Risankast glas / kot sproščanje razdraženosti + kot beg pred odgovornostjo

1. Že precej avtomatizirana uporaba tečnega, nosljavega glasu doma – s katerim si grem že sama na živce.

To je bila prva asociacija takoj za tem ko mi je kolegica odzrcalila moj ''cartoon character'' .

Za kaj gre?

V prvi vrsti za oponašanje drugih. Ko vidim, da kdo izmed domačih spet ponavlja kak svoj nesmiselni vzorec, o katerem sem se že (večkrat) govorila z njim. Pa ni nikakršnega premika na bolje… Vedno eno in isto sranje. Na kar reagiram z razdraženostjo. Katero sprostim na ta način, da s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom oponašam vedenje domačega, ki ga dojemam kot nesmiselno in odvečno.

Samo-odpuščanje + samo-korekcija

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati z razdraženostjo, kadar je kdo izmed domačih ponovno ''predvajal'' kak svoj navajen nesmisel, na katerega sem jih prej (že večkrat) opozorila. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom oponašati domače z namenom, da bi sprostila to svojo razdraženost.

Ko opazim razdraženost zaradi obnašanja domačih in željo po njihovem oponašanju – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom pri sebi ohranjam vzorec dopustitve razdraženosti, pri drugem pa ne dosežem uvida v nesmiselnost njegovega vzorca, ampak kvečjemu zbudim reakcije v smislu ''zakaj se delaš norca iz mene''. Zavedam se, da reagiranje v razdraženosti na ponavljajoče se nesmisle domačih ni vredu za moje telo, saj mi povzroča nepotreben stres/tesnobo/jezo.

Zavezujem se, da bom zmanjšala reakcije razdraženosti (stresa, tesnobe, jeze) v povezavi s ponavljajočimi se nesmisli domačih, ker se zavedam, da moje reakcije ne bodo spremenile njihovih navad. Preostane mi torej iskanje primernih načinov za debatiranje o nesmiselnih navadah (recimo 3-5 krat na primer) oz. sprijaznjenje s tem, da jih ne morem izsilit.

Zakaj si grem s tem tečnim, nosljavim glasom na živce? Ker se pojavlja že na pol avtomatično. Nimam več vedno nadzora nad tem kdaj ga bom uporabila, ampak se ga večkrat zavem šele ko se že zaslišim govorit na ta način. Tega vzorca mi tako verjetno ne bo uspelo zbrisat kar čez noč – zato se bom takoj ko opazim uporabo tečnega, nosljavega glasu ustavila in naredila samo-odpuščanje. Sprotnost!

2. Uporabljam ga, ker je zabaven - ker je resnica preveč kruta…

mi je uspelo bolj ali manj na silo izustit iz sebe, ker se mi je po glavi podila horda misli na temo ''WTF je pa narobe, če se zabavam na tak način!''.

Samo-odpuščanje + samo-korekcija

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z zabavanjem sebe in drugih s pomočjo risankastega glasu potlačevati kruto resnico / bežati pred odgovornostjo za soočenje s sabo in svetom in tako po nepotrebnem odlašati s tem kar je potrebno naredit/predelat v dobrobit vseh.

Ko opazim, da risankast glas uporabljam z namenom, da bi se izognila soočenju/odgovornosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se z bežanjem od dejanske fizične realnosti s pomočjo risankastega glasu in vseh prijetnih asociacij, ki jih sproža ločujem od sebe.

Zavezujem se, da bom ob uporabi risankastega glasu preverila-ozavestila faktor, ki ga je sprožil / povod v ozadju. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila oklepati se risankastega glasu kot načina zabave in se z izjavo ''WTF je pa narobe, če se zabavam na tak način!'' upirala samo-iskrenemu vpogledu. 

Moj odziv na predajo drugih

Predaja v tem kontekstu pomeni da nekdo počne nekaj brez zdravega razuma (z zmanjšanim zavedanjem fizičnega), da je kontrolo nad sabo začasno ali dolgoročno prepustil umsko-zavestnemu sistemu zaradi česar je nestabilen in mu ni smiselno zaupati.

Paradoksalno ali pa tudi ne me takšna oseba zlahka razdraži. Zaradi tega, ker težko razumem kako lahko tako spusti vajeti iz rok. V želji, da bi ji pomagala ji predlagam rešitev –- ampak človek takrat, ko je v energiji čustev težje sliši –- preprosto zato, ker ima polno glavo lastnih misli… Jaz se premalokrat opomnim na to in ponavljam že povedano brez pravega efekta. Z željo da bi pomagala –- za katero se skriva želja po kontroli drugega –- da se ne bi uničeval še naprej –- ker vem, da mi bo potem težje z njim.

In to dejstvo, da nimam kontrole nad drugimi kadar si škodujejo in da drugim ne morem pomagat, če niso sami pripravljeni sprejeti pomoči, me razdraži. S tem, ko zapadem v razdraženost, pa že škodujem sebi, izgubljam kontrolo nad sabo in dajem moč umsko-zavestnemu sistemu, namesto zdravi pameti. Postajam ista kot tisti drugi, ki sem mu želela pomagati…
Kar pomeni, da sem dopustila, da me je njegovo razpoloženje posrkalo vase v bolj ali manj podobni ali nasprotni verziji. Namesto da bi ostala stabilna s pomočjo dihanja. To je včasih največ kar lahko narediš –- poslušaš drugega in ostajaš stabilen – da drugi vidi, da je možno… da se začne spraševat zakaj ne reagiraš na njegove reakcije.

Primer babica

Babica je dementna in sproti v roku parih minut pozabi skorajda vse z redkimi izjemami. Pri njej deluje logika –česar se ne spomnim, tega nisem naredila-. Naj gre za konzumiranje hrane in pijače (občutek za sitost in žejo je pri njej skrhan), naj gre za zaklepanje vrat (ko pozabi da smo doma), naj gre za pobiranje nezrelih pridelkov preden so zreli oz. več kot jih lahko porabimo, naj gre za trmo glede plenic in oblačenja.

Kadar jo vprašaš zakaj je naredila določeno nespametno stvar, trdi da je ni. Četudi ji razložiš zakaj in kako ni variante, da jo je naredil kdo drug. Odzove se z odločnim zanikanjem, z vso nemo in trmo… včasih s prezirom, drugič z jezo ali pa kar z vsem skupaj. In v takih trenutkih človeku z lahkoto nenadoma nabije pritisk. Ona pozabi – vse svoje prejšnje nespametne akcije – in seveda tudi to, da jih je pozabila… Mi pa jih ne pozabimo. Naloži se ti število istih ponavljanj in večkrat v jezi odreagiraš kar  podzavestno.

Tako včasih reagiram v jezi in nadaljujem s tem da jezo stresem na babico, drugič odreagiram z jezo in se nato ustavim in ji z umirjeno intonacijo povem zaradi katerega njenega dejanja sem se razjezila, v nekaterih primerih mi uspe v sebi samo na hitro pojamrat 'ne že spet' in preprosto po(s)pravim za njo brez vprašanj in obtoževanja.

Potem so tu še situacije, ko se zaradi babičinih nespametnih akcij razjezita starša. Takrat želim pomagat njima –- ampak kot že zapisano –- na silo ne gre –- tako kvečjemu še sama padem v to nesmiselno razpoloženje.

Primer sorodnica 1

Predvidevajo, da je imela infarkt in da bi jo lahko doletela tudi smrt, če ne bi pravočasno poklicali rešilca. Vzrok – predvsem stres. Pravijo, da se lahko situacija ponovi, če ne bo spremenila svojih navad in se umirila.

Moja reakcija je bila takšna, da sem brez besed, samo z zvokom izrazila ironijo v prepričanju, da se ne bo spremenila. Ko sem se je zavedla, sem se vprašala kaj dela to prepričanje v meni, čemu služi. Ničemur konstruktivnemu. Nesmiselno je – prav tako kot pričakovanje da se bo spremenila ali kot skrb zakaj se ne spremeni.

Nimam kontrole nad ne-spreminjanjem sorodnice. Lahko poskusim z besedami, brez pričakovanj da jih bo slišala. Lahko pa v njeni bližini samo diham v stabilnosti.

Primer sorodnik 1

Poln samega sebe, precej glasen, dokaj tekmovalen… je ostal priklenjen na dom in se težko premika, potrebuje pomoč drugih. Ne smili se mi –- ravno obratno – privoščim mu, da je ostal 'sam s sabo' v prepričanju, da bo dojel da je njegovo trpljenje posledica njegovega značaja. Kaj dela to prepričanje v meni? Moja privoščljivost mu zagotovo ne bo pomagala dojeti kako je prišlo do takšnih posledic.

Nimam kontrole nad njegovim dojemanjem. Njegova prepričanja so tako zasidrana v njem, da stežka posluša predloge drugih. V njegovi bližini lahko le diham v stabilnosti.

Primer sorodnica 2

Zaskrbljena zaradi konkretnega izpuščaja na koži – me sprašuje kaj naj naredi. Brez pomislekov ji predlagam naj obišče zdravnika. Noče k zdravniku z izgovorom da je predaleč in da bi si mogla vzet čas. Spet zaskrbljeno vpraša kaj naj naredi. Še par krat ji med njenim izgovarjanjem odločno ponovim naj gre k zdravniku in jo spomnim, da jo pravočasna diagnoza lahko reši skrbi, pravočasno zdravljenje pa še česa hujšega.

V svojim mislih jo obsojam jo kot neumno, naivno in neodgovorno. Kaj delam s tem? Pomagam ji ne. Kaj sem naredila s tem, ko sem ji ponavljala svoj predlog? Mogoče to, da ga ni vzela resno? Naslednjič povem in diham. Ne reagiram na izgovore in se ne ponavljam. Ustavim obsojanje. Ne morem kontrolirat njene odločitve…

Primer sorodnica 3

Duševno motena čemerna starka z zajedljivo intonacijo in vsebino besed. Ne pozna me več in bulji vame.

Obsojam jo, ker se je tako zapustila in zagrenila življenje vsem okrog sebe. Ne znam z njo. Kadar se zapletem v komunikacijo z njo, mi jo pogosto uspe sprovocirat ali razjezit.

Postala mi je tuja in zdi se mi, da hočem s provociranjem iz nje izbezgat nazaj vsaj minimalni občutek domačnosti?

Kakorkoli – moje obsojanje in provociranje ne pomaga ne njej ne meni. Kadar vidim tako očitno prevlado umsko-zavestnega sistema – mi ne preostane drugega kot dihanje in zavedanje da nobene njene poteze nima smisla jemati osebno. Dopustim si soočenje s tem UmZS brez reakcij. Diham.

Dejstvo je, da ne morem vsilit zdravo-razumskega prebliska drugemu in ga tako ustavit pred (samo)uničujočo reakcijo – ker nasilnost / kontrola v obliki nadvlade že sama po sebi ni zdravorazumsko dejanje… Lahko pa ostanem tu in diham v stabilnosti, namesto da bi se prepustila reakcijam – lahko kontroliram sebe in tako stojim kot vzgled (četudi sebi).