Nadaljujemo brez mačke 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila povezovati dejstvo, da X noče vzgajat mačkice za mene s spominom na povedano - da ni bil povsem pripravljen vzgajat mene, ko sem se rodila in sem bila samo njegov vikend otrok – in se zaradi tega počutiti odrinjeno v smislu ''že spet / še kar ni pripravljen upoštevat mene''. Zavedam se, da moja želja po mačkici ni bistven del mene, ker želja pač ne more bit bistvo človeka in da zavračanje ene moje želje s strani X še ne pomeni zavračanje mene kot celote. Vidim, da se s tem, ko pričakujem pozornost in sprejemanje s strani X ločujem od sebe, zato se v trenutkih, ko se počutim odrinjeno, neupoštevano, nesprejeto stabiliziram z nekaj vdihi, preneham pričakovat sprejemanje in upoštevanje od X / drugega in se začnem sprejemat in upoštevat sama. Tokrat sem to storila s pomočjo pisanja, samoodpuščanja in razlage / razjasnjevanja sami sebi, drugič poskusim kar direktno na licu mesta.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila upoštevati variante, da X mogoče ne želi nove mačke tudi zaradi tega, ker nam je prejšnjo zadel avto in mu (nama) je bilo precej hudo, ko sva jo peljala uspavat. Vidim, da bi bilo relevantno opret to debato in preverit Xovo perspektivo glede tega. Mogoče bi pogovor celo spremenil prepričanje pri X glede posvojitve nove mačkice. Ob primernem trenutku ga pobaram.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila X takoj začeti obsojati češ, da so ga sami izgovori in se sploh ne potrudi. Zavedam se, da nimam vpogleda v Xovo bližnjo prihodnost in torej ne morem vedeti ali je mislil resno - da se bo dejansko vrnil na delo in torej ne bo imel časa za uvajanje mačkice. Sicer pa tudi sama večkrat na prvo žogo reagiram z odporom / zavrnitvijo ko nekdo drug nekaj želi / zahteva od mene, pa se po parih minutah stabiliziram in sprejmem željo / zahtevo drugega. Namesto, da X / drugega obsojam, da so ga sami izgovori in se sploh ne potrudi, se raje stabiliziram z nekaj dihi in se vprašam kaj sama pred sabo prekrivam s pomočjo obsojanja drugega. Tokrat sem si npr. prikrivala željo po pozornosti s strani X, željo po tem, da bi mi ugodil in bi se zaradi tega počutila sprejeto, pomembno. (V pozabi, da si lahko vse našteto poiščem v sebi in izbrišem željo in z njo odvisnost po zunanji zadovoljitvi.)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misli ''kako bi bilo fajn / nujno imeti doma neko igrivo, sproščeno bitje, ki te že s svojo prisotnostjo spravi v dobro voljo, z dotikom pa v umirjenost. Ki ublaži odnose in situacije. Terapija…'' Zavedam se, da se z željo po živali z opisanimi karakteristikami ponovno ločujem od sebe in od teh karakteristik. Vidim, da lahko sama postanem igrivost in sproščenost [v trenutku ko sem to napisala in izgovorila, se mi je iz ramen odvalila precejšnja napetost oz. teža --- TOLE BI PA LAHKO UPORABLJALA KOT UNIVERZALNO SAMOPOMOČ!]. Vidim, da lahko sama postanem prisotnost, ki sebe in druge spravlja v dobro voljo in s pomočjo dotika v umirjenost, ki ublaži napetost v odnosih in situacijah. Lahko postanem terapija zase in za druge. Ni mi potrebno obstajat v prevladujoči čemernosti in napetosti… Ko zaznam, da sem v teh dveh karakterjih, nekajkrat globoko zadiham in se spomnim ''Vidim, da lahko sama postanem igrivost in sproščenost'' in si takoj dam priložnost to udejanjit… tudi s pomočjo fizičnih premikov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrb in strah, ker X postaja vse bolj nemiren, provokatorski, celo besedno agresiven.

Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila upati, da bo vzgojil mače in se tako omehčal.

Znotraj tega si odpustim tudi prepričanje, da ne znam pristopit do njega na tak način, da bi mu lahko učinkovito pomagala.

Zavedam se, da moja skrb in strah ne bosta pomaga izboljšati Xovega razpoloženja v bolj konstruktivnega, pač pa ga samo podpirata – kot pač vsako reaktivno obnašanje podpira neko drugo reaktivno obnašanje.
Vidim, da je bila posledica obstoja v upanju v tem primeru razočaranje ob neizpolnitvi.
Razumem, da je najlažje reči ''ne znam'', ker si tako ustvarim iluzijo neodgovornosti……

Torej – ko se v prihodnje zalotim, da drsim v skrb ali strah v povezavi z Xovim premikanjem k destruktivnosti – se ustavim in se stabiliziram s pomočjo dihanja. Isto naredim v primeru ko se zalotim, da X obsojam, ker si dopušča vedno večjo mero destruktivnosti. Namesto reagiranja stojim pred X kot vzor stabilnosti – če že ne najdem primernih besed.

Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 3

Celoten izhodiščni blog: http://duskamaglica.blogspot.com/2014/11/usmrtitev-macke-dime.html

V tem blogu tukaj predelujem zadnje 4 odstavke izhodiščnega bloga.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem z mačko Dimo izgubila tišino v odnosu, ''ki jo premorejo samo živali'', igrivost in uživanje, ki sem si ju drznila v največji meri deliti z njo in mehak dotik – skoraj dnevno na dosegu roke. Ko opazim, da bivši odnos z mačko Dimo zaradi naštetega definiram kot poseben/edinstven – se ustavim in diham. Zavedam se, da si lahko že jutri nabavim novo žival in vse našteto delim z njo. Vidim, da bi si lahko več igrivosti in uživanja dopustila tudi v odnosih z ljudmi, ampak sem se bala njihovega odziva. Realiziram, da lahko mehke dotike delim z mnogimi živalmi, ki jih srečam – če jim le stopim nasproti in opazim vzajemni interes. In navsezadnje sem sama tista, ki si lahko omogočim tišino v lastni glavi…

Zavezujem se, da ne bom več hrepenela za naštetimi zadevami, ki sem jih navidezno izgubila z mačkino smrtjo in s prekinitvijo najinega odnosa, ampak jih bom namesto v Dimi poiskala v sebi, v odnosih z drugimi živalmi in v odnosih z drugimi ljudmi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem z mačkino smrtjo izgubila tišino, ''ki jo premorejo samo živali'' in obtičala v okolju z ljudmi, ki se vzajemno sodimo/obsojamo, si vsiljujemo direkcijo in se obravnavamo kot manjvredne/večvredne. Ko opazim, da obstajam v vlogi zapuščene žrtve – se ustavim in diham. Vidim, realiziram, razumem, da sem v prvi vrsti sama tista, ki se mora nehati obsojati, nehat upoštevati direkcijo lastnega umsko-zavestnega sistema in definiranja sebe/UmZS kot večvrednega/manjvrednega v odnosu s sabo/bitjem+telesom. Dojela sem, da kadar se tega držim tudi v odnosu z domačimi, pripomorem k njihovemu stabiliziranju in zmanjšanju (nikakor pa ne popolnemu ustavljanju) reakcij. Zavezujem se, da bom ''tišino, ki jo premorejo samo živali'' poiskala v sebi in jo skozi enakovrednost v odnosih delila z drugimi; da si bom v tem vpogledu jemala živali za zgled.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila v enaki meri sproščeno uživati, biti igriva in se neobremenjeno gibati tudi takrat ko sem bila sama, torej brez Dime. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila reagirati na sodbe drugih in projekcije lastnih sodb kadar sem se želela skozi igrivost in uživanje ''na mačji način'' izražati ko sem bila sama. Ko opazim, da zatiram samo-izražanje skozi igrivost in uživanje ''na mačji način'' – se ustavim in diham. Vidim, da sem se v primerih ko sem si dopustila igrivost, poležavanje na tleh, pretegovanje, sončenje, neobremenjeno oz. raziskovalno (smešno/neobičajno) gibanje... počutila sproščeno, prijetno in prisebno / bolj v stiku s svojim telesom in površino + manj v mislih in občutkih. Zato se zavezujem, da si tega ne bom odtegovala in se prepuščala samo-obsojanju oz. ne bom dopustila, da drugi s svojim obsojanjem zatrejo ta izraz mene. Zavezujem se, da si bom vzela čas zase, za biti tukaj – samo biti in ležerno dihati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po deljenju dotikov z živalmi in željo po deljenju objemov z nekaterimi ljudmi ter znotraj tega prepričanje, da nisem izpopolnjena, če tega dvojega nisem bolj ali manj konstantno deležna, da brez tega ne morem najti pomiritve in s tem prizemljitve. Ko opazim, da obstajam v želji po deljenju dotikov z živalmi in v želji po deljenju objemov z nekaterimi ljudmi – se ustavim in diham. Zavedam se, da sta dotikanje in objemanje v neki meri morda celo potreba, vendar vidim, da si iz njiju vse prevečkrat dopuščam ustvariti željo/hrepenenje z namenom ustvarjanja energije za UmZS. Zato se zavezujem k zaustavljanju prepričanja, da mi brez teh fizičnih kontaktov z drugimi bitji izven sebe nujno nekaj manjka; zavezujem se k zaustavljanju proizvajanja dobrih občutkov – kadar dobim pozornost drugih in k zaustavljanju občutkov razočaranja in zapuščenosti, kadar mi drugi pozornosti v tej obliki niso pripravljeni dati. 

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila podzavestno prepričanje/pričakovanje, da bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni starosti oz. ''od starosti''.

Ko opazim, da obstajam v prepričanju-pričakovanju, da bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni starosti oz. ''od starosti'' – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko vsak izmed nas – vključno z mano (lol)– umre v tem trenutku ali v vsakem naslednjem, neglede na starost / mladost / količino preživetega časa v aktualnem telesu.

Zavezujem se, da smrti posameznikov ne bom več definirala z besedami ''neverjetno, skoraj nemogoče, popolnoma nepričakovano'' in podobnimi in da bom obstajala v zavedanju, da je lahko vsak trenutek poslednji zame oz. za vsakogar izmed nas. In ga posledično tudi skušala preživeti v polnem potencialu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila starejšo sosedo obsojati, ker se že več let ne sprijazni s sinovo smrtjo in ker s svojo pozornostjo ostaja pri njem, namesto da bi uživala življenje v pokoju s svojo ovdovelo snaho in vnukoma.   

Ko opazim, da obsojam sosedo, ker že precej let vzdržuje in hrani žalost vezano na sinovo smrt in trati svoje življenje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moje obsojanje ne bo spremenilo njenega obnašanja in je zatorej nesmiselno. Zavedam se, da je preveč zacementirana, da bi se ji lahko pomagala premaknit in je zato najbolje, da se enostavno umaknem njeni bližini kadar se ona odloči obstajat v morbidnem vzdušju.

Zavezujem se, da ne bom več obsojala sosede kadar se bo ta odločila obstajat v morbidnem vzdušju, saj se zavedam, da ga z obsojanjem v bistvu podpiram…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zviška gledat na ljudi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja.

Ko opazim, da obstajam v občutku večvrednosti v primerjavi z ljudmi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem še pred kratkim sama živela v prepričanju, da je čustvena inteligenca bistvenega pomena v življenju. Zavedam se, da se skozi občutek večvrednosti distanciram zato, ker se mi zdi strašno težko ljudem razložit, da nas čustva ne bogatijo, ampak žrejo…

Zavezujem se, da si ne bom več dopustila zviška gledati na ljudi,  ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja, ampak si bom vzela čas in jih skozi vprašanja vodila do njihovega lastnega spoznanja / odgovorov kako se manipuliramo z dopuščanjem privlačnosti in odpora – polarizacijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred spremembo vlog v okrnjeni družini v primeru smrti očeta (matere).

Ko opazim, da obstajam v strahu pred spremembo vlog v okrnjeni družini v primeru smrti očeta (in/ali matere) – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da bi bilo v primeru manifestacije smrti očeta (matere) toliko dejavnikov, ki jih trenutno ne morem predvideti, da se preprosto ne morem predhodno pripraviti na to, torej je bolje, da razmišljanje v tej smeri opustim. Zavedam se, da spremembe vlog v primeru  manifestacije smrti očeta, dojemam kot grozno tragično breme, s čimer si omejujem svoj potencial.

Zavezujem se, da si ne bom več dopuščala obstoja v morbidnosti znotraj namišljene situacije spremembe vlog / povečane odgovornosti do preostale družine v primeru očetove smrti. Zavezujem se, da se v primeru manifestacije očetove smrti ne bom prepuščala morbidnosti in spremembe vlog ne bom definirala kot bremena, ampak bom svoj čas raje porabila za lastno stabilizacijo s pomočjo dihanja.

Se nadaljuje…

Dementne dogodivščine / Gratis priznanje

9.8.13

Včerajšnja babičina izjava: Hudiča, že sedenje me zmantra.

Zakaj še ne umre? Kdo ima kaj od tega, da preživlja svoj čas v utrujenosti in bolečinah? Resno vprašam.

A na ta način dobivamo ostali lekcijo kako naj ne živimo? Če je tako – potem ni ravno najbolj nazorna… sem napisala in potem začutila bolečine v predelu srca…

A se umsko-zavestni sistem napaja iz teh bolečin al kaj?!?

Gratis priznanje: Babica kot dežurni krivec aka dementni del drugih/mene

Kadarkoli kakšna reč v babičinem dosegu izgine ali sem jo založila (smo jo založili), umsko-zavestni sistem takoj navrže: babica!

Včasih jo vprašam če je kaj prestavila, ''pospravila'' ampak četudi je, se tako ali tako ne spomni…

Včasih jo obsojam v svojih mislih brez da bi ji to izrazila.

Tako kot takrat, ko ''je izginil'' nastavek za kanglo in ga nisem našla na običajnih mestih. Začela sem dvomiti v to, da bi se lahko nahajal še kje drugje in v svojih mislih začela obtoževat babico. Hkrati sem se zavedala kaj se dogaja v mojih mislih in si nisem dopustila, da bi me popolnoma okupirale. Še enkrat sem preverila po kotičkih, ga našla in dojela nesmiselnost obtoževanja babice z vsemi pripadajočimi negativnimi čustvi, predvsem jezo. Jezo nase, na svojo pozabljivost oz. na svoj obstoj v mislih s katerim sem se tako okupirala, da nisem registrirala kam sem odložila nastavek. Projekcija jeze na sebe na babico – da konkretno poimenujem kar sem si dopustila.

Imam občutek, da tudi potem, ko iskano stvar najdem in realiziram svojo zmoto, sled čustev tega dogodka še vseeno ostane v meni in se naloži na kup vseh ostalih negativnih čustev v povezavi z babico, ki jih zbiram in tako stopnjujem - potlačujem. Na kar nek majhen podoben dohodek – ena izgubljena/založena stvar v določenem trenutku moje nestabilnosti aktivira ta cel kup asociativno povezanih nepredelanih spominov in izbruhnem. Z namenom, da odvržem vso to nabrano energijo. Drugim se ob tem lahko zdi, da pošteno pretiravam, saj nimajo pojma o mojih nabranih notranji mislih začinjenih z nakopičeno čustveno energijo…

Podobno se je zgodilo tudi s paketkom za kavico… Kombinirala sem več opravkov, zaradi česar sem veliko razmišljala. Zdelo se mi je, da sem kavico medtem odložila na določeno mesto v kuhinji, pa je po opravkih tam nisem našla. Babico sem vprašala če jo je kam dala… jo začela v sebi obsojat in stopnjevat jezo do nje. Hkrati sem se zavedala, da je možno, da sem jo odložila kje drugje…

Ko nastopi trenutek vprašanja ali sem jo založila sama ali je bila na delu babica, je vsekakor najlažje naprtit krivdo njej in tako upravičit svoje ignoriranje realnosti…

Kmalu sem jo našla na komodi v verandi… trenutki tesnobe zaradi realizacije lastne neiskrenosti so me prevzeli takrat in so tukaj tudi zdaj ko opisujem to.

Včasih se zgodi, da vzamem kakšno stvar, ki naj je ne bi / ki jo je že načela babica ali pustim kakšno stvar, ki se mi je ne da pospravit z zavedanjem, da bodo tudi drugi najprej obsodili babico in hkrati njeno nesposobnost spominjanja ter s tem tako okupirali svoje misli, da bodo verjetno pozabili vprašat če sem morda jaz odgovorna za določeno dejanje. Zahrbtno / neiskreno do sebe in do babice.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico uporabljat kot dežurnega krivca za izgubljene/založene stvari in neprijetne dogodke/situacije in izkoriščat - zlorabljat ta princip delovanja posameznikovega UmZS z namenom, da bi lastno sebičnost/neodgovornost prikrila pred drugimi.

Ko opazim, da lastno pozabo, sebičnost in neodgovornost projiciram na babico – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da na ta način samo podaljšujem neizbežni proces soočenja z vsem kar sem si dopustila postati, z vsem kar sem sprejela kot definicijo sebe.

Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala želje po uporabi babice kot dežurnega krivca in da bom prevzela odgovornost za lastno demenco / lastno ignoriranje fizične realnosti.
Hkrati se zavezujem, da se ne bom  obsojala zaradi preteklega projiciranja lastne neiskrenosti na babico, saj se zavedam, da tudi na ta način okupiram svoje misli, namesto, da bi bila tukaj in tako preprečila nadalje zaplete zaradi ignoriranja realnosti. Ostajam tu, diham, se zavedam fizičnega. Ja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zgražanje, nerganje, pretirano ''skrb'' in paniko zaradi babičine nefunkcionalnosti in nezanesljivosti.

Ko opazim reakcije v obliki zgražanja, nerganja, pretirane skrbi in panike v povezavi z babičino nefunkcionalnostjo in nezanesljivostjo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sta babičina nefunkcionalnost in nezanesljivost manifestirani posledici predaje UmZS, ki se ju ne da več prekinit in ustavit in bosta ostali tu z njo in kot ona do konca njenega življenja. Zavedam se, da nimam moči, da bi spremenila njeno stanje, ji kako pomagala. Zavedam se, da imam moč, da spremenim svoje reakcije v zdravorazumske odzive.

Zavezujem se, da bom postopoma utrdila navado sprotnega samoodpuščanja tudi najmanjših reakcij (napram babici), saj sem tekom serije ''Dementne dogodivščine'' dobila uvid kako zelo pomembno je živeti kot samoodpuščanje, če se ne želim ponavljati kot življenju škodljive misli, besede, dejanja.

S tole objavo zaključujem serijo blogov ''Dementne dogodivščine'' in vas vabim, da jo pokomentirate.
Hkrati pa vas vabim, da si tudi sami odpustite (vse) destruktivne vzorce v povezavi s pozabo in tako pripomorete k izboljšanju tukajšnjih razmer.

Moj odziv na predajo drugih

Predaja v tem kontekstu pomeni da nekdo počne nekaj brez zdravega razuma (z zmanjšanim zavedanjem fizičnega), da je kontrolo nad sabo začasno ali dolgoročno prepustil umsko-zavestnemu sistemu zaradi česar je nestabilen in mu ni smiselno zaupati.

Paradoksalno ali pa tudi ne me takšna oseba zlahka razdraži. Zaradi tega, ker težko razumem kako lahko tako spusti vajeti iz rok. V želji, da bi ji pomagala ji predlagam rešitev –- ampak človek takrat, ko je v energiji čustev težje sliši –- preprosto zato, ker ima polno glavo lastnih misli… Jaz se premalokrat opomnim na to in ponavljam že povedano brez pravega efekta. Z željo da bi pomagala –- za katero se skriva želja po kontroli drugega –- da se ne bi uničeval še naprej –- ker vem, da mi bo potem težje z njim.

In to dejstvo, da nimam kontrole nad drugimi kadar si škodujejo in da drugim ne morem pomagat, če niso sami pripravljeni sprejeti pomoči, me razdraži. S tem, ko zapadem v razdraženost, pa že škodujem sebi, izgubljam kontrolo nad sabo in dajem moč umsko-zavestnemu sistemu, namesto zdravi pameti. Postajam ista kot tisti drugi, ki sem mu želela pomagati…
Kar pomeni, da sem dopustila, da me je njegovo razpoloženje posrkalo vase v bolj ali manj podobni ali nasprotni verziji. Namesto da bi ostala stabilna s pomočjo dihanja. To je včasih največ kar lahko narediš –- poslušaš drugega in ostajaš stabilen – da drugi vidi, da je možno… da se začne spraševat zakaj ne reagiraš na njegove reakcije.

Primer babica

Babica je dementna in sproti v roku parih minut pozabi skorajda vse z redkimi izjemami. Pri njej deluje logika –česar se ne spomnim, tega nisem naredila-. Naj gre za konzumiranje hrane in pijače (občutek za sitost in žejo je pri njej skrhan), naj gre za zaklepanje vrat (ko pozabi da smo doma), naj gre za pobiranje nezrelih pridelkov preden so zreli oz. več kot jih lahko porabimo, naj gre za trmo glede plenic in oblačenja.

Kadar jo vprašaš zakaj je naredila določeno nespametno stvar, trdi da je ni. Četudi ji razložiš zakaj in kako ni variante, da jo je naredil kdo drug. Odzove se z odločnim zanikanjem, z vso nemo in trmo… včasih s prezirom, drugič z jezo ali pa kar z vsem skupaj. In v takih trenutkih človeku z lahkoto nenadoma nabije pritisk. Ona pozabi – vse svoje prejšnje nespametne akcije – in seveda tudi to, da jih je pozabila… Mi pa jih ne pozabimo. Naloži se ti število istih ponavljanj in večkrat v jezi odreagiraš kar  podzavestno.

Tako včasih reagiram v jezi in nadaljujem s tem da jezo stresem na babico, drugič odreagiram z jezo in se nato ustavim in ji z umirjeno intonacijo povem zaradi katerega njenega dejanja sem se razjezila, v nekaterih primerih mi uspe v sebi samo na hitro pojamrat 'ne že spet' in preprosto po(s)pravim za njo brez vprašanj in obtoževanja.

Potem so tu še situacije, ko se zaradi babičinih nespametnih akcij razjezita starša. Takrat želim pomagat njima –- ampak kot že zapisano –- na silo ne gre –- tako kvečjemu še sama padem v to nesmiselno razpoloženje.

Primer sorodnica 1

Predvidevajo, da je imela infarkt in da bi jo lahko doletela tudi smrt, če ne bi pravočasno poklicali rešilca. Vzrok – predvsem stres. Pravijo, da se lahko situacija ponovi, če ne bo spremenila svojih navad in se umirila.

Moja reakcija je bila takšna, da sem brez besed, samo z zvokom izrazila ironijo v prepričanju, da se ne bo spremenila. Ko sem se je zavedla, sem se vprašala kaj dela to prepričanje v meni, čemu služi. Ničemur konstruktivnemu. Nesmiselno je – prav tako kot pričakovanje da se bo spremenila ali kot skrb zakaj se ne spremeni.

Nimam kontrole nad ne-spreminjanjem sorodnice. Lahko poskusim z besedami, brez pričakovanj da jih bo slišala. Lahko pa v njeni bližini samo diham v stabilnosti.

Primer sorodnik 1

Poln samega sebe, precej glasen, dokaj tekmovalen… je ostal priklenjen na dom in se težko premika, potrebuje pomoč drugih. Ne smili se mi –- ravno obratno – privoščim mu, da je ostal 'sam s sabo' v prepričanju, da bo dojel da je njegovo trpljenje posledica njegovega značaja. Kaj dela to prepričanje v meni? Moja privoščljivost mu zagotovo ne bo pomagala dojeti kako je prišlo do takšnih posledic.

Nimam kontrole nad njegovim dojemanjem. Njegova prepričanja so tako zasidrana v njem, da stežka posluša predloge drugih. V njegovi bližini lahko le diham v stabilnosti.

Primer sorodnica 2

Zaskrbljena zaradi konkretnega izpuščaja na koži – me sprašuje kaj naj naredi. Brez pomislekov ji predlagam naj obišče zdravnika. Noče k zdravniku z izgovorom da je predaleč in da bi si mogla vzet čas. Spet zaskrbljeno vpraša kaj naj naredi. Še par krat ji med njenim izgovarjanjem odločno ponovim naj gre k zdravniku in jo spomnim, da jo pravočasna diagnoza lahko reši skrbi, pravočasno zdravljenje pa še česa hujšega.

V svojim mislih jo obsojam jo kot neumno, naivno in neodgovorno. Kaj delam s tem? Pomagam ji ne. Kaj sem naredila s tem, ko sem ji ponavljala svoj predlog? Mogoče to, da ga ni vzela resno? Naslednjič povem in diham. Ne reagiram na izgovore in se ne ponavljam. Ustavim obsojanje. Ne morem kontrolirat njene odločitve…

Primer sorodnica 3

Duševno motena čemerna starka z zajedljivo intonacijo in vsebino besed. Ne pozna me več in bulji vame.

Obsojam jo, ker se je tako zapustila in zagrenila življenje vsem okrog sebe. Ne znam z njo. Kadar se zapletem v komunikacijo z njo, mi jo pogosto uspe sprovocirat ali razjezit.

Postala mi je tuja in zdi se mi, da hočem s provociranjem iz nje izbezgat nazaj vsaj minimalni občutek domačnosti?

Kakorkoli – moje obsojanje in provociranje ne pomaga ne njej ne meni. Kadar vidim tako očitno prevlado umsko-zavestnega sistema – mi ne preostane drugega kot dihanje in zavedanje da nobene njene poteze nima smisla jemati osebno. Dopustim si soočenje s tem UmZS brez reakcij. Diham.

Dejstvo je, da ne morem vsilit zdravo-razumskega prebliska drugemu in ga tako ustavit pred (samo)uničujočo reakcijo – ker nasilnost / kontrola v obliki nadvlade že sama po sebi ni zdravorazumsko dejanje… Lahko pa ostanem tu in diham v stabilnosti, namesto da bi se prepustila reakcijam – lahko kontroliram sebe in tako stojim kot vzgled (četudi sebi).