Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 1

Celoten izhodiščni blog

Odlomki iz izhodiščnega bloga, ki jih predelujem v tem blogu:

''Pride soseda z nenavadnim izrazom na obrazu in z držo telesa, ki nakazujeta nekakšno zadrego. Pove mi, da sta s prijateljico na sprehodu in da sta ravnokar videli kako je avto zadel našo mačko, ki se je nekam zavlekla.

Huh… in dihamo, skušamo ostat v stabilnosti. Grem se obleči, da začnem iskat mačko. Med tem časom jo je ugleda že soseda – obležala je takoj za ograjo na dvoriščni strani. Pogled na Dimo je grozljiv – zadnje tace ima stegnjene nazaj, očitno jih ne more premikat. Sope v bolečinah, oči so široko odprte, jezik ji umazan od zemlje visi iz ust. ''Jebenti boga, zakaj je ni avto zadel tak, da bi pri priči umrla, zakaj mora zdaj trpet v jebenih bolečinah?!?''

Kličem ateja – ne javi se. Božam Dimo. Mama mi pove, da se ata nahaja 10 minut od doma. Pustim Dimo samo in grem z avtom po njega. Da jo peljeva do veterinarja. Najbrž po smrtonosno injekcijo – ne zgleda, da bi se še lahko izlizala… Tako je. Najprej ji da narkozo, potem ji stisne injekcijo za odpoved vseh organov. Oči ji temnijo, neobičajen vonj se širi od nje, telo trza (v krčih?). Veterinar pravi, da je bila že cel čas v šoku… pa da je imela v notranjosti vse premaknjeno in pretrgano…''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predvidevat, da je soseda prišla prosit če ji nekaj posodimo in je bila zaradi tega v nepotrebni zadregi.

Ko opazim, da predvidevam kaj imajo ljudje za povedat – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da ljudi očitno ne znam brati tako dobro, da bi lahko v naprej vedela kaj točno mi imajo za povedat. Zavedam se, da včasih celo zablokiram sogovornika zaradi prepričanja, da mi bo že spet povedal nekaj znanega, nakar po njegovem izrazu dojamem, da temu ni tako.

Zavezujem se, da se bom v primerih ko se zasačim v mislih predvidevanja takoj ustavila in svojo pozornost preusmerila na poslušanje sogovornika.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da se mi je mačka smilila.
Ko opazim, da se mi nekdo smili – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da smiljenje v prav nobenem pogledu ni pomagalo mački, pač pa je samo škodovalo meni, ker sem si dopustila energetsko nabito reakcijo, za obstoj katere sem skurila delček svojega fizičnega telesa.

Odrekam se smiljenju in se zavezujem, da bom drugim vedno znova potrpežljivo, ampak direktno razložila svojo odločitev s pomočjo vprašanj – ko me bodo obsojali, da sem brez sočutja. (Ali smiljenje kakorkoli koristi tistemu, ki se ti smili? Kako se počutiš sam, ko se ti nekdo smili? Kakšen smisel ima torej, da se ti nekdo/nekaj smili?)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hudo poškodovano fizično telo povezovat in definirat z grozo in da sem si dopustila prepričanje, da nobeno bitje (predvsem meni drago) ne bi smelo trpeti tako hudih poškodb, bolečin in muk in da bi morala biti smrt hitra in neboleča.

Ko opazim, da obstajam v občutku groze kadar sem priča hudim poškodbam fizičnega telesa – se ustavim in diham. Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da so hude poškodbe, bolečine in muke nepoštene – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da v primerih ko obstajam v občutku groze in v prepričanju o nepoštenosti poškodb, bolečin in muk, nisem sposobna tako hitro in učinkovito pomagat ponesrečenemu/poškodovanemu kot bi to lahko storila, če bi vso svojo pozornost preusmerila na fizično realnost. Zavedam se, da so hude poškodbe, bolečine in muke mogoče res nepoštene in nepotrebne ali pa morda nisem sposobna dojeti namena njihovega obstoja – ampak kljub temu obstajajo in vidim, da moj notranji govor tega dejstva ne more spremenit.

Zavezujem se, da si bom v primerih ko bom priča hudim telesnim poškodbam par krat na glas izgovorila ''ostani praktična, mind-fucki ne pomagajo'' in takoj začela asistirati po svojih najboljših močeh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da če mačko pustim samo, bo umrla sama ali še huje – se zavlekla/skrila kam drugam in ji ne bomo mogli pomagat. Hkrati si odpustim, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi zastonj hodila po ateja – da bi se vrnila ko bi bila mačka že mrtva in bi bij jezen, ker se ni uspel poslovit in ker njegova pomoč ni potrebna.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred napačnimi odločitvami – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da preprosto ne morem vedno vedet kaj je v nekem trenutku najboljše naredit. Zavedam se, da četudi naredim najbolj zdravorazumsko stvar, je drugi morda ne bo dojemal kot takšne in me bo morda obsojal. Vidim, da tudi v primerih ko ne ravnam najbolje in to dojamem šele kasneje krivda ni nikoli na mestu – ker ne popravi/reši neugodne situacije.
Zavezujem se, da bom konkretno omejila strah pred napačnimi odločitvami in da bom čas, ki bi ga sicer prebila v strahu raje namenila optimiziranju odločitve; še posebej v trenutkih ko moram ukrepat čim prej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je toliko huje, če mačka/bitje umre sama/zapuščeno in če se ata/bližnji ne more poslovit od nje/umirajočega.

Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da je umiranje v samoti in  brez slovesa toliko bolj hudo kot v spremstvu od katerega se lahko posloviš / se to lahko poslovi od tebe – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da me je občutek, da žival zapuščam samo in da ne bo v redu če ji ne bom stala ob strani tekom smrti zadrževal pred tem, da bi ji še hitreje priskrbela nujno potrebno pomoč. Zavedam se, da smrt ne čaka tistih, ki se želijo poslovit in da je torej to željo praktično izbrisat.

Zavezujem se, da se ne bom krivila kadar bo sobitje tekom mojega iskanja pomoči izdahnilo samo in da se bom do sobitij vedno obnašala tako, da se ne bom čutila dolžno v primerih ko se ne bom utegnila pravočasno poslovit. 

Usmrtitev mačke Dime

Pride soseda z nenavadnim izrazom na obrazu in z držo telesa, ki nakazujeta nekakšno zadrego. Pove mi, da sta s prijateljico na sprehodu in da sta ravnokar videli kako je avto zadel našo mačko, ki se je nekam zavlekla.

Huh… in dihamo, skušamo ostat v stabilnosti. Grem se obleči, da začnem iskat mačko. Med tem časom jo je ugleda že soseda – obležala je takoj za ograjo na dvoriščni strani. Pogled na Dimo je grozljiv – zadnje tace ima stegnjene nazaj, očitno jih ne more premikat. Sope v bolečinah, oči so široko odprte, jezik ji umazan od zemlje visi iz ust. ''Jebenti boga, zakaj je ni avto zadel tak, da bi pri priči umrla, zakaj mora zdaj trpet v jebenih bolečinah?!?''

Kličem ateja – ne javi se. Božam Dimo. Mama mi pove, da se ata nahaja 10 minut od doma. Pustim Dimo samo in grem z avtom po njega. Da jo peljeva do veterinarja. Najbrž po smrtonosno injekcijo – ne zgleda, da bi se še lahko izlizala… Tako je. Najprej ji da narkozo, potem ji stisne injekcijo za odpoved vseh organov. Oči ji temnijo, neobičajen vonj se širi od nje, telo trza (v krčih?). Veterinar pravi, da je bila že cel čas v šoku… pa da je imela v notranjosti vse premaknjeno in pretrgano…

Ostane samo še nepremično truplo s praznimi črnimi steklenimi očmi. Ne-jebeno-verjetno…

In kup enih čustev ob spremljavi slapov solz, ki do konca dneva pritekajo v manjših ali večjih izbruhih. Objavim še poslednje fotke mojega najljubšega modela. In se sprašujem od kod in zakaj toliko čustev in solz, če sem že tretje leto v DesteniI Processu in bi se torej skorajda morala spretnost obvladovanja ne-navezanosti in soočanja s smrtjo kazati v moji stabilnosti. Zakaj vso to čustveno premetavanje kljub jasnemu zavedanju, da se je bitje zadnjih par let imenovano Dima sprostilo iz fizičnega telesa mačke in sedaj asistira fizični realnosti v neki drugi obliki?

Odpravim se po podporo na spletne strani skupine Desteni in na forumu najdem solidno podporo: http://forum.desteni.org/viewtopic.php?f=138&t=6240&p=47908&hilit=dead+cat#p47908

Najbolj mi asistira Mayin blog, v katerem predeluje situacijo, ki je v specifikah precej podobna moji: http://mayaprocess.blogspot.com/2012/12/how-to-cope-with-death-of-pet-day-248.html

Preko njenega bloga dojamem zakaj jočem in čustvujem. Ne zaradi Dimine smrti same po sebi, ampak zaradi izgube odnosa. Zaradi tega, ker sem si določene prijetne stvari dopustila počet samo v odnosu s to mačko in ker sedaj verjamem, da sem ob njih.

Kaj mi je dala/omogočala mačka Dima / kaj sem počela v najinem odnosu kar si v odnosih z drugimi bitji ne dovolim / kaj bom pogrešala / kaj je tisto za kar mislim, da mi drugi razen Dime ne morejo dat oz. si ne morem dat sama?

Tišina živali

Igrivost in uživanje

Dotik mehak

Tišina živali

Živali nimajo umsko-zavestnega sistem kot ga ima človek… Udomačene živali so ga morda kak majhen procent prevzele, ampak kljub temu – nas ne sodijo/obsojajo, nam ne vsiljujejo svoje direkcije (razen ''nahrani me + čohaj me''), na nas ne gledajo z viška ali v vlogi podrejenega, so tu kot enakovreden izraz življenja, ki nas vzgaja z zgledom.

Sedaj smo pri hiši ostali samo še ljudje, ki se vzajemno sodimo/obsojamo, si vsiljujemo direkcijo in se obravnavamo kot manjvredne/večvredne.

Lahko posvojim te živalske lastnosti in jih dajem od sebe – ker vem, da jih bom edino tako začela prejemat nazaj (drugih ne morem spreminjat na silo) in/ali lahko ''posvojim'' naslednjo žival.

Igrivost in uživanje

Oboževala sem Dimin smisel za uživanje – tako malo je potrebovala (zraven polnega želodca seveda). Prostor na katerem se je lahko udobno zleknila in sonce, da jo je grelo. In že si videl njen uživaško-sproščeni pogled in ležerno dihanje :). Večkrat sem se ji pridružila – včasih kar na tlakovcih sredi dvorišča, pa na travi – sva se greli na soncu, se pretegovali in uživali v dotiku. Vseeno mi je bilo kaj si mislijo domači in ostali mimoidoči. Imela sem mačko so-uživačko. Ki me je spomnila naj si vzamem čas zase. Ki je z mano delila tiste redke trenutke vsakdanjika brez mind-fuckov, ki so ''normalni'' v vseh medčloveških odnosih.

In igrali sva se – veliko in sproščeno - se gibali neobremenjeno. Domači in (delno) odrasli pa se bojijo igranja – na smrt so prestrašeni, da bodo izpadli otročji in nezreli… in da bodo z igranjem izgubili čas…

Kljub temu, da sem sama glede igranja (eksperimentiranja v gibanju ipd.) precej sproščena napram odraslim s katerimi se srečujem, čutim, da se še vedno omejujem zaradi strahu pred sodbami drugih. In mislim, da ker ni več Dime, si ne smem več privoščit teh malih uživancij in igrivosti – ker me bodo drugi obsojali toliko bolj kot so me v njeni prisotnosti.

Pravkar sem skozi izpisovanje odkrila enega izmed glavnih razlogov zakaj jočem in reagiram ob Dimini smrti…

Dotik mehak

Človeški dotik dojemam kot neprimerljiv z živalskim. Fizični občutek je sicer lahko podoben, ampak tukaj je še zavedanje o tem kar je človeško ali živalsko bitje v celoti… In ker smo človeška bitja onesnažena s sebičnostjo, dotik sočloveka ni nikoli tako pristen kot je deljenje dotika z živaljo…

Ni več puhastega toplega bitja s katerim sem skoraj dnevno delila pristne dotike; ni več pomiritve in prizemljitve, ki sta spremljali fizičen dotik deljen z Dimo.

Samo-odpuščanje, samo-korekcija, samo-zaveze sledijo v naslednjem blogu/blogih...

Poslušaj še:
Mačke in samo-odkrivanje

https://eqafe.com/i/dmaglica-cats-and-self-discovery-part-1

https://eqafe.com/searches?utf8=%E2%9C%93&q=Cats+and+Self+Discovery+

Odnos med hišnimi ljubljenčki in njihovimi lastniki

https://eqafe.com/i/dmaglica-pets-and-owners-relationship-review-part-5

https://eqafe.com/searches?utf8=%E2%9C%93&q=Pets+and+Owners+Relationship+Review

Ptica v letu - a mi znaš povedat kje so moja krila?

Ponovno se mi je začela pojavljati blaga bolečina nad levo lopatico in v upanju, da preprečim njeno potenciranje nadaljujem z raziskovanjem miselnih vzorcev, ki naj bi bili vezani na to mesto v telesu. Vir in kontekst najdete tukaj:  http://desteni.org/a/veno-structural-resonance-part-2-phase-13  sicer pa naj bi bolečine v lopatici nakazovale na konstrukt samoomejevanja…

Tokrat sem se odločila pogledati kakšne miselne vzorce oz. kakšno omejevanje sem v sebi vzpostavila v povezavi z dvema točkama iz zgornjega linka, ki sta se mi tekom branja zdeli zanimivi oz. vredni izpostavitve:

- lopatica kot anatomska točka iz katere se razpirajo krila,

- princip padlega angela.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ob opazovanju ptic v letu razmišljati o tem kako so telesa ptic zaradi kril anatomsko večvredna od človeških teles, koliko več svobode in hitrosti imajo ptice pri gibanju in si na ta način podzavestno povečevala željo po letenju / po posedovanju kril (na človeškem telesu) in hkrati povečevala odpor do svojega telesa brez kril.

Ko opazim, da poveličujem krila kot večvreden telesni del, ki omogoča hiter in užitka poln način gibanja in da krila poveličujem kot simbol svobode – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da ima vsako telo določene prednosti in slabosti; ptice sicer imajo krila, ampak nimajo rok, za človeško telo velja ravno obratno. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno obstajati v hrepenenju po fizičnih krilih in da z odporom do svojega telesa zaviram razvoj simboličnih kril – svobodnega oziroma samo-izraznega gibanja, ki ga omogoča človeško telo.  

Zavezujem se, da ne bom več blodila o tem kako fantastično bi se bilo gibati, če bi imela fizična krila (ali zmaja na katerem bi lahko letela, lol) in da se ne bom več razburjala zaradi omejitev svojega človeškega telesa, ampak bom namesto tega raje raziskovala kakšne vse načine gibanja mi omogoča moje človeško telo v zunanjem prostoru in znotraj sebe.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nekatere ptice (v letu) soditi kot lepe in veličastne (npr. orle, sokole, kanje, sove, ptice s širokimi krili v beli in/ali črni in/ali sivi in/ali rjavi barvi) in druge ptice (npr. golobe, galebe, včasih vrane) kot grde in/ali nezanimive.

Ko opazim, da sodim ptice/bitja/ljudi kot lepe, veličastne, zanimive kadar so težje dostopni oz. redkejši – se ustavim in diham. Ko opazim, da sodim ptice/bitja/ljudi kot grde in/ali nezanimive, kadar so običajni oz. pogosto prisotni – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da si s pripisovanjem večvrednosti težje dostopnim in/ali redkim pticam/bitjem/ljudem in s pripisovanjem manjvrednosti običajnim oz. pogosto prisotnim  pticam/bitjem/ljudem zmanjšujem možnosti za poglobljeno medsebojno spoznavanje, razumevanje in razvijanje komunikacije (v obeh polariziranih primerih).

Zavezujem se, da se bom opominjala na svojo enakovrednost z vsemi bitji – ne glede na njihovo ne/običajnost in ne/redkost in da bom s prisotnimi bitji poskušala vzpostaviti enakovredno komunikacijo brez umskega poveličevanja ali pomanjševanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na stvarnika, ki je oblikoval človeško telo tako ranljivo in/ali počasno in/ali nepraktično / ''nam je pristrigel krila'' in nas tudi na ta način ''prikrajšal nebes''.

Ko opazim, da zgubljam svoj čas tako, da pozornost v obliki jeze namenjam stvarniku omejenega človeškega telesa – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se človeško telo po svoji zgradbi ni bistveno spremenilo že nekaj tisočletij in da se z razmišljanjem o tem kako neomejeno bi lahko bilo v bistvu ločujem od njega skozi um.Zavezujem se, da bom ustavila jezo do stvarnika, da bom sprejela svoje omejeno človeško telo in zaživela v enosti in sožitju z njim ter mu pustila, da se mi pokaže in da me uči kot bitje. 

[Bolečine nad lopatico / ] Samoomejevanje skozi MEDLOST

V sledečem tekstu bom besedo obdelala po principu postopka za ponovno opredelitev besed (redefiniranje besed)

1. ZBIRANJE INFORMACIJ O BESEDI

Kako sem živela to besedo do zdaj?

Prva asociacija na lastno medlost je spomin iz delavnice Spremenjenih stanj zavesti. Igrali smo vloge; eden izmed organizatorjev je nastopal v vlogi matere, ki ravnokar rojeva, jaz pa sem bila pozvana naj pomagam pri ''rojstvu''. Situacijo sem sodila kot precej trapasto, zato sem se obotavljala. Ko pa sem vendarle izustila tisti ''potisni'', je bil tako tih, šibek, rahel, z ironičnim nabojem, da sem se ustrašila sama sebe…

Medlost vidim kot posledico zatiranja samo-izražanja, ki se je s strani skrbnikov/družine začelo v mojem otroštvu, nadaljevalo v šolah in ki sem ga kasneje prevzela in izvajala sama nad sabo…

Najbolj me obremenjuje moja medlost v povezavi z mojim ne-udejstvovanjem kot pripadnico Desteni.

Zapisala sem, da je to kar me teži približno zadnji mesec - medlost. Ko sem iskala še druge besede, ki bi opisale to čudno vzdušje, ki me vozi, sem našla še besedo prhkost/trhlost. Medlost & prhkost kot nasprotje čvrstosti & sočnosti – življenju.

Definicija iz slovarja

medleti -im [med in m*d] nedov., tudi medli (e i) knjiž.

1. izgubljati zavest: mati na grobu vzdihuje in medli; medlela je in ni mogla spregovoriti; medleti od bolečin

2. izgubljati moč, slabeti: bolnica je vedno bolj medlela; oče je počasi medlel in hiral / cvetlica, drevo medli hira / roke jim medlijo; pren. njegovo navdušenje je medlelo in izginjalo

3. izgubljati močen sijaj, svetlobo: dan je že medlel; mesečina zjutraj medli; zarja medli; sonce je začelo zahajati in medleti; pren., ekspr. zvezda te igralke je že začela medleti // ekspr. slabo svetiti: redke svetilke na trgu so samo medlele

4. ekspr. biti malo slišen: nad dolino medli večerni zvon / krik medli v daljavi pojema

5. ekspr. biti, nahajati se v neaktivnem stanju: v prazni dvorani medli klavir; ladja že tri dni medli v pristanišču; dolgo je medlela gluha tihota / medleti v siromaštvu in nevednosti

6. ekspr., v zvezi s po zelo hrepeneti: doma žena medli po tebi / v daljnem svetu mi srce medli po njej

Zven besede

(angleško: lost = izgubljen, loss = izguba)

Med-lost – kot mad lost / nora izguba

Med-lost – kot izguba medu, ki mi simbolizira obilje

Med-lost – kot izguba tistega kar je 'med', kar drži delce v neki strukturi

2. RAZISKAVA ZBRANIH INFORMACIJ O BESEDI

Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?

Oja… besedo skoraj v vsakem pogledu definiram kot slabo/negativno/napačno. Ker mi simbolizira usihanje življenja, pomanjkanje volje do življenja, usihanja samo-izražanja, zmago zatiranja.
Medlost definiram pozitivno samo v primeru medlenja umsko-zavestnega sistema –- kot nasprotja zdravorazumskemu / praktičnemu / vse-upoštevajočemu razmišljanju.

In ob uporabi/doživljanju besede se počutim – daj bi rekla grozno – ampak groza je stanje intenzivnosti -- počutim se medlo, mlačno – razvrednoteno.

3. NOVA DEFINICIJA

Kreativno pisanje

Medlost je ''nora izguba'' zdravega razuma, je jeben nič… še huje – je zavlačevanje. Ni še konec, je neka komaj tleča prisotnost, ki zavzema prostor življenjski intenzivnosti, gibanju, akciji.

Pisanje nove definicije

Medlost = obstajanje v neaktivnosti, šibkosti, brezvoljnosti, v zmanjšanem obsegu fizičnega gibanja; prisotna je le pri človeški vrsti kot posledica prevlade umsko-zavestnega sistema nad fizičnim in zdravorazumskim samo-izražanjem (lahko je kratkotrajna ali dolgotrajna) 

4. PREVERJANJE OPREDELITVE NOVE DEFINICIJE

-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? Hm… samo kadar si jo vzamem osebno?

-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno?

-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni?

Na tem mestu bi rada vašo perspektivo Hilda, Blaž in Valentin.

Mimogrede bolečina je v zadnjih dneh izginila… 

Bolečine nad lopatico

V zadnjem času (trije meseci?) se mi prekinjeno pojavljajo bolečine nad levo lopatico. Prvič so se mi začele pojavljat postopoma, trajale so več dni in se stopnjevale do te mere, da sem se enkrat sredi noči zbudila, se od sile usedla in sem komaj dihala. Potem pa nisem več vedela kako naj se uležem, da me ne bi bolelo in da bi lahko spala. Bila sem prestrašena.

Dnevi so tekli, bolečina se je izpela. V igri so bili tudi masaža, hladilne kreme in eterično olje.

Po nekaj tednih miru se je bolečina nenadoma vrnila. Ni neznosna, je pa dovolj intenzivna, da se ne počutim dobro oz. sproščeno. Čez dan variira od komaj zaznavne do precej intenzivne. Zato sem slovenske Destonijce povprašala kateri konstrukt se nahaja v tem delu telesa in rečeno mi je bilo, da je to omejevanje. Pričela sem delati samo-odpuščanje vezano na omejevanje – kar vse povprek, da bi lahko okvirno ugotovila katero področje je v igri. Pričakovala sem, da se bo bolečina ob omembi področja opazno zmanjšala – ampak to se ni zgodilo.

Možno, da sem problematični vzorec na katerega  me sedaj opozarja bolečina tako zelo potlačila, da sploh ne vem kje začeti. Po drugi strani pa je vprašanje precej zvito, saj se zavedam, da se bolj ali manj omejujem na vseh področjih življenja – in ne vidim, da bi katero opazno izstopalo.

Pa si poglejmo kaj o tem piše v ''prvi pomoči''

http://desteni.org/a/veno-structural-resonance-part-2-phase-13

[Vijolično obarvano besedilo so ključne besede iz povezave.]

Omejevanje torej.

Lopatica kot anatomska točka iz katere se razpirajo krila. Zanimivo – ravno te dni planiram ogled filma Zlohotnica, ki je v bistvu negativen karakter iz Trnuljčice, ki so mu v mladosti odrezali krila.

Omejevanje človeštva znotraj sistema. Mogoče bi bilo smiselno, da iz tega vidika pogledam kaj me najbolj gane in potem poiščem ''mikro'' vzporednice v sebi.

Samoomejevanje zasnovano na podlagi religioznega oz verskega sistema. Da raziščem v kaj verjamem oz. kaj je moja religija? Čeprav v tem trenutku verjamem, da nimam nobene na paleti.

Princip padlega angela?! Ravno danes se mi zahotelo pesmi ''The free fall''.  Vprašanje če sploh obstaja kaka relevantnost izven naslova pesmi…

Nebesa. Kreator. Kaj mi predstavlja nebesa / srečo? Osebno srečo iz stališča mojega umsko-zavestnega sistema?

Life has never existed.

Love has never existed.

God has never existed.

You have never existed.

Joy has never existed.

Expression has never existed.

Freedom has never existed.

Reakcije na tele izjave – groza ob misli na to, da življenje, jaz, joy/veselost, izražanje nismo nikoli obstajali. Za ljubezen, boga in svobodo sem si že razčistila, da niso…

''I would be extensively angered – to know in this moment that I've but been a programmed system, I have allowed myself to be used and abused – and I would use this anger – to stand up and say: ‘Till here no further' – I am birthing me as life from the physical to for the first time in existence – experience, see and hear who I am as life.''

Čudni občutki po vsem zgornjem delu trupa ko berem tole…

Medlost – je to kar trenutno občutim. Medlost, ker ni bilo opaznega efekta pri samo-odpuščanju, medlost ker je ''prva pomoč'' tako abstraktna in široka. Mad-lost. Nora izguba ali izguba norosti?

Bom pa najprej nadaljevala raziskovanje v tej smeri. Samo-omejevanje skozi medlost. Ni nujno, da je to vzrok moji bolečini v lopatici, me pa teži in moti vsaj od konca Lenta (6.7.) naprej, ko smo končali z intenzivnim delom. 

Sesuvanje sistema 3

1. del

2. del

''Ravnokar sem prebrala, da bo policiji kmalu zmanjkalo denarja za bencin…''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah, da bi policija zaradi finančne nesposobnosti postala onemogočena in da bi se zaradi tega razširila nasilje in kriminal v obliki ropov, fizičnega in psihičnega nasilja, ustrahovanja, posilstev ter da bi sama postala žrtev (katere izmed) teh situacij.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred onemogočeno policijo in naštetimi potencialnimi posledicami – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se zadeve lahko razvijejo v tej smeri, hkrati pa se zavedam, da je to samo ena izmed možnosti.  Razumem, da moj strah ne more preprečiti njene morebitne realizacije in zatorej ni na mestu.

Zavezujem se, da bom postala sama svoja policajka – v smislu samo-odgovornosti – da si ne bom dopuščala razraščanja strahu v sebi, saj se zavedam da ni na noben način podporen. Zavezujem se, da bom tako delovala zdaj, ko so razmere še relativno vzdržne, kakor tudi v primeru, če postanejo skrajno neprijetne.

''Opažam, da se zaostrujejo razmere v zdravstvu. Zdravstveni delavci so vedno bolj obremenjeni, vedno bolj jih primanjkuje, čakalne dobe za zdravstvene storitve se povečujejo, terapije se krčijo.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred okrnjenim zdravstvenim sistemom in ljudmi trpečimi zaradi bolečin, ki jim nihče ne pomaga vsaj v tej meri kot zdaj.

Ko opazim strah pred okrnjenim zdravstvenim sistemom in strah pred tem, da bi ljudje ostajali sami v svoji nemoči in bedi – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ne more preprečiti morebitne realizacije te grozote. Kar lahko storim je to, da karseda dobro poskrbim za svoje zdravje in predvsem stabilnost, ki ga v bistvu pogojuje in tako stojim kot zgled drugim.

Zavezujem se, da se bom zdisciplinirala in postopoma prakticirala vedno več gibanja in vedno manj uživanja hrane, ki vsebuje sladkor in škodljive maščobe. Zavezujem se, da ne bom obstajala v strahu, kadar bo kak del mojega telesa v bolečinah ali izrednem stanju, ampak bom takoj in vztrajno ukrepala dokler se zadeva ne bo stabilizirala, saj se zavedam  da je zdravje telesa predpogoj za kakršnokoli drugo aktivnost.

''Ob zastarelosti in nepraktičnosti šolskega sistema ostajam brez besed. Sem pa skozi lastno izkušnjo poučevanja doživela rahljanje njegove konstrukcije.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred počasnim bolečim sesuvanjem šolskega sistema; tudi zaradi svojega pedagoško usmerjenega poklica.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred počasnim bolečim sesuvanjem šolskega sistema, stresu in nezadovoljstvu, ki ga ta prinaša s seboj – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko ministrstvo za šolstvo sproti opozarjam na dobre prakse v vzgoji in izobraževanju, ki jih zasledim in te tudi delim z drugimi ter jih vzpodbujam k podpori.

Zavezujem se, da ne bom samo stala ob strani in v obupu pasivno gledala propadanja šolskega sistema, ampak bom iskala načine kako prepričati vplivne v realizacijo zdravorazumskih rešitev na tem področju.

''Kultura – ne drznem si samo-iskreno javno govorit o njej – ker me (vsaj začasno) zaposluje. Povem samo toliko, da se mi zdi nesmiselno nekaterim nudit vrhunske kulturne prireditve, medtem ko se drugim ne ponudi niti dostojnih možnosti za zaposlitev ali pa vsaj finančno varnost.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek krivde zaradi notranjega konflikta - ker sodelujem v ponudbi kulturnih dogodkov, metem ko mnogi potrebujejo najbolj osnovne stvari in storitve za preživetje in si ne drznejo niti pomisliti da bi se udeležili kakšnega kulturnega dogodka.

Ko opazim, da obstajam v opisanem konfliktu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da v prvi vrsti potrebujem finančno stabilnost, ker mi le ta omogoča učinkovitejšo postopno spremembo sebe in posredovanje praktičnih in zdravorazumskih rešitev drugim.

Zavezujem se, da se ne bom več obremenjevala z opisanim občutkom krivde – ker vidim, da me  v nobenem pogledu ne podpira. Namesto tega se bom zverzirala, da bom več in bolj razločno opozarjala na probleme in natančneje in bolj nazorno predlagala rešitve.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah da nismo sposobni izpeljat postopnega in čim bolj gladkega prehoda v sistem, ki bo najboljši za vse; strah da bo rušenje zdajšnjega sistema grobo in boleče, strah da  bivališče in hrana ne bosta več neovirano dostopna.

Ko opazim da obstajam v strahu pred grobim načinom prehoda iz zdajšnjega egoistično usmerjenega sistema v sistem, ki bo končno temeljil na zdravi pameti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da bo prehod takšen kakršnega si bomo naredili in da lahko pri tem prispevam po svojih najboljših močeh – s tem da stojim kot vzgled stabilnega in drugim dojemljivega podajanja zdravorazumskih rešitev. Zavedam se, da drugih ne morem prisilit k realizaciji in da bom morala predihat še veliko situacij v katerih bo prevagal umsko-zavestni sistem.

Zavezujem se, da bom nehala dvomit v (svojo) sposobnost samo-preprogramiranja v način –kar je enakovredno najboljše za vse-, da bom nehala pričakovat grobost tekom procesa prehoda. Saj se zavedam, da se strahovi manifestirajo z namenom, da se lahko soočimo z njim in da nimam nobene potrebe v svoje življenje pritegniti grobosti, zato da jo bom kasneje odstranjevala.

S tem za zdaj zaključujem izpisovanje mojih strahov in njihovo predelavo na temo Sesuvanje sistema. Skupna imenovalca/sprožilca sesuvanja vseh omenjanih segmentov sistema sta neenakovredna razporeditev denarja in sebičnost kot posledica naših strahov.

Rešitve za enkovrednejšo prerazporeditev denarja si v svoji izvedljivosti sledijo od zgoraj navzdol in v svoji dodelanosti in kompleksnosti v obratni smeri.

- Univerzalni temeljni dohodek (UTD)

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Načine za odstranjevanje strahov zaradi katerih se še vedno oklepamo bolne sebičnosti lahko spoznate tukaj:

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe
- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

Dodajam še svoj glas za:

- neposredno demokracijo – da ne bomo več mogli krivit politikov in da bomo začeli odgovarjat za lastne odločitve,

- lokalno samooskrbo – da si pomagamo kot sosed sosedu in ohranimo svežino dobrin in odnosov,

- polovični delovni čas – ker je ogromno delovnih mest prevzela tehnologija, ker lahko na ta način rešimo problem brezposelnosti, ker bomo s tem vsi pridobili več časa za izboljšanje medsebojnih odnosov in pa predvsem za izboljšanje odnosa do sebe.

Konstantna beda

Pravkar sem se konkretno zdrla na babico. Začela sem se dret na njo in kar nisem nehala – čeprav mi je bilo tekom dogajanja jasno, da drenje ne bo ničesar spremenilo, da ne bo pomagalo. Drla sem se, da sem sprostila to energijo, ki se v meni nabira ker ne morem razumet v čem je poanta babičinega obstoja v takšnem stanju kot je sedaj – v nenehnih fizičnih bolečinah, ker ima zlomljeno medenico in je hkrati tako dementna, da se tega ne zaveda.

Drla sem se, ker sem jo peljala na WC in čakala, da opravi svoje – ji hotela pustit malček dostojanstva – ona pa si je slekla pomočeno plenico in si oblekla nazaj nogavice, pri tem pa je stokala od bolečin (sicer jo oblačimo in slačimo jo bližnji). Drla sem se, ker se ji ne da dopovedat naj si ne slači plenic. Drla sem se ker sem ji rekla, da mora met oblečeno plenico, ona pa mi je takoj za tem z intonacijo žrtve rekla''nena me slači''. Drla sem se, ker bi radi, da bi imela mir, da se ji bo lahko medenica zacelila, ona pa kar miga po svoje. Drla sem se, ker ji ne morem preprečit, da bi škodovala…

Dviguje me in reagiram, ker kar naprej ponavlja samo-uničujoče dogodke, ker se ne zmore kontrolirat, ker je ne zmoremo kontrolirat. Pa moramo vseeno živet z njo in z njenimi zablodami.

Včeraj je mama svoji družbi omenila, da sem dobila službo ob najbolj neprimernem času – v času ko babica potrebuje pomoč bolj kot prej. Takoj sem ugovarjala, da je čas ravno pravi, ker več ne vem kako naj rokujem z babico. Nisem usposobljena za fizično manevriranje s človekom v nenehnih bolečinah, ki jih občasno izrazi v besedah ''ubij me''. Zraven tega pa je tu še moja jeza, ker ne razumem in ker se mi zdi, da enostavno ne more obstajat zdravorazumski razlog za obstoj take bede. In ko manevriram z babico v stanju jeze, sem groba in nepotrpežljiva…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da babica ne bi škodovala sama sebi oz. da bi ji jaz lahko preprečila samouničujoče premike.

Ko opazim željo po tem, da babica ne bi izvajala premikov, ki ji škodijo oz. da bi ji jih jaz lahko preprečila – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da karkoli naredim in na kakršenkoli način skušam uresničit to svojo željo, mi prej ali slej vedno znova spodleti in posledično doživljam občutke jeze, nemoči, naveličanosti, razočaranja.

Zavezujem se, da bom izbrisala to željo in z njo posledično (samouničujoče) doživljanje kadar se mi želja ne uresniči, saj se zavedam da realnosti v tem primeru ne morem spremenit, ne glede na to kako močno si to želim; lahko pa izbrišem željo, sprejmem realnost takšno kot je in jo živim brez nepotrebne čustvene drame (želje, jeze, nemoči, naveličanosti, razočaranja).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da enostavno ne more obstajat zdravorazumski razlog za obstoj take bede oz. jezo zaradi tega ker na razumem v podrobnosti kako se je lahko manifestiralo tako nezavidljivo psihofizično stanje.

Ko opazim, da obstajam v jezi zaradi tega ker ne razumem manifestacije tako bednega psihofizičnega stanja kot je demenca v kombinaciji s fizično nesamostojnostjo in nenehno bolečino – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram razumem, da se za to jezo skriva tudi strah pred tem, da bi zaradi nevednosti sama pri sebi manifestirala podobno situacijo.  Zavedam se, da mi jeza sama po sebi ne bo pomagala razumeti in da mi strah ne bo pomagal preprečiti. Vidim, da ne morem izsilit razumevanja, ne glede na to kako močno si ga želim.Zavezujem se, da se bom v bednih situacijah osredotočala na dih in naredila kar bo potrebno po svojih najboljših močeh ter se opominjala, da mi niti jeza niti obup zadeve ne bosta olajšala. Opustila bom sodelovanje v njiju, da naredim več prostora za morebitna spoznanja. 

Preveri, uporabi, podpri (se): 

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Dementne dogodivščine / Gratis priznanje

9.8.13

Včerajšnja babičina izjava: Hudiča, že sedenje me zmantra.

Zakaj še ne umre? Kdo ima kaj od tega, da preživlja svoj čas v utrujenosti in bolečinah? Resno vprašam.

A na ta način dobivamo ostali lekcijo kako naj ne živimo? Če je tako – potem ni ravno najbolj nazorna… sem napisala in potem začutila bolečine v predelu srca…

A se umsko-zavestni sistem napaja iz teh bolečin al kaj?!?

Gratis priznanje: Babica kot dežurni krivec aka dementni del drugih/mene

Kadarkoli kakšna reč v babičinem dosegu izgine ali sem jo založila (smo jo založili), umsko-zavestni sistem takoj navrže: babica!

Včasih jo vprašam če je kaj prestavila, ''pospravila'' ampak četudi je, se tako ali tako ne spomni…

Včasih jo obsojam v svojih mislih brez da bi ji to izrazila.

Tako kot takrat, ko ''je izginil'' nastavek za kanglo in ga nisem našla na običajnih mestih. Začela sem dvomiti v to, da bi se lahko nahajal še kje drugje in v svojih mislih začela obtoževat babico. Hkrati sem se zavedala kaj se dogaja v mojih mislih in si nisem dopustila, da bi me popolnoma okupirale. Še enkrat sem preverila po kotičkih, ga našla in dojela nesmiselnost obtoževanja babice z vsemi pripadajočimi negativnimi čustvi, predvsem jezo. Jezo nase, na svojo pozabljivost oz. na svoj obstoj v mislih s katerim sem se tako okupirala, da nisem registrirala kam sem odložila nastavek. Projekcija jeze na sebe na babico – da konkretno poimenujem kar sem si dopustila.

Imam občutek, da tudi potem, ko iskano stvar najdem in realiziram svojo zmoto, sled čustev tega dogodka še vseeno ostane v meni in se naloži na kup vseh ostalih negativnih čustev v povezavi z babico, ki jih zbiram in tako stopnjujem - potlačujem. Na kar nek majhen podoben dohodek – ena izgubljena/založena stvar v določenem trenutku moje nestabilnosti aktivira ta cel kup asociativno povezanih nepredelanih spominov in izbruhnem. Z namenom, da odvržem vso to nabrano energijo. Drugim se ob tem lahko zdi, da pošteno pretiravam, saj nimajo pojma o mojih nabranih notranji mislih začinjenih z nakopičeno čustveno energijo…

Podobno se je zgodilo tudi s paketkom za kavico… Kombinirala sem več opravkov, zaradi česar sem veliko razmišljala. Zdelo se mi je, da sem kavico medtem odložila na določeno mesto v kuhinji, pa je po opravkih tam nisem našla. Babico sem vprašala če jo je kam dala… jo začela v sebi obsojat in stopnjevat jezo do nje. Hkrati sem se zavedala, da je možno, da sem jo odložila kje drugje…

Ko nastopi trenutek vprašanja ali sem jo založila sama ali je bila na delu babica, je vsekakor najlažje naprtit krivdo njej in tako upravičit svoje ignoriranje realnosti…

Kmalu sem jo našla na komodi v verandi… trenutki tesnobe zaradi realizacije lastne neiskrenosti so me prevzeli takrat in so tukaj tudi zdaj ko opisujem to.

Včasih se zgodi, da vzamem kakšno stvar, ki naj je ne bi / ki jo je že načela babica ali pustim kakšno stvar, ki se mi je ne da pospravit z zavedanjem, da bodo tudi drugi najprej obsodili babico in hkrati njeno nesposobnost spominjanja ter s tem tako okupirali svoje misli, da bodo verjetno pozabili vprašat če sem morda jaz odgovorna za določeno dejanje. Zahrbtno / neiskreno do sebe in do babice.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico uporabljat kot dežurnega krivca za izgubljene/založene stvari in neprijetne dogodke/situacije in izkoriščat - zlorabljat ta princip delovanja posameznikovega UmZS z namenom, da bi lastno sebičnost/neodgovornost prikrila pred drugimi.

Ko opazim, da lastno pozabo, sebičnost in neodgovornost projiciram na babico – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da na ta način samo podaljšujem neizbežni proces soočenja z vsem kar sem si dopustila postati, z vsem kar sem sprejela kot definicijo sebe.

Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala želje po uporabi babice kot dežurnega krivca in da bom prevzela odgovornost za lastno demenco / lastno ignoriranje fizične realnosti.
Hkrati se zavezujem, da se ne bom  obsojala zaradi preteklega projiciranja lastne neiskrenosti na babico, saj se zavedam, da tudi na ta način okupiram svoje misli, namesto, da bi bila tukaj in tako preprečila nadalje zaplete zaradi ignoriranja realnosti. Ostajam tu, diham, se zavedam fizičnega. Ja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zgražanje, nerganje, pretirano ''skrb'' in paniko zaradi babičine nefunkcionalnosti in nezanesljivosti.

Ko opazim reakcije v obliki zgražanja, nerganja, pretirane skrbi in panike v povezavi z babičino nefunkcionalnostjo in nezanesljivostjo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sta babičina nefunkcionalnost in nezanesljivost manifestirani posledici predaje UmZS, ki se ju ne da več prekinit in ustavit in bosta ostali tu z njo in kot ona do konca njenega življenja. Zavedam se, da nimam moči, da bi spremenila njeno stanje, ji kako pomagala. Zavedam se, da imam moč, da spremenim svoje reakcije v zdravorazumske odzive.

Zavezujem se, da bom postopoma utrdila navado sprotnega samoodpuščanja tudi najmanjših reakcij (napram babici), saj sem tekom serije ''Dementne dogodivščine'' dobila uvid kako zelo pomembno je živeti kot samoodpuščanje, če se ne želim ponavljati kot življenju škodljive misli, besede, dejanja.

S tole objavo zaključujem serijo blogov ''Dementne dogodivščine'' in vas vabim, da jo pokomentirate.
Hkrati pa vas vabim, da si tudi sami odpustite (vse) destruktivne vzorce v povezavi s pozabo in tako pripomorete k izboljšanju tukajšnjih razmer.