Celoten
izhodiščni blog: http://duskamaglica.blogspot.com/2014/11/usmrtitev-macke-dime.html
V tem blogu tukaj predelujem zadnje 4 odstavke izhodiščnega bloga.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje,
da sem z mačko Dimo izgubila tišino v odnosu, ''ki jo premorejo samo živali'',
igrivost in uživanje, ki sem si ju drznila v največji meri deliti z njo in
mehak dotik – skoraj dnevno na dosegu roke. Ko opazim, da bivši odnos z mačko
Dimo zaradi naštetega definiram kot poseben/edinstven – se ustavim in diham.
Zavedam se, da si lahko že jutri nabavim novo žival in vse našteto delim z njo.
Vidim, da bi si lahko več igrivosti in uživanja dopustila tudi v odnosih z
ljudmi, ampak sem se bala njihovega odziva. Realiziram, da lahko mehke dotike
delim z mnogimi živalmi, ki jih srečam – če jim le stopim nasproti in opazim
vzajemni interes. In navsezadnje sem sama tista, ki si lahko omogočim tišino v
lastni glavi…
Zavezujem se, da ne bom več hrepenela za naštetimi
zadevami, ki sem jih navidezno izgubila z mačkino smrtjo in s prekinitvijo
najinega odnosa, ampak jih bom namesto v Dimi poiskala v sebi, v odnosih z
drugimi živalmi in v odnosih z drugimi ljudmi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
prepričanje, da sem z mačkino smrtjo izgubila tišino, ''ki jo premorejo samo
živali'' in obtičala v okolju z ljudmi, ki se vzajemno sodimo/obsojamo, si
vsiljujemo direkcijo in se obravnavamo kot manjvredne/večvredne. Ko opazim, da
obstajam v vlogi zapuščene žrtve – se ustavim in diham. Vidim, realiziram,
razumem, da sem v prvi vrsti sama tista, ki se mora nehati obsojati, nehat upoštevati
direkcijo lastnega umsko-zavestnega sistema in definiranja sebe/UmZS kot večvrednega/manjvrednega
v odnosu s sabo/bitjem+telesom. Dojela sem, da kadar se tega držim tudi v
odnosu z domačimi, pripomorem k njihovemu stabiliziranju in zmanjšanju (nikakor
pa ne popolnemu ustavljanju) reakcij. Zavezujem se, da bom ''tišino, ki jo
premorejo samo živali'' poiskala v sebi in jo skozi enakovrednost v odnosih
delila z drugimi; da si bom v tem vpogledu jemala živali za zgled.
Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem
dopustila v enaki meri sproščeno uživati, biti igriva in se neobremenjeno
gibati tudi takrat ko sem bila sama, torej brez Dime. Znotraj tega si odpustim,
da sem sprejela in si dopustila reagirati na sodbe drugih in projekcije lastnih
sodb kadar sem se želela skozi igrivost in uživanje ''na mačji način'' izražati
ko sem bila sama. Ko opazim, da zatiram
samo-izražanje skozi igrivost in uživanje ''na mačji način'' – se ustavim in
diham. Vidim, da sem se v primerih ko sem si dopustila igrivost, poležavanje na
tleh, pretegovanje, sončenje, neobremenjeno oz. raziskovalno
(smešno/neobičajno) gibanje... počutila sproščeno, prijetno in prisebno / bolj
v stiku s svojim telesom in površino + manj v mislih in občutkih. Zato se zavezujem,
da si tega ne bom odtegovala in se prepuščala samo-obsojanju oz. ne bom
dopustila, da drugi s svojim obsojanjem zatrejo ta izraz mene. Zavezujem se, da
si bom vzela čas zase, za biti tukaj – samo biti in ležerno dihati.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo
po deljenju dotikov z živalmi in željo po deljenju objemov z nekaterimi ljudmi
ter znotraj tega prepričanje, da nisem izpopolnjena, če tega dvojega nisem bolj
ali manj konstantno deležna, da brez tega ne morem najti pomiritve in s tem
prizemljitve. Ko opazim, da obstajam v želji po deljenju dotikov z živalmi in v
želji po deljenju objemov z nekaterimi ljudmi – se ustavim in diham. Zavedam se,
da sta dotikanje in objemanje v neki meri morda celo potreba, vendar vidim, da si
iz njiju vse prevečkrat dopuščam ustvariti željo/hrepenenje z namenom
ustvarjanja energije za UmZS. Zato se zavezujem k zaustavljanju prepričanja, da
mi brez teh fizičnih kontaktov z drugimi bitji izven sebe nujno nekaj manjka;
zavezujem se k zaustavljanju proizvajanja dobrih občutkov – kadar dobim
pozornost drugih in k zaustavljanju občutkov razočaranja in zapuščenosti, kadar
mi drugi pozornosti v tej obliki niso pripravljeni dati.
.JPG)
