Nehormosnka kontracepcija in moje reakcije

V imenu svojega zdravja sem začela razmišljati o nehormonski kontracepciji. Ginekologinja mi je priporočila lady comp. Začela sem raziskovati to možnost merjenja temperature na podlagi katere se da ugotoviti ne/plodne dneve in po petih+ mesecih je še vedno nisem začela uporabljati…

Zakaj? Zato ker ne vem kaj naj izberem in ker me je strah, da bi zanosila, če bi pozabila vsakodnevno izmerit temperaturo…

Izbira je velika. Na začetku sem bila mnenja, da je najbolje izbrati 'tapravo stvar' – prav znamko Lady-Comp®, ki pa ima tudi konkretno nabito ceno (275 – 500€). Partner pa je našel aplikacije za ne/plodne dneve, ki so skupaj z navadnim termometrom, ki kaže na 2 decimalki natančno veliko cenejša možnost. Najbrž pa tudi ne tako zanesljiva kot Lady-Comp® naprava s 'semaforjem' vezanim na spolno aktivnost?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pri sredini zadnje škatle kontracepcijskih tablet začet paničarit, ker me je bilo sram, da bi morala ginekologinji (ki je rekla, da sama ne bi nikoli dajala hormonov vase) povedati, da še nisem nabavila kontracepcijskega pripomočka – zaradi svoje neodločnosti, zmedenosti in strahu.
Zdaj sem se odločila, da se bom odločila in tekom tega tedna tudi naročila pripomoček. In odstranila našteta čustva s katerimi si motim pozornost in se omejujem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot sram.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot neodločnost.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot zmedenost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot strah.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v želji po 100% kontroli v povezavi s kontracepcijo in posledično v strahu in v samoomejevanju - ker te kontrole nimam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odlašat z odločitvijo o tem kateri pripomoček bom izbrala, ker sem obstajala v strahu pred tem, da se utegnem odločit narobe in da utegne ta odločitev imeti skrajno nezaželene posledice.
Vidim, da sem se na ta način sabotirala, si onemogočala želeno spremembo in se prepuščala strahu, namesto da bi zbrala čim več relevantnih informacij, si jih beležila in na podlagi tega sprejela odločitev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iti v karakter žrtve ko bi se morala odločati glede izbire kontracepcijskega pripomočka, ker sem se počutila ranljivo in me je bilo te ranljivosti strah. Zavedam se, da so situacije v katerih se počutim ranljivo hkrati tudi priložnosti za gradnjo samo-zaupanja in da je na meni ali bom to priložnost izkoristila v dobro svojega zdravja in discipline. Tokrat jo bom.

Se do zdaj kar nisem spomnila pogledat na YouTube… Izbrala sem si verzijo pripomočka in pridobivam dodatne informacije:
https://www.youtube.com/results?search_query=Pearly+Fertility+Monitor-Fahrenheit+

S temi informacijami si odstranim zmedenost in zmanjšam strah ter povečam odločnost.

Naslednji dan s partnerjem zbereva denar za pripomoček in ga naročiva…

Problem rešen.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v strahu, da bi zanosila, če bi pozabila vsakodnevno izmerit temperaturo… Ta strah sem zmanjšala že s tem ko sem si pogledala videe o napravi in ugotovila, da ima alarm. Dodatno še s tem ko sem se s partnerjem pogovorila o času merjenja. Ta naj bi bil takoj ko se zbudim, po možnosti vedno ob istem času. In to je čez teden takrat ko gre partner v službo. Obstajala sem tudi v strahu, da bi ga alarm ob isti uri čez vikend motil… pa sem skozi pogovor ugotovila, da to ni problem. + glede pozabljanja je večerna ura ob kateri sedaj jemljem kontracepcijske tabletke zagotovo bolj kritična kot jutranja. – Zvečer me ni vedno doma / nimam vedno telefona s seboj / ne slišim vedno alarma / nimam vedno torbice s tabletkami ob tisti uri pri sebi. Zjutraj pa sem vedno na istem mestu in bom imela pripomoček vedno ob sebi… Zgleda, da bo možnost pozabljanja zminimalizirana in da se mi ni potrebno bati…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dajati predvidene partnerjeve potrebe na prvo mesto – pred svojimi dejanskimi in obstajati v skrbi, da bi motila njegov spanec. Zavedam se, da moram bolj stati za svojimi odločitvami v povezavi z lastnim zdravjem – tudi v primerih ko se morajo drugi zaradi tega čemu odreči. Da se mi v takih primerih ni potrebno počuti krivo in nadležno.
+ tega moj partner poležava še nekaj minut po alarmu preden vstane in me tako večkrat ohranja budno, pa se zaradi tega niti malo ne sekira, lol… sploh nisem pomislila na to do zdaj…
Zelo enostavno je povedal – če bom zaspan, bom že zaspal nazaj, če ne pa bom pač buden (ob vikendih, ko bo Lady-Comp alarmiral). Pravzaprav je enako z mano. Smo umsko-zavestni sistem se hoče nekaj bunit – češ, da imam čas in možnost spat, pa ne morem, ker me partner s svojim jutranjim obredom preveč predrami.

Jeza in zamera ne pomagata plačati bencina

Odpravljala sem se v mesto. Mama je rekla -Idi z mojim avtom in mi natoči bencina; plačilna kartica je v predalu.
Ustavila sem se torej na bencinski in natočila poln tank goriva ter se odpravila k blagajni. Gospod na drugi strani mi s pritajeno skrivnostnim glasom nekaj govori. - Prosim? - Gospa… nimate zadostnega stanja…
Na glas se vprašam – Kako je to mogoče.?.
Na točno tej črpalki se mi je enkrat že zgodilo nekaj podobnega; ne vem več točno zaradi katerega razloga nisem mogla plačat prav tako polnega tanka goriva. Zato mi skozi misli začneta švigat zadrega in sramota, nakar vključim obrambni mehanizem v smislu – ni moja krivda – in povem, da mi je mama naročila z njeno kartico napolnit njen avto. – Pa plačajte z gotovino. – Nimam je dovolj… Kaj je za naredit?

Prevzame me uslužbenka, ki začne izpolnjevat obrazec. Že odkar sem zagledala napis zavrnjeno, se mi v ozadju pobliskavajo misli v smislu:
sem sploh vzela pravo kartico?; če je nisem je kriva mama, ker mi ni povedala katero točno naj vzamem!
zakaj mi je ni dala sama; bi mi vsaj dala pravo!
kako me je lahko poslala po bencin s kartico na kateri ni dovolj denarja; kaj ji ni jasno…
zakaj me spravlja v tako zadrego / mi dela tako sramoto?!
In vse te in podobne misli se počasi oblikujejo v jezo in v zamero. Zaradi samo-korekcijskega treninga pri Desteni mi to dogajanje uspe opazit preden me popolnoma prevzame in preden zapadem v intenzivne reakcije.

Medtem ko uslužbenka še naprej vpisuje podatke, ki jih naštevam se vprašam: bo jeza pomagala rešit tale problem tukaj – poravnat dolg? & se bo mama naslednjič v podobni situaciji obnašala drugače, če ji bom tokrat zamerila?
Odgovora sta jasna. Jeza ne pomaga plačat bencina in moja zamera ne bo pomagala spreminjat drugega  na boljše…
Zato se jima odrečem in v miru počakam na uslužbenko, da dokonča izpolnjevanje in me usmeri naprej. Pravi, da naj denar prinesem še danes, do desete, sicer morajo plačati iz svojega žepa in da mora bit gotovina. Povem, da grem na en sestanek, da si bom denar sposodila tam in da bom nazaj v roku dveh, treh ur.

Včasih sem iz podobnih situacij naredila celo dramo. Nekoga, ki sem ga dojemala kot krivca, da sem se znašla v neugodni situaciji sem skozi misli napadla in se razburjala še dolgo časa po dogodku – vse dokler nisem prišla v stik z njim in vso nabrano jezo, razdraženost, naveličanost in zamero izlila na njega – da sem mu vrnila za vse občutke, 'ki mi jih je povzročil'.
Včasih se je po mojem izbruhu izkazalo, da drugi ni naredil nečesa za kar sem ga obtožila. Potem me je bilo sram, ker sem se tako silno 'izbruhala na njega' in sem hitro spremenila temo / se pobrala drugam in gladko potlačila dogodek – češ da ni imel takšne teže, čeprav sem par minut nazaj obstajala v pošteno intenzivni reakciji. Verjetno sem imela podoben izraz kot pes, ki skrije rep med noge in naredi najbolj ubogi pogled kar ga premore…

In tudi v tej situaciji bi se zgodilo podobno, če bi pustila svojim mislim, da se nekontrolirano stopnjujejo, če bi dovolila jezi in zameri, da me prevzameta. Najprej bi se zdrla in potem sramovala.
Ker je bila kartica prava in ker je bilo na njej dovolj denarja… Kot sem čez par minut ugotovila na bankomatu iste bencinske črpalke…
Tako pa sem dvignila denar, se skupaj z uslužbenko še malo počudila in rešila problem brez nepotrebnih čustvenih reakcij in izbruhov.

Kasneje sem o tem dogodku pripovedovala mentorici (buddy) pri Desteni I Processu. Ta me je vprašala če sem uspela mami v stabilnosti povedati to zgodbo. Odgovorila sem, da sem uspela – v zavedanju, da je to bila še zadnja točka preverjanja, če sem res čista reakcij. Če bi bila še vedno jezna na mamo in bi jo obsojala, bi se to slišalo v mojem glasu, v načinu na katerega bi se pogovarjala z njo. Ko pa sem ji prigodo na glas povedala umirjeno, sem si potrdila, da sem odstranila vse reakcije v povezavi s tem specifičnim dogodkom.

Poanta te zgodbe je v izbiri. V izbiri stabilnosti in umirjenosti namesto negativnih občutkov v sicer neugodni situaciji. In v zavedanju, da četudi bi 'pristala' v negativnih občutkih (jezi, razdraženosti in zameri), bi si jih bila dopustila/izbrala sama – ne bi mi jih povzročila mama oz. kdorkoli drug…

Zakaj pišem o tej bolj ali manj vsakdanji zgodbi? Zato ker se nam v življenju dogaja ogromno neugodnih situacij v katerih z lahkoto negativno reagiramo in kopičimo in povečujemo te posamezne reakcije do izbruhov; tako pa se kopičijo tudi izbruhi, ki škodljivo vplivajo na oblikovanje naših odnosov in na naš notranji mir.
Pišem zato, da ne pozabim in da spomnim še tebe, da izbruhov in nemira ne rabimo jemati kot samoumevnih in nespremenljivih. Z opazovanjem sebe in v zavedanju posledic lahko te škodljive vzorce zamenjamo z bolj prijetnimi odzivi, s katerimi si bomo povečevali samo-zaupanje in izboljševali medsebojne odnose.

Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 2

Celoten izhodiščni blog

Odstavka iz izhodiščnega bloga, ki ju razširjam / predelujem v tem blogu:

''Dan pred dogodkom je bil podoben kot vsi ostali od morja naprej. Ni izstopal po napornosti, ampak izčrpanost in utrujenost sta se vse te dni nabirali nekje v ozadju… Ko sem zaključila z delom, sem začela iskati ključe od avta. V nahrbtniku jih ni bilo… Izklopila sem alarm in odklenila vrata pisarne ter jih začela iskat znotraj. Vso to iskanje je trajalo okrog 10 minut, nakar sem stopila iz pisarne in sodelavki rekla: ''Kaj si te tak nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?''—

Glavo sem imela prepolno od misli povezanih z delom in sem enostavno pozabila, da sem tokrat za spremembo prišla z avtobusom in sem se čisto avtomatično lotila standardnega procesa iskanja ključev avtomobila… ''

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila sprotnega samo-odpuščanja občutkov izčrpanosti in utrujenosti in da sem dovolila, da sta se dnevno nabirala nekje ''v ozadju'' zavesti.

Ko opazim nabiranje občutkov utrujenosti in izčrpanosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da ni praktično ignorirat občutkov izčrpanosti in utrujenosti samo zato ker niso izrazito intenzivni in da jih kot takšne ni smiselno soditi kot nepomembne oz. nevredne obravnave. Zavedam se, da se krajša ali daljša obdobja preživeta v omenjenih občutkih seštevajo in so kot rezultat/seštevek zelo pomembna ter intenzivna v svoji kontroli nad mano kot bitjem in telesom.

Zavezujem se k sprotnemu samo-odpuščanju občutkov utrujenosti in izčrpanosti z namenom preprečitve manjših in večjih psiho-fizičnih ''zlomov''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila očiten avtomatizem/navajenost pri dejanju iskanja ključev od avta. Hkrati si odpustim, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi obstoja v avtomatizmu in se ga sramovati – pred sabo.

Ko opazim, da obstajam v avtomatizmu / navadi / da se pustim usmerjat umsko-zavestnemu sistemu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem se skorajda vse življenje pustila usmerjat umsko-zavestnemu sistemu / navadam - kakor so to počeli malodane vsi okrog mene. Zavedam se, da je prehod iz avtomatiziranega načina obstoja v zdravorazumski obstoj in zavedanje v vsakem trenutku dolgoročni proces in da ne morem ubirat bližnjic. Vidim, da je sramovanje zaradi trenutkov pozabe / trenutkov ne-zavedanja samo še eden izmed miselnih konstruktov, ki podpirajo umsko-zavestni sistem.

Zavezujem se k odpovedovanju občutka sramu. (Ne dopuščam si več sramu ker sem pozabila, da sem izjemoma prišla v službo z avtobusom in sem deset minut iskala ključe.) Zavezujem se, da se bom naslednjič prej ustavila in zadihala ter si tako dala možnost objektivnega vpogleda.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelavko nagovoriti: ''Kaj si te tak nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?'' in na ta način poskušala situacijo narediti humorno, ironično – da bi tako odvrnila svojo in njeno pozornost od neprijetnih čustev razočaranja nad sabo.

Ko opazim, da skušam s humorjem / (samo)ironijo preusmeriti svojo in/ali od drugega pozornost iz neprijetnih čustev, ki jih doživljam – npr. razočaranje nad seboj – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se humor in samo-ironija na prvi pogled morda zdita čisto običajna in priročna izbira, vendar sta po drugi plati tudi subtilna maskerja potlačevanja. Zavedam se, da je samo-razočaranje po svoji naravi precej podobno občutku sramu/krivde in kot tako služi samo ohranjanju umsko-zavestnega sistema / samo-sabotaži in nima nobene – prav nobene praktične vrednosti.
Zavezujem se, da se bom izogibala humorju in ironiji kot maski za prekrivanje lastnih negativnih čustev in da bom kadar jima vseeno podležem kasneje preko pisanja preverila kaj sem si tajila.
Zavezujem se k opustitvi čustev razočaranja nad sabo oz. k takojšnjemu preusmerjanju v načrtovanje spremembe vzorca zaradi katerega začutim razočaranje nad sabo. 

Ein bisschen pa doch…

Sem na obisku pri kolegu v Ljubljani in pravi mi, da bova šla na Celovški boljši sejem prodajat neko zalogo blaga. Strinjam se – prišla sem z namenom da mu pomagam pri različnih delih/opravilih. Spomnim se na prodajo lastnih izdelkov na mariborskem boljšaku in kako sva se s kolegico pri tem zabavali. S kolegom še večkrat govoriva o planu.

Pred nekaj trenutki me nepričakovano vpraša Wie gut sprichst Du Deutsch? Gledam ga – kaj mu špila, zakaj mi zdaj gnjavi s to nemščino... in mu kot vsakemu takemu odgovorim Ein bisschen pa doch... Cel čas mi je omenjal celovški sejem, jaz pa enostavno nisem naredila povezave z nemščino dokler me ni neposredno opomnil na to? WTF?! – Ne morem si verjet...

In potem – Odpor. Z veliko začetnico. Kolegu povem za ta odpor in strah. Prinese mi nemško-slovenski slovar in mi pravi naj si ga dam ponoči pod povšter in bo vse vredu. Odženem ga z Geh weg damit / Odpojdi s tem. Smeje mi predlaga naj izpišem strah v blogu. Še se upiram, nakar se spomnim, da bom najverjetneje že kmalu odšla v Avstrijo iskat zaposlitev, ker v Sloveniji do zdaj nisem imela prav veliko uspeha pri tem... Torej:


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jezo zaradi tega, ker nam v osnovni šoli niso dali možnosti izbire jezika, ki se ga želimo učiti in smo se morali avtomatsko učiti nemški jezik.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila znanja nemškega jezika videti kot koristnega/uporabnega in sem tako razvila odpor do tega jezika.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel, da nemškega jezika tako ali tako nikoli ne bom potrebovala, torej nima smisla vlagati energije v učenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po učenju angleškega jezika s pričetkom v osnovni šoli.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da učenje angleškega jezika s spričetkom v srednji šoli ne bo obrodilo dovolj efektivnih rezultatov in mu zato torej nisem namenjala posebne pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti ljubosumna na ljudi, ki jim ”jeziki ležijo” in dobro govorijo angleški in nemški jezik in se pisno izražajo v njem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti svoje učiteljice nemškega jezika tako iz osnovne kot iz srednje šole, da me niso dovolj motivirale za učenje nemščine, namesto da bi motivacijo poiskala znotraj sebe.

Odpustm si, da sem sprejela in si dopustila s svojimi negativnimi miselnimi vzorci sabotirat lastno učenje nemščine do te mere, da sem tekom srednje šole potrebovala inštrukcije in tako zapravljala mamin denar.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vprogramirat strah in odpor pred uporabo nemščine v pogovoru z drugimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi sebe skozi oči drugih kot smešno in neumno kadar si drznem izražati se v nemščini.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred napakami kadar si drznem izražati se v nemškem jeziku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi pomanjkljivega znanja nemščine.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila dati si možnosti pogovora v nemškem jeziku z drugimi in na ta način izoljševati te veščine ne glede na to na kakšni stopnji sem v danem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot sram pred izražanjem v nemščini.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila zabavati se na račun lastnega ne/znanja nemščine, da sem si svoje ne/znanje jemala kot osebni manjko, da si v učenje nemščine nisem dopustila vnesti zabave/veselja.

Ko opazim strah in odpor pred izražanjem v nemškem jeziku – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da sem z opisanimi načini razmišljanja in čutenja sabotirala sebe, svoje potenciale in si onemogogočala kakršen koli napredek v poznavanju neškega jezika.

Zavezujem se, da si bom v nadaljnjem dopustila izražati se v nemščini po možnosti brez samoobsojanja in strahu pred napakami, saj se zavedam, da je to edini način za napredovanje/izboljšavo situacije in da mi ni potrebno obstajati kot strah in odpor pred nemškim jezikom.

Schöne Grüße!

Preveri, uporabi, podpri (se):

- univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- enakovredni denarni sistem  

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti