Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 9

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skozi trenutke nestrpnosti in pritoževanja postopoma graditi ''en tak čemeren karakter'' oz. natančneje rečeno čemerno osebnost, ki pri meni prevladuje – vsaj v družinskem / sorodstvenem krogu. Vidim, da sama ne maram prisotnosti te osebnosti pri drugih in da je drugim (in delno meni) odveč/nadležno, kadar zapadem v njo in delujem skozi njo sama. Zavedam se, da sem jo gradila skozi trenutke in da jo lahko odstranim s pomočjo trenutkov v katerih se odločim, da se ji ne bom podrejala/prepuščala. Zato se v trenutku, ko opazim, da obstajam v nestrpnosti ali se pritožujem ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Spomnim se, da brišem nestrpnost iz sebe postopoma in da vsak trenutek stabilnosti šteje pri spreminjanju navade v zdravorazumsko. Če je reakcija močna in je ne morem zaustavit zlahka, prisluhnem lastnim izgovorim, jih zapišem in jih predelam skozi samo-korekcijski postopek (kot to počnem tukaj).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da z obstojem v čemernosti nekaj pridobivam. Zdaj razumem, da je bilo vse kar sem pridobivala negativno nabita energija za obstoj mojega miselno-čustvenega sistema, kar pravzaprav pomeni, da nisem ničesar pridobivala, ampak sem izgubljala. - Voljo, odprtost, naravnanost na rešitve & na potenciale in tako naprej. Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da mi bo čemernost nekako koristila – se ustavim in se stabiliziram s pomočjo dihanja. Spomnim se, da mi čemernost mogoče v danem trenutku pomaga doseči neko točko, ki jo moj miselno-čustveni sistem egoistično definira kot pozitivno, ampak da se ta poteza potem pridruži drugim podobnim; skupaj s katerimi bi na dolgi rok samo ojačala čemeren karakter…. Ki pa prispeva k samo-destrukciji. Torej se v takšnem trenutku osredotočim na samo čemernost – samo toliko, da se spomnim njenega nesmisla in jo ustavim v zavedanju, da z njo ničesar ne pridobivam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navaditi se obstoja v čemernosti. Zavedam se, da sem to navado gradila skozi mnoga leta – približno tako kot se gradi kapnik - kapljo po kapljo, sem jaz plastila trenutke obstoja v čemernosti, ki se je nalagala, večala, postajala vedno bolj avtomatiziran odziv na rezne situacije in se je spremenila v navado. Znotraj tega si odpustim tudi prepričanje, da bom morala čemernost – ki jo šele zdaj jasno vidim kot oviro (ki sem si jo postavila sama) odpravljati postopoma / ''brusiti'' in da si NISEM dopustila verjeti v to, da lahko ''kapnik čemernosti'' preprosto razbijem. Zavedam se, kako pomembno je, da si s spreminjanjem svojega načina razmišljanja odprem možnosti za hitrejše okrevanje, preoblikovanje, odstranjevanje te navade čemernosti. Ni se mi potrebno samo-kaznovati s pretirano postopnostjo odstranjevanja te nepotrebne navade, ker sem se kaznovala že z njenim pridobivanjem…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila karakter čemernosti povezati s karakterjem šaljivca z namenom, da bi čemernost lažje opravičila in jo nadaljevala. Še dobro se spomnim kako sem začela v krogu družine kvasit šale v grumpy (godrnjavem) načinu. Bile so precej zabavne z veliko črnega humorja in so prepričljivo preusmerjale pozornost iz problema – moje rastoče čemernosti. Ta zadeva deluje kar nekaj let… Opazovala sem jo še pri enem drugem osebku. Delno se zelo dobro zavedaš kaj delaš… Postopoma zadeve stopnjuješ / intenziviraš  – da ohranijo isti učinek razvedrila, čeprav veš, da boš slej ali prej prestopil mejo, da domači tega ''izmakljivega humorja'' več ne bodo tolerirali in da bo poknilo. Meni je poknilo v drugo smer – postala sem resno čemerna – čemerno resna. Vsaj v družinskem krogu. Posebej v prisotnosti mame. -- Ko opazim, da čemernost branim s plastjo resnosti (posebej v prisotnosti mame) -- se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Vidim, da je tudi resnost samo blokada s katero prikrivam svojo ranljivost in s tem živost… Ne dopustim si več uporabljati resnosti kot ščita pred soočenjem s svojo čemernostjo – ne glede na to ali si jo predočim sama ali to storijo drugi (mama).   

Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 2

Celoten izhodiščni blog

Odstavka iz izhodiščnega bloga, ki ju razširjam / predelujem v tem blogu:

''Dan pred dogodkom je bil podoben kot vsi ostali od morja naprej. Ni izstopal po napornosti, ampak izčrpanost in utrujenost sta se vse te dni nabirali nekje v ozadju… Ko sem zaključila z delom, sem začela iskati ključe od avta. V nahrbtniku jih ni bilo… Izklopila sem alarm in odklenila vrata pisarne ter jih začela iskat znotraj. Vso to iskanje je trajalo okrog 10 minut, nakar sem stopila iz pisarne in sodelavki rekla: ''Kaj si te tak nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?''—

Glavo sem imela prepolno od misli povezanih z delom in sem enostavno pozabila, da sem tokrat za spremembo prišla z avtobusom in sem se čisto avtomatično lotila standardnega procesa iskanja ključev avtomobila… ''

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila sprotnega samo-odpuščanja občutkov izčrpanosti in utrujenosti in da sem dovolila, da sta se dnevno nabirala nekje ''v ozadju'' zavesti.

Ko opazim nabiranje občutkov utrujenosti in izčrpanosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da ni praktično ignorirat občutkov izčrpanosti in utrujenosti samo zato ker niso izrazito intenzivni in da jih kot takšne ni smiselno soditi kot nepomembne oz. nevredne obravnave. Zavedam se, da se krajša ali daljša obdobja preživeta v omenjenih občutkih seštevajo in so kot rezultat/seštevek zelo pomembna ter intenzivna v svoji kontroli nad mano kot bitjem in telesom.

Zavezujem se k sprotnemu samo-odpuščanju občutkov utrujenosti in izčrpanosti z namenom preprečitve manjših in večjih psiho-fizičnih ''zlomov''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila očiten avtomatizem/navajenost pri dejanju iskanja ključev od avta. Hkrati si odpustim, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi obstoja v avtomatizmu in se ga sramovati – pred sabo.

Ko opazim, da obstajam v avtomatizmu / navadi / da se pustim usmerjat umsko-zavestnemu sistemu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem se skorajda vse življenje pustila usmerjat umsko-zavestnemu sistemu / navadam - kakor so to počeli malodane vsi okrog mene. Zavedam se, da je prehod iz avtomatiziranega načina obstoja v zdravorazumski obstoj in zavedanje v vsakem trenutku dolgoročni proces in da ne morem ubirat bližnjic. Vidim, da je sramovanje zaradi trenutkov pozabe / trenutkov ne-zavedanja samo še eden izmed miselnih konstruktov, ki podpirajo umsko-zavestni sistem.

Zavezujem se k odpovedovanju občutka sramu. (Ne dopuščam si več sramu ker sem pozabila, da sem izjemoma prišla v službo z avtobusom in sem deset minut iskala ključe.) Zavezujem se, da se bom naslednjič prej ustavila in zadihala ter si tako dala možnost objektivnega vpogleda.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelavko nagovoriti: ''Kaj si te tak nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?'' in na ta način poskušala situacijo narediti humorno, ironično – da bi tako odvrnila svojo in njeno pozornost od neprijetnih čustev razočaranja nad sabo.

Ko opazim, da skušam s humorjem / (samo)ironijo preusmeriti svojo in/ali od drugega pozornost iz neprijetnih čustev, ki jih doživljam – npr. razočaranje nad seboj – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se humor in samo-ironija na prvi pogled morda zdita čisto običajna in priročna izbira, vendar sta po drugi plati tudi subtilna maskerja potlačevanja. Zavedam se, da je samo-razočaranje po svoji naravi precej podobno občutku sramu/krivde in kot tako služi samo ohranjanju umsko-zavestnega sistema / samo-sabotaži in nima nobene – prav nobene praktične vrednosti.
Zavezujem se, da se bom izogibala humorju in ironiji kot maski za prekrivanje lastnih negativnih čustev in da bom kadar jima vseeno podležem kasneje preko pisanja preverila kaj sem si tajila.
Zavezujem se k opustitvi čustev razočaranja nad sabo oz. k takojšnjemu preusmerjanju v načrtovanje spremembe vzorca zaradi katerega začutim razočaranje nad sabo. 

Dementne dogodivščine 7

25.6.13

Fino je, če zjutraj vstanem pred babico, sicer se procent možnosti za neprijetna presenečenja konkretno poveča. Ne vem zakaj sem danes spala dlje in se zbudila cela ''polomljena''…
Nič drastičnega, samo škatlica govejih kock na pultu in uporabljena čajna žlička.

Škatlica govejih kock na pultu:

Babica ima hobi, ki se mu reče stikanje. Kadar je nekaj časa sama ali misli, da je sama, pretakne vse predale. Jemlje iz njih stvari, jih preizkuša, pozabi vrnit nazaj ali jih pospravi drugam.

Drugi imamo možnost da se jezimo in jo obsojamo ali pa enostavno pospravimo/poiščemo stvari. Meni se velikokrat zgodi, da me v tem prvem trenutku realizacije o njenem vnovičnem stikanju in posledicah stikanja prevzame energijski naval kakšnega negativnega čustva v spremstvu kakšne kletvice. Ampak ta naval dokaj hitro umirim v zavedanju, da nimam nobenih možnosti, da ustavim njeno navado stikanja, pač pa lahko ustavim svoje nesmiselne čustvene reakcije, s katerimi škodujem tako sebi kot babici kot vsem ostalim prisotnim…

(Zaradi tega stikanja mama razmišlja o tem, da bi začeli zaklepat še kuhinjo. Meni se zdi bolj praktično pustit kuhinjo odprto, odpret normalen dostop do vrta, vrnit alkohol na običajno mesto in zapret babico v dom za dementne. Krutost? Prej praktičnost. Se bomo tri osebe prilagajale eni ali se bo ena oseba prilagodila drugim trem…)

Uporabljena čajna žlička:

Kot sem napisala že v najmanj eni od prejšnjih objav, je babica cuker junkie. Kar pomeni, da včasih vzame čajno žličko sladkorja in jo poje. Kljub temu, da ji damo tudi kekse, sladoled ali kakšno drugo sladkarijo. Drugič spet vzame žlico medu – in popaca kozarec, pult, predal, pa lepljivo žlico pusti kar na pultu… Po navadi zakolnem in počistim, pri čemer mi kletvica prav nič ne pomaga, čiščenje pa ima praktičen učinek, lol.

Ja – negativen odnos imam do sladkorja. Ker se zavedam njegove škodljivosti, njegovega uničujočega vpliva na telo. Pa se mu kljub temu pogosto nisem sposobna upret zaradi navajenosti na njega in ker so mi ga skozi vse življenje predstavljali kot nagrado…

V telesu čutim nekakšno reakcijo, kadar vidim, da se je babica polnila s sladkorjem / kadar me prosi za žličko sladkorja… jo zamaskirano obsojam, v resnici pa se za tem skriva samoobsojanje zaradi lastnega odnosa do sladkorja/sladkarij.

Zavedam se, da je moje obsojanje babice zaradi njene odvisnosti od sladkorja nesmiselno in se zavezujem, da si ga bom sproti odpuščala. Zavedam se, da tudi samoobsojanje zaradi odvisnosti od sladkorja ni na mestu, medtem ko je postopno opuščanje sladkorja skrajno praktična navada. S pomočjo sadja in masaže (podplatov) mi bo šlo lažje.

+ 5.8.13

Danes sem sicer vstala pred babico, ampak ker nisem imela želje bit-čakat v pritličju, sem si šla do konca ogledat film, ki mi ga včeraj ni uspelo.

Potem sem si šla pripravit zajtrk in slišim odpiranje omar. Pohitim v dnevno. Ji dam plenico. Grem iskat staro in kratke hlače. V spalnici ima zunaj četverne hlače. Od tega trojne dolge elegantne, medtem ko rabi navadne kratke hlače za doma. Začnem jamrat, da ima že spet vse zunaj. Reče mi – se bom pa te pospravla. Ja, seveda, tak kot po navadi ji odgovorim. Zakaj me ti zmerom šimfleš – me vpraša. Klikne mi, da mi je to pritoževanje res postalo navada. Kljub temu ji odgovorim – zato ker ti je treba skoz pravit kak pa kaj nardit in sem tega že naveličana. Ko ji to povem, čutim manjšo sprostitev v telesu.

V zgornji situaciji ni bilo nekega opaznega čustvenega naboja in tudi komunikacija je cel čas potekala v zmernih tonih. Ja – lahko bi odreagirala dosti bolj intenzivno ali pa sploh ne – in bi preprosto pospravila. Kot sem se zavezala sebi da bom.

Takle mamo – pišem o babičini demenci in najdem svojo pozabo… oz. svoj avtomatizem – reagiranje iz navade. Šment – navado sem gradila skozi čas in skozi čas jo bom izbrisala. Ali pa morda v trenutku – ko bom naslednjič v podobni situaciji? Pustimo tudi to možnost odprto!

Dodatek k drugemu sklopu besedila iz 25.6.13

Očitno se bomo en čas še tri osebe prilagajale eni, namesto da bi eno prilagodili nam trem… Še eden vidik zraven nervoze, ki ga bo treba omenit mami – v poskusu da bi žrtev ostala čim manjša… V poskusu dopovedat da je treba najprej poskrbet za sebe, da lahko potem sploh še poskrbiš za koga drugega…

Paranoja ponavljanja, kopičenja in stopnjevanja 2

V tem intervjuju oseba razloži posledice ponavljanja, kopičenja in stopnjevanja pogleda/navade ''Vidim le to kar želim videti in kakor želim videti''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v in kot avtomatiziramo ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje brez 'občasnega izstopa'  -samoreflektivnega pogleda iz distance – preverjanja kronoloških fizičnih dokazov o lastni spremembi / stagnaciji.

Zavedam se, da znotraj postopnosti premikanja nimam celostnega uvida v lastne ne-spremembe, ki jih UmZS z lahkoto interpretira sebi v korist.
Zato se za doseganje sprememb / reševanje lastnih problemov po principu kar je najboljše za vse zanašam na kronološke fizične dokaze, ki jih zberem in na statistiko, ki jo vodim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vaditi kar so mi narekovale želje po trenutnih kratkotrajnih užitkih in ignorirati/potlačevati zavedanje o dolgoročnih posledicah ponavljajoče se predaje trenutnim željam…

Ko opazim željo po vdaji trenutnemu kratkotrajnemu užitku – se ustavim in diham.

Spomnim se, da je šteje prav vsak premik/korak – ker je iz njih sestavljeno potovanje. In da je vsak korak v smeri, ki ni najboljša za vse daljšnjica s katero  pogojujem samo sebe -- kot (tudi) vse (druge) -- kot eno.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila popolnoma realizirati, da vsakič kadar popustim UmZS postajam boljša v popuščanju.

Namesto da si popuščam in se za to naknadno krivim, na situacijo raje gledam kot na izziv v podporo temu kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor in obžalovanje v povezavi s svojimi ponavljanji/vzorci, ki sem si jih dovolila in za katere zdaj vidim, da me ovirajo.

Zavedam se, da obžalovanje ne bo spremenilo moje preteklosti, torej ni na mestu. Zavedam se, da z ohranjanjem odpora še bolj zavlačujem soočenje s svojimi destruktivnimi vzorci.

Ko opazim, da obstajam kot obžalovanje in kot odpor – se ustavim in diham ter se preusmerim v konstruktivne fizične premike – takoooooj!

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila popolnoma realizirati koliko potenciala nosim v sebi.

Ko opazim, da obstajam kot samosabotaža – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem kaj so disciplinirani ljudje sposobni narediti iz sebe in se zavedam, da nimam zdravorazumskega razloga zakaj ne bi bila ena izmed njih.

Dam si / izkoristim možnost skozi disciplino ponavljanja tega kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zakleniti direkten dostop do svojega polnega potenciala s svojimi uničujočimi ponavljanji/vzorci/navadami.

Zavedam se, da je obstoj v želji, da bi takoj / nenadoma / brez napora dobila direkten dostop do svojega polnega potenciala nesmisel in izguba časa. Razumem, da moram korak po korak odkleniti vsaka vrata, ki sem si jih zaklenila – ponavljati konstruktivne vzorce in navade – kar terja čas.

Zavedam se tudi, da časa, ki mi je dan ne morem izkoristiti bolje kot s samoodpuščanjem in preprogramiranjem sebe v to kar je najboljše za vse.

Preveri, uporabi, podpri (se):

- univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- enakovredni denarni sistem  

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti

Paranoja ponavljanja, kopičenja in stopnjevanja 1

Pred kratkim sem naletela na trditev: ''To kar vadiš, ponavljaš, v tem postaneš dober.''

Vadila sem likovno izražanje – in v njem sem postala dokaj dobra.

Vadim izražanje v angleščini. Postajam vedno boljša, ampak se tega premalokrat zavem – zaradi postopnosti. 

Drugih konstruktivnih ponavljanj se zdajle trenutno ne spomnim, ker mi gre po glavi ena druga stvar…

… ogromno stvari, ki sem jih vadila vsakič ko sem si dopustila da me premami želja po trenutnem kratkotrajnem užitku in sem v zameno za njeno potešitev ignorirala/potlačila zavedanje o posledicah… dolgoročnih posledicah ponavljajoče se predaje trenutnim željam…

Tudi kadar ponavljam vdajanje trenutnim željam in s tem popuščanje UmZS , hkrati opuščanje zdravorazumskih misli, besed, dejanj… postajam boljša v tem.

Veliko od tega v čemer sem si dopustila postati dobra preko ponavljanja, mi zdaj ni všeč – ker me ovira. Zavedam se, da kot posameznica v sebi nosim ogromno neizkoriščenega potenciala in da bi lahko…( 'premikala gore') ampak sem ga zaklepala s svojimi uničujočimi ponavljanji in posledično več nimam direktnega dostopa do njega.

Korak po korak, tukaj v fizični realnosti si lahko odklepam vrata, ki sem si jih zaklenila; opuščam stare nepraktične navade in ustvarjam nove, s katerimi si odpiram vedno nova in nova vrata, dokler ne postanem eno s svojim polnim potencialom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred UmZS v katerega sem se izgradila skozi ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obžalovati, da sem ponavljala, kopičila in stopnjevala destruktivne poteze --> vzorce ---> navade.

Ko opazim obžalovanje in/ali strah v povezavi z destruktivnim UmZS, ki sem si ga izgradila skozi ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram in razumem, da niti moj strah, niti moje obžalovanje ne pripomoreta k razgradnji nepraktičnih potez, vzorcev, navad – ker sta v bistvu programa, ki sama sodita med nje… Zavedam se, da so ponavljanje, kopičenje, stopnjevanje principi po katerih deluje človeški UmZS.

Zavezujem se, da jih bom uporabljala kot orodje za ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje konstruktivnih potez, vzorcev, navad – v zavedanju, da šteje vsak moj premik kot misel/beseda/dejanje.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila kopičenja destruktivnih potez/vzorcev/navad jemati resno – z izgovorom, da je razvlečeno čez daljše časovno obdobje in ne vsebuje takojšnjih vidnih posledic.

Ko opazim, da se izogibam soočenju s posledicami svojih premikov (misli/besed/dejanj) z izgovorom, da se bodo morda manifestirale šele enkrat v prihodnosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram in razumem, da s podaljševanjem časa do soočenja s specifičnim destruktivnim gibanjem v sebi tega samo še bolj poglabljam/zamotavam. Zavedam se, da bo soočenje s sabo slej ali prej postalo neizogibno.

Zavezujem se, da se bom nehala uporabljat naiven izgovor, da posledice mojih misli/besed/dejanj ki niso takoj očitno vidne nimajo moči in kontrole nad mano.

Nadaljevanje sledi…

Preveri, uporabi, podpri (se):

- univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- enakovredni denarni sistem  

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti