Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
nenadno/nepričakovano smrt mačke Dime / bližnjega definirati kot
ne-jebeno-verjetno.
Ko opazim, da nenadno/nepričakovano smrt bližnjega
definiram kot ne-jebeno-verjetno – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da smrt ne izbira –
med nikomer & ničemer -. Se ne ozira na to ali je bitje doseglo starost ali
je še mlado. Se ne ozira na trpeča bitja, ki bi jim lahko pomagala zaključit
trpljenje, niti na zdrava bitja, ki bi še lahko bila v trenutnih fizičnih telesih.
Je resnično brez vsakih predsodkov in sodb in smo za njo vsi – prav vsako
obstoječe bitje – popolnoma enaki.
Zavezujem se, da se bom ob nenadni/nepričakovani
smrti bližnjega vedno opominjala na to, da smo za smrt vsi enakovredni in da
pri smrti bližnjega ne gre za nič osebnega. -- Saj je lahko p-osebno samo to,
kar si dopustimo kot takšno definirati skozi umsko zavestni sistem; p-osebni
odnosi s p-osebno dragimi osebami/bitji obstajajo le tam. Vsakdo ima drugačno
definicijo/konkretizacijo p-osebnega in to nas navidezno ločuje – čeprav smo
vsi oblika življenja in kot takšni eno.
Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila
odreči se navezanosti v vseh pogledih in da sem s tem vzdrževala odvisnosti od
Dime oz. od kateregakoli drugega bližnjega.
Ko opazim, da obstajam v čustveni navezanosti na
bližnjega – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je navezanost
posledica razmišljanja, da ima bližnji nekaj česar nimam sama / česar si ne
morem dat sama in da ga zato potrebujem. Dojela sem, da si lahko večino tega
kar občudujem pri bližnjih/drugih podarim sama skozi proces učenja in da za to
ne potrebujem določenega bližnjega, ampak se lahko učim od vsakogar, ki ga
srečam na poti skozi življenje.
Zavezujem se k procesu odvezovanja od vsega in
vsakogar.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
misel: '' Zakaj vso to čustveno premetavanje kljub jasnemu zavedanju, da se je
bitje zadnjih par let imenovano Dima sprostilo iz fizičnega telesa mačke in
sedaj asistira fizični realnosti v neki drugi obliki?''
To zavedanje ni ravno jasno… ker v resnici nimam
pojma kje in v kakšni obliki se dejansko nahaja mače – kar sem napisala je samo
ponotranjena informacija, znanje, ki sem ga sicer vsrkala od najbolj
zdravorazumskega vira kar jih trenutno obstaja na tem svetu --- ampak je še
vedno samo znanje, ne pa vedenje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jokat
in čustvovat zaradi izgube odnosa v katerem sem si dopustila izražat dele sebe,
ki si jih nisem v nobenem drugem odnosu. Znotraj tega si odpustim, da sem
sprejela in si dopustila prepričanje, da so ti deli mene s smrtjo mačke zdaj
izgubljeni / da so umrli skupaj z njo. Vidim, da sem bila sama tista, ki sem si
dopustila izražat te specifične dele sebe v tem odnosu – prav tako kot sem bila
sama tista, ki si nisem dopustila izražat teh istih delov v drugih odnosih.
Zavedam, da ti načini samo-izražanja, v katerih sem tako uživala, niso odšli
skupaj z mačko, ampak ostajajo tu kot del mene in čakajo, da jim pustim prosto
pot – v odnosih z drugimi ali sama.
Zavezujem se, da se ne bom omejevala v teh načinih
izražanja samo zato, ker nimam partnerja, s katerim bi te načine naredila bolj
sprejemljive za umsko-zavestne sisteme drugih.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poosebljati smrt preko podobe okostnjaka s temno kapuco (in koso). Zavedam se, da smrt ne obstaja v neki poosebljeni obliki – ravno tako kot v poosebljeni obliki ne obstaja niti življenje. Hm – smešno – v mislih se mi je prikazala podoba ženskega obraza z lasmi, ki prehajajo v rastlinje. Zavezujem se k od-osebljanju, od-človečevanju smrti in življenja, saj se zavedam, da sta to procesa skozi katera se gibljemo vsa bitja, vse fizično – od najmanjšega delčka, preko človeka, do planeta. Življene in smrt nista izključno domena ljudi, zato ne moreta imeti človeške podobe, niti ne moreta obstajati kot oseba/posameznik – ker se tičeta vseh in vsega – za razliko od kateregakoli trenutno živečega človeka/osebe.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poosebljati smrt preko podobe okostnjaka s temno kapuco (in koso). Zavedam se, da smrt ne obstaja v neki poosebljeni obliki – ravno tako kot v poosebljeni obliki ne obstaja niti življenje. Hm – smešno – v mislih se mi je prikazala podoba ženskega obraza z lasmi, ki prehajajo v rastlinje. Zavezujem se k od-osebljanju, od-človečevanju smrti in življenja, saj se zavedam, da sta to procesa skozi katera se gibljemo vsa bitja, vse fizično – od najmanjšega delčka, preko človeka, do planeta. Življene in smrt nista izključno domena ljudi, zato ne moreta imeti človeške podobe, niti ne moreta obstajati kot oseba/posameznik – ker se tičeta vseh in vsega – za razliko od kateregakoli trenutno živečega človeka/osebe.
