Prikaz objav z oznako besede. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako besede. Pokaži vse objave

četrtek, 5. marec 2015

Ne-učinkovitost besed

Tekom samo-raziskovanja vse bolj ugotavljam, da je način na katerega podam določeno govorjeno vsebino vsaj tako pomemben kot vsebina sama. Sprva sem mislila, da je bistvenega pomena intonacija. Večkrat sem se namreč zalotila kako reagiram na besede drugih – predvsem bližnjih (družinskih članov, sodelavcev, partnerjev) – ampak ne toliko zaradi ''neugodne'' vsebine temveč predvsem zaradi specifične intonacije, ki je v meni prebudila določene spomine in s tem reakcije.

Kadar drugi pri meni nekaj kritizira in vem, da govori zdravorazumsko - da bi ''morala'' določen vzorec pri sebi popravit, je bistvenega pomena na kak način mi bo to povedal. Če bo povedal odločno in direktno, vendar stabilno, bom že zaradi samega načina njegovega izražanja bolj motivirana, da se dejansko premaknem v tej smeri. Če se bo drl name v jezi  ali če mi bo očital v obsojanju in/ali pomilovanju se zna zelo hitro zgodit, da bom zaradi načina njegovega govora vsebino označila za ne-validno – ne glede na to če je smiselna. ''Ker človek, ki mi govori kako bi morala ravnati, medtem ko sam ni sposoben govoriti v stabilnosti pač ni vreden mojega upoštevanja'' bo moj izgovor.
Ali sem že sposobna videt preko tega.?. Ali že obstajam kot motivacija, neodvisna od vzpodbude drugih?

Kakorkoli – predvidevam, da tudi drugi funkcionirajo podobno in da ''ne morejo'' upoštevat/ponotranjit mojih zdravorazumskih usmeritev v obliki govorjenih sporočil, kadar jih izrečem v reakciji – ker njihov umsko-zavestni sistem iz navade reagira z odporom.

Kaj se zgodi, če spremenim intonacijo – bodo moje besede zaradi tega bolj slišane?
Zgleda, da tudi  sprememba intonacije ni dovolj, ker intonacija služi bolj kot pokazatelj ne/stabilnosti. Kadar se torej slišim govorit z nestabilno intonacijo (glasno / hitro / posmehljivo / ubogljivo...) lahko spremenim intonacijo in morda s tem začasno stabiliziram situacijo… ampak a ni to bolj fasada / navidezna stabilnost kot dejanska stabilnost? Pomaga k stabilizaciji ali pomeni potlačitev?

Recimo da spremenim intonacijo na bolj umirjeno, ker se zavedam, da če bom glasno-očitajoča, bo fokus drugega tako zelo usmerjen na moj način govorjenja, da ne bo slišal vsebine sporočila, ki mu jo želim prenest. Za trenutek se bom poistovetila z besedo umirjenost in se naravnala na njo, vendar če bo v meni še vedno tlelo obsojanje drugega, ki ga bom skušala potlačiti in prikriti – nisem naredila ničesar…
Mislim, da je tu tista točka kjer se mi / nam največkrat zatakne… Češ – saj pa sem poskušala, potegnila sem se nazaj – kaj je še sploh drugega za naredit… - dvignem roke.



Ampak zdaj vem, da nisem dala vsega od sebe, da nisem naredila vse kar bi lahko. Pred kratkim sem poslušala zanimiv intervju iz spletne trgovine Eqafe, ki ga nadvse priporočam: What lives in your words. Govori o besedi, ki jih izkušamo in kako se te beseda razlikujejo od te, ki jo dejansko živimo.  
Beseda, ki jo izkušamo, se za trenutek pojavi v naših mislih, zavedamo se, da bi morali obstajati v njej in kot ta beseda (npr. stabilnost), če bi želeli, da so naše besede slišane in učinkovite. Ampak že v naslednjem trenutku dopustimo, da nas misli odnesejo drugam in pozabimo stati/biti kot ta beseda… zaradi česar naše sporočilo ponovno ni dovolj verodostojno, da bi bilo učinkovito sprejeto s strani prejemnika.

Beseda, ki jo dejansko živimo, pa je tista, ki daje našemu sporočilu verodostojnost, ki drugega skozi  vzgled prepriča, da nas posluša. In to je ''skrivnost'' načina, ki omogoča da drugi razume in hkrati lažje upošteva naše sporočilo.
Če hočem biti učinkovita v svoji komunikaciji z drugimi moram torej postati živa beseda – živeta na nivoju bitja in na fizičnem nivoju; da beseda ne prihaja le iz mojih ustih, ampak je izražena skozi vsak premik mojega telesa.

Lahko npr. drugemu govorim naj neha reagirat in naj se stabilizira, ampak če ne bom stabilna sama, bo drugi to občutil tudi preko nebesednega dela komunikacije in ''me ne bo slišal''. Če pa obstajam kot beseda stabilnost skozi svoje gibanje / premikanje + dihanje + skozi svojo intonacijo, lahko drugemu rečem naj neha reagirat in naj se stabilizira in me bo dejansko slišal-razumel.

Torej se moram vprašat: Kako natančno na fizičnem nivoju skozi svoje telo izrazim stabilnost?
Kako hodim, kadar hodim stabilno?
Kaj iz fizičnega sveta mi simbolizira stabilnost?
Kako diham kadar diham v stabilnosti?
Kakšno intonacijo uporabljam kadar sem stabilna?
Kaj počnem z rokami / nogami kadar izražam stabilnost?

Odgovore začnem izražat in postajam stabilnost in s tem z lastnim vzgledom pokažem drugemu kako praktično postane stabilen in ne obstajam več samo kot kratkotrajna izkušnja določene besede, kot ''prazna beseda''.


petek, 2. januar 2015

Kaj si mislim je moja stvar!

V to trditev sem bila precej časa trdno prepričana in sem jo uporno zagovarjala, dokler mi ni postalo jasno, da moje misli prepletene s čustvi usmerjajo moja dejanja, ki pa se tako ali drugače tičejo drugih v moji neposredni okolici in od tu naprej posredno vseh ljudi skupaj. Oz. kot je povedal Lao:




Danes, ko sem ponovno videla tole podobo in tekst sem se spomnila na eno zanimivo prigodo, ki jo želim delit z vami. Tiče se prvih dveh vrstic teksta in gre takole:

Osebi x sem napisala sporočilo, ki sem ga dojemala kot zelo pomembnega in sem si nadvse želela, da x to sporočilo dojame in ga upošteva. Tako sem ga večkrat prebrala na glas, da bi se prepričala če res zveni v redu. Velikokrat... Ko sem bila prepričana, da je tekst dovolj dober in sem si že šla rahlo na živce s ponavljanjem, sem se odločila spremenit še zadnjo besedo in ga odposlat.

Ko sem potem dobila odgovor, je ta vseboval točno tisto specifično besedo, ki sem jo uporabila najprej in sem jo tolikokrat ponovila ter ji dajala svojo pozornost s tem ko sem se spraševala o njeni ne/primernosti. Saj se pogosto dogaja, da v komunikaciji uporabimo podobne besede namesto istih, ampak tale je bila tako redko v uporabi, da sem bila prav presenečena, ko sem jo zagledala v odgovoru.

Bil je tak čuden-smešen trenutek v katerem je bila misel glasnejša od natipkane / očem zaznavne besede… in se je manifestirala skozi odgovor drugega in očitno ni bila več samo moja stvar.

Ko potegnemo črto, torej posameznikove misli niso njegova osebna stvar… čeprav se na prvi pogled zdi ravno obratno – kot da je umsko-čustveni sistem posameznika, ki se v prvi vrsti izraža skozi notranji govor ograjen/ločen in viden samo oz. predvsem njemu samemu. Za boljši vpogled in razumevanje funkcioniranja (lastnih) misli priporočam http://lite.desteniiprocess.com/ 

četrtek, 18. julij 2013

Ne-učinkovita komunikacija

Preden se začnemo z nekom pogovarjati, si pogosto zamislimo kako bo potekal pogovor. Vendar ko dejansko začnemo komunicirat s to osebo, izustimo samo okrog 10% tega kar smo nameravali povedati. Nekako pričakujemo, da naš sogovornik že ve in razume kar vemo in razumemo mi sami o določeni točki pogovora. Ampak temu je redko tako in zato pride do nesporazumov in občutkov nerazumljenosti. Da bi se temu izognili, moramo biti pri pogovoru z drugo osebo specifični in dosledni.
Povzeto po Sunette


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila več pozornosti namenjat notranjemu govoru v svojih mislih kot dejanskemu pogovoru z osebo s katero sem se v danem trenutku nahajala v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem večkrat sprejela in si dopustila od sogovornika pričakovati, da bo vedel in razumel kar že vem in razumem sama.

Odpustim si, da sem večkrat sprejela in si dopustila pričakovati, da mi bodo drugi brali misli, namesto da bi jasno izrazila kar sem želela sporočiti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila druge kriviti, da me ne razumejo tudi takrat ko sama nisem bila specifična in dosledna v pogovoru z drugimi.

Odpustim si, da pogosto nisem sprejela in si nisem dopustila resnično poslušat kar imajo drugi za povedat ampak sem vklopila notranji govor v smislu: doooolgčas / to že tako vem / tako ali tako vem kaj boš rekel.

Odpustim si, da pogosto nisem sprejela in si nisem dopustila nameniti pozornosti celotni izjavi drugega, ampak sem ''prežala'' na to kar sem želela slišati in nato v nadaljnjem pogovoru izpostavljati le ta del(ček).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila delati sklepe in jih izraziti še preden se je drug izrazil do konca, namesto da bi ga pozorno poslušala in se odzvala ko bi slišala celoto, ki jo drugi želi izraziti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poslušati notranji govor medtem ko sem dajala vtis da poslušam svojega sogovornika.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skozi notranji govor kritizirati, obsojati in kriviti svojega sogovornika, namesto da bi našla primeren način in pogum da na glas izrazim kar se mi pri njem zdi konfliktno in posamezno točko predebatiram z njim.




Ko opazim, da se izražam površno in obsojam druge da me ne poslušajo in/ali razumejo – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je dosti lažje kriviti drugega kot prevzeti odgovornost za svoj način komunikacije, za izboljšanje njene učinkovitosti.
Zavezujem se, da si bom dala priložnost izboljšati lastno komunikacijo; da se bom v tistih trenutkih ko začutim fizično napetost in/kot zahrbtno pripravljenost lastnega ega na nove ''nedolžna jaz'' prezentacije prizemljila in si nehala lagat.

Ko opazim da dajem notranjemu govoru prednost pred sogovornikom – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da ta princip prakticiram že zelo dolgo, čeprav sem se že ogromno krat prepričala da ne funkcionira – povzroča nemire in konflikte znotraj mene kakor tudi konflikte med mano in mojim sogovornikom.
Zavezujem se, da si bom dala priložnost poslušat sogovornika v njegovi celovitosti brez notranjega čvekanja – motenja lastne pozornosti. Za začetek si bom vsak teden izbrala enega sogovornika in vadila z njim.
*
V ponedeljek začnem z babico (ko bova ravno sami). Zavedam se, da zaradi babičine demence ne morem pričakovati očitnega izboljšanja tega odnosa, da pa je vsekakor boljše, da preizkusim resnično poslušanje babice kakor da ga ne.  Zavedam se, da to ne sme vplivati na motivacijo za poskuse poslušanja drugih. Pa da slišim kaj mi imajo ljudje dejansko za povedati in utišam svojo predstavo o tem kaj mi govorijo…   

Ko opazim, da navznoter kritiziram, obsojam, krivim svojega sogovornika – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da skozi takšen notranji govor kopičim napetost v sebi in v odnosih z drugimi. Veliko izmed skritih misliti ne upam na glas izreči sogovorniku, ker se zavedam, da so neutemeljene svinjarije s pomočjo katerih se delam navidezno boljšo od svojega sogovornika…
Zavezujem se, da bom zmanjšala obseg kritiziranja in obsojanja drugih v svoji glavi in da bom ta čas raje porabljala za iskanje primernega načina za postavljanje bolj problematičnih vprašanj drugim s katerimi bom pomirila svoje notranje konflikte.


Preveri, uporabi, podpri (se):