Dementne dogodivščine / Gratis priznanje

9.8.13

Včerajšnja babičina izjava: Hudiča, že sedenje me zmantra.

Zakaj še ne umre? Kdo ima kaj od tega, da preživlja svoj čas v utrujenosti in bolečinah? Resno vprašam.

A na ta način dobivamo ostali lekcijo kako naj ne živimo? Če je tako – potem ni ravno najbolj nazorna… sem napisala in potem začutila bolečine v predelu srca…

A se umsko-zavestni sistem napaja iz teh bolečin al kaj?!?

Gratis priznanje: Babica kot dežurni krivec aka dementni del drugih/mene

Kadarkoli kakšna reč v babičinem dosegu izgine ali sem jo založila (smo jo založili), umsko-zavestni sistem takoj navrže: babica!

Včasih jo vprašam če je kaj prestavila, ''pospravila'' ampak četudi je, se tako ali tako ne spomni…

Včasih jo obsojam v svojih mislih brez da bi ji to izrazila.

Tako kot takrat, ko ''je izginil'' nastavek za kanglo in ga nisem našla na običajnih mestih. Začela sem dvomiti v to, da bi se lahko nahajal še kje drugje in v svojih mislih začela obtoževat babico. Hkrati sem se zavedala kaj se dogaja v mojih mislih in si nisem dopustila, da bi me popolnoma okupirale. Še enkrat sem preverila po kotičkih, ga našla in dojela nesmiselnost obtoževanja babice z vsemi pripadajočimi negativnimi čustvi, predvsem jezo. Jezo nase, na svojo pozabljivost oz. na svoj obstoj v mislih s katerim sem se tako okupirala, da nisem registrirala kam sem odložila nastavek. Projekcija jeze na sebe na babico – da konkretno poimenujem kar sem si dopustila.

Imam občutek, da tudi potem, ko iskano stvar najdem in realiziram svojo zmoto, sled čustev tega dogodka še vseeno ostane v meni in se naloži na kup vseh ostalih negativnih čustev v povezavi z babico, ki jih zbiram in tako stopnjujem - potlačujem. Na kar nek majhen podoben dohodek – ena izgubljena/založena stvar v določenem trenutku moje nestabilnosti aktivira ta cel kup asociativno povezanih nepredelanih spominov in izbruhnem. Z namenom, da odvržem vso to nabrano energijo. Drugim se ob tem lahko zdi, da pošteno pretiravam, saj nimajo pojma o mojih nabranih notranji mislih začinjenih z nakopičeno čustveno energijo…

Podobno se je zgodilo tudi s paketkom za kavico… Kombinirala sem več opravkov, zaradi česar sem veliko razmišljala. Zdelo se mi je, da sem kavico medtem odložila na določeno mesto v kuhinji, pa je po opravkih tam nisem našla. Babico sem vprašala če jo je kam dala… jo začela v sebi obsojat in stopnjevat jezo do nje. Hkrati sem se zavedala, da je možno, da sem jo odložila kje drugje…

Ko nastopi trenutek vprašanja ali sem jo založila sama ali je bila na delu babica, je vsekakor najlažje naprtit krivdo njej in tako upravičit svoje ignoriranje realnosti…

Kmalu sem jo našla na komodi v verandi… trenutki tesnobe zaradi realizacije lastne neiskrenosti so me prevzeli takrat in so tukaj tudi zdaj ko opisujem to.

Včasih se zgodi, da vzamem kakšno stvar, ki naj je ne bi / ki jo je že načela babica ali pustim kakšno stvar, ki se mi je ne da pospravit z zavedanjem, da bodo tudi drugi najprej obsodili babico in hkrati njeno nesposobnost spominjanja ter s tem tako okupirali svoje misli, da bodo verjetno pozabili vprašat če sem morda jaz odgovorna za določeno dejanje. Zahrbtno / neiskreno do sebe in do babice.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico uporabljat kot dežurnega krivca za izgubljene/založene stvari in neprijetne dogodke/situacije in izkoriščat - zlorabljat ta princip delovanja posameznikovega UmZS z namenom, da bi lastno sebičnost/neodgovornost prikrila pred drugimi.

Ko opazim, da lastno pozabo, sebičnost in neodgovornost projiciram na babico – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da na ta način samo podaljšujem neizbežni proces soočenja z vsem kar sem si dopustila postati, z vsem kar sem sprejela kot definicijo sebe.

Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala želje po uporabi babice kot dežurnega krivca in da bom prevzela odgovornost za lastno demenco / lastno ignoriranje fizične realnosti.
Hkrati se zavezujem, da se ne bom  obsojala zaradi preteklega projiciranja lastne neiskrenosti na babico, saj se zavedam, da tudi na ta način okupiram svoje misli, namesto, da bi bila tukaj in tako preprečila nadalje zaplete zaradi ignoriranja realnosti. Ostajam tu, diham, se zavedam fizičnega. Ja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zgražanje, nerganje, pretirano ''skrb'' in paniko zaradi babičine nefunkcionalnosti in nezanesljivosti.

Ko opazim reakcije v obliki zgražanja, nerganja, pretirane skrbi in panike v povezavi z babičino nefunkcionalnostjo in nezanesljivostjo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sta babičina nefunkcionalnost in nezanesljivost manifestirani posledici predaje UmZS, ki se ju ne da več prekinit in ustavit in bosta ostali tu z njo in kot ona do konca njenega življenja. Zavedam se, da nimam moči, da bi spremenila njeno stanje, ji kako pomagala. Zavedam se, da imam moč, da spremenim svoje reakcije v zdravorazumske odzive.

Zavezujem se, da bom postopoma utrdila navado sprotnega samoodpuščanja tudi najmanjših reakcij (napram babici), saj sem tekom serije ''Dementne dogodivščine'' dobila uvid kako zelo pomembno je živeti kot samoodpuščanje, če se ne želim ponavljati kot življenju škodljive misli, besede, dejanja.

S tole objavo zaključujem serijo blogov ''Dementne dogodivščine'' in vas vabim, da jo pokomentirate.
Hkrati pa vas vabim, da si tudi sami odpustite (vse) destruktivne vzorce v povezavi s pozabo in tako pripomorete k izboljšanju tukajšnjih razmer.

Dementne dogodivščine 9

28.7.13

Babici pravim naj vzame protezo, ki sem ji jo poiskala in nastavila in naj gre jest zajtrk takoj, ker greva čez dve uri na kosilo k teti K. (njeni hčeri). Iz dnevne gre v spalnico po njih, jaz pa v kuhinjo. Ker je čez dve minuti še ni, grem pogledat kje se je zataknilo. S protezo v ustih sedi v dnevni in naprej bere/gleda časopis. Zakaj sem ti rekla, da si idi po zobe? – jo vprašam. Ne vem – odgovori. Ker greva čez dve uri na kosilo – jo spomnim. Kam? – me vpraša. K teti K. ji odgovorim in naredim samoironično gesto kot bi da se z glavo zaletavala v steno. Ja… včasih je podobno, kot da govorim steni… Ni odziva, ne vem če me je slišala in čez par minut bo pozabila, četudi je registrirala. Oz. po novem že kar čez minuto? Grdo se stopnjuje upadanje njenega kratkoročnega spomina v zadnjih mesecih. Ne tako dolgo nazaj je bil relativno stabilen celih pet minut… potem se mi je začelo dozdevat, da je zdrsnil na tri – ampak nisem bila prepričana, včeraj in danes pa sta bila dva primera kratkega, jasnega navodila, ki ju je pozabila v minuti… Kar pomeni, da nobeno zaupanje več ne bo na mestu. Da ji ne bomo mogli  dat več niti najpreprostejše nalogice in jo kasneje prekontrolirat, ampak bomo mogli biti zraven, da jo bo sploh opravila. V doooooooooooooooooooooooooooooooooooom.

''Kdo je reko česn.''

Prinesem ji oprane kratke hlače. Strok česna se skotali po tleh. Vpraša od kot je padel. Iz tvojih hlač - ji odgovorim tečno. Kaj si te tak nasršena – mi očita. Zato, ker si skrivaš hrano, kljub temu, da ti naredimo zajtrk, kosilo, večerjo in dobiš še vmes sadje / sladkarije… Ker si skrivaš česen v žepe, konzerve tune pod koce, paradižnik in sadje, ki ti potem gnije…

Pozabila je. Pozabila bo. In jaz ne bom. In se mi bo po nekem času / po določenem številu ponavljanj teh ''skrivanje hrane'' primerov spet naložilo, da bom reagirala z nevoljnostjo. Ona pa se bo spet čudila zakaj sem se zaradi ''ene malenkosti'' tako naršila. Al kaj…

Jeza iz globin.

Na kosilu pri teti cel čas drži uveli obraz, nič se ne pogovarja, zdi se mi da gleda izmučeno-jezno… Ko se odpravljava, se počasi z naporom premika po stopnicah. Pa postoji. Nekaj sva se pogovarjali in me je kao v šali z nasmejanim obrazom z berglo dokaj okretno nalahno sunila v mednožje. FUF! Prijela sem jo za drugo stran bergle in jo z nenadzorovana jezo stresla sem in tja, da sem ji berglo vzela vstran.

Že med samim dogodkom mi je bilo jasno, da je moje dejanje čudno, da jo zna bolet, da ji pomeni napor. Zadaj za to nenadno jezo, ki je začasno upravljala z mojim telesom pa notranji govor – kaj - tam nimaš moči, da bi izrazila kanček volje do življenja na svojem frisu, komaj se vlečeš dol po stopnicah, potem pa si naenkrat sposobna take okretnosti, ko se gre za provokacijo!?! Šparaj si rajši moči za hojo do avta in podobne osnove, da te ne bom rabila spet tak dolgo čakat! (Prav na hardcore…)

Zaradi vse skrbi/pozornosti, ki jo zahtevaš, se nimaš pravice šalit na tak način!!! - je donelo v moji glavi… v mojem telesu pa tesnoobaa.

Vrnila sem ji berglo in ji na drugi strani nudila oporo do avta. Ko je s težavo (kot po navadi) sedla v avto in je opazila počeno žilico na roki v podkožju mi je očitala – kaj si mi te naredla? Nadrla sem jo nazaj, da si je sama naredla kar si je, čeprav je bilo možno, da je bila to posledica ruvanja z berglo. Misli v moji glavi so opravičevale moj odziv na babičin sunek, moje telo pa mi je skozi občutek v področju solarnega pleksusa (in dihal) jasno govorilo, da nisem ravnala prav.

Primešalo se je še obžalovanje – ki pa seveda ni prav nič pripomoglo k izboljšanju mojega počutja. Zato sem svojo pozornost preusmerila na dihanje in se začela pogovarjat z babico. Tesnoba in ostalo čustveno sranje se je hipoma zmanjšalo.

Okrog četrte grem nahranit mačko. Vidim babico pri vhodnih vratih. Vprašam jo kaj dela tam, če se ji tako zelo moti. Obrne se in se opoteče nazaj ''lol''. Zunaj, tudi v senci je taka vročina, da se hitro odpravim nazaj v hišo. In zaklenem vhodna vrata, da ne bo šla ven, medtem ko sem jaz v zgornjem nadstropju. V dom.

Okno v kopalnici je spet zaprla. Smrdi. Odprem ga – dokler bo pač zdržalo…

Do danes mi ni bilo težko bivat sami z njo in skrbet za njo… zdaj pa se že veselim vrnitve staršev, da se sprostim od njenih mindfuckov. Oz. od svojih mindfuckov in reakcij, ki jih doživljam v njeni prisotnosti.  

In že gnajvi za ključe, ker - ne more it ven. Razložim ji, da sem zaklenila, ker je ne mislim cel čas nadzorovat zaradi njene omotice. Odgovori mi – saj pa ne bom šla ven. Kak – če pa si mi zdaj glih rekla, da hočeš it ven… Brez besed se obrne.

Tole zaklepanje ne bo šlo skoz – postane jezna…

Prinesem ji hrano, pokažem ji kje je pustila zobe – sedi na stolu s hrbtom obrnjena proti kavču na katerem se nahajajo. Pa mi reče – ti mi jih daj. Dvigne me – tvoje proteze pa ne bom vlačila – ji zabrusim in v mislih nadaljujem – ker si sama prelena, da bi se obrnila po tem ko ti vse dostavim in pokažem! Nadležno je - to njeno brezvolje – najbolj od vsega.

Jebem nam boga!

Oblači si firtuh/predpasnik. Vprašam jo če ji je vroče. Pravi da ne in še nekaj govori, medtem ko odhajam in je že na pol več ne poslušam, ker mi je nazadnje rekla, da z navade… ko čujem ''k K.''. Ne vem kdo ji je povedal, da je njena najboljša prijateljica v bolnici zaradi težav s srcem. Babica pravi, da bo šla tja - kakih 500m vstran od nas. Vroče je, moti se ji, če zaklenem je jezna, drugače mi bo pa spizdla? Jezno ji povem, da se naj sploh ne meni o tem, da bi kam šla, da pa lahko pokličem. Kak si je pa to zapomnila – ker mi je že dopoldan povedala, da je v bolnici? Zaradi čustvenega naboja tega sporočila? A si bo potem zapomnila tudi kako jezno sem ji povedala naj ne hodi nikamor?

+ 7.8.13

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da bom po določenem številu ponavljanj podobnih nesmiselnih babičin dejanj – kot je na primer skrivanje hrane – neizogibno čustveno reagirala.

Ko opazim, da obstajam kot prepričanje o reagiranju kot posledici nalaganja ponavljanja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se čustvena energija ne more nalagat in stopnjevat, če z njo odpravim sproti. Zavedam se, da bom prej ali slej reagirala, če bom energetski naboj potlačevala – češ da si ga zaradi majhne intenzivnosti ne rabim odpuščat…

Zavezujem se, da bom samoodpuščanje na svoje manj intenzivne reakcije delala pogosteje in da si ga bom poskušala vprogramirat kot navado.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati v nenadzorovani jezi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojat babico, da trati moč za provokacijo, namesto da bi jo hranila za premikanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojat babico zaradi njene okretnosti v določenih kočljivih situacijah (kako prit na vrt, kako prit do alkohola, kako sprovocirat človeka).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z jezo reagirat zaradi občutka, da me babica hoče izkoriščat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z jezo in paniko reagirat na babičino prijavo, da bo šla do kolegice.

V ozadju je bil strah, da se lahko zaradi nezavedanja svojih ne/sposobnosti poškoduje.

Dejstvo je, da se lahko – kot se je že. Tako kot je dejstvo, da moj strah tega ne more preprečit… torej ni na mestu… in si ga več ne dopustim.

V ozadju je bil tudi eden izmed najbolj intenzivnih spominov na prababico - babičino mamo (ki v starosti tudi ni bila več sposobna zdravorazumskega razmišljanja): kako želi odit od hiše, jaz pa kot mala deklica stojim pred ograjo in se v paniki derem naj ne hodi nikamor – medtem ko me ona skuša odgnat s palico s pomočjo katere je hodila…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s skopiranimi čustvi reagirat na podlagi izkušnje iz otroštva / preteklega spomina, namesto da bi ga uporabila, da bi z njim pritisnila na babičina čustva; ker utegne to bit način kako jo prepričat in ji vtisnit -v neki del nje-, da je določeno obnašanje nesprejemljivo, škodljivo.