Stati kot podpora v propadu 3

Izhodiščni blog: http://duskamaglica.blogspot.si/2017/01/stati-kot-podpora-v-propadu-1.html

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila demenco povezovati s prispodobo neke zlovešče sence, ki me konstantno zasleduje, je vedno pripravljena podarit nov trenutek žalosti in zavedanja o človeški šibkosti…
Dejstvo je, da si skrb za babico delimo – tako, da se z demenco ne rabim ukvarjat konstantno; večkrat tudi po cel dan ali dva ne – kar pomeni, da tačas ne rabim niti razmišljat o njej in si lahko od nje odpočijem. Ne rabim se zasledovat z demenco skozi lastne misli in čustva… Zavedam se, da sem tudi sama tista, ki izbiram odziv na razvoj te sicer precej neprijetne bolezni. Vidim, da moje dramatiziranje o demenci ni usmerjeno k rešitvam, zato ga bom odslej bolj redno ustavljala. Vem, da je normalno, da včasih postanem žalostna ali jezna ko demenca ponovno preseneti… ampak vidim, da ni podporno, da se dlje časa zadržujem v teh dveh čustvih, ker postajata ''normalni'' – zraven zaskrbljenosti in podobnih skrbniških lastnosti nabitih z negativnim čustvenim nabojem. Vidim, da bi sama v takem stanju za skrbnika želela nekoga bolj dobrovoljnega in zagotovo ne nekoga, ki bi mi skozi dajal občutek odvečnosti… Zato se bom opomnila na dobrovoljni pristop kadar se bom odpravila urejat / hranit babico – brez pričakovanja istega pristopa nazaj.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila takoj zdrsnit v obrambni karakter, ko sem imela na skrbi babico in sta jo starša par trenutkov pred tem ko sem jo nameravala preverit, našla pobruhano na tleh. Zavedam se, da sem to storila, ker sem se obsojala skozi njune oči. Čeprav mi onadva navsezadnje v tej situaciji nista ničesar očitala… Zavedam se, da bi lahko take trenutke preprečila samo pod pogojem, da bi bila konstantno zraven nje in prav ves čas pozorna na njeno premikanje. Tega pa nisem pripravljena počet. Kar sem še pripravljena -naredit, je to da jo preverim pogosteje – enkrat na uro recimo.
V zavedanju, da je to ''največ kar lahko storim'' v kontekstu tega kar je najboljše hkrati zame in za babico, si tako več ne dopuščam obstajat v občutku krivde, obsojanju skozi oči drugih in samo-obsojanju… Morala se bom torej zdisciplinirat da jo preverim. Tudi takrat ko počnem kaj prijetnega in se mi ne da prekinjat prijetnosti. Če bom čez par dni videla, da tako pogosto preverjanje ni potrebno, ga bom ponovno podaljšala na dve uri.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila težit sebi in drugim z zgražanjem nad tem, da utegne babica ostati v stanju, ko ne bo mogla več samostojno hodit, jest in pit v smislu – to pa je že preveč, tega pa si res nismo zaslužili. Vidim, da se to mogoče utegne zgodit, mogoče ne; da se s tem nima smisla ukvarjat zdaj – sploh ne skozi negativno nabite misli & čustva. In tudi če bi to postala naša realnost, mi zgražanje in smiljenje sami sebi ne bi prav nič pomagalo pri tem kar bi bilo potrebno narediti v povezavi z babico. Pomagali bi mi stabilnost, boljša organizacija časa, potrpežljivost in dobrovoljnost. Zato bom v primeru, če se babičino stanje ne izboljša tolikokrat prebrala to samoodpuščanje, da mi bo jasno, da je življenje teh besed zdravorazumsko in da jamranje in zgražanje nista na mestu.     

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila situacije v katerih ne želi biti večina (kot je na primer skrb za dementnega človeka) povezovati in definirati s stresom in hkrati obstajati v želji, da bi izginile iz mojega življenja. Na prvi pogled se zdi opisano normalno. Ampak vse bolj mi postaja jasno, da stres ni nujen odziv na take situacije. Je bolj posledica določenih strahov. In ko si jih odpuščam, skupaj z njimi zmanjšujem stres. Zavedam se, da situacije, ki jih definiram kot neprijetne ne bodo izginile iz mojega življena samo zato ker si jaz tako želim… kar povzroča obstoj v tej želji, je oddaljevanje od realnosti – kar pa v nobenem primeru ni praktično… Zato se bom vedno znova opominjala, da stres ni nujen odziv in da so želje na katere nimam direktnega vpliva v bistvu motnja moje pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot misel: ''Ne razumem zakaj ne more raje umret – zakaj mora ona in mi z njo prenašat to trpljenje.''
V tej misli vidim naveličanost, odvečnost, razočaranost, občutek krivice, destruktivno željo po razumevanju… Ampak vse to sem si že odpuščala… Zato sem na Desteni forumu vprašala ostale kaj vse vidijo v tem vprašanju. Mogoče pa dobim kako izpuščeno perspektivo, s katero bom lažje ustavila pojavljanje podobnih misli.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v strahu, da bo podobna usoda doletela moja starša in da bom morala skrbeti še zanju; da bom mogla vso življenje imet na skrbi nekoga drugega in svoj čas podrejat drugim… ter se razžirati z mislimi v tem okviru.

Zavedam se, da je to mogoče, ni pa nujno. Da moj strah tega ne more preprečit, lahko pa doprinese k realizaciji. Zato si ne dopustim utapljat se v takšnih mislih; ko pridejo, zadiham, se spomnim na nesmislnost obstoja v takšnem strahu in ga napodim. Vedno znova, dokler ne bo odnehal vznikat. Samo-odpuščanje v trenutku – vsakič malenkost drugačno – da pokrijem vse aspekte strahu. In vztrajam – bolj kot strah. Ker nočem bit strah, ampak vztrajnost in stabilnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mučiti se s svojim nezdravim odnosom do nedavno nastale situacije. Zdaj sem to mučenje sicer omilila s samoodpuščanji v teh blogih, ampak cilj mi je, da opustim lastne reakcije na licu mesta – ko vidim, da začenjam reagirat. Da se več ne nabirajo za kasneje, da se zdiscipliniram in utrdim. Vidim, da se še vedno vse preveč ubadam s posledicami, namesto s spremembo na boljše v danem trenutku. Zato se mi posledično nalaga vedno večja teža, ki se preveša v splošno nejevoljo. Tukaj se čakam, po nepotrebnem.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jamrat, ker ne vem kako naj shandlam babico na tem novem nivoju nesposobnosti, namesto da bi raje direktno šla iskat videe s to temo ali pa bi se dogovorila s kom izkušenim za demonstracije.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi se babičina situacija spremenila na bolje – namesto da bi z novo realnostjo takoj poravnala to na kar imam vpliv – svoj odnos do novo nastale situacije.   

ODSLEJ PRI ZDRAVJU NAMESTO KURATIVE RAJE IZBIRAM PREVENTIVO…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila menjavo specializirane ambulante opraviti napol, da sem čakala, da me sami povabijo na specifičen pregled približno 3 leta, namesto da bi preverila zakaj v tem primeru na povabilo čakam tako dolgo, glede na to, da sem ga pred menjavo dobivala mislim da na letni bazi. Ko opazim, da čakam (specializiranega) zdravnika, da me bo sam povabil na pregled – zato ker sem bila tega vajena doslej – se ustavim in naredim nekaj dihov. Zavedam se, da gre za moje zdravje, za moje počutje – v skrbi za katerega me ne more nadomestiti nihče, saj le jaz vem kako je bivati kot moje telo in sem sama odgovorna za redne preventivne preglede. Zavezujem se, da bom za njih poskrbela – tudi kadar ne bom imela občutka, da je karkoli narobe – saj se zavedam, da zaradi vseh potlačenih potencialov še nisem razvila neposredne komunikacije s svojim telesom in tako nimam uvida v nastajanje motenj in bolezni, dokler ne postanejo očitne in težje popravljive / ozdravljive. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila enkrat prej v obdobju teh treh let poskušat izvedet zakaj me ne povabijo na specifičen zdravniški pregled, nato pa sem se namulila zaradi pristopa sestre (ki je bila verjetno pod nekakšnim pritiskom) in si nisem pošteno zabeležila katere papirje točno moram izpolnit za menjavo ambulante in sem vse skupaj začasno opustila. Vidim, da sem s tem polovičarstvom do določene mere ogrozila svoje zdravje, kar je nesprejemljivo – saj od njega nista odvisni le moja prihodnost in samostojnost ampak tudi so-prihodnost ljudi v moji okolici. Ko opazim da med urejanjem zdravstvenih zadev drsim v čustveno stanje zaradi lastne nestabilnosti in načina komunikacije sestre in/ali zdravnika – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Odslej bom s sabo k zdravniku vedno imela beležko in pisalo, da si sproti in natančno zabeležim vsa navodila – da mi ne bo kasneje nerodno ponovno spraševat in da zaradi tega več ne bom odlašala s potrebnimi preventivnimi ukrepi. Druga opcija je diktafon na telefonu. Dovolila si bom postavit podvprašanja, saj želim svoje telo in zdravje razumet kolikor se le da.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prirediti zdravnikovo izjavo o določenem tkivu tako, da sem besedo, ki jo je uporabil in ki simbolizira problem zamenjala za drugo, v danem kontekstu pogosteje rabljeno besedo, ki simbolizira hujši zdravstveni problem od tega, ki ga imam. Ko sem zdravniku pri drugem obisku povedala, da sem se zavedala možnosti neželene diagnoze zaradi tega, ker je uporabil določeno besedo v povezavi s tkivom in me je zdravnik z nežno ''ne pretiravaj'' mimiko popravil, mi je postalo takoj jasno kako se je moj miselno-čustveni sistem poigral z mano… Zato bom v bodoče bolj pozorna na besede zdravnikov; namesto, da bi se prepuščala čustvom ob njihovih sporočilih, bom sporočila poslušala v stabilnosti in tako ostala objektivna ter si preprečila (čustveno) pretiravanje, potenciranje tesnobe in strahov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zdravnika vprašat če bi bilo kaj drugače – ali bi bila diagnoza milejša, če bi prišla na pregled prej in se potem kljub njegovi izjavi v smeri ''kak smisel ima, da se obremenjujete s tem'' še naprej samo-obsojati in si nabijati krivdo… Razumem, da bi bilo bolje, če bi prišla prej – neprijetnosti bi bile manjše, morda bi lahko bolezen preprečili ali vsaj omilili poseg, ki bo potreben sedaj. Vidim, da samo-obsojanje in nabijanje krivde ne bo spremenilo dejstva, da nisem pravočasno opravila specifičnega pregleda, niti ne bo pomagalo odpraviti vzroka in posledic – torej si s tem nimam kaj za pomagat in tega ne potrebujem. S sabo raje odnesem lekcijo kako pomembno je poskrbeti za redne preventivne preglede in to odločitev vnesem v prakso kar zdaj takoj. Pravkar sem preverila kdaj imam kontrolni pregled pri zobozdravniku in termin vnašam v koledar – da mi ne bo ušel :)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z odporom reagirati na zdravnikovo izjavo ''prišli ste še pravi čas (preden bi se razvile hujše in težje ozdravljive posledice) - nekdo tam zgoraj pazi na vas'' in v mislih nasprotovat ''pa ja seveda, sama pazim na sebe (kolikor pač že pazim), sama sem se pripeljala sem, noben ''od zgoraj'' nima nič s tem, bimbo''. Zavedam se, da je zdravnik sicer bil izjemno empatičen, stabilen, umirjen, prijazen, govoril je počasi, nežno in razumljivo, s pomirjujočo obrazno mimiko, da je odgovarjal na moja podvprašanja in se je nasploh zelo učinkovito potrudil podat diagnozo na tak način, da sem kot pacientka minimalno odreagirala. Tudi stavek ''Nekdo tam zgoraj pazi na vas'' je bil izrečen v tem kontekstu, jaz pa sem si ga vzela osebno in ga povezala s spomini na prisilno obiskovanje cerkve v otroštvu. Zavedam se, da te besede na marsikaterega pacienta delujejo pomirjujoče in da nam zdravniki na ta način želijo olajšat soočenje z neprijetnimi diagnozami. Zato bom v bodoče v podobnih situacijah zadihala in pustila takšne izjave v preteklem trenutku. (Če pa bi bil zdravnik res vztrajen, pa bi mu povedala, da ne verjamem v skrb od zgoraj ampak samo v skrb zase in v medsebojno skrb med ljudmi ter se mu zahvalila za njegovo.)

Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 3

Celoten izhodiščni blog: http://duskamaglica.blogspot.com/2014/11/usmrtitev-macke-dime.html

V tem blogu tukaj predelujem zadnje 4 odstavke izhodiščnega bloga.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem z mačko Dimo izgubila tišino v odnosu, ''ki jo premorejo samo živali'', igrivost in uživanje, ki sem si ju drznila v največji meri deliti z njo in mehak dotik – skoraj dnevno na dosegu roke. Ko opazim, da bivši odnos z mačko Dimo zaradi naštetega definiram kot poseben/edinstven – se ustavim in diham. Zavedam se, da si lahko že jutri nabavim novo žival in vse našteto delim z njo. Vidim, da bi si lahko več igrivosti in uživanja dopustila tudi v odnosih z ljudmi, ampak sem se bala njihovega odziva. Realiziram, da lahko mehke dotike delim z mnogimi živalmi, ki jih srečam – če jim le stopim nasproti in opazim vzajemni interes. In navsezadnje sem sama tista, ki si lahko omogočim tišino v lastni glavi…

Zavezujem se, da ne bom več hrepenela za naštetimi zadevami, ki sem jih navidezno izgubila z mačkino smrtjo in s prekinitvijo najinega odnosa, ampak jih bom namesto v Dimi poiskala v sebi, v odnosih z drugimi živalmi in v odnosih z drugimi ljudmi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem z mačkino smrtjo izgubila tišino, ''ki jo premorejo samo živali'' in obtičala v okolju z ljudmi, ki se vzajemno sodimo/obsojamo, si vsiljujemo direkcijo in se obravnavamo kot manjvredne/večvredne. Ko opazim, da obstajam v vlogi zapuščene žrtve – se ustavim in diham. Vidim, realiziram, razumem, da sem v prvi vrsti sama tista, ki se mora nehati obsojati, nehat upoštevati direkcijo lastnega umsko-zavestnega sistema in definiranja sebe/UmZS kot večvrednega/manjvrednega v odnosu s sabo/bitjem+telesom. Dojela sem, da kadar se tega držim tudi v odnosu z domačimi, pripomorem k njihovemu stabiliziranju in zmanjšanju (nikakor pa ne popolnemu ustavljanju) reakcij. Zavezujem se, da bom ''tišino, ki jo premorejo samo živali'' poiskala v sebi in jo skozi enakovrednost v odnosih delila z drugimi; da si bom v tem vpogledu jemala živali za zgled.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila v enaki meri sproščeno uživati, biti igriva in se neobremenjeno gibati tudi takrat ko sem bila sama, torej brez Dime. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila reagirati na sodbe drugih in projekcije lastnih sodb kadar sem se želela skozi igrivost in uživanje ''na mačji način'' izražati ko sem bila sama. Ko opazim, da zatiram samo-izražanje skozi igrivost in uživanje ''na mačji način'' – se ustavim in diham. Vidim, da sem se v primerih ko sem si dopustila igrivost, poležavanje na tleh, pretegovanje, sončenje, neobremenjeno oz. raziskovalno (smešno/neobičajno) gibanje... počutila sproščeno, prijetno in prisebno / bolj v stiku s svojim telesom in površino + manj v mislih in občutkih. Zato se zavezujem, da si tega ne bom odtegovala in se prepuščala samo-obsojanju oz. ne bom dopustila, da drugi s svojim obsojanjem zatrejo ta izraz mene. Zavezujem se, da si bom vzela čas zase, za biti tukaj – samo biti in ležerno dihati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po deljenju dotikov z živalmi in željo po deljenju objemov z nekaterimi ljudmi ter znotraj tega prepričanje, da nisem izpopolnjena, če tega dvojega nisem bolj ali manj konstantno deležna, da brez tega ne morem najti pomiritve in s tem prizemljitve. Ko opazim, da obstajam v želji po deljenju dotikov z živalmi in v želji po deljenju objemov z nekaterimi ljudmi – se ustavim in diham. Zavedam se, da sta dotikanje in objemanje v neki meri morda celo potreba, vendar vidim, da si iz njiju vse prevečkrat dopuščam ustvariti željo/hrepenenje z namenom ustvarjanja energije za UmZS. Zato se zavezujem k zaustavljanju prepričanja, da mi brez teh fizičnih kontaktov z drugimi bitji izven sebe nujno nekaj manjka; zavezujem se k zaustavljanju proizvajanja dobrih občutkov – kadar dobim pozornost drugih in k zaustavljanju občutkov razočaranja in zapuščenosti, kadar mi drugi pozornosti v tej obliki niso pripravljeni dati.