Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 2

Celoten izhodiščni blog

Odstavka iz izhodiščnega bloga, ki ju razširjam / predelujem v tem blogu:

''Dan pred dogodkom je bil podoben kot vsi ostali od morja naprej. Ni izstopal po napornosti, ampak izčrpanost in utrujenost sta se vse te dni nabirali nekje v ozadju… Ko sem zaključila z delom, sem začela iskati ključe od avta. V nahrbtniku jih ni bilo… Izklopila sem alarm in odklenila vrata pisarne ter jih začela iskat znotraj. Vso to iskanje je trajalo okrog 10 minut, nakar sem stopila iz pisarne in sodelavki rekla: ''Kaj si te tak nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?''—

Glavo sem imela prepolno od misli povezanih z delom in sem enostavno pozabila, da sem tokrat za spremembo prišla z avtobusom in sem se čisto avtomatično lotila standardnega procesa iskanja ključev avtomobila… ''

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila sprotnega samo-odpuščanja občutkov izčrpanosti in utrujenosti in da sem dovolila, da sta se dnevno nabirala nekje ''v ozadju'' zavesti.

Ko opazim nabiranje občutkov utrujenosti in izčrpanosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da ni praktično ignorirat občutkov izčrpanosti in utrujenosti samo zato ker niso izrazito intenzivni in da jih kot takšne ni smiselno soditi kot nepomembne oz. nevredne obravnave. Zavedam se, da se krajša ali daljša obdobja preživeta v omenjenih občutkih seštevajo in so kot rezultat/seštevek zelo pomembna ter intenzivna v svoji kontroli nad mano kot bitjem in telesom.

Zavezujem se k sprotnemu samo-odpuščanju občutkov utrujenosti in izčrpanosti z namenom preprečitve manjših in večjih psiho-fizičnih ''zlomov''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila očiten avtomatizem/navajenost pri dejanju iskanja ključev od avta. Hkrati si odpustim, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi obstoja v avtomatizmu in se ga sramovati – pred sabo.

Ko opazim, da obstajam v avtomatizmu / navadi / da se pustim usmerjat umsko-zavestnemu sistemu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem se skorajda vse življenje pustila usmerjat umsko-zavestnemu sistemu / navadam - kakor so to počeli malodane vsi okrog mene. Zavedam se, da je prehod iz avtomatiziranega načina obstoja v zdravorazumski obstoj in zavedanje v vsakem trenutku dolgoročni proces in da ne morem ubirat bližnjic. Vidim, da je sramovanje zaradi trenutkov pozabe / trenutkov ne-zavedanja samo še eden izmed miselnih konstruktov, ki podpirajo umsko-zavestni sistem.

Zavezujem se k odpovedovanju občutka sramu. (Ne dopuščam si več sramu ker sem pozabila, da sem izjemoma prišla v službo z avtobusom in sem deset minut iskala ključe.) Zavezujem se, da se bom naslednjič prej ustavila in zadihala ter si tako dala možnost objektivnega vpogleda.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelavko nagovoriti: ''Kaj si te tak nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?'' in na ta način poskušala situacijo narediti humorno, ironično – da bi tako odvrnila svojo in njeno pozornost od neprijetnih čustev razočaranja nad sabo.

Ko opazim, da skušam s humorjem / (samo)ironijo preusmeriti svojo in/ali od drugega pozornost iz neprijetnih čustev, ki jih doživljam – npr. razočaranje nad seboj – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se humor in samo-ironija na prvi pogled morda zdita čisto običajna in priročna izbira, vendar sta po drugi plati tudi subtilna maskerja potlačevanja. Zavedam se, da je samo-razočaranje po svoji naravi precej podobno občutku sramu/krivde in kot tako služi samo ohranjanju umsko-zavestnega sistema / samo-sabotaži in nima nobene – prav nobene praktične vrednosti.
Zavezujem se, da se bom izogibala humorju in ironiji kot maski za prekrivanje lastnih negativnih čustev in da bom kadar jima vseeno podležem kasneje preko pisanja preverila kaj sem si tajila.
Zavezujem se k opustitvi čustev razočaranja nad sabo oz. k takojšnjemu preusmerjanju v načrtovanje spremembe vzorca zaradi katerega začutim razočaranje nad sabo. 

Dementne dogodivščine 1

19.7.13

Šli smo na sestričnin rojstni dan; dementno babico smo za okrog 2 uri pustili samo doma.

Ko se vrnemo, dementna babica mami pove, da je padla. Soseda ateju razloži svojo plat. Ravno je bila zunaj na verandi in je videla babico. Ležala je v vrtu med jagodami. Soseda je mislila, da jo je kap, ker je bila tako mirna…

Vrt smo zagradili in babici ''onemogočili'' dostop z dvema deskama, ki se jih da odpret na malo bolj zafrknjen način. Ker je delala škodo – pobirala nezrele pridelke na veliko ali pa jih je nabrala več kot smo jih lahko naenkrat porabili…

Babica komaj hodi – uporablja berglo – ko se spomni, moti se ji… ampak glej čudež… na vrt je pa splezala ali kako si naj človek razlaga, da sta bili deski zaprti ko jo je prišla soseda pobrat… WTF?! Roke so se ji pri danes zajtrku tako tresle, da ni mogla jest, tako da verjetno ni imela moči za manipulacijo desk... Se je splazila med deskama? Kako – ko pa se komaj pripogne?

Ironija na celi liniji… Ne vem kaj naj si mislim, kako naj se ne počutim izigrane, kako naj mi ne bo njena prisotnost preprosto odveč…

Starša se odpravljata na morje, zato ata fiksno zapre ta vhod z dodatnimi ovirami… na kar se naknadno zaveva, da moram vsak drug dan hodit zalivat v vrt… kar pomeni, da bom morala te tatežke kangle nosit mimo celega vrta na drugo stran do zadnjega vhoda in potem od tam naprej. Ali pa bom čepela ko budala zraven šlaufa napeljanega iz cisterne za deževnico. Ko bom že tako brez tega porabila eno uro za zalivanje vsega kar je pri hiši in okrog nje.

Obrača se mi. Jezna sem na babico. Sovražim jo – zaradi tega, ker si je dopustila obstajat v pozabi in kot pozaba.

Potem se spomnim na drugo babico – ki živi s to sestrično pri kateri smo danes bili in vidim še večjo grotesko-grozo…

Ne razumem več zakaj morajo obstajat takšni ljudje –- brez zdrave pameti – ki povzročajo samo še škodo in konflikte, ki nenehno izzivajo reakcije bližnjih. -------------------------------------------------------------

+ 30.7.13 (Z distance parih dni berem zgornji zapisek in...) 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutiti se izigrano in prisotnost dementne babice soditi kot odvečno.

Ko opazim, da obstajam kot občutek izigranosti in kot sodba o odvečnosti babičine dementne prisotnosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da za enkrat še nimam dovolj širokega pogleda na razlog za obstoj demence in da si prisotnost demence še vedno jemljem precej osebo, čeprav demenca postaja vedno bolj množičen pojav.

Zavezujem se, da se bom opominjala na to, da bom kljub vsem banalnim nesmislom dementnega uma ostajala tu, v fizični realnosti in iskala rešitve ter uporabljala čim manj notranjega govora in reakcij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot jeza in sovraštvo napram dementni babici – oziroma demenci – napram projekciji lastne demence na babico…

Ko opazim, da obstajam kot jeza in sovraštvo napram pozabi – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da mi jeza in sovraštvo ne bosta pomagala rešiti/odpraviti pozabe oziroma občutka nemoči, da bi se spomnila vsega kar sem si kot bitje dopustila pozabiti.

Zavezujem se, da bom svojo pozornost vztrajno preusmerjala v svoje dihanje, v zdravorazumsko raziskovanje spominjanja in da svojega časa ne bom zapravljala z obstojem v mislih kot jeza, sovraštvo in občutek nemoči v povezavi s spominjanjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot misel: ''Ne razumem več zakaj morajo obstajat takšni ljudje –- brez zdrave pameti – ki povzročajo samo še škodo in konflikte, ki nenehno izzivajo reakcije bližnjih.''

Ko opazim, da obstajam v vlogi žrtve ljudi brez zdrave pameti in jih krivim, ker izzivajo reakcije bližnjih – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da ljudem ne morem povrnit zdrave pameti, da pa lahko omejim svoje reakcije in da si jih sproti odpuščam.
Zavezujem se, da bom postopoma opuščala svoje reakcije na UmZS brez zdrave pameti in si ne bom tako pogosto dopuščala, da me sprovocira dementni umsko-zavestni sistem… drugega oz. moj lastni.