Ravnodušnost glede procesa (življenja) 1

Od 2011 sem v namernem procesu poravnave svoje biti / bistva / frekvence z enostjo in enakovrednostjo – prepoznavanja življenja v vsakomur in v vsem in zato dajanja, ki bi ga želela prejeti če bi obstajala na mestu drugega oz. odpovedovanju ignoranci, ki je ne bi želela doživet sama - če bi obstajala v katerikoli drugi življenjski obliki.

Velik del procesa je izpisovanje umsko-zavestnega sistema v obliki blogov in nalog v okviru Structural Resonance Alignment. 

Še en velik del je skrb zase kot fizično bitje – s primerno prehrano, dovolj gibanja in od tod naprej.

Mani pa je postopoma uspelo zanemarit obe področji, v bistvu se nahajam v razpoloženju, ko mi je bolj ali manj vseeno za vse, nič me več prav ne veseli, ne gane.

Moji dnevi potekajo v pisarni v vlogi administratorke, ko pridem domov, sem spet večino časa za računalnikom – na FB ali gledam filme. Zakrnela & slabo prenašam že vsakdanje fizične napore.

Ne maram se takšne. Zato se zdaj silim k pisanju tega bloga, v zavedanju, da ko se ponovno zaženem, se bom spet lažje pobrala in se spravila k sebi. Tokratno odpuščanje bo razpršeno. Odpor do aktualnih specifičnih tem, ki bi se jih dejansko ''morala'' lotit je zaenkrat še prevelik, čeprav skorajda ves čas razmišljam o eni in isti stvari, ko pomislim na pisanje blogov. Pa je vseeno bolje, da grem spiralno do cilja, kot da še kar stagniram / nazadujem. Cilj – samodisciplina, ki posledično vodi do samozaupanja in fizične ter zdravo-razumske kondicije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopno utapljanje v brezbrižnosti in ravnodušnosti. Ko opazim, da obstajam kot brezbrižnost in ravnodušnost – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, realiziram, razumem da ob koncu svojega življenja nočem obžalovat, ker sem svoj čas vrgla vstran, ker sem ga zapravljala z polnjenjem misli z banalnostmi in izogibanju realnosti… Namesto tega svojo pozornost raje namenim soočanju z realnostjo in raziskovanjem/preskakovanjem mej lastnega potenciala, preizkušanja katerih novih sposobnosti se lahko naučim, kako se lahko izboljšam, kako lahko pomagam ta svet narediti najboljši za vse.    

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemariti Proces, kljub zavedanju, da je to smisel mojega življenja. Ko opazim, da zanemarjam sebe kot Proces poravnave s tem kar je najboljše za vse – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Vprašam sebe kot um kakšni so moji izgovori in se ne ustavim pri prvem odgovoru, pač pa vrtam v podzavestno in nezavedno. Namesto da se prepuščam ravnodušju, svoj čas raje namenim lastnemu discipliniranju, ki si ga lahko zastavim kot igro, kot tekmo same s sabo. Zveni že dosti bolj zabavno kot jamranje / čemernost…

>> se nadaljuje...

Moj odnos do denarja / maj 2014 / 2

Prvi del se nahaja tukaj. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek naveličanosti tekom konzumiranja medijskih zgodb o nenehnem stopnjevanju revščine. [O tem, kako mladi nimajo pravih možnosti zaposlovanja, o tem kako životarijo upokojenci, o finančni odvisnosti odraslih otrok od staršev, o odvisnosti iz službe odpuščenih staršev od štipendij njihovih otrok.]

Ko opazim, da obstajam v občutku naveličanosti ob absorbiranju medijskih zgodb o nenehnem stopnjevanju revščine – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da bodo te zgodbe najverjetneje še lep čas del mojega vsakdanjika in da se bodo najverjetneje stopnjevale še hitreje. Zavedam se, da jih ne morem kot posameznica preprečit in da sem jih prisiljena sprejet. Kar lahko storim z njimi, je to, da jih uporabim kot podlago za pisanje blogov in na osnovi njih razložim kako bi se spremenile če bi se vpeljali enakovrednejšo prerazporeditev denarja.

Zavezujem se, da si ne bom več dopuščala občutka naveličanosti ob poročanju medijev o zgodbah prežetih z revščino. Raje bom vsake toliko napisala kakšen blog na osnovi zgodbe o revščini in ponovno  predstavila rešitve – saj jih je zelo očitno potrebno predstavljat znova in znova in znova…. In kakor zgleda – še kje drugje kot samo v blogu. Seveda ne bom mogla spisat replik na vse takšne zgodbe, zato jih bom večino predihala in si sproti odpustila emocije, ki se bodo pojavljale ob teh neugodnih življenjskih zgodbah.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo / pozitivno nulo kot raztresene in nedisciplinirane, kljub temu da jih nihče ni naučil smotrnega ravnanja z denarjem in kljub zavedanju, da se možnosti za finančno stabilnost posameznikov in družin vedno bolj zaostrujejo.

Ko opazim, da obsojam ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo / pozitivno nulo kot raztresene in nedisciplinirane – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da jim moje obsojanje nikakor ne bo pomagalo priti na zeleno vejo in jih naučiti smotrnega upravljanja denarja. Zavedam se, da jim ne morem kaj dosti pomagat tudi z mnogimi debatami o denarju… Ne morem spreminjat njihovih denarnih vzorcev, ki so se krepčali skozi leta in tudi ne njihove življenjske situacije.
Zato se zavezujem, da bom nehala obsojat ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo z namenom, da bi s tem preusmerila pozornost iz dejstva, da jim ne morem pomagat. Drugače kot s kakšnim zdravorazumskim vprašanjem, ki jim bo morda razjasnilo kak delček njihov omejujočih vzorcev, ki pa bi ga lahko prebavili in si malce olajšali finančno situacijo. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po finančni samostojnosti do te mere, da bi se lahko finančno povsem osamosvojila v bivališču ločenem od staršev in vsega njihovega… Predvsem omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev, ki sem jih prekopirala v svoj način delovanja in obrambnih mehanizmov umsko-zavestnega sistema, ki sem jih razvila v odzivu na starša; ti vzorci in obrambni mehanizmi so zaradi nenehnega stika dobro vzdrževani/napajani…

Ko opazim, da obstajam v želji po finančni samostojnosti, ki bi mi omogočila bivališče ločeno od staršev – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da bi mi najem in vzdrževanje lastnega bivališča in pomoč staršem na posesti vzelo še več časa in denarja kot ju dajem sedaj. Tako bi se mi skrčil čas, ki ga lahko sedaj uporabljam za izpisovanje in samo-odpuščanje. Zavedam se, da bom omejujoče vzorce prevzete od staršev in obrambne mehanizme ki sem jih razvila v odnosu z njimi tako ali tako morala opustiti, ker jih prenašam tudi v odnose z vsemi drugimi izven doma.

Zavezujem se, da bom opustila željo po finančni samostojnosti z namenom, da bi se otresla vira nenehnega napajanja svojih avtomatiziranih vzorcev/reakcij - konstantnega stika s starši in da se bom nehala izgovarjat da teh svojih vzorcev in reakcij ne morem predelovat na samem ''kraju zločina'', lol. Tukaj je navsezadnje najlažje poiskat s polarno (negativno ali pozitivno) energijo nabite spomine, ker mi domači ves čas bolj ali manj ne-zavedno in ne-namerno pritiskajo na sprožilce reakcij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutke ravnodušnosti in flegmatičnosti v povezavi z denarjem.

Ko opazim, da obstajam v občutkih ravnodušnosti in flegmatičnosti kadar beseda nanese na denar/ ko gre za upravljanje denarja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da kadar obstajam v teh občutkih v manjši ali večji meri prepuščam usmerjanje in kontrolo svojega denarja drugim in/ali umsko-zavestnemu sistemu.

Zavezujem se, da ne bom več obstajala v občutkih ravnodušnosti in flegmatičnosti v povezavi z denarjem in da bom svoj denar usmerjala po principu kar je najboljše za vse.

 Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)