Dementne dogodivščine 10

29.7.13

  

Kombinacija: pomočene hlače + babičino pranje na roko – pri čemer ni sposobna niti pošteno manevrirat s škafom, ker je pretežek za njo in polije vodo po tleh in vse skup kar pusti polito brez da bi kaj omenila + dva oprana stroka česna.

Potrpežljivost me mineva kljub zavedanju, da si njenih dejanj nima smisla jemati osebno. Po glavi mi rojijo vse sorte ''grdih'' misli v povezavi z babico, čeprav mi je jasno, da mi ne bodo pomagale prenašati njene prisotnosti. V komunikaciji z babico postajam vse bolj glasna in jezna – podobna mami, čeprav sama kritiziram ta mamin način…

Jebemti, baka, si težka za prenašat ko skala! Zato bom od zdaj najprej v tvoji prisotnosti učinkoviteje ustavljala svoje misli, si jih VEDNO ZNOVA SPROTI odpuščala in se osredotočala na dihanje s pomočjo katerega bom lažje – brez reakcij pospravljala za tabo in delala tiste stvari, ki bi jih lahko ti, če si ne bi dopustila s svojim UmZS zasvinjat svojega fizičnega telesa.

Kaj pa igra?!?
Pride ena punca nekaj prodajat, verjetno vrečke, babica pride do vhodnih vrat medtem ko pridem jaz do zgornje verande. Iz varnostnih razlogov poslušam pogovor – kar iz distance. Babica pravi – ne bi zdaj za enkrat, nimam gnara in vzpodbudno reče - pa naslednjič. Zapre vrata, pa jih ponovno odpre in z za njo nadvse neznačilno intonacijo vpraša – gospodična po koliko jih pa imate? Presenečena do šokirana sem nad zvočnim izrazom, nad navidezno pozitivnostjo, ki je drugače ni… 

 

+ 8.8.13

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da me je potrpežljivost do babičinih dejanj začela minevat, da sem v komunikaciji z njo postala glasnejša in bolj jezna.

Ko opazim, da postajam nepotrpežljiva do babičinih dejanj in da prehajam na bolj grob-jezen način komunikacije z njo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da babica ne bo prenehala z nesmiselnimi dejanji – zaradi česar ni smiselno, da si dopuščam, da me potrpežljivost začne zapuščat – ker potem takem začnem reagirat…

Zavezujem se, da si bom v primerih ko opazim, da moja potrpežljivost v povezavi z babičinimi dejanji / babičino prisotnostjo popušča vzela nekaj časa za lastno sproščanje v obliki intenzivnejšega gibanja in/ali samoodpuščanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico sodit zaradi njenega igranja pozitivne in ugajajoče vloge.

Ko opazim, da babico sodim zaradi vloge, ki jo začasno igra – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da nimam pojma kaj se dogaja v njeni glavi, kako ona dojema svet. Zavedam se, da sem z obsojanjem reagirala zaradi kontrasta med njeno začasno izbrano vlogo in med njenim karakterjem.
Zavezujem se, da si bom obsojanje babice sproti odpuščala in ga reducirala. 

Why do we forget what we wanted to do after we walk into a room?

Why do we forget what we wanted to say to someone?

Why do we forget what we’re looking for, while we’re looking for it?

Why do these things happen?

Ne/sprejemanje nasvetov s strani mame

Po eni strani se počutim takole:

Autor: Andrew Gable

…ampak se zavedam, da sem sama tista, ki drži 'nastavljene roke' / ne spustim negativne in pozitivne energije nasvetov…

Mami sem že večkrat povedala, da me s svojimi intonacijsko-dramatično začinjenimi nasveti (kako se naj oblečem, kako naj jem, kje naj parkiram…) mori, ker se počutim kot da me ima za nesposobno, nesamostojno. Če jih brez zdravo razumske selekcije upoštevam, se počutim oteženo… če intonacijsko-dramatično odreagiram nazaj, se prav tako počutim oteženo, ker s tem užalim mamo, če jih navzven ignoriram, se v meni nabira notranji govor in posledično jeza, mama pa je kljub temu užaljena…

Edina rešitev na obzorju je predelava vsakega posameznega maminega nasveta posebej – v danem trenutku. Tukaj se začne razvozlavat… pri razvozlavanju posameznega vozla v danem trenutku. In če bom naju z mamo na učinkovit način usmerjala k razvozlavanju posameznih vozlov, bova nehali ustvarjat nove vozle – mamine bolj ali manj nepotrebne nasvete in moje bolj ali manj nepotrebne čustvene in miselne reakcije na njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da me ima mama za nesposobno in nesamostojno in da mi zato deli nasvete; znotraj tega si odpustim, da sem ji očitala, da me mori.

Ko opazim, da obstajam kot opisan vzorec – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da mama vsem rada deli nasvete 'z dobrimi nameni'… in da si v bistvu morim sama s svojimi reakcijami na njene nasvete.

Zavezujem se, da ne bom več pričakovala od mame, da mi neha delit nasvete, ampak bom raje nehala čustveno reagirat na njih.

Kar se tiče nasvetov glede oblačenja, sem ji že povedala, da ni v mojem telesu, da ne ve kako jaz občutim temperaturo, zato njeni nasveti glede oblačil niso najbolj na mestu. Zraven tega sem jaz precej občutljiva na mrzlo, ona pa je v menopavzi, ki vključuje vročinske vale v njenem telesu.
Če bo potrebno, bom odgovor spet ponavljala… ampak šele potem, ko sem bom stabilizirala z dihom – da bom sposobna uporabit komunikacijo brez čustvenih priponk, ki mi jih po navadi sproži to ponavljanje in mamina dramatična intonacija.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat, kadar mi je mama dajala nasvete glede tega kaj, koliko in kdaj naj jem.

Ko opazim, da padam v opisano reakcijo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da reagiram zaradi dveh razlogov: ali ker vem, da jem preveč / nezdravo / ob neprimerni uri ali pa ker obsojam mamo, da mi daje nasvete, ki se jih sama ni sposobna držat.

Zavezujem se, da bom sproti samoiskreno pogledala ozadje vsake reakcije v povezavi z maminimi nasveti glede hrane in bom zadihala preden bi se utegnila odrezavo/napadalno odzvat.

Parkiranje. Povedala sem ji že, da me v situaciji ko iščem parkirni prostor in ona nenadoma vzklikne – tu imaš prosto / tu parkiraj – to zmede in zmoti. Povedala sem ji, da naj parkira kjer želi takrat ko vozi sama. Da znam poiskat parkirni prostor…
Njene parkirne nasvete ji je za enkrat uspelo umiriti. V primeru, da se situacija ponovi, ji bom svojo reakcijo na njene nenadne vzklike razložila še bolj podrobno: ko nepričakovano spustiš tak dramatičen glas, me stisne tesnoba, zato me pusti, da v miru parkiram.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da v situaciji, ko mi mama daje nasvete, ki se mi zdijo nepotrebni ne moreva doseči sporazuma – klub temu, da pa sem dopuščala možnost:

- lastne 'izgube': ''če jih [nasvete] brez zdravo razumske selekcije upoštevam, se počutim oteženo…''

- izgube na obeh straneh: ''če intonacijsko-dramatično odreagiram nazaj, se prav tako počutim oteženo, ker s tem užalim mamo, če jih navzven ignoriram, se v meni nabira notranji govor in posledično jeza, mama pa je kljub temu užaljena…''.

Vidim, realiziram, razumem, da sem namerno omejevala svoje možnosti odziva, zato, da sem lahko nemoteno obstajala v negativni energiji, katere moto je bil 'kakorkoli naredim, ni v redu / bo ena izmed naju izključena, zato je tako vseeno…'. Kako naj se torej odzovem, kadar se mi mamini nasveti zdijo nepotrebni - tako, da ji ne bom odprla vrat v užaljenost? – V tistem trenutku sem po navadi ogorčena, najraje bi z besedami in grobo tonaliteto udarila nazaj.
Ni druge - osredotočim se na dihanje. Če imam možnost naredim par korakov. Si nasvet v mislih ponovno odvrtim. Preverim če ga definiram kot nepotrebnega z namenom, da se mi ne bi bilo potrebno soočiti s kakšno zadevo. Če se mi še vedno ne zdi na mestu, mami z umirjeno intonacijo povem, da ne razumem zakaj mi 'to' pravi; pri tem 'to' natančno ponovim za njo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da kadar užalim mamo / kadar mama postane užaljena, situacije nisem speljala po svojih najboljših močeh.

Ko opazim, da zapadam v opisan vzorec – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se lahko potrudim po svojih najboljših močeh, pa bo mama še kljub temu uporabila program užaljenost – če se bo tako odločila. Zavedam se, da ne morem kontrolirat te njene odločitve.

Namesto da se obsojam, ker sem užalila mamo – tudi kadar sem bila pozorna in samoiskrena, mami raje dopustim, da prevzame odgovornost za svojo reakcijo užaljenosti in je ne podpiram/stopnjujem še s samo-obsojanjem…

Preveri, uporabi, podpri (se):

- univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- enakovredni denarni sistem  

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti

Uspelo mi je – odstranila sem klopa z mačke!

Za boljše razumevanje te objave najprej priporočam branje objave Strah pred zajedavci / klopi.

Preden začnem z opisom tega dogodka, moram omenjati še dogodek pred tem: bila sem priča ko je sestrična iz svojega psa potrpežljivo in lastnoročno odstranila dva klopa. Čudila sem se kako je to opravila – brez reakcij (razen na nemirnost/premikanje psa).

Našla sem  naslednjega klopa na mački. Ker sem se ravno nekam odpravljala, sem ateju samo povedala, da ima Dima klopa. Zavedanje o izmikanju samoobljubi -- z rahlim občutkom krivde sem hitro potlačila... Danes, ko sva bila oba zunaj, jo je ata pretipal okrog vrata in me vprašal kje ga ima. Tam, kjer sem ga videla prejšnjič, ga več ni bilo, je pa bil drug klop na drugem mestu.

Ata drži mačko in mi pravi naj ga odstranim. Pojavita se gnus in strah. Slišim se reči – ti ga daj… če se mi gabi. Izgovarjam se, da nimam nohtov – da sem si jih ravno včeraj postrigla. Vidim, da moj izgovor ni na mestu, ker tudi ata nima dolgih nohtov, pa je z mačke pobral že kar nekaj klopov. Zavedam se, da sem si obljubila, da bom predelala ta strah… zato se podam v kompromis in ateja vprašam če grem po pinceto. Ata ves ta čas poskuša odstranit klopa, ampak mu ne uspeva, ker je Dima precej nemirna in se upira. Pravi, da ima pinceto, ampak da ni najbolj v redu. Še poizkuša, mačka se še bolj upira in skuša pobegnit. Mijavka in piha, začne stegovat svoje kremplje.

Takrat se le zberem – ker vidim, da je situacija boleča za mačko in da utegne kmalu postat boleča tudi za ateja - in si v sebi rečem nekaj v smislu -- ne bluzi, samo naredi že.

Skoncentriram se in primem klopa trdno in čim bolj pri koži – ker ne želim ponavljat postopka in ker želim izvleči celega. Uspe mi. Držim klopa v roki in ga opazujem – če sem izvlekla celega – in ga primerjam s slikami, ki sem jih raziskovala tekom objave Strah pred zajedavci / klopi. Gnus je še prisoten, ampak v zelo skromni količini; prevaga ga radovednost.
Zdi se mi, da se mi je najbolj gnusila ideja v povezavi z občutkom tipa v trenutku fizičnega kontakta s klopom… o možnosti, da ga preveč stisnem in da utegne iz njega špricniti kri, lol. A je to sploh mogoče?

V glavnem – premagala sem strah, izpeljala sem akcijo in vem, da v bodoče nimam več možnosti izgovarjanja – ker sem si dokazala, da zmorem. Dalje - naslednji strah. 

V podobnih primerih priporočam:

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti

INTONACIJA & RITMIČNOST GLASU V

2010: Video Response - Voice Tonality - Measuring Reactions

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati na (atejovo) prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo.

Ko opazim, da čustveno reagiram na (atejovo) prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je reakcija na to vrsto intonacije moja lastna izbira in da z reakcijo – četudi je ta negativna – to vrsto komunikacije kot umsko-zavestnega programa v bistvu podpiram.  Zavedam se, da včasih na to vrsto intonacije sploh ne reagiram – ker jo prepoznam kot program UmZS, včasih pa reagiram s čustvi užaljenosti, prizadetosti, manjvrednosti in podobnimi.

Namesto, da si dopuščam reakcije na (atejovo) prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo, se raje opomnim, da ta predstavlja neposredno sporočilo le o tistem, ki jo uporablja – v primeru, ko si je ne dopustim vzeti osebno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila posvojiti in uporabljati prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo; predvsem v odnosu z mamo in babico.

Ko opazim, da uporabljam prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo; predvsem v odnosu z mamo in babico – se takoj ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da v trenutku ko obstajam kot ta način komunikacije delujem iz navidezne pozicije večvrednosti v odnosu do drugega, ki ga želim prikazati kot manjvrednega.

Namesto, da obstajam v neenakovrednosti z drugim, raje zadiham – kot da bi nekaj povohala – ker ta način najbolj učinkovito sprosti mišice in spusti večjo količino zraka v pljuča – ter se postavim kot izhodišče enakovrednosti z drugim.

Preveri, uporabi, podpri (se):

- univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- enakovredni denarni sistem  

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti