Comfort zone / cona udobja

Že nekaj dni mi ne gre iz glave fraza comfort zone (cona udobja).

Cona udobja je situacija, v kateri se oseba počuti domače, varno, udobno in ima popoln nadzor. Izključuje spremembe, ki jih pogosto dojemamo kot ne-domače, ne-varne, ne-udobne in ne-nadzorovane.
Ampak kot vemo, so spremembe edina stalnica življenja in nič ne traja večno. Lahko jih spodbujamo sami z namenom ohranjanja fizične in psihične kondicije, sicer pa nas bodo slej ali prej ujele – pripravljene ali pa nepripravljene.

http://www.blazkos.com/iz-cone-udobja.php

Moja cona udobja se je začela rušit. Nekaj časa mi je bilo prav udobno preživljat čas predvsem z drogiranjem s hrano in gledanjem filmom, potem pa mi je ugodje začel kalit lasten občutek krivde. Ker vem, da ne skrbim dobro zase kot za bitje in telo in da še preveč dobro skrbim za svoj ego. In nisem zadovoljna. S svojim izgledom – ker odraža mojo nedisciplino. Prenajedanje in praskanje. In sem brezposelna – tudi/predvsem zato, ker se ne premaknem ven iz cone udobja.

Saj je jasno kaj moram naredit. Nehat nakladat in se spravit v akcijo. Urnik ni slaba ideja.

   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot krivda. Jasno mi je, da krivda ni dejanje/akcija/sprememba, ampak samo občutek, s katerim nekoristno zapravljam svoj čas in pozornost. 

  Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prekomerno konzumiranje hrane in video materiala definirat kot udobno, namesto da bi realizirala, da vsaka prekomernost slej ali prej prevaga v neudobje. 

   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemarjat sebe kot bitje in kot telo in poveličevat sebe kot umsko zavestni sistem (ego). S tem blogom se ponovno zaganjam v premikanje.

   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi svojega videza – prask in odvečnih kilogramov. Jasno mi je, da samo-obsojanje ne pomeni spremembe, zato si ga ne dopuščam, ampak se raje premaknem kot bitje + telo + zdrav razum.

   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nedisciplina in se zaradi tega obsojati. Zavedam se, da disciplina pomeni praktične, fizične premike v katere lahko in moram kot bitje prisilit sebe kot UZS. 

   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi lastne brezposelnosti skozi svoje oči in skozi oči drugih – predvsem domačih. Delam MC na to temo. V pacu imam 3 nestabilne variante. Zavezujem se, da bom vsak četrtek prebrskala prosta delovna mesta in namenila nekaj ur časa za potencialne prijave.

"Every day you do nothing - you are accumulating nothing - The physcial teaches us to accumulate an action, an application everyday - Because after a few days it accumulates to an accountable set of actions that become visbile in the physical." - Esteni De Wet

Uspelo mi je – odstranila sem klopa z mačke!

Za boljše razumevanje te objave najprej priporočam branje objave Strah pred zajedavci / klopi.

Preden začnem z opisom tega dogodka, moram omenjati še dogodek pred tem: bila sem priča ko je sestrična iz svojega psa potrpežljivo in lastnoročno odstranila dva klopa. Čudila sem se kako je to opravila – brez reakcij (razen na nemirnost/premikanje psa).

Našla sem  naslednjega klopa na mački. Ker sem se ravno nekam odpravljala, sem ateju samo povedala, da ima Dima klopa. Zavedanje o izmikanju samoobljubi -- z rahlim občutkom krivde sem hitro potlačila... Danes, ko sva bila oba zunaj, jo je ata pretipal okrog vrata in me vprašal kje ga ima. Tam, kjer sem ga videla prejšnjič, ga več ni bilo, je pa bil drug klop na drugem mestu.

Ata drži mačko in mi pravi naj ga odstranim. Pojavita se gnus in strah. Slišim se reči – ti ga daj… če se mi gabi. Izgovarjam se, da nimam nohtov – da sem si jih ravno včeraj postrigla. Vidim, da moj izgovor ni na mestu, ker tudi ata nima dolgih nohtov, pa je z mačke pobral že kar nekaj klopov. Zavedam se, da sem si obljubila, da bom predelala ta strah… zato se podam v kompromis in ateja vprašam če grem po pinceto. Ata ves ta čas poskuša odstranit klopa, ampak mu ne uspeva, ker je Dima precej nemirna in se upira. Pravi, da ima pinceto, ampak da ni najbolj v redu. Še poizkuša, mačka se še bolj upira in skuša pobegnit. Mijavka in piha, začne stegovat svoje kremplje.

Takrat se le zberem – ker vidim, da je situacija boleča za mačko in da utegne kmalu postat boleča tudi za ateja - in si v sebi rečem nekaj v smislu -- ne bluzi, samo naredi že.

Skoncentriram se in primem klopa trdno in čim bolj pri koži – ker ne želim ponavljat postopka in ker želim izvleči celega. Uspe mi. Držim klopa v roki in ga opazujem – če sem izvlekla celega – in ga primerjam s slikami, ki sem jih raziskovala tekom objave Strah pred zajedavci / klopi. Gnus je še prisoten, ampak v zelo skromni količini; prevaga ga radovednost.
Zdi se mi, da se mi je najbolj gnusila ideja v povezavi z občutkom tipa v trenutku fizičnega kontakta s klopom… o možnosti, da ga preveč stisnem in da utegne iz njega špricniti kri, lol. A je to sploh mogoče?

V glavnem – premagala sem strah, izpeljala sem akcijo in vem, da v bodoče nimam več možnosti izgovarjanja – ker sem si dokazala, da zmorem. Dalje - naslednji strah. 

V podobnih primerih priporočam:

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti