Jeza in zamera ne pomagata plačati bencina

Odpravljala sem se v mesto. Mama je rekla -Idi z mojim avtom in mi natoči bencina; plačilna kartica je v predalu.
Ustavila sem se torej na bencinski in natočila poln tank goriva ter se odpravila k blagajni. Gospod na drugi strani mi s pritajeno skrivnostnim glasom nekaj govori. - Prosim? - Gospa… nimate zadostnega stanja…
Na glas se vprašam – Kako je to mogoče.?.
Na točno tej črpalki se mi je enkrat že zgodilo nekaj podobnega; ne vem več točno zaradi katerega razloga nisem mogla plačat prav tako polnega tanka goriva. Zato mi skozi misli začneta švigat zadrega in sramota, nakar vključim obrambni mehanizem v smislu – ni moja krivda – in povem, da mi je mama naročila z njeno kartico napolnit njen avto. – Pa plačajte z gotovino. – Nimam je dovolj… Kaj je za naredit?

Prevzame me uslužbenka, ki začne izpolnjevat obrazec. Že odkar sem zagledala napis zavrnjeno, se mi v ozadju pobliskavajo misli v smislu:
sem sploh vzela pravo kartico?; če je nisem je kriva mama, ker mi ni povedala katero točno naj vzamem!
zakaj mi je ni dala sama; bi mi vsaj dala pravo!
kako me je lahko poslala po bencin s kartico na kateri ni dovolj denarja; kaj ji ni jasno…
zakaj me spravlja v tako zadrego / mi dela tako sramoto?!
In vse te in podobne misli se počasi oblikujejo v jezo in v zamero. Zaradi samo-korekcijskega treninga pri Desteni mi to dogajanje uspe opazit preden me popolnoma prevzame in preden zapadem v intenzivne reakcije.

Medtem ko uslužbenka še naprej vpisuje podatke, ki jih naštevam se vprašam: bo jeza pomagala rešit tale problem tukaj – poravnat dolg? & se bo mama naslednjič v podobni situaciji obnašala drugače, če ji bom tokrat zamerila?
Odgovora sta jasna. Jeza ne pomaga plačat bencina in moja zamera ne bo pomagala spreminjat drugega  na boljše…
Zato se jima odrečem in v miru počakam na uslužbenko, da dokonča izpolnjevanje in me usmeri naprej. Pravi, da naj denar prinesem še danes, do desete, sicer morajo plačati iz svojega žepa in da mora bit gotovina. Povem, da grem na en sestanek, da si bom denar sposodila tam in da bom nazaj v roku dveh, treh ur.

Včasih sem iz podobnih situacij naredila celo dramo. Nekoga, ki sem ga dojemala kot krivca, da sem se znašla v neugodni situaciji sem skozi misli napadla in se razburjala še dolgo časa po dogodku – vse dokler nisem prišla v stik z njim in vso nabrano jezo, razdraženost, naveličanost in zamero izlila na njega – da sem mu vrnila za vse občutke, 'ki mi jih je povzročil'.
Včasih se je po mojem izbruhu izkazalo, da drugi ni naredil nečesa za kar sem ga obtožila. Potem me je bilo sram, ker sem se tako silno 'izbruhala na njega' in sem hitro spremenila temo / se pobrala drugam in gladko potlačila dogodek – češ da ni imel takšne teže, čeprav sem par minut nazaj obstajala v pošteno intenzivni reakciji. Verjetno sem imela podoben izraz kot pes, ki skrije rep med noge in naredi najbolj ubogi pogled kar ga premore…

In tudi v tej situaciji bi se zgodilo podobno, če bi pustila svojim mislim, da se nekontrolirano stopnjujejo, če bi dovolila jezi in zameri, da me prevzameta. Najprej bi se zdrla in potem sramovala.
Ker je bila kartica prava in ker je bilo na njej dovolj denarja… Kot sem čez par minut ugotovila na bankomatu iste bencinske črpalke…
Tako pa sem dvignila denar, se skupaj z uslužbenko še malo počudila in rešila problem brez nepotrebnih čustvenih reakcij in izbruhov.

Kasneje sem o tem dogodku pripovedovala mentorici (buddy) pri Desteni I Processu. Ta me je vprašala če sem uspela mami v stabilnosti povedati to zgodbo. Odgovorila sem, da sem uspela – v zavedanju, da je to bila še zadnja točka preverjanja, če sem res čista reakcij. Če bi bila še vedno jezna na mamo in bi jo obsojala, bi se to slišalo v mojem glasu, v načinu na katerega bi se pogovarjala z njo. Ko pa sem ji prigodo na glas povedala umirjeno, sem si potrdila, da sem odstranila vse reakcije v povezavi s tem specifičnim dogodkom.

Poanta te zgodbe je v izbiri. V izbiri stabilnosti in umirjenosti namesto negativnih občutkov v sicer neugodni situaciji. In v zavedanju, da četudi bi 'pristala' v negativnih občutkih (jezi, razdraženosti in zameri), bi si jih bila dopustila/izbrala sama – ne bi mi jih povzročila mama oz. kdorkoli drug…

Zakaj pišem o tej bolj ali manj vsakdanji zgodbi? Zato ker se nam v življenju dogaja ogromno neugodnih situacij v katerih z lahkoto negativno reagiramo in kopičimo in povečujemo te posamezne reakcije do izbruhov; tako pa se kopičijo tudi izbruhi, ki škodljivo vplivajo na oblikovanje naših odnosov in na naš notranji mir.
Pišem zato, da ne pozabim in da spomnim še tebe, da izbruhov in nemira ne rabimo jemati kot samoumevnih in nespremenljivih. Z opazovanjem sebe in v zavedanju posledic lahko te škodljive vzorce zamenjamo z bolj prijetnimi odzivi, s katerimi si bomo povečevali samo-zaupanje in izboljševali medsebojne odnose.

Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 3

Celoten izhodiščni blog

Odstavki iz izhodiščnega bloga, ki jih razširjam / predelujem v tem blogu:

''Sodelavka me je potem zapeljala do njenega doma od koder sem se odpravila na avtobusno postajo. Mislila sem, da bom tako privarčevala na denarju in morda še ujela avtobus, ki pelje v naš kraj. Ko sem prišla na postajo – presenečenje – ni voznega reda. Kličem mamo, da bi pogledala na internet – ni je v hiši; oglasi se ata, ki ne obvlada iskanja. Pravi, da bo mami nesel telefon, da jo pokličem v primeru da grem na avtobus, ki pelje skozi sosednji kraj. Čakanje se vedno bolj vleče, zato poskušam pogledati na vozni red preko telefona – in porabim ves denar na telefonu… Postajam vse bolj utrujena, izčrpana, naveličana…. Po 45ih minutah čakanja se končno pripelje avtobus. Usedem se na sedež in solze se mi samo ulijejo…

Stopim iz avtobusa in grem na bankomat po listek za napolnit telefon z denarjem. Med tem me kliče mama, telefon kar nekaj prekinja, jezna vzamem listek in hočem odit – kar brez kreditne kartice… Zvok bankomata in sovaščanka me opozorita na mojo nepazljivost.

Mama se pripelje na postajo in vpraša glede mojega počutja. Odgovorim ji, da sem tako zdelana, da se lahko samo še zjočem in v tistem trenutku se mi spet vlijejo solze.''


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila čakanje na avtobus po ''že tako napornem dnevu'' povezovati in definirati s kaznijo in z negativnim.
Ko opazim, da čakanje definiram kot negativno in kot kazen – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem si s samo-obsojanjem zaradi izčrpanosti in zmedenosti začrtala pot samo-pomilovanja, zaradi česar sem čakanje dojemala kot dodaten napor in kot kazen.
Ne bo mi več potrebno čakati na avtobus v nevednosti kdaj pride in koliko časa še imam na voljo za porabit drugače kot v čakanju na avtobusni postaji – ker sem si fotografirala vozni red.
Zavezujem se, da se bom naslednjič ko bom po ''že tako napornem dnevu'' morala čakati (na karkoli že) stabilizirala v dihu, ustavila samo-pomilovanje in naredila plan kako najudobneje počakati.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila urediti naročniškega razmerja za telefon, čeprav bi bilo to zame že par mesecev bolj praktično kot uporaba kartic.
Ko opazim, da zavlačujem s potrebnimi aktivnostmi zaradi tega, ker imam na podobne situacije slabe spomine – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem z naročnino zavlačevala zaradi strahu pred slabo izbiro v množici ponudb in zaradi neprijetnih spominov vezanih na urejanje telefonskega naročniškega paketa za mater in očeta – kjer je bilo z vseh treh strani prisotno precej čustev: živčnost, nestrpnost, ne-sodelovanje, strah pred pomoto…
Zavezujem se, da si bom še ta teden s pomočjo stabilizacije z dihanjem uredila naročniško razmerje za telefon. V torek bo kul. Vnašam v koledar.
(Mh – telefonska naročnina pomeni, da si bom lahko olajšala marsikatero situacijo v kateri bom potrebovala informacije, ki se jih da pridobit na internetu.)



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stopnjevanje občutka utrujenosti, izčrpanosti, naveličanosti do te mere, da so me v trenutku sprostitve teh čustev zalile solze.
Ko opazim, da si dopuščam stopnjevanje čustev – ker sem tega navajena – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem imela možnost, da se v kateremkoli trenutku ustavim in se stabiliziram s pomočjo dihanja, vendar tega nisem naredila, ker se mi je zdelo doživljanje občutka utrujenosti, izčrpanosti, naveličanosti normalno in naravno.
Zavezujem se, da trenutkov v občutku utrujenosti, izčrpanosti, naveličanosti ne bom več definirala kot običajne / normalne / naravne, ampak si bom dala priložnost da jih povsem odstranim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepustit direkcijo občutku jeze, ki sem ga opravičevala s tem, da mi je ta dan šlo že čisto preveč stvari narobe in da sem zaradi vse pozornosti, ki sem jo vlagala v jezno-razočarane misli ''odrinila'' stvarnost do te mere, da sem pozabila vzeti kreditno kartico.
Ko opazim, da blodim v občutkih jeze in razočaranja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je pomembno ostati s pozornostjo v fizični realnosti tudi takrat oz. še posebej takrat, ko zadeve (dlje časa) ne tečejo gladko.
Zavezujem se, da se bom v trenutku ko se zavem prepojenosti z občutkom jeze in razočaranja dejansko fizično zaustavila in se osredotočila na okolico ter si jo pri sebi začela opisovat od okvirnega opisa do detajlov in se na tak način prizemljila nazaj v realnost. To bo moja prva (5minutna?) pomoč, takoj ko bo možno, pa bom občutke predelala skozi pisanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jokati prej / lažje / dlje časa v primerih ko je bila prisotna mama.
Ko opazim, da jočem v materini prisotnosti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moj jok v njeni prisotnosti delno vedno nastopa kot poskus manipulacije... to vidim po izrazitem valu energije, ki se prevali skozi moje telo še preden stečejo solze...
Zavezujem se, da se bom vsakem primeru joka v materini prisotnosti ustavila in preverila kaj je za jokom ter ga v trenutku ustavila, kadar ga bom prepoznala kot izraz umsko-zavestnega sistema; manipulatorskega karakterja in/ali karakterja žrtve.

Brezplačni internetni tečaj, na katerem se naučite odstranjevati nepraktične miselne in čustvene vzorce.

Samoomejevanje skozi MEDLOST/ samo-odpuščanje 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odvzeti si svojo moč, ki jo imam kot bitje inkarnirano v fizično telo in prepustiti umsko-zavestnemu sistem - tako svojemu kot od drugih – da jo usmerja v svoje sebične spletke.

Ko opazim, da svojo moč/direkcijo prepuščam umsko-zavestnemu sistemu – se ustavim in diham. (Fak kako me je začelo dušit in silit na kašljanje tekom pisanja tega samo-odpuščanja…)

Vidim, realiziram, razumem, da nimam opravičila, da si še naprej dovoljujem prepuščati svojo moč destrukciji UmZS.

Zavezujem se, da se bom po dopustu resetirala in se začela intenzivneje poravnavati z enostjo in enakovrednostjo – s tem kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti tiha kadar bi bilo bolje da bi glasno spregovorila o zdravorazumski direkciji v specifičnem primeru.

Ko opazim, da sem sem tiho kadar bi bilo bolje spregovoriti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se zaradi obstoja v strahu, da nečesa ne bom znala primerno posredovati/sporočiti omejujem in s tem delam večjo škodo kot če bi poskušala in nekajkrat naredila napako.

Zavezujem se, da bom v primeru, ko vidim da bi bila moja perspektiva koristna to tudi izrazila – čeprav se mi bo v prvem trenutku zdelo, da tega nisem sposobna narediti tako da bo imelo smisel za drugega.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila definirati aktivnosti UmZS kot življenje.

Ko opazim, da aktivnosti UmZS definiram kot življenje samo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da aktivnost/premikanje samo po sebi še ne pomeni živeti.

Zavezujem se, da se ne bom več slepila z lažnimi aktivnostmi, ki jih prepoznam po sebični komponenti (pogosto skriti v ozadju).  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v obžalovanju in/ali jezi zaradi časa, ki sem ga izgubila z obstojem v medlosti in s tem zaradi potenciala, ki ga nisem izkoristila.

Ko opazim, da obstajam v obžalovanju in/ali jezi – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je obstoj v obžalovanju in/ali jezi prav tako zapravljanje časa kakor je obstoj v medlosti.

Zavezujem se, da si ne bom dopustila obžalovanja in/ali jeze zaradi časa v katerem nisem polno izkoriščala svojega potenciala, ampak se bom osredotočala na polno izkoriščanje svojega potenciala v (vsakem) danem sedanjem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila izrazito negativno reagirati na besedo medlost.

Ko opazim, da z odporom reagiram na besedo medlost – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem na besedo medlost reagirala z odporom zaradi zavedanja da obstajam v medlosti / kot medlost – zaradi česar sem se posledično počutila razvrednoteno.

Zavezujem se, da bom korak za korakom stopala iz medlosti v kateri sem si dolgo dopustila obstajati in da si bom povrnila vrednost kot samo-zaupanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zavlačevanje.

Ko opazim, da zavlačujem – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da z zavlačevanjem tega za kar vem, da je potrebno spremeniti škodujem sebi in drugim.Zavezujem se k sprotnemu prakticiranju potrebnih sprememb, saj nisem zadovoljna s tem kamor me je pripeljalo vso odlašanje iz preteklih let.