Prikaz objav z oznako čustva. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako čustva. Pokaži vse objave

četrtek, 13. november 2014

Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 2

Celoten izhodiščni blog
V tem blogu tukaj predelujem 4. in 5. odstavek izhodiščnega bloga






Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nenadno/nepričakovano smrt mačke Dime / bližnjega definirati kot ne-jebeno-verjetno.
Ko opazim, da nenadno/nepričakovano smrt bližnjega definiram kot ne-jebeno-verjetno – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da smrt ne izbira – med nikomer & ničemer -. Se ne ozira na to ali je bitje doseglo starost ali je še mlado. Se ne ozira na trpeča bitja, ki bi jim lahko pomagala zaključit trpljenje, niti na zdrava bitja, ki bi še lahko bila v trenutnih fizičnih telesih. Je resnično brez vsakih predsodkov in sodb in smo za njo vsi – prav vsako obstoječe bitje – popolnoma enaki. 
Zavezujem se, da se bom ob nenadni/nepričakovani smrti bližnjega vedno opominjala na to, da smo za smrt vsi enakovredni in da pri smrti bližnjega ne gre za nič osebnega. -- Saj je lahko p-osebno samo to, kar si dopustimo kot takšno definirati skozi umsko zavestni sistem; p-osebni odnosi s p-osebno dragimi osebami/bitji obstajajo le tam. Vsakdo ima drugačno definicijo/konkretizacijo p-osebnega in to nas navidezno ločuje – čeprav smo vsi oblika življenja in kot takšni eno.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila odreči se navezanosti v vseh pogledih in da sem s tem vzdrževala odvisnosti od Dime oz. od kateregakoli drugega bližnjega.
Ko opazim, da obstajam v čustveni navezanosti na bližnjega – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je navezanost posledica razmišljanja, da ima bližnji nekaj česar nimam sama / česar si ne morem dat sama in da ga zato potrebujem. Dojela sem, da si lahko večino tega kar občudujem pri bližnjih/drugih podarim sama skozi proces učenja in da za to ne potrebujem določenega bližnjega, ampak se lahko učim od vsakogar, ki ga srečam na poti skozi življenje.
Zavezujem se k procesu odvezovanja od vsega in vsakogar.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: '' Zakaj vso to čustveno premetavanje kljub jasnemu zavedanju, da se je bitje zadnjih par let imenovano Dima sprostilo iz fizičnega telesa mačke in sedaj asistira fizični realnosti v neki drugi obliki?''
To zavedanje ni ravno jasno… ker v resnici nimam pojma kje in v kakšni obliki se dejansko nahaja mače – kar sem napisala je samo ponotranjena informacija, znanje, ki sem ga sicer vsrkala od najbolj zdravorazumskega vira kar jih trenutno obstaja na tem svetu --- ampak je še vedno samo znanje, ne pa vedenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jokat in čustvovat zaradi izgube odnosa v katerem sem si dopustila izražat dele sebe, ki si jih nisem v nobenem drugem odnosu. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da so ti deli mene s smrtjo mačke zdaj izgubljeni / da so umrli skupaj z njo. Vidim, da sem bila sama tista, ki sem si dopustila izražat te specifične dele sebe v tem odnosu – prav tako kot sem bila sama tista, ki si nisem dopustila izražat teh istih delov v drugih odnosih. Zavedam, da ti načini samo-izražanja, v katerih sem tako uživala, niso odšli skupaj z mačko, ampak ostajajo tu kot del mene in čakajo, da jim pustim prosto pot – v odnosih z drugimi ali sama.
Zavezujem se, da se ne bom omejevala v teh načinih izražanja samo zato, ker nimam partnerja, s katerim bi te načine naredila bolj sprejemljive za umsko-zavestne sisteme drugih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poosebljati smrt preko podobe okostnjaka s temno kapuco (in koso). Zavedam se, da smrt ne obstaja v neki poosebljeni obliki – ravno tako kot v poosebljeni obliki ne obstaja niti življenje. Hm – smešno – v mislih se mi je prikazala podoba ženskega obraza z lasmi, ki prehajajo v rastlinje. Zavezujem se k od-osebljanju, od-človečevanju smrti in življenja, saj se zavedam, da sta to procesa skozi katera se gibljemo vsa bitja, vse fizično – od najmanjšega delčka, preko človeka, do planeta. Življene in smrt nista izključno domena ljudi, zato ne moreta imeti človeške podobe, niti ne moreta obstajati kot oseba/posameznik – ker se tičeta vseh in vsega – za razliko od kateregakoli trenutno živečega človeka/osebe. 

sreda, 25. september 2013

Zakaj se večini zdi samoumevno sočustvovati z živalmi, hkrati pa jim ne pride na misel, da bi sočustvovali z rastlinami?

Znanko veganko vprašam zakaj se je odločila za veganstvo.
Pravi da zaradi zdravstvenih in moralnih razlogov; ker sočustvuje z živalmi in jih ima preveč rada, da bi jih še naprej jedla.
Zdravstveni razlogi se mi zdijo sprejemljivi, v sočustvovanje podvomim. Ker smatram rastline kot enako žive kot so živali in kot smo ljudje. Zaradi tega ker so nam živali bolj podobne, rastlin še ne dojemam kot manj živih…
Predlaga mi naj si preberem kak članek, kjer je dokazano, da rastline nimajo čustev, živali pa čutijo enako bolečino in vsa druga čustva kot mi. Prida še, da je vsak izgovor dober za nadaljevanje hranjenja z živalmi ter da spoštuje voljo tistih, ki mislijo drugače in jih ne sili v svoj način življenja.

Ne bom šla zdaj posebej brat o tem koliko čustev premorejo - ali pa ne živali in rastline; vem, da ne bom našla enotnega odgovora in da bom našla več prepričanj, da imajo živali čustva in rastline ne.   Tudi meni se dozdeva, da imamo ljudje čustva, živali prav tako – vendar v manjši meri, rastline pa so brez njih.
Še vedno pa sem mnenja, da tudi rastline – prav tako kot ostali dve vrsti živih bitij na tem planetu – čutijo bolečino ali udobje.
Zakaj bi jih potem smatrali kot, nevredne našega sočustvovanja in kot edine primerne za našo prehrano?
Ker nimajo čustev?
Ker ne komunicirajo z nami in se odzivajo na nas?

No, do zdaj že vem , da rastline komunicirajo – na veliko – s pomočjo kemičnih sporočil. Poglej si tole – res je noro: http://www.youtube.com/watch?v=T7MOe5clOtI Rastline komunicirajo – med sabo, z živalmi in z ljudmi – primerno njihovim izraznim zmožnostim…
Ljudje bi naj bili najrazvitejša življenjska oblika na tem planetu… kako torej, da ne razumemo sporočil domnevno najprimitivnejše vrste bitij na našem planetu?

Razumem tudi, da je v prehranske namene dosti lažje ubit in pripravit bitje, kadar te ni sposobno gledat z očmi polnimi strahu in kričat od bolečine. Kar še ne pomeni, da bolečine ne doživlja… Morda jo, pa je mi nismo sposobni videt/zaznat.
In kaj če so človeška telesa zasnovana tako, da različne krvne skupine dejansko potrebujejo živila različnega – rastlinskega in/ali živalskega – izvora… ki so mimogrede oboja tako kot ljudje ustvarjena iz zemlje, iz substanc, ki jih nudi? (Btw. ljudje in banane imamo 50% DNK skupnega).

Niti mi ni jasno, kako naj bi soČUSTVOVAL z živim bitjem, ki naj ne bi imelo ČUSTEV…
Hm, kaj pa če so problem sama čustva? Ali večja zmožnost čustvovanja res pomeni večjo vrednost življenjske oblike? Kaj sploh pomeni sočustvovanje?

Cela zmešnjava puzzle delčkov – gremo nazaj k ključnim besedam in njihovim definicijam…





O.k…. gre torej za relacijo človeka do živali v odnosu z relacijo človeka do rastlin.
Kar nam je vsem trem osnovnim vrstam na našem planetu skupnega, je to, da spadamo v definicijo živih bitij. Poglejmo si definicijo življenja ---

                življenje -a s (e)  
1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja:
začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij
2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje;
ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl / pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja // s
prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje
3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje /
družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr.
sladko življenje prijetno, zlasti spolno / ekspr. ženska dvomljivega življenja c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje /
družabno, privatno življenje č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka e) glede na vrednost,
ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno // bivanje,
obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti
4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je
dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja / ekspr.:
pomlad življenja mladost; jesen življenja starost
 Vir: ASP SSKJ

Prvi pomen brezpogojno vključuje drugi dve vrsti, že pri drugem pa se začne ločevanje skozi primere, ki veljajo za človeško vrsto in pogojno (priučeno) še za živalsko. Vsi nadaljnji pomeni od katerih sem dodala le še dva (čeprav jih je 15), pa se omejijo na človeka.
Kaj hočemo – definicije so človeške, omejene s človeškim dojemanjem drugih dveh vrst; drugi dve vrsti nista imeli možnosti, da jih potrdita ali ovržeta…

Če je življenje tisto, kar nam je vsem trem vrstam na našem planetu skupnega in nas povezuje, je torej sposobnost (so)čustvovanja tista, ki nas ločuje.
Po nekaterih perspektivah naj bi bili ljudje najvišje razvita vrsta zaradi največje sposobnosti čustvovanja, medtem ko naj bi bile rastline najnižje razvita vrsta, ki ni sposobna so-čustvovanja.
Khm… v kakšnem odnosu smo ljudje z živalmi, rastlinami in planetom? V kakšnem odnosu so rastline do ljudi, živali in planeta? Fizični dokazi pravijo, da se ljudje obnašamo destruktivno, uničevalno, da preveč jemljemo in premalo vračamo – medtem ko rastline podpirajo sebe in ostali dve obliki življenja, dajejo…
''Mogoče'' pa je so-čustvovanje precenjeno?

                čustvo -a s (u)  
(navadno s prilastkom) duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem
sočustvovati -ujem
nedov. (o-a o-u) knjiž. skupaj s kom čustvovati
Vir: ASP SSKJ

Takle mamo… ko si pogledam definicijo čustva, lahko nadaljujem k definiciji duše, ki je definirana kot nematerialno, neumrljivo bistvo človeka.
Vso to razmišljanje in definiranje postaja vedno bolj abstraktno, zato bom raje kar prešla k sklepu.

Živali so nam po fizični formi in po izražanju bolj podobne, v njih smo sposobni videti del sebe.
Rastline so navidezno in po izražanju precej drugačne, v njih ne vidimo direktne podobnosti; zato jih vrednotimo kot manjvredne. Ampak pozabljamo kaj nam omogočajo – življenjske pogoje za človeštvo, kakor tudi za živalski svet…

Tako, da če se že sočustvujemo, sočustvujmo z obema vrstama enakovredno, sicer pa bi bilo še bolje soživeli z obema vrstama v enakovrednosti.