Dementne dogodivščine / Gratis priznanje

9.8.13

Včerajšnja babičina izjava: Hudiča, že sedenje me zmantra.

Zakaj še ne umre? Kdo ima kaj od tega, da preživlja svoj čas v utrujenosti in bolečinah? Resno vprašam.

A na ta način dobivamo ostali lekcijo kako naj ne živimo? Če je tako – potem ni ravno najbolj nazorna… sem napisala in potem začutila bolečine v predelu srca…

A se umsko-zavestni sistem napaja iz teh bolečin al kaj?!?

Gratis priznanje: Babica kot dežurni krivec aka dementni del drugih/mene

Kadarkoli kakšna reč v babičinem dosegu izgine ali sem jo založila (smo jo založili), umsko-zavestni sistem takoj navrže: babica!

Včasih jo vprašam če je kaj prestavila, ''pospravila'' ampak četudi je, se tako ali tako ne spomni…

Včasih jo obsojam v svojih mislih brez da bi ji to izrazila.

Tako kot takrat, ko ''je izginil'' nastavek za kanglo in ga nisem našla na običajnih mestih. Začela sem dvomiti v to, da bi se lahko nahajal še kje drugje in v svojih mislih začela obtoževat babico. Hkrati sem se zavedala kaj se dogaja v mojih mislih in si nisem dopustila, da bi me popolnoma okupirale. Še enkrat sem preverila po kotičkih, ga našla in dojela nesmiselnost obtoževanja babice z vsemi pripadajočimi negativnimi čustvi, predvsem jezo. Jezo nase, na svojo pozabljivost oz. na svoj obstoj v mislih s katerim sem se tako okupirala, da nisem registrirala kam sem odložila nastavek. Projekcija jeze na sebe na babico – da konkretno poimenujem kar sem si dopustila.

Imam občutek, da tudi potem, ko iskano stvar najdem in realiziram svojo zmoto, sled čustev tega dogodka še vseeno ostane v meni in se naloži na kup vseh ostalih negativnih čustev v povezavi z babico, ki jih zbiram in tako stopnjujem - potlačujem. Na kar nek majhen podoben dohodek – ena izgubljena/založena stvar v določenem trenutku moje nestabilnosti aktivira ta cel kup asociativno povezanih nepredelanih spominov in izbruhnem. Z namenom, da odvržem vso to nabrano energijo. Drugim se ob tem lahko zdi, da pošteno pretiravam, saj nimajo pojma o mojih nabranih notranji mislih začinjenih z nakopičeno čustveno energijo…

Podobno se je zgodilo tudi s paketkom za kavico… Kombinirala sem več opravkov, zaradi česar sem veliko razmišljala. Zdelo se mi je, da sem kavico medtem odložila na določeno mesto v kuhinji, pa je po opravkih tam nisem našla. Babico sem vprašala če jo je kam dala… jo začela v sebi obsojat in stopnjevat jezo do nje. Hkrati sem se zavedala, da je možno, da sem jo odložila kje drugje…

Ko nastopi trenutek vprašanja ali sem jo založila sama ali je bila na delu babica, je vsekakor najlažje naprtit krivdo njej in tako upravičit svoje ignoriranje realnosti…

Kmalu sem jo našla na komodi v verandi… trenutki tesnobe zaradi realizacije lastne neiskrenosti so me prevzeli takrat in so tukaj tudi zdaj ko opisujem to.

Včasih se zgodi, da vzamem kakšno stvar, ki naj je ne bi / ki jo je že načela babica ali pustim kakšno stvar, ki se mi je ne da pospravit z zavedanjem, da bodo tudi drugi najprej obsodili babico in hkrati njeno nesposobnost spominjanja ter s tem tako okupirali svoje misli, da bodo verjetno pozabili vprašat če sem morda jaz odgovorna za določeno dejanje. Zahrbtno / neiskreno do sebe in do babice.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico uporabljat kot dežurnega krivca za izgubljene/založene stvari in neprijetne dogodke/situacije in izkoriščat - zlorabljat ta princip delovanja posameznikovega UmZS z namenom, da bi lastno sebičnost/neodgovornost prikrila pred drugimi.

Ko opazim, da lastno pozabo, sebičnost in neodgovornost projiciram na babico – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da na ta način samo podaljšujem neizbežni proces soočenja z vsem kar sem si dopustila postati, z vsem kar sem sprejela kot definicijo sebe.

Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala želje po uporabi babice kot dežurnega krivca in da bom prevzela odgovornost za lastno demenco / lastno ignoriranje fizične realnosti.
Hkrati se zavezujem, da se ne bom  obsojala zaradi preteklega projiciranja lastne neiskrenosti na babico, saj se zavedam, da tudi na ta način okupiram svoje misli, namesto, da bi bila tukaj in tako preprečila nadalje zaplete zaradi ignoriranja realnosti. Ostajam tu, diham, se zavedam fizičnega. Ja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zgražanje, nerganje, pretirano ''skrb'' in paniko zaradi babičine nefunkcionalnosti in nezanesljivosti.

Ko opazim reakcije v obliki zgražanja, nerganja, pretirane skrbi in panike v povezavi z babičino nefunkcionalnostjo in nezanesljivostjo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sta babičina nefunkcionalnost in nezanesljivost manifestirani posledici predaje UmZS, ki se ju ne da več prekinit in ustavit in bosta ostali tu z njo in kot ona do konca njenega življenja. Zavedam se, da nimam moči, da bi spremenila njeno stanje, ji kako pomagala. Zavedam se, da imam moč, da spremenim svoje reakcije v zdravorazumske odzive.

Zavezujem se, da bom postopoma utrdila navado sprotnega samoodpuščanja tudi najmanjših reakcij (napram babici), saj sem tekom serije ''Dementne dogodivščine'' dobila uvid kako zelo pomembno je živeti kot samoodpuščanje, če se ne želim ponavljati kot življenju škodljive misli, besede, dejanja.

S tole objavo zaključujem serijo blogov ''Dementne dogodivščine'' in vas vabim, da jo pokomentirate.
Hkrati pa vas vabim, da si tudi sami odpustite (vse) destruktivne vzorce v povezavi s pozabo in tako pripomorete k izboljšanju tukajšnjih razmer.