj in hkrati hrani/ohranja sebični umsko-zavestni sistem posameznika. Opit/pijan človek pozablja sebe kot fizično bitje in se izgublja v svojih mislih, čustvih in občutkih…

Posamezniki v tem svetu se zavedajo delovanja alkohola v kombinaciji z delovanjem umsko-zavestnega sistema (misli, čustev, občutkov)… zato podpirajo uporabo alkohola z namenom izkoriščanja množic… množice pa s svojim prepuščanjem 'alkoholni omami' prav pridno sodelujejo z dopuščanjem zajedanja. (Če sam ne sprejmeš odgovornosti zase, s tem drugim sporočaš, da si na voljo za njihovo manipulacijo. )

 Marlen zna to pojasnit na dokaj preprost in razumljiv način, zato priporočam ogled njenih videov:

Alcohol Binging is A FUN road to the Grave

Alcohol Saves Your Marriage??

2011 Why is Society based on Alcohol?