Pravkar sem se konkretno zdrla na babico. Začela sem
se dret na njo in kar nisem nehala – čeprav mi je bilo tekom dogajanja jasno,
da drenje ne bo ničesar spremenilo, da ne bo pomagalo. Drla sem se, da sem
sprostila to energijo, ki se v meni nabira ker ne morem razumet v čem je poanta
babičinega obstoja v takšnem stanju kot je sedaj – v nenehnih fizičnih
bolečinah, ker ima zlomljeno medenico in je hkrati tako dementna, da se tega ne
zaveda.
Drla sem se, ker sem jo peljala na WC in čakala, da
opravi svoje – ji hotela pustit malček dostojanstva – ona pa si je slekla
pomočeno plenico in si oblekla nazaj nogavice, pri tem pa je stokala od bolečin
(sicer jo oblačimo in slačimo jo bližnji). Drla sem se, ker se ji ne da
dopovedat naj si ne slači plenic. Drla sem se ker sem ji rekla, da mora met
oblečeno plenico, ona pa mi je takoj za tem z intonacijo žrtve rekla''nena me
slači''. Drla sem se, ker bi radi, da bi imela mir, da se ji bo lahko medenica
zacelila, ona pa kar miga po svoje. Drla sem se, ker ji ne morem preprečit, da
bi škodovala…
Dviguje me in reagiram, ker kar naprej ponavlja
samo-uničujoče dogodke, ker se ne zmore kontrolirat, ker je ne zmoremo kontrolirat.
Pa moramo vseeno živet z njo in z njenimi zablodami.
Včeraj je mama svoji družbi omenila, da sem dobila
službo ob najbolj neprimernem času – v času ko babica potrebuje pomoč bolj kot
prej. Takoj sem ugovarjala, da je čas ravno pravi, ker več ne vem kako naj
rokujem z babico. Nisem usposobljena za fizično manevriranje s človekom v
nenehnih bolečinah, ki jih občasno izrazi v besedah ''ubij me''. Zraven tega pa
je tu še moja jeza, ker ne razumem in ker se mi zdi, da enostavno ne more
obstajat zdravorazumski razlog za obstoj take bede. In ko manevriram z babico v
stanju jeze, sem groba in nepotrpežljiva…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po
tem, da babica ne bi škodovala sama sebi oz. da bi ji jaz lahko preprečila
samouničujoče premike.
Ko opazim željo po tem, da babica ne bi izvajala
premikov, ki ji škodijo oz. da bi ji jih jaz lahko preprečila – se ustavim in
diham.
Vidim, realiziram, razumem, da karkoli naredim in na
kakršenkoli način skušam uresničit to svojo željo, mi prej ali slej vedno znova
spodleti in posledično doživljam občutke jeze, nemoči, naveličanosti,
razočaranja.
Zavezujem se, da bom izbrisala to željo in z njo
posledično (samouničujoče) doživljanje kadar se mi želja ne uresniči, saj se
zavedam da realnosti v tem primeru ne morem spremenit, ne glede na to kako
močno si to želim; lahko pa izbrišem željo, sprejmem realnost takšno kot je in jo
živim brez nepotrebne čustvene drame (želje, jeze, nemoči, naveličanosti,
razočaranja).
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje,
da enostavno ne more obstajat zdravorazumski razlog za obstoj take bede oz.
jezo zaradi tega ker na razumem v podrobnosti kako se je lahko manifestiralo
tako nezavidljivo psihofizično stanje.
Ko opazim, da obstajam v jezi zaradi tega ker ne
razumem manifestacije tako bednega psihofizičnega stanja kot je demenca v
kombinaciji s fizično nesamostojnostjo in nenehno bolečino – se ustavim in
diham.
Vidim, realiziram razumem, da se za to jezo skriva
tudi strah pred tem, da bi zaradi nevednosti sama pri sebi manifestirala
podobno situacijo. Zavedam se, da mi jeza
sama po sebi ne bo pomagala razumeti in da mi strah ne bo pomagal preprečiti. Vidim,
da ne morem izsilit razumevanja, ne glede na to kako močno si ga želim.Zavezujem se, da se bom v bednih situacijah
osredotočala na dih in naredila kar bo potrebno po svojih najboljših močeh ter
se opominjala, da mi niti jeza niti obup zadeve ne bosta olajšala. Opustila bom
sodelovanje v njiju, da naredim več prostora za morebitna spoznanja.
Preveri,
uporabi, podpri (se):
Ni komentarjev:
Objavite komentar