Ravnodušnost glede procesa (življenja) 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pozabiti na svoja veselja. Ko opazim, da pozabljam na svoja veselja, ugodja, prijetnosti, ki mi dajejo nov zagon – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da lahko začnem z malenkostmi – z malimi pozornostmi do sebe. Morda je potrebno samo toliko, da pridem spet na ''žmah'', da se veselje prebudi, da predrami telo in zažene verižno reakcijo. Nimam razloga, da si ne bi dala priložnosti. Masaža (stopal), namakanje v topli vodi / termofor, plesanje, likovno ustvarjanje, kolo, trampolin… karkoli, samo spravi se vstran od računalnika D!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila opustiti redno pisanje blogov in SRA nalog. Ko opazim, da se izgovarjam, da nimam tem za bloge ali volje za SRA – se ustavim in naredim par vdihov in izdihov. Vidim, realiziram, razumem da je gosto frekvenčno izpisovanje bistvenega pomena, saj me sicer lahko dosti lažje odnese v razpoloženje brezbrižnosti, malodušnosti, melanholije, depresije, samo-obsojanja in tako dalje. Namesto popuščanja umsko-zavestnemu sistemu raje uporabim asociacije / tok zavesti kot motivacijo za nove teme ali pa poiščem kako zanimivost pod ključnimi besedami ''kako deluje…'' (del telesa, predmet, proces…). Nimam izgovorov zakaj si ne morem vzet mesečno časa vsaj za 4 bloge in za 4 strani naloge. Preizkušeno vem, da to zmorem oz. da zmorem še več, zato si v tem trenutku postavljam minimalni standard v lastno dobro.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvomiti v to, da sem sposobna poskrbeti za lastno primerno prehrano in dovolj gibanja in vztrajati pri obojem. Ko opazim, da dvomim v lastne spodobnosti / disciplino glede učinkovitega prehranjevanja in gibanja na dolgi rok – se ustavim in se stabiliziram v dihanju. Zavedam se, da je dvom povsem nesmiselna blokada, izgovor umsko-zavestnega sistema, zato svojo pozornost iz vsakršnega dvoma raje takoj preusmerim na načrtovanje in optimiziranje korakov, ki so potrebni da dosežem želeno in samo-podporno disciplino. Hkrati se zavedam, da bo um želel vsiliti obup, če se mi ne bo uspelo držati načrtovanega, zato sem pozorna da ga takoj prepoznam in prebavim, namesto da bi se mu prepustila.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila dojeti, da si s pomočjo navidezne brezbrižnosti skrivam nezadovoljstvo in razočaranje nad sabo. Ko opazim, da obstajam v brezbrižnosti, nezadovoljstvu, razočaranju nad sabo – se ustavim in naredim nekaj globokih dihov. Zavedam se, da se z nezadovoljstvom in razočaranjem nad sabo, ne-sprejemanjem sebe takšne kot sem v tem trenutku ločujem od sebe, se sabotiram in si onemogočam spremembo. Zato namesto predajanju tem čustvom raje objamem sebe v vsej svoji lepoti-grdoti in naredim malenkost, za katero vem da mi bo pomagala ojačati samo-zaupanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemariti gibanje do te mere, da sem postala zakrnela in se prepustiti hranjenju zaradi okusa do te mere, da so nastopile škodljive posledice v obliki povečane želodčne kisline in neprijetne debelosti. Znotraj tega si odpustim, da sem se obsojala in da me je bilo sram pisati o tem, ker sem prenajedanje in zakrnelost že predelovala skozi bloge par mesecev nazaj, pa se nisem držala lastnih zavez. In spet vidim samo-sabotažo v smislu ''v preteklosti mi ni uspelo, torej mi bo zdaj še bolj težko''. Hkrati se zavedam nujnosti ponovnega poskušanja, ki ne bo samo poskušanje, ampak odločitev da vsakič znova, ko mi bo padla volja sprašujem umsko-zavestni sistem ''kaj bi rad?!?'' in ga razdražim do te mere, da se bo izdal. Pa da ponovno preberem stare bloge na to temo, da se spomnim realizacij.

Nazaj k sebi – sam po drugi cesti…

Dvomljiva vrsta motivacije

Določena opravila sem smatrala kot težka in neprijetna, zaradi česar sem imela precejšnjo težnjo da se jim izognem oz. da z njimi odlašam dokler se ''pač'' da.

Nakaaar se je moj odnos do teh opravil ''nenadoma'' spremenil – postala sem motivirana za to, da jih predelam.

Kaj se je zgodilo? Uganeš kaj se je zgodilo? Vzemi si par trenutkov in samoiskreno poišči odgovor v sebi, potem pa preveri, če se ujema z mojim.

Zgodilo se je to, da sem dobila še težje in še bolj abstraktno opravilo kot sem jih imela prej. Zaradi česar se je moje zaznavanje tistih nalog, ki sem jih imela prej za težke in neprijetne spremenilo v ''še kar znosne'' / ''niti ne tako težke''. Naenkrat sem dobila motivacijo, da jih opravim, ki je bila pred tem odsotna.

Kajti prej sem izbirala med opraviti težko nalogo ali se ji izogniti, zdaj pa je moja izbira variirala med opraviti bolj težko ali manj težko nalogo. Manj težka naloga se mi več ni zdela zares problematična, sem pa oznako ''problem'' takoj prenesla na bolj težko nalogo…

In zdaj se sprašujem koliko samosabotaže si dejansko dopuščam in koliko lastnega potenciala dejansko zaviram. Koliko ''še težjih'' nalog mi bo moralo biti vsiljenih, preden bom dojela, da sem zmožna opravljati tudi težke+++… naloge?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvom vase uporabljati kot izgovor za lastno pasivnost. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila lotevati se težkih izzivov – brez da bi si prej/sproti odpustila dvom - zaradi česar izzivov nisem uspela uspešno predelati in sem tako posledično še povečala dvom vase.

Ko opazim dvom vase – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da dvom ni sprejemljiv izgovor za mojo pasivnost. Zavedam se, da nasilno premagovanje dvoma dvom samo še potencira.
Zavezujem se, da bom dvom vase sproti predelala skozi samoodpuščanje. Trenutno je ta dvom/odpor najaktivnejši na področju zaposlitve, torej se usmerjam v reševanje tega problema in si dovoljujem njegovo uspešno reševanje.