Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 4

Zanimivo perspektivo o kulturni identiteti sem dobila z ogledom filma The Monuments Men. Film je postavljen v čas vojne in je osredotočen na nemško ropanje umetnin po različnih koncih Evrope. Hitler si kopiči največje umetnostne dosežke držav s katerimi je v vojni z namenom, da bo postavil največji muzej na svetu in tako vsemu svetu pokazal kaj in koga vse poseduje. Zbere se skupina zaščitnikov kulture, ki po Evropi iščejo skrivališča z naropanimi umetninami in jih vračajo na izvorna mesta.
Nemških vojakom pa je naročeno da v primerih, ko ne morejo držati svoje pozicije naropane umetnine zažgejo…

*Vsi odstavki samo-odpuščanja niso vsebinsko vezani na zgornji odstavek; nekateri se povezujejo le preko izbranih besed z najmočnejšim nabojem (npr. posedovanje).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da je vrednost likovnih del tudi v njihovem posedovanju. Zavedam se, da je vrednost likovnih del pogosto izumetničena in oblikovana na podlagi mindfuckov. Razumem, da je lahko nekdo bolj talentiran in/ali vztrajen in ima posledično več volje pri dovrševanju posameznega likovnega dela. Ampak milijonske razlike v ceni med kosi… … … pretiravanje, nateg. Ko opazim da nekoga občudujem, ker poseduje določen kos umetnosti ali mu ga zavidam – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vem, da imam kose možnost videt (v živo) in jih občudovat, vem da si lahko ustvarim kose čisto po svoji meri – in to je dovolj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navezati se na nekatere svoje likovne stvaritve in jih poveličevati ter da sem si kasneje dopustila razočaranje (nad izdelki), ker jih drugi niso sprejeli s podobnim navdušenjem, ampak so jih kar spregledali. Zavedam se, da smisel mojih likovnih izdelkov ni v tem, da bi z njimi impresionirala druge, ampak v tem, da izrazim sebe. Zavedam se, da če bližnjemu ponosno pokažem svoj izdelek – ga bo najverjetneje avtomatsko pohvalil iz vljudnosti oz. zaradi občutka dolžnosti – četudi mu ne ugaja preveč in/ali ga ne razume. Takšne izkušnje sem imela vsaj v preteklosti. Kakšno leto nazaj pa sem si v prostor izven doma prinesla meni skrajno ljub izdelek, ki mu ostali niso posvečali kaj dosti pozornosti, dokler nisem sama začela z navdušenjem govoriti o njem. Ko opazim, da obstajam v pričakovanju, da bodo drugi navdušeni nad določenim izdelkom izpod mojih rok – kakor sem nad njim navdušena sama – se ustavim in diham. Ne dopustim si, da mi nezanimanje ostalih povzroči razočaranje nad izdelkom, ampak raje uživam v lastnem izdelku, odkrivam zakaj me je všeč / pomemben, kaj mi simbolizira.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ob stavku ''Zbere se skupina zaščitnikov kulture, ki po Evropi iščejo skrivališča z naropanimi umetninami in jih vračajo na izvorna mesta'' doživljati olajšanje in ob stavku ''Nemških vojakom pa je naročeno da v primerih, ko ne morejo držati svoje pozicije naropane umetnine zažgejo…'' doživljati občutek krivice, oropanosti. Zavedam se, da so tako pozivni občutki olajšanja kakor negativni občutki krivičnosti posledica navezanosti na predmet sam oz. na to kar predmet simbolizira. Glede na reakcije, ki jih imam na besede olajšanje + izvorno mesto in krivica + poteptan odnos bi se bilo morda smiselno poglobit v vsak par posebej…

Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 2

Celoten izhodiščni blog
V tem blogu tukaj predelujem 4. in 5. odstavek izhodiščnega bloga

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nenadno/nepričakovano smrt mačke Dime / bližnjega definirati kot ne-jebeno-verjetno.

Ko opazim, da nenadno/nepričakovano smrt bližnjega definiram kot ne-jebeno-verjetno – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da smrt ne izbira – med nikomer & ničemer -. Se ne ozira na to ali je bitje doseglo starost ali je še mlado. Se ne ozira na trpeča bitja, ki bi jim lahko pomagala zaključit trpljenje, niti na zdrava bitja, ki bi še lahko bila v trenutnih fizičnih telesih. Je resnično brez vsakih predsodkov in sodb in smo za njo vsi – prav vsako obstoječe bitje – popolnoma enaki. 

Zavezujem se, da se bom ob nenadni/nepričakovani smrti bližnjega vedno opominjala na to, da smo za smrt vsi enakovredni in da pri smrti bližnjega ne gre za nič osebnega. -- Saj je lahko p-osebno samo to, kar si dopustimo kot takšno definirati skozi umsko zavestni sistem; p-osebni odnosi s p-osebno dragimi osebami/bitji obstajajo le tam. Vsakdo ima drugačno definicijo/konkretizacijo p-osebnega in to nas navidezno ločuje – čeprav smo vsi oblika življenja in kot takšni eno.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila odreči se navezanosti v vseh pogledih in da sem s tem vzdrževala odvisnosti od Dime oz. od kateregakoli drugega bližnjega.

Ko opazim, da obstajam v čustveni navezanosti na bližnjega – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je navezanost posledica razmišljanja, da ima bližnji nekaj česar nimam sama / česar si ne morem dat sama in da ga zato potrebujem. Dojela sem, da si lahko večino tega kar občudujem pri bližnjih/drugih podarim sama skozi proces učenja in da za to ne potrebujem določenega bližnjega, ampak se lahko učim od vsakogar, ki ga srečam na poti skozi življenje.

Zavezujem se k procesu odvezovanja od vsega in vsakogar.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: '' Zakaj vso to čustveno premetavanje kljub jasnemu zavedanju, da se je bitje zadnjih par let imenovano Dima sprostilo iz fizičnega telesa mačke in sedaj asistira fizični realnosti v neki drugi obliki?''

To zavedanje ni ravno jasno… ker v resnici nimam pojma kje in v kakšni obliki se dejansko nahaja mače – kar sem napisala je samo ponotranjena informacija, znanje, ki sem ga sicer vsrkala od najbolj zdravorazumskega vira kar jih trenutno obstaja na tem svetu --- ampak je še vedno samo znanje, ne pa vedenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jokat in čustvovat zaradi izgube odnosa v katerem sem si dopustila izražat dele sebe, ki si jih nisem v nobenem drugem odnosu. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da so ti deli mene s smrtjo mačke zdaj izgubljeni / da so umrli skupaj z njo. Vidim, da sem bila sama tista, ki sem si dopustila izražat te specifične dele sebe v tem odnosu – prav tako kot sem bila sama tista, ki si nisem dopustila izražat teh istih delov v drugih odnosih. Zavedam, da ti načini samo-izražanja, v katerih sem tako uživala, niso odšli skupaj z mačko, ampak ostajajo tu kot del mene in čakajo, da jim pustim prosto pot – v odnosih z drugimi ali sama.

Zavezujem se, da se ne bom omejevala v teh načinih izražanja samo zato, ker nimam partnerja, s katerim bi te načine naredila bolj sprejemljive za umsko-zavestne sisteme drugih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poosebljati smrt preko podobe okostnjaka s temno kapuco (in koso). Zavedam se, da smrt ne obstaja v neki poosebljeni obliki – ravno tako kot v poosebljeni obliki ne obstaja niti življenje. Hm – smešno – v mislih se mi je prikazala podoba ženskega obraza z lasmi, ki prehajajo v rastlinje. Zavezujem se k od-osebljanju, od-človečevanju smrti in življenja, saj se zavedam, da sta to procesa skozi katera se gibljemo vsa bitja, vse fizično – od najmanjšega delčka, preko človeka, do planeta. Življene in smrt nista izključno domena ljudi, zato ne moreta imeti človeške podobe, niti ne moreta obstajati kot oseba/posameznik – ker se tičeta vseh in vsega – za razliko od kateregakoli trenutno živečega človeka/osebe. 

Usmrtitev mačke Dime

Pride soseda z nenavadnim izrazom na obrazu in z držo telesa, ki nakazujeta nekakšno zadrego. Pove mi, da sta s prijateljico na sprehodu in da sta ravnokar videli kako je avto zadel našo mačko, ki se je nekam zavlekla.

Huh… in dihamo, skušamo ostat v stabilnosti. Grem se obleči, da začnem iskat mačko. Med tem časom jo je ugleda že soseda – obležala je takoj za ograjo na dvoriščni strani. Pogled na Dimo je grozljiv – zadnje tace ima stegnjene nazaj, očitno jih ne more premikat. Sope v bolečinah, oči so široko odprte, jezik ji umazan od zemlje visi iz ust. ''Jebenti boga, zakaj je ni avto zadel tak, da bi pri priči umrla, zakaj mora zdaj trpet v jebenih bolečinah?!?''

Kličem ateja – ne javi se. Božam Dimo. Mama mi pove, da se ata nahaja 10 minut od doma. Pustim Dimo samo in grem z avtom po njega. Da jo peljeva do veterinarja. Najbrž po smrtonosno injekcijo – ne zgleda, da bi se še lahko izlizala… Tako je. Najprej ji da narkozo, potem ji stisne injekcijo za odpoved vseh organov. Oči ji temnijo, neobičajen vonj se širi od nje, telo trza (v krčih?). Veterinar pravi, da je bila že cel čas v šoku… pa da je imela v notranjosti vse premaknjeno in pretrgano…

Ostane samo še nepremično truplo s praznimi črnimi steklenimi očmi. Ne-jebeno-verjetno…

In kup enih čustev ob spremljavi slapov solz, ki do konca dneva pritekajo v manjših ali večjih izbruhih. Objavim še poslednje fotke mojega najljubšega modela. In se sprašujem od kod in zakaj toliko čustev in solz, če sem že tretje leto v DesteniI Processu in bi se torej skorajda morala spretnost obvladovanja ne-navezanosti in soočanja s smrtjo kazati v moji stabilnosti. Zakaj vso to čustveno premetavanje kljub jasnemu zavedanju, da se je bitje zadnjih par let imenovano Dima sprostilo iz fizičnega telesa mačke in sedaj asistira fizični realnosti v neki drugi obliki?

Odpravim se po podporo na spletne strani skupine Desteni in na forumu najdem solidno podporo: http://forum.desteni.org/viewtopic.php?f=138&t=6240&p=47908&hilit=dead+cat#p47908

Najbolj mi asistira Mayin blog, v katerem predeluje situacijo, ki je v specifikah precej podobna moji: http://mayaprocess.blogspot.com/2012/12/how-to-cope-with-death-of-pet-day-248.html

Preko njenega bloga dojamem zakaj jočem in čustvujem. Ne zaradi Dimine smrti same po sebi, ampak zaradi izgube odnosa. Zaradi tega, ker sem si določene prijetne stvari dopustila počet samo v odnosu s to mačko in ker sedaj verjamem, da sem ob njih.

Kaj mi je dala/omogočala mačka Dima / kaj sem počela v najinem odnosu kar si v odnosih z drugimi bitji ne dovolim / kaj bom pogrešala / kaj je tisto za kar mislim, da mi drugi razen Dime ne morejo dat oz. si ne morem dat sama?

Tišina živali

Igrivost in uživanje

Dotik mehak

Tišina živali

Živali nimajo umsko-zavestnega sistem kot ga ima človek… Udomačene živali so ga morda kak majhen procent prevzele, ampak kljub temu – nas ne sodijo/obsojajo, nam ne vsiljujejo svoje direkcije (razen ''nahrani me + čohaj me''), na nas ne gledajo z viška ali v vlogi podrejenega, so tu kot enakovreden izraz življenja, ki nas vzgaja z zgledom.

Sedaj smo pri hiši ostali samo še ljudje, ki se vzajemno sodimo/obsojamo, si vsiljujemo direkcijo in se obravnavamo kot manjvredne/večvredne.

Lahko posvojim te živalske lastnosti in jih dajem od sebe – ker vem, da jih bom edino tako začela prejemat nazaj (drugih ne morem spreminjat na silo) in/ali lahko ''posvojim'' naslednjo žival.

Igrivost in uživanje

Oboževala sem Dimin smisel za uživanje – tako malo je potrebovala (zraven polnega želodca seveda). Prostor na katerem se je lahko udobno zleknila in sonce, da jo je grelo. In že si videl njen uživaško-sproščeni pogled in ležerno dihanje :). Večkrat sem se ji pridružila – včasih kar na tlakovcih sredi dvorišča, pa na travi – sva se greli na soncu, se pretegovali in uživali v dotiku. Vseeno mi je bilo kaj si mislijo domači in ostali mimoidoči. Imela sem mačko so-uživačko. Ki me je spomnila naj si vzamem čas zase. Ki je z mano delila tiste redke trenutke vsakdanjika brez mind-fuckov, ki so ''normalni'' v vseh medčloveških odnosih.

In igrali sva se – veliko in sproščeno - se gibali neobremenjeno. Domači in (delno) odrasli pa se bojijo igranja – na smrt so prestrašeni, da bodo izpadli otročji in nezreli… in da bodo z igranjem izgubili čas…

Kljub temu, da sem sama glede igranja (eksperimentiranja v gibanju ipd.) precej sproščena napram odraslim s katerimi se srečujem, čutim, da se še vedno omejujem zaradi strahu pred sodbami drugih. In mislim, da ker ni več Dime, si ne smem več privoščit teh malih uživancij in igrivosti – ker me bodo drugi obsojali toliko bolj kot so me v njeni prisotnosti.

Pravkar sem skozi izpisovanje odkrila enega izmed glavnih razlogov zakaj jočem in reagiram ob Dimini smrti…

Dotik mehak

Človeški dotik dojemam kot neprimerljiv z živalskim. Fizični občutek je sicer lahko podoben, ampak tukaj je še zavedanje o tem kar je človeško ali živalsko bitje v celoti… In ker smo človeška bitja onesnažena s sebičnostjo, dotik sočloveka ni nikoli tako pristen kot je deljenje dotika z živaljo…

Ni več puhastega toplega bitja s katerim sem skoraj dnevno delila pristne dotike; ni več pomiritve in prizemljitve, ki sta spremljali fizičen dotik deljen z Dimo.

Samo-odpuščanje, samo-korekcija, samo-zaveze sledijo v naslednjem blogu/blogih...

Poslušaj še:
Mačke in samo-odkrivanje

https://eqafe.com/i/dmaglica-cats-and-self-discovery-part-1

https://eqafe.com/searches?utf8=%E2%9C%93&q=Cats+and+Self+Discovery+

Odnos med hišnimi ljubljenčki in njihovimi lastniki

https://eqafe.com/i/dmaglica-pets-and-owners-relationship-review-part-5

https://eqafe.com/searches?utf8=%E2%9C%93&q=Pets+and+Owners+Relationship+Review

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila podzavestno prepričanje/pričakovanje, da bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni starosti oz. ''od starosti''.

Ko opazim, da obstajam v prepričanju-pričakovanju, da bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni starosti oz. ''od starosti'' – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko vsak izmed nas – vključno z mano (lol)– umre v tem trenutku ali v vsakem naslednjem, neglede na starost / mladost / količino preživetega časa v aktualnem telesu.

Zavezujem se, da smrti posameznikov ne bom več definirala z besedami ''neverjetno, skoraj nemogoče, popolnoma nepričakovano'' in podobnimi in da bom obstajala v zavedanju, da je lahko vsak trenutek poslednji zame oz. za vsakogar izmed nas. In ga posledično tudi skušala preživeti v polnem potencialu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila starejšo sosedo obsojati, ker se že več let ne sprijazni s sinovo smrtjo in ker s svojo pozornostjo ostaja pri njem, namesto da bi uživala življenje v pokoju s svojo ovdovelo snaho in vnukoma.   

Ko opazim, da obsojam sosedo, ker že precej let vzdržuje in hrani žalost vezano na sinovo smrt in trati svoje življenje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moje obsojanje ne bo spremenilo njenega obnašanja in je zatorej nesmiselno. Zavedam se, da je preveč zacementirana, da bi se ji lahko pomagala premaknit in je zato najbolje, da se enostavno umaknem njeni bližini kadar se ona odloči obstajat v morbidnem vzdušju.

Zavezujem se, da ne bom več obsojala sosede kadar se bo ta odločila obstajat v morbidnem vzdušju, saj se zavedam, da ga z obsojanjem v bistvu podpiram…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zviška gledat na ljudi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja.

Ko opazim, da obstajam v občutku večvrednosti v primerjavi z ljudmi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem še pred kratkim sama živela v prepričanju, da je čustvena inteligenca bistvenega pomena v življenju. Zavedam se, da se skozi občutek večvrednosti distanciram zato, ker se mi zdi strašno težko ljudem razložit, da nas čustva ne bogatijo, ampak žrejo…

Zavezujem se, da si ne bom več dopustila zviška gledati na ljudi,  ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja, ampak si bom vzela čas in jih skozi vprašanja vodila do njihovega lastnega spoznanja / odgovorov kako se manipuliramo z dopuščanjem privlačnosti in odpora – polarizacijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred spremembo vlog v okrnjeni družini v primeru smrti očeta (matere).

Ko opazim, da obstajam v strahu pred spremembo vlog v okrnjeni družini v primeru smrti očeta (in/ali matere) – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da bi bilo v primeru manifestacije smrti očeta (matere) toliko dejavnikov, ki jih trenutno ne morem predvideti, da se preprosto ne morem predhodno pripraviti na to, torej je bolje, da razmišljanje v tej smeri opustim. Zavedam se, da spremembe vlog v primeru  manifestacije smrti očeta, dojemam kot grozno tragično breme, s čimer si omejujem svoj potencial.

Zavezujem se, da si ne bom več dopuščala obstoja v morbidnosti znotraj namišljene situacije spremembe vlog / povečane odgovornosti do preostale družine v primeru očetove smrti. Zavezujem se, da se v primeru manifestacije očetove smrti ne bom prepuščala morbidnosti in spremembe vlog ne bom definirala kot bremena, ampak bom svoj čas raje porabila za lastno stabilizacijo s pomočjo dihanja.

Se nadaljuje…