Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 6

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi dejstvo, da smo po dedku z alzheimerjevo dobili še dementno babico kot še posebej krivično in s tem opravičevati svojo nestrpnost. Zavedam se, da v današnjih časih veliko ljudi doživlja konkretno zajebane situacije, ki jih lahko posamezniki uporabljamo kot izgovor za obstoj v vlogi žrtve – si jih jemljemo osebno in se tožimo kako se nam godi krivica. Lahko pa sprejmemo spoznanje, da te zajebane situacije (bolezni, onesnaženje, vojne, lakote itd.) obstajajo zaradi načina na katerega smo si dopustili obstajat kot človeštvo skozi mnoge generacije. Da obstajajo kot posledice naših (človeških) sebičnih odločitev skozi čas. Soočam se s posledicami, ki sem jih kot bitje skozi ogromno količino časa pomagala soustvariti. Pa četudi ne – soočala sem se s posledicami v obliki alzheimerjeve in se na njih odzivala s konkretno nestrpnostjo – kar mi ni prineslo ničesar dobrega. Sedaj se soočam s posledicami v obliki demence, ki ne bojo šle nikamor… vse kar lahko gre, je moja nestrpnost… zato jo bom pošiljala vstran, dokler ne bo več prišla nazaj.

Po zadnjem tedenskem dopisovanju z buddyem – kot sestavnim delom Desteni I Process bom to vejo nestrpnosti vezano posebej na babico + demenco v tem izpisovanju tukaj in hkrati v zasebnem blogu še nekoliko bolj razširila in dodala samo-odpuščanja ter samo-korekcije, ki niso neposredno vezana na istoimenski izvorni blog… ampak se ujemajo tematsko.

Buddyu se tudi tukaj zahvaljujem za njegove perspektive, ki so mi pomagale pogledati situacijo iz mnogih zornih kotov , iz katerih se sama - zaradi ujetosti v čustvene energije - nisem spomnila pogledat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot negativno nastrojen notranji govor v povezavi z babico. Ko opazim, da mi po glavi rojijo negativno nastrojene misli v babičini prisotnosti oz. v povezavi z njo – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da sem te ''zanemarljivo'' majhne negativno nabite misli podcenjevala in jih skozi čas akumulirala do takšne mere, da se zdaj kažejo v pošteno avtomatiziranih izbruhih naveličanosti, nestrpnosti in jeze. Avtomatiziranih do te mere, da večkrat sama sebe presenetim s svojim bednim obnašanjem; se gledam in čudim kaj delam, pa se kar ''ne morem'' ustavit. Zato se zavezujem, da bom vsakič ko se zavem, da si vrtim negativno nabit notranji govor vezan na babico – NE GLEDE NA TO KAKŠNA MALENKOST SE MI ZDI V TISTEM TRENUTKU – takoj prenehala in pogledala na konkretno situacijo / konkreten notranji govor iz samo-iskrene perspektive. Zadnji teden sem takšne misli že zaustavljala, ampak jih nisem tudi reflektirala… in imam občutek kot da so zaradi tega samo začasno poniknile in čakajo na novo priložnost. Odslej torej prakticiram zaustavljanje in si zraven še argumentiram zakaj posamezna negativno nabita misel ni validna.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si NISEM dopustila v polnosti dojeti, da sem ves čas skrbi za babico bolj ali manj obstajala v notranjem konfliktu med tem kar želim in med tem kar moram; znotraj tega si odpustim, da sem vedno bolj razmišljala o tem kako ne želim skrbet za njo in sem posledično vedno bolj reagirala. Dejstvo je, da nekdo mora poskrbet za njo. Živim v isti hiši kot ona in če nisem v službi, je smiselno, da za njo poskrbim jaz. Ko ne bom živela v isti hiši z njo, pa se bo situacija rešila drugače… Do takrat nima smisla, da si ga blodim o tem kako in zakaj tega ne želim počet… ta čas raje porabim za to, da naumim kako lahko najbolj efektivno poskrbim za njo – tako da bo najlažje za obe. Morda obstaja kakšna knjiga na to temo. Grem preverit. 

Odkljukano – knjiga ''Živeti z demenco doma : za svojce in družabnike oseb z demenco'' rezervirana.

(Med iskanjem knjižničnega gradiva sem nekje mimogrede prebrala: ''Najboljša samo-pomoč je razumevanje.'' Se strinjam, zato ga tudi iščem.)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrbet za babico iz izhodiščnih točk pozitivnih in negativnih čustev; ker ji vračam skrb, ki mi jo je ona dajala v otroštvu, se počutim dobro + ker skrb za njo zahteva enormno količino strpnosti, upočasnjevanja, samo-korekcije, neprijetnih vonjav – mi je naporno in se počutim slabo. Ko pazim, da se pri skrbi za babico zapletam v pozitivna ali negativna čustva – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem (po potrebi skozi usta). Zavedam se, da je skrb za njo potrebna in da sem sama trenutno najbolj na mestu, da jo prevzamem. Razumem, da se to dejstvo ne bo spremenilo neglede na to, če pri skrbi za njo občutim pozitivna ali negativna čustva. Torej se jim odpovedujem in se raje fokusiram na fizični aspekt skrbi za dementno babico; iščem boljše načine premikanja, komuniciranja, ki bodo bolj sprejemljivi za obe. 

Konstantna beda

Pravkar sem se konkretno zdrla na babico. Začela sem se dret na njo in kar nisem nehala – čeprav mi je bilo tekom dogajanja jasno, da drenje ne bo ničesar spremenilo, da ne bo pomagalo. Drla sem se, da sem sprostila to energijo, ki se v meni nabira ker ne morem razumet v čem je poanta babičinega obstoja v takšnem stanju kot je sedaj – v nenehnih fizičnih bolečinah, ker ima zlomljeno medenico in je hkrati tako dementna, da se tega ne zaveda.

Drla sem se, ker sem jo peljala na WC in čakala, da opravi svoje – ji hotela pustit malček dostojanstva – ona pa si je slekla pomočeno plenico in si oblekla nazaj nogavice, pri tem pa je stokala od bolečin (sicer jo oblačimo in slačimo jo bližnji). Drla sem se, ker se ji ne da dopovedat naj si ne slači plenic. Drla sem se ker sem ji rekla, da mora met oblečeno plenico, ona pa mi je takoj za tem z intonacijo žrtve rekla''nena me slači''. Drla sem se, ker bi radi, da bi imela mir, da se ji bo lahko medenica zacelila, ona pa kar miga po svoje. Drla sem se, ker ji ne morem preprečit, da bi škodovala…

Dviguje me in reagiram, ker kar naprej ponavlja samo-uničujoče dogodke, ker se ne zmore kontrolirat, ker je ne zmoremo kontrolirat. Pa moramo vseeno živet z njo in z njenimi zablodami.

Včeraj je mama svoji družbi omenila, da sem dobila službo ob najbolj neprimernem času – v času ko babica potrebuje pomoč bolj kot prej. Takoj sem ugovarjala, da je čas ravno pravi, ker več ne vem kako naj rokujem z babico. Nisem usposobljena za fizično manevriranje s človekom v nenehnih bolečinah, ki jih občasno izrazi v besedah ''ubij me''. Zraven tega pa je tu še moja jeza, ker ne razumem in ker se mi zdi, da enostavno ne more obstajat zdravorazumski razlog za obstoj take bede. In ko manevriram z babico v stanju jeze, sem groba in nepotrpežljiva…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da babica ne bi škodovala sama sebi oz. da bi ji jaz lahko preprečila samouničujoče premike.

Ko opazim željo po tem, da babica ne bi izvajala premikov, ki ji škodijo oz. da bi ji jih jaz lahko preprečila – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da karkoli naredim in na kakršenkoli način skušam uresničit to svojo željo, mi prej ali slej vedno znova spodleti in posledično doživljam občutke jeze, nemoči, naveličanosti, razočaranja.

Zavezujem se, da bom izbrisala to željo in z njo posledično (samouničujoče) doživljanje kadar se mi želja ne uresniči, saj se zavedam da realnosti v tem primeru ne morem spremenit, ne glede na to kako močno si to želim; lahko pa izbrišem željo, sprejmem realnost takšno kot je in jo živim brez nepotrebne čustvene drame (želje, jeze, nemoči, naveličanosti, razočaranja).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da enostavno ne more obstajat zdravorazumski razlog za obstoj take bede oz. jezo zaradi tega ker na razumem v podrobnosti kako se je lahko manifestiralo tako nezavidljivo psihofizično stanje.

Ko opazim, da obstajam v jezi zaradi tega ker ne razumem manifestacije tako bednega psihofizičnega stanja kot je demenca v kombinaciji s fizično nesamostojnostjo in nenehno bolečino – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram razumem, da se za to jezo skriva tudi strah pred tem, da bi zaradi nevednosti sama pri sebi manifestirala podobno situacijo.  Zavedam se, da mi jeza sama po sebi ne bo pomagala razumeti in da mi strah ne bo pomagal preprečiti. Vidim, da ne morem izsilit razumevanja, ne glede na to kako močno si ga želim.Zavezujem se, da se bom v bednih situacijah osredotočala na dih in naredila kar bo potrebno po svojih najboljših močeh ter se opominjala, da mi niti jeza niti obup zadeve ne bosta olajšala. Opustila bom sodelovanje v njiju, da naredim več prostora za morebitna spoznanja. 

Preveri, uporabi, podpri (se): 

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Paranoja ponavljanja, kopičenja in stopnjevanja 2

V tem intervjuju oseba razloži posledice ponavljanja, kopičenja in stopnjevanja pogleda/navade ''Vidim le to kar želim videti in kakor želim videti''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v in kot avtomatiziramo ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje brez 'občasnega izstopa'  -samoreflektivnega pogleda iz distance – preverjanja kronoloških fizičnih dokazov o lastni spremembi / stagnaciji.

Zavedam se, da znotraj postopnosti premikanja nimam celostnega uvida v lastne ne-spremembe, ki jih UmZS z lahkoto interpretira sebi v korist.
Zato se za doseganje sprememb / reševanje lastnih problemov po principu kar je najboljše za vse zanašam na kronološke fizične dokaze, ki jih zberem in na statistiko, ki jo vodim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vaditi kar so mi narekovale želje po trenutnih kratkotrajnih užitkih in ignorirati/potlačevati zavedanje o dolgoročnih posledicah ponavljajoče se predaje trenutnim željam…

Ko opazim željo po vdaji trenutnemu kratkotrajnemu užitku – se ustavim in diham.

Spomnim se, da je šteje prav vsak premik/korak – ker je iz njih sestavljeno potovanje. In da je vsak korak v smeri, ki ni najboljša za vse daljšnjica s katero  pogojujem samo sebe -- kot (tudi) vse (druge) -- kot eno.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila popolnoma realizirati, da vsakič kadar popustim UmZS postajam boljša v popuščanju.

Namesto da si popuščam in se za to naknadno krivim, na situacijo raje gledam kot na izziv v podporo temu kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor in obžalovanje v povezavi s svojimi ponavljanji/vzorci, ki sem si jih dovolila in za katere zdaj vidim, da me ovirajo.

Zavedam se, da obžalovanje ne bo spremenilo moje preteklosti, torej ni na mestu. Zavedam se, da z ohranjanjem odpora še bolj zavlačujem soočenje s svojimi destruktivnimi vzorci.

Ko opazim, da obstajam kot obžalovanje in kot odpor – se ustavim in diham ter se preusmerim v konstruktivne fizične premike – takoooooj!

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila popolnoma realizirati koliko potenciala nosim v sebi.

Ko opazim, da obstajam kot samosabotaža – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem kaj so disciplinirani ljudje sposobni narediti iz sebe in se zavedam, da nimam zdravorazumskega razloga zakaj ne bi bila ena izmed njih.

Dam si / izkoristim možnost skozi disciplino ponavljanja tega kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zakleniti direkten dostop do svojega polnega potenciala s svojimi uničujočimi ponavljanji/vzorci/navadami.

Zavedam se, da je obstoj v želji, da bi takoj / nenadoma / brez napora dobila direkten dostop do svojega polnega potenciala nesmisel in izguba časa. Razumem, da moram korak po korak odkleniti vsaka vrata, ki sem si jih zaklenila – ponavljati konstruktivne vzorce in navade – kar terja čas.

Zavedam se tudi, da časa, ki mi je dan ne morem izkoristiti bolje kot s samoodpuščanjem in preprogramiranjem sebe v to kar je najboljše za vse.

Preveri, uporabi, podpri (se):

- univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- enakovredni denarni sistem  

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti

Paranoja ponavljanja, kopičenja in stopnjevanja 1

Pred kratkim sem naletela na trditev: ''To kar vadiš, ponavljaš, v tem postaneš dober.''

Vadila sem likovno izražanje – in v njem sem postala dokaj dobra.

Vadim izražanje v angleščini. Postajam vedno boljša, ampak se tega premalokrat zavem – zaradi postopnosti. 

Drugih konstruktivnih ponavljanj se zdajle trenutno ne spomnim, ker mi gre po glavi ena druga stvar…

… ogromno stvari, ki sem jih vadila vsakič ko sem si dopustila da me premami želja po trenutnem kratkotrajnem užitku in sem v zameno za njeno potešitev ignorirala/potlačila zavedanje o posledicah… dolgoročnih posledicah ponavljajoče se predaje trenutnim željam…

Tudi kadar ponavljam vdajanje trenutnim željam in s tem popuščanje UmZS , hkrati opuščanje zdravorazumskih misli, besed, dejanj… postajam boljša v tem.

Veliko od tega v čemer sem si dopustila postati dobra preko ponavljanja, mi zdaj ni všeč – ker me ovira. Zavedam se, da kot posameznica v sebi nosim ogromno neizkoriščenega potenciala in da bi lahko…( 'premikala gore') ampak sem ga zaklepala s svojimi uničujočimi ponavljanji in posledično več nimam direktnega dostopa do njega.

Korak po korak, tukaj v fizični realnosti si lahko odklepam vrata, ki sem si jih zaklenila; opuščam stare nepraktične navade in ustvarjam nove, s katerimi si odpiram vedno nova in nova vrata, dokler ne postanem eno s svojim polnim potencialom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred UmZS v katerega sem se izgradila skozi ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obžalovati, da sem ponavljala, kopičila in stopnjevala destruktivne poteze --> vzorce ---> navade.

Ko opazim obžalovanje in/ali strah v povezavi z destruktivnim UmZS, ki sem si ga izgradila skozi ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram in razumem, da niti moj strah, niti moje obžalovanje ne pripomoreta k razgradnji nepraktičnih potez, vzorcev, navad – ker sta v bistvu programa, ki sama sodita med nje… Zavedam se, da so ponavljanje, kopičenje, stopnjevanje principi po katerih deluje človeški UmZS.

Zavezujem se, da jih bom uporabljala kot orodje za ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje konstruktivnih potez, vzorcev, navad – v zavedanju, da šteje vsak moj premik kot misel/beseda/dejanje.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila kopičenja destruktivnih potez/vzorcev/navad jemati resno – z izgovorom, da je razvlečeno čez daljše časovno obdobje in ne vsebuje takojšnjih vidnih posledic.

Ko opazim, da se izogibam soočenju s posledicami svojih premikov (misli/besed/dejanj) z izgovorom, da se bodo morda manifestirale šele enkrat v prihodnosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram in razumem, da s podaljševanjem časa do soočenja s specifičnim destruktivnim gibanjem v sebi tega samo še bolj poglabljam/zamotavam. Zavedam se, da bo soočenje s sabo slej ali prej postalo neizogibno.

Zavezujem se, da se bom nehala uporabljat naiven izgovor, da posledice mojih misli/besed/dejanj ki niso takoj očitno vidne nimajo moči in kontrole nad mano.

Nadaljevanje sledi…

Preveri, uporabi, podpri (se):

- univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- enakovredni denarni sistem  

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti