Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila še naprej
v enaki količini uživati sladkarije; predvsem pecivo – čeprav sem si pridobila
veliko informacij o tem kako sladkor deluje na telo. Znotraj tega si odpustim,
da sem sprejela in si dopustila podlegati navadi zadovoljevanja okusa po
sladkem in ignorirati posledice uživanja sladkarij z izgovorom, da niso vidne
takoj – torej so vprašljive… lol.
Vidim, realiziram, razumem, da pecivo ni hrana, ki bi
podpirala telo, saj vsebuje ogromno sladkorja in maščob. Zavedam se, da ga ne
uživam zaradi lakote, ampak zaradi okusa, ki mi vzbuja začasne dobre občutke.
Zavezujem se, da bom od tega trenutka naprej poskusila
le en kos peciva posamezne vrste na dan ko bo na voljo. (Za Milch-schnitte in
Kinder pingui bom mogla delat ekstra samoodpuščanje al kaj… jebemsi slinaste
poplave…)
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila telesa
primerjat med seboj v smislu katero je lepše oblikovano, boljše strukturirano…
namesto, da bi se zavedala, da je vsako telo edinstveno glede svojega izgleda
in potrebe po hranljivih sestavinah.
Vidim, realiziram, razumem, da je podoba telesa sama
po sebi nerelevantna, da nima smisla da ljudi –vključno s sabo- sodim po njej
in jih primerjam med sabo. Zavedam se, da vsako telo potrebuje specifično
kombinacijo prehranskih sestavim za svoje delovanje in da je nesmiselno, da
sodim druge in sebe glede na hrano, ki jo vnašamo vase ter da je bolje, da
stojim kot vzor upoštevanja prehranjevalnih potreb lastnega fizičnega telesa.
'Piramide' sladkorja - kot simbol nečesa uničujočega,
kar se prikazuje kot dobro / pozitivno / s tendenco navzgor
k dobrim občutkom, k nečemu večjemu...
Pravkar sem se spomnila obdobja, ko se je moj bivši
fant odločil za fitnes dieto in sva skupaj jedla večinoma pusto meso, brokoli, solato,
jajca in lešnike (ter skuto). Po kosilu se nisem nikoli počutila utrujene in
prenajedene, ampak sem lahko normalno funkcionirala naprej. Ni bilo tiščanja v
želodcu, ni bilo kisline… Bila pa je medlost okusa – prepletena s pogrešanjem
okusa, z nekakšnim navideznim manjkom. Kajti telesno sem se počutila super – v glavi
pa kar nekakšna otožnost zaradi odsotnosti okusov v navezi z dobrimi občutki…
To je verjetno najbolj zahrbtna stvar, s katero si
onemogočamo prehranjevanje, ki podpira fizično – navezava okusa in dobrih občutkov
kot iluzija potešenosti, kot začasna potešenost UmZS.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dajati
prednost (i)zbranim okusom in/kot dobrim občutkom, namesto da bi dajala
prednost sestavinam, ki bolj učinkovito podpirajo moje fizično telo. Ali povedano drugače – da sem vzdrževala
željo po hrani, ki vsebuje maščobo in/ali sladkor – katera dajeta okus
'polnosti' in se izogibala surovi in skromno začinjeni hrani.
Zavezujem se, da bom postopoma zmanjšala vnos maščob
in sladkorja v svoje telo in da bom vzporedno predelovala pozitivne občutke v
povezavi s tem.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na
določenem srečanju pred leti uživati obrok izključno vegetarijanske hrane z
namenom, da bi naredila vtis na skupino prisotnih. (Ker takšne hrane nisem bila
vajena, se mi je to maščevalo z izdatnim prdenjem… med tem ko sem bila v vlogi
sogovornice pri okrogli mizi.)
Vidim, realiziram, razumem, da je uživanje določenih
vrst hrane z namenom, da bi naredila vtis na druge samosabotaža / podrejanje
mind-fuckom.
Ne dovolim si nenadnih večjih sprememb glede hrane z
namenom, da bi naredila vtis na druge / da bi se počutila pomembno in sprejeto.
Tudi kar se tiče vnosa maščob in sladkorjev. Odločitve glede omejitve vnosa sladkorja
delam zaradi izboljšanja lastnega fizičnega stanja in ne za to, da bi impresionirala
druge!
Ni komentarjev:
Objavite komentar