Prikaz objav z oznako kopičenje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako kopičenje. Pokaži vse objave

sobota, 14. december 2013

Comfort zone / cona udobja

Že nekaj dni mi ne gre iz glave fraza comfort zone (cona udobja).
Cona udobja je situacija, v kateri se oseba počuti domače, varno, udobno in ima popoln nadzor. Izključuje spremembe, ki jih pogosto dojemamo kot ne-domače, ne-varne, ne-udobne in ne-nadzorovane.
Ampak kot vemo, so spremembe edina stalnica življenja in nič ne traja večno. Lahko jih spodbujamo sami z namenom ohranjanja fizične in psihične kondicije, sicer pa nas bodo slej ali prej ujele – pripravljene ali pa nepripravljene.

Moja cona udobja se je začela rušit. Nekaj časa mi je bilo prav udobno preživljat čas predvsem z drogiranjem s hrano in gledanjem filmom, potem pa mi je ugodje začel kalit lasten občutek krivde. Ker vem, da ne skrbim dobro zase kot za bitje in telo in da še preveč dobro skrbim za svoj ego. In nisem zadovoljna. S svojim izgledom – ker odraža mojo nedisciplino. Prenajedanje in praskanje. In sem brezposelna – tudi/predvsem zato, ker se ne premaknem ven iz cone udobja.

Saj je jasno kaj moram naredit. Nehat nakladat in se spravit v akcijo. Urnik ni slaba ideja.




   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot krivda. Jasno mi je, da krivda ni dejanje/akcija/sprememba, ampak samo občutek, s katerim nekoristno zapravljam svoj čas in pozornost. 
  Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prekomerno konzumiranje hrane in video materiala definirat kot udobno, namesto da bi realizirala, da vsaka prekomernost slej ali prej prevaga v neudobje. 
   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemarjat sebe kot bitje in kot telo in poveličevat sebe kot umsko zavestni sistem (ego). S tem blogom se ponovno zaganjam v premikanje.
   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi svojega videza – prask in odvečnih kilogramov. Jasno mi je, da samo-obsojanje ne pomeni spremembe, zato si ga ne dopuščam, ampak se raje premaknem kot bitje + telo + zdrav razum.
   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nedisciplina in se zaradi tega obsojati. Zavedam se, da disciplina pomeni praktične, fizične premike v katere lahko in moram kot bitje prisilit sebe kot UZS. 
   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi lastne brezposelnosti skozi svoje oči in skozi oči drugih – predvsem domačih. Delam MC na to temo. V pacu imam 3 nestabilne variante. Zavezujem se, da bom vsak četrtek prebrskala prosta delovna mesta in namenila nekaj ur časa za potencialne prijave.

"Every day you do nothing - you are accumulating nothing - The physcial teaches us to accumulate an action, an application everyday - Because after a few days it accumulates to an accountable set of actions that become visbile in the physical." - Esteni De Wet

četrtek, 6. junij 2013

Paranoja ponavljanja, kopičenja in stopnjevanja 2

V tem intervjuju oseba razloži posledice ponavljanja, kopičenja in stopnjevanja pogleda/navade ''Vidim le to kar želim videti in kakor želim videti''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v in kot avtomatiziramo ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje brez 'občasnega izstopa'  -samoreflektivnega pogleda iz distance – preverjanja kronoloških fizičnih dokazov o lastni spremembi / stagnaciji.
Zavedam se, da znotraj postopnosti premikanja nimam celostnega uvida v lastne ne-spremembe, ki jih UmZS z lahkoto interpretira sebi v korist.
Zato se za doseganje sprememb / reševanje lastnih problemov po principu kar je najboljše za vse zanašam na kronološke fizične dokaze, ki jih zberem in na statistiko, ki jo vodim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vaditi kar so mi narekovale želje po trenutnih kratkotrajnih užitkih in ignorirati/potlačevati zavedanje o dolgoročnih posledicah ponavljajoče se predaje trenutnim željam…
Ko opazim željo po vdaji trenutnemu kratkotrajnemu užitku – se ustavim in diham.
Spomnim se, da je šteje prav vsak premik/korak – ker je iz njih sestavljeno potovanje. In da je vsak korak v smeri, ki ni najboljša za vse daljšnjica s katero  pogojujem samo sebe -- kot (tudi) vse (druge) -- kot eno.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila popolnoma realizirati, da vsakič kadar popustim UmZS postajam boljša v popuščanju.
Namesto da si popuščam in se za to naknadno krivim, na situacijo raje gledam kot na izziv v podporo temu kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor in obžalovanje v povezavi s svojimi ponavljanji/vzorci, ki sem si jih dovolila in za katere zdaj vidim, da me ovirajo.
Zavedam se, da obžalovanje ne bo spremenilo moje preteklosti, torej ni na mestu. Zavedam se, da z ohranjanjem odpora še bolj zavlačujem soočenje s svojimi destruktivnimi vzorci.
Ko opazim, da obstajam kot obžalovanje in kot odpor – se ustavim in diham ter se preusmerim v konstruktivne fizične premike – takoooooj!

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila popolnoma realizirati koliko potenciala nosim v sebi.
Ko opazim, da obstajam kot samosabotaža – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem kaj so disciplinirani ljudje sposobni narediti iz sebe in se zavedam, da nimam zdravorazumskega razloga zakaj ne bi bila ena izmed njih.
Dam si / izkoristim možnost skozi disciplino ponavljanja tega kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zakleniti direkten dostop do svojega polnega potenciala s svojimi uničujočimi ponavljanji/vzorci/navadami.
Zavedam se, da je obstoj v želji, da bi takoj / nenadoma / brez napora dobila direkten dostop do svojega polnega potenciala nesmisel in izguba časa. Razumem, da moram korak po korak odkleniti vsaka vrata, ki sem si jih zaklenila – ponavljati konstruktivne vzorce in navade – kar terja čas.
Zavedam se tudi, da časa, ki mi je dan ne morem izkoristiti bolje kot s samoodpuščanjem in preprogramiranjem sebe v to kar je najboljše za vse.

Preveri, uporabi, podpri (se):

nedelja, 2. junij 2013

Paranoja ponavljanja, kopičenja in stopnjevanja 1

Pred kratkim sem naletela na trditev: ''To kar vadiš, ponavljaš, v tem postaneš dober.''

Vadila sem likovno izražanje – in v njem sem postala dokaj dobra.
Vadim izražanje v angleščini. Postajam vedno boljša, ampak se tega premalokrat zavem – zaradi postopnosti. 
Drugih konstruktivnih ponavljanj se zdajle trenutno ne spomnim, ker mi gre po glavi ena druga stvar…

… ogromno stvari, ki sem jih vadila vsakič ko sem si dopustila da me premami želja po trenutnem kratkotrajnem užitku in sem v zameno za njeno potešitev ignorirala/potlačila zavedanje o posledicah… dolgoročnih posledicah ponavljajoče se predaje trenutnim željam…
Tudi kadar ponavljam vdajanje trenutnim željam in s tem popuščanje UmZS , hkrati opuščanje zdravorazumskih misli, besed, dejanj… postajam boljša v tem.

Veliko od tega v čemer sem si dopustila postati dobra preko ponavljanja, mi zdaj ni všeč – ker me ovira. Zavedam se, da kot posameznica v sebi nosim ogromno neizkoriščenega potenciala in da bi lahko…( 'premikala gore') ampak sem ga zaklepala s svojimi uničujočimi ponavljanji in posledično več nimam direktnega dostopa do njega.

Korak po korak, tukaj v fizični realnosti si lahko odklepam vrata, ki sem si jih zaklenila; opuščam stare nepraktične navade in ustvarjam nove, s katerimi si odpiram vedno nova in nova vrata, dokler ne postanem eno s svojim polnim potencialom.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred UmZS v katerega sem se izgradila skozi ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obžalovati, da sem ponavljala, kopičila in stopnjevala destruktivne poteze --> vzorce ---> navade.
Ko opazim obžalovanje in/ali strah v povezavi z destruktivnim UmZS, ki sem si ga izgradila skozi ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram in razumem, da niti moj strah, niti moje obžalovanje ne pripomoreta k razgradnji nepraktičnih potez, vzorcev, navad – ker sta v bistvu programa, ki sama sodita med nje… Zavedam se, da so ponavljanje, kopičenje, stopnjevanje principi po katerih deluje človeški UmZS.
Zavezujem se, da jih bom uporabljala kot orodje za ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje konstruktivnih potez, vzorcev, navad – v zavedanju, da šteje vsak moj premik kot misel/beseda/dejanje.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila kopičenja destruktivnih potez/vzorcev/navad jemati resno – z izgovorom, da je razvlečeno čez daljše časovno obdobje in ne vsebuje takojšnjih vidnih posledic.
Ko opazim, da se izogibam soočenju s posledicami svojih premikov (misli/besed/dejanj) z izgovorom, da se bodo morda manifestirale šele enkrat v prihodnosti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram in razumem, da s podaljševanjem časa do soočenja s specifičnim destruktivnim gibanjem v sebi tega samo še bolj poglabljam/zamotavam. Zavedam se, da bo soočenje s sabo slej ali prej postalo neizogibno.
Zavezujem se, da se bom nehala uporabljat naiven izgovor, da posledice mojih misli/besed/dejanj ki niso takoj očitno vidne nimajo moči in kontrole nad mano.

Nadaljevanje sledi…

Preveri, uporabi, podpri (se):