Še nekaj trenutkov me loči od smrti

in jaz se sprašujem kaj sem naredila s svojim časom. Zdi se mi, da sem ga zapravila, namesto da bi ga kvalitetno uporabila. Z izgovorom, da sem se rodila v svet, ki v večini ne podpira potencialov posameznika in sproščenega raziskovanja življenja sem se predala ideji, da se tako ali tako nima smisla trudit za karkoli.

Moji življenjski dosežki? Naredila sem osnovno šolo, srednjo šolo in fakulteto. Ampak si tega ne štejem ravno pod dosežke, ker sem si izbrala pot v poklicu, ki združuje umetnost in izobraževanje; v teh dveh panogah pa je trenutno izredno težko dobiti službo.

Službo sicer trenutno celo imam – česar si prav tako ne štejem kot dosežek ampak bolj kot srečo. Srečo, ki bi naj tajala do konca leta in ki se mi lahko vsak trenutek zaradi sesuvanja sistema izmuzne.

Mmm – kot dosežek si štejem to, da sem se preko spleta dokopala do mednarodne skupine Desteni, ki deluje po principu enosti in enakovrednosti vseh živih bitij. In da sem prehodila dve leti njenega spletnega tečaja Desteni I Process, kjer predelujemo Structural Resonance Alignment oz. svojo strukturno resonančno poravnavo z delovanjem, ki je enakovredno najboljše za vse oblike življenja.

In iz tega tako rekoč mojega edinega dosežka nadaljujem na svoja obžalovanja. V zadnjih trenutkih pred smrtjo priznam, da mi je žal, da nisem bolj dosledno hodila samo-popravkov, ki sem jih spisala na podlagi samo-realizacij po samo-odpuščanju. Žal mi je, da nisem poslušala svojega telesa, ki se mi je skozi občutke tesnobe,  strahu, napetosti drlo naj se ustavim in preneham z umojebi. Žal mi je, da se nisem zdisciplinirala v prehranjevanju kot podpori za telo in v doslednejšem zaustavljanju omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev glede katerih sem se zavedala, da si z njimi škodujem. Žal mi je, da nisem več konfliktov reševala iz točke stabilnosti – glede na to, da mi je kristalno jasno, da se konfliktov ne da reševat iz točke reakcije.  

Berem zgodbe o ljudeh, ki so se kljub težkim in ne-podpornim življenjskim oz. sistemskim razmeram znašli… ker so se potrudili po svojih najboljših močeh in se niso pustili potlačit zablodam lastnega umsko-zavestnega sistema. In se veselim za njih in jih občudujem… in se hkrati sprašujem zakaj sama iščem izgovore namesto da bi na polno izkoriščala vse svoje potenciale.

Jebemsi – nočem umret v obžalovanju, da sem zapravila življenje zaradi prepuščanja melanholiji, čemernosti, pritoževanju in podobnim banalnostim. Še nekaj trenutkov me loči od smrti. Nimam pojma koliko… vem pa, da jih nima smisla zapravljat.

Vložim jih v sooblikovanje sveta, ki bo podpiral potenciale posameznika insproščeno raziskovanje življenja – v sooblikovanje sveta v katerega bi se želela roditi sama. Morda se po smrti dejansko vrnem sem, morda ne… v vsakem primeru je to zaenkrat edini svet, ki ga poznam. In četudi ga pomagam izboljševat in bo to imelo opaznejše efekte šele proti koncu mojega življenja li po njem, je to vseeno največ kar lahko naredim iz svojega časa / življenja.

Zdajle se bom odpravila na volišče. In če tekom parih let ne bo izboljšave, se bom odpravila še na kandidaturo. Kdaj če ne zdaj, kdo če ne mi, kaj če ne enost in enakovrednost? 

Konstantna beda

Pravkar sem se konkretno zdrla na babico. Začela sem se dret na njo in kar nisem nehala – čeprav mi je bilo tekom dogajanja jasno, da drenje ne bo ničesar spremenilo, da ne bo pomagalo. Drla sem se, da sem sprostila to energijo, ki se v meni nabira ker ne morem razumet v čem je poanta babičinega obstoja v takšnem stanju kot je sedaj – v nenehnih fizičnih bolečinah, ker ima zlomljeno medenico in je hkrati tako dementna, da se tega ne zaveda.

Drla sem se, ker sem jo peljala na WC in čakala, da opravi svoje – ji hotela pustit malček dostojanstva – ona pa si je slekla pomočeno plenico in si oblekla nazaj nogavice, pri tem pa je stokala od bolečin (sicer jo oblačimo in slačimo jo bližnji). Drla sem se, ker se ji ne da dopovedat naj si ne slači plenic. Drla sem se ker sem ji rekla, da mora met oblečeno plenico, ona pa mi je takoj za tem z intonacijo žrtve rekla''nena me slači''. Drla sem se, ker bi radi, da bi imela mir, da se ji bo lahko medenica zacelila, ona pa kar miga po svoje. Drla sem se, ker ji ne morem preprečit, da bi škodovala…

Dviguje me in reagiram, ker kar naprej ponavlja samo-uničujoče dogodke, ker se ne zmore kontrolirat, ker je ne zmoremo kontrolirat. Pa moramo vseeno živet z njo in z njenimi zablodami.

Včeraj je mama svoji družbi omenila, da sem dobila službo ob najbolj neprimernem času – v času ko babica potrebuje pomoč bolj kot prej. Takoj sem ugovarjala, da je čas ravno pravi, ker več ne vem kako naj rokujem z babico. Nisem usposobljena za fizično manevriranje s človekom v nenehnih bolečinah, ki jih občasno izrazi v besedah ''ubij me''. Zraven tega pa je tu še moja jeza, ker ne razumem in ker se mi zdi, da enostavno ne more obstajat zdravorazumski razlog za obstoj take bede. In ko manevriram z babico v stanju jeze, sem groba in nepotrpežljiva…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da babica ne bi škodovala sama sebi oz. da bi ji jaz lahko preprečila samouničujoče premike.

Ko opazim željo po tem, da babica ne bi izvajala premikov, ki ji škodijo oz. da bi ji jih jaz lahko preprečila – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da karkoli naredim in na kakršenkoli način skušam uresničit to svojo željo, mi prej ali slej vedno znova spodleti in posledično doživljam občutke jeze, nemoči, naveličanosti, razočaranja.

Zavezujem se, da bom izbrisala to željo in z njo posledično (samouničujoče) doživljanje kadar se mi želja ne uresniči, saj se zavedam da realnosti v tem primeru ne morem spremenit, ne glede na to kako močno si to želim; lahko pa izbrišem željo, sprejmem realnost takšno kot je in jo živim brez nepotrebne čustvene drame (želje, jeze, nemoči, naveličanosti, razočaranja).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da enostavno ne more obstajat zdravorazumski razlog za obstoj take bede oz. jezo zaradi tega ker na razumem v podrobnosti kako se je lahko manifestiralo tako nezavidljivo psihofizično stanje.

Ko opazim, da obstajam v jezi zaradi tega ker ne razumem manifestacije tako bednega psihofizičnega stanja kot je demenca v kombinaciji s fizično nesamostojnostjo in nenehno bolečino – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram razumem, da se za to jezo skriva tudi strah pred tem, da bi zaradi nevednosti sama pri sebi manifestirala podobno situacijo.  Zavedam se, da mi jeza sama po sebi ne bo pomagala razumeti in da mi strah ne bo pomagal preprečiti. Vidim, da ne morem izsilit razumevanja, ne glede na to kako močno si ga želim.Zavezujem se, da se bom v bednih situacijah osredotočala na dih in naredila kar bo potrebno po svojih najboljših močeh ter se opominjala, da mi niti jeza niti obup zadeve ne bosta olajšala. Opustila bom sodelovanje v njiju, da naredim več prostora za morebitna spoznanja. 

Preveri, uporabi, podpri (se): 

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Moj odziv na predajo drugih

Predaja v tem kontekstu pomeni da nekdo počne nekaj brez zdravega razuma (z zmanjšanim zavedanjem fizičnega), da je kontrolo nad sabo začasno ali dolgoročno prepustil umsko-zavestnemu sistemu zaradi česar je nestabilen in mu ni smiselno zaupati.

Paradoksalno ali pa tudi ne me takšna oseba zlahka razdraži. Zaradi tega, ker težko razumem kako lahko tako spusti vajeti iz rok. V želji, da bi ji pomagala ji predlagam rešitev –- ampak človek takrat, ko je v energiji čustev težje sliši –- preprosto zato, ker ima polno glavo lastnih misli… Jaz se premalokrat opomnim na to in ponavljam že povedano brez pravega efekta. Z željo da bi pomagala –- za katero se skriva želja po kontroli drugega –- da se ne bi uničeval še naprej –- ker vem, da mi bo potem težje z njim.

In to dejstvo, da nimam kontrole nad drugimi kadar si škodujejo in da drugim ne morem pomagat, če niso sami pripravljeni sprejeti pomoči, me razdraži. S tem, ko zapadem v razdraženost, pa že škodujem sebi, izgubljam kontrolo nad sabo in dajem moč umsko-zavestnemu sistemu, namesto zdravi pameti. Postajam ista kot tisti drugi, ki sem mu želela pomagati…
Kar pomeni, da sem dopustila, da me je njegovo razpoloženje posrkalo vase v bolj ali manj podobni ali nasprotni verziji. Namesto da bi ostala stabilna s pomočjo dihanja. To je včasih največ kar lahko narediš –- poslušaš drugega in ostajaš stabilen – da drugi vidi, da je možno… da se začne spraševat zakaj ne reagiraš na njegove reakcije.

Primer babica

Babica je dementna in sproti v roku parih minut pozabi skorajda vse z redkimi izjemami. Pri njej deluje logika –česar se ne spomnim, tega nisem naredila-. Naj gre za konzumiranje hrane in pijače (občutek za sitost in žejo je pri njej skrhan), naj gre za zaklepanje vrat (ko pozabi da smo doma), naj gre za pobiranje nezrelih pridelkov preden so zreli oz. več kot jih lahko porabimo, naj gre za trmo glede plenic in oblačenja.

Kadar jo vprašaš zakaj je naredila določeno nespametno stvar, trdi da je ni. Četudi ji razložiš zakaj in kako ni variante, da jo je naredil kdo drug. Odzove se z odločnim zanikanjem, z vso nemo in trmo… včasih s prezirom, drugič z jezo ali pa kar z vsem skupaj. In v takih trenutkih človeku z lahkoto nenadoma nabije pritisk. Ona pozabi – vse svoje prejšnje nespametne akcije – in seveda tudi to, da jih je pozabila… Mi pa jih ne pozabimo. Naloži se ti število istih ponavljanj in večkrat v jezi odreagiraš kar  podzavestno.

Tako včasih reagiram v jezi in nadaljujem s tem da jezo stresem na babico, drugič odreagiram z jezo in se nato ustavim in ji z umirjeno intonacijo povem zaradi katerega njenega dejanja sem se razjezila, v nekaterih primerih mi uspe v sebi samo na hitro pojamrat 'ne že spet' in preprosto po(s)pravim za njo brez vprašanj in obtoževanja.

Potem so tu še situacije, ko se zaradi babičinih nespametnih akcij razjezita starša. Takrat želim pomagat njima –- ampak kot že zapisano –- na silo ne gre –- tako kvečjemu še sama padem v to nesmiselno razpoloženje.

Primer sorodnica 1

Predvidevajo, da je imela infarkt in da bi jo lahko doletela tudi smrt, če ne bi pravočasno poklicali rešilca. Vzrok – predvsem stres. Pravijo, da se lahko situacija ponovi, če ne bo spremenila svojih navad in se umirila.

Moja reakcija je bila takšna, da sem brez besed, samo z zvokom izrazila ironijo v prepričanju, da se ne bo spremenila. Ko sem se je zavedla, sem se vprašala kaj dela to prepričanje v meni, čemu služi. Ničemur konstruktivnemu. Nesmiselno je – prav tako kot pričakovanje da se bo spremenila ali kot skrb zakaj se ne spremeni.

Nimam kontrole nad ne-spreminjanjem sorodnice. Lahko poskusim z besedami, brez pričakovanj da jih bo slišala. Lahko pa v njeni bližini samo diham v stabilnosti.

Primer sorodnik 1

Poln samega sebe, precej glasen, dokaj tekmovalen… je ostal priklenjen na dom in se težko premika, potrebuje pomoč drugih. Ne smili se mi –- ravno obratno – privoščim mu, da je ostal 'sam s sabo' v prepričanju, da bo dojel da je njegovo trpljenje posledica njegovega značaja. Kaj dela to prepričanje v meni? Moja privoščljivost mu zagotovo ne bo pomagala dojeti kako je prišlo do takšnih posledic.

Nimam kontrole nad njegovim dojemanjem. Njegova prepričanja so tako zasidrana v njem, da stežka posluša predloge drugih. V njegovi bližini lahko le diham v stabilnosti.

Primer sorodnica 2

Zaskrbljena zaradi konkretnega izpuščaja na koži – me sprašuje kaj naj naredi. Brez pomislekov ji predlagam naj obišče zdravnika. Noče k zdravniku z izgovorom da je predaleč in da bi si mogla vzet čas. Spet zaskrbljeno vpraša kaj naj naredi. Še par krat ji med njenim izgovarjanjem odločno ponovim naj gre k zdravniku in jo spomnim, da jo pravočasna diagnoza lahko reši skrbi, pravočasno zdravljenje pa še česa hujšega.

V svojim mislih jo obsojam jo kot neumno, naivno in neodgovorno. Kaj delam s tem? Pomagam ji ne. Kaj sem naredila s tem, ko sem ji ponavljala svoj predlog? Mogoče to, da ga ni vzela resno? Naslednjič povem in diham. Ne reagiram na izgovore in se ne ponavljam. Ustavim obsojanje. Ne morem kontrolirat njene odločitve…

Primer sorodnica 3

Duševno motena čemerna starka z zajedljivo intonacijo in vsebino besed. Ne pozna me več in bulji vame.

Obsojam jo, ker se je tako zapustila in zagrenila življenje vsem okrog sebe. Ne znam z njo. Kadar se zapletem v komunikacijo z njo, mi jo pogosto uspe sprovocirat ali razjezit.

Postala mi je tuja in zdi se mi, da hočem s provociranjem iz nje izbezgat nazaj vsaj minimalni občutek domačnosti?

Kakorkoli – moje obsojanje in provociranje ne pomaga ne njej ne meni. Kadar vidim tako očitno prevlado umsko-zavestnega sistema – mi ne preostane drugega kot dihanje in zavedanje da nobene njene poteze nima smisla jemati osebno. Dopustim si soočenje s tem UmZS brez reakcij. Diham.

Dejstvo je, da ne morem vsilit zdravo-razumskega prebliska drugemu in ga tako ustavit pred (samo)uničujočo reakcijo – ker nasilnost / kontrola v obliki nadvlade že sama po sebi ni zdravorazumsko dejanje… Lahko pa ostanem tu in diham v stabilnosti, namesto da bi se prepustila reakcijam – lahko kontroliram sebe in tako stojim kot vzgled (četudi sebi).

Ne/sprejemanje nasvetov s strani mame

Po eni strani se počutim takole:

Autor: Andrew Gable

…ampak se zavedam, da sem sama tista, ki drži 'nastavljene roke' / ne spustim negativne in pozitivne energije nasvetov…

Mami sem že večkrat povedala, da me s svojimi intonacijsko-dramatično začinjenimi nasveti (kako se naj oblečem, kako naj jem, kje naj parkiram…) mori, ker se počutim kot da me ima za nesposobno, nesamostojno. Če jih brez zdravo razumske selekcije upoštevam, se počutim oteženo… če intonacijsko-dramatično odreagiram nazaj, se prav tako počutim oteženo, ker s tem užalim mamo, če jih navzven ignoriram, se v meni nabira notranji govor in posledično jeza, mama pa je kljub temu užaljena…

Edina rešitev na obzorju je predelava vsakega posameznega maminega nasveta posebej – v danem trenutku. Tukaj se začne razvozlavat… pri razvozlavanju posameznega vozla v danem trenutku. In če bom naju z mamo na učinkovit način usmerjala k razvozlavanju posameznih vozlov, bova nehali ustvarjat nove vozle – mamine bolj ali manj nepotrebne nasvete in moje bolj ali manj nepotrebne čustvene in miselne reakcije na njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da me ima mama za nesposobno in nesamostojno in da mi zato deli nasvete; znotraj tega si odpustim, da sem ji očitala, da me mori.

Ko opazim, da obstajam kot opisan vzorec – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da mama vsem rada deli nasvete 'z dobrimi nameni'… in da si v bistvu morim sama s svojimi reakcijami na njene nasvete.

Zavezujem se, da ne bom več pričakovala od mame, da mi neha delit nasvete, ampak bom raje nehala čustveno reagirat na njih.

Kar se tiče nasvetov glede oblačenja, sem ji že povedala, da ni v mojem telesu, da ne ve kako jaz občutim temperaturo, zato njeni nasveti glede oblačil niso najbolj na mestu. Zraven tega sem jaz precej občutljiva na mrzlo, ona pa je v menopavzi, ki vključuje vročinske vale v njenem telesu.
Če bo potrebno, bom odgovor spet ponavljala… ampak šele potem, ko sem bom stabilizirala z dihom – da bom sposobna uporabit komunikacijo brez čustvenih priponk, ki mi jih po navadi sproži to ponavljanje in mamina dramatična intonacija.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat, kadar mi je mama dajala nasvete glede tega kaj, koliko in kdaj naj jem.

Ko opazim, da padam v opisano reakcijo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da reagiram zaradi dveh razlogov: ali ker vem, da jem preveč / nezdravo / ob neprimerni uri ali pa ker obsojam mamo, da mi daje nasvete, ki se jih sama ni sposobna držat.

Zavezujem se, da bom sproti samoiskreno pogledala ozadje vsake reakcije v povezavi z maminimi nasveti glede hrane in bom zadihala preden bi se utegnila odrezavo/napadalno odzvat.

Parkiranje. Povedala sem ji že, da me v situaciji ko iščem parkirni prostor in ona nenadoma vzklikne – tu imaš prosto / tu parkiraj – to zmede in zmoti. Povedala sem ji, da naj parkira kjer želi takrat ko vozi sama. Da znam poiskat parkirni prostor…
Njene parkirne nasvete ji je za enkrat uspelo umiriti. V primeru, da se situacija ponovi, ji bom svojo reakcijo na njene nenadne vzklike razložila še bolj podrobno: ko nepričakovano spustiš tak dramatičen glas, me stisne tesnoba, zato me pusti, da v miru parkiram.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da v situaciji, ko mi mama daje nasvete, ki se mi zdijo nepotrebni ne moreva doseči sporazuma – klub temu, da pa sem dopuščala možnost:

- lastne 'izgube': ''če jih [nasvete] brez zdravo razumske selekcije upoštevam, se počutim oteženo…''

- izgube na obeh straneh: ''če intonacijsko-dramatično odreagiram nazaj, se prav tako počutim oteženo, ker s tem užalim mamo, če jih navzven ignoriram, se v meni nabira notranji govor in posledično jeza, mama pa je kljub temu užaljena…''.

Vidim, realiziram, razumem, da sem namerno omejevala svoje možnosti odziva, zato, da sem lahko nemoteno obstajala v negativni energiji, katere moto je bil 'kakorkoli naredim, ni v redu / bo ena izmed naju izključena, zato je tako vseeno…'. Kako naj se torej odzovem, kadar se mi mamini nasveti zdijo nepotrebni - tako, da ji ne bom odprla vrat v užaljenost? – V tistem trenutku sem po navadi ogorčena, najraje bi z besedami in grobo tonaliteto udarila nazaj.
Ni druge - osredotočim se na dihanje. Če imam možnost naredim par korakov. Si nasvet v mislih ponovno odvrtim. Preverim če ga definiram kot nepotrebnega z namenom, da se mi ne bi bilo potrebno soočiti s kakšno zadevo. Če se mi še vedno ne zdi na mestu, mami z umirjeno intonacijo povem, da ne razumem zakaj mi 'to' pravi; pri tem 'to' natančno ponovim za njo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da kadar užalim mamo / kadar mama postane užaljena, situacije nisem speljala po svojih najboljših močeh.

Ko opazim, da zapadam v opisan vzorec – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se lahko potrudim po svojih najboljših močeh, pa bo mama še kljub temu uporabila program užaljenost – če se bo tako odločila. Zavedam se, da ne morem kontrolirat te njene odločitve.

Namesto da se obsojam, ker sem užalila mamo – tudi kadar sem bila pozorna in samoiskrena, mami raje dopustim, da prevzame odgovornost za svojo reakcijo užaljenosti in je ne podpiram/stopnjujem še s samo-obsojanjem…

Preveri, uporabi, podpri (se):

- univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- enakovredni denarni sistem  

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti